Jedro

Odgovornost za stvarne napake je posebna oblika poslovne odškodninske odgovornosti, na podlagi katere naročnik pridobi jamčevalne zahtevke in pravico zahtevati povrnitev škode, ki mu je zaradi napake nastala. Tožena stranka bi se odgovornosti razbremenila, če bi dokazala, da je vzrok za škodo izven njene sfere. Krivda namreč, za razliko od neposlovne odškodninske odgovornosti, ni predpostavka odškodninske odgovornosti.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se vmesna sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani II. točki izreka potrdi.

II. Toženi stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka, tožeči stranki pa sta dolžni nerazdelno povrniti stroške z odgovorom na pritožbo v višini 413,52 EUR.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo in sklepom odločilo: „I. Dopusti se stranska intervencija Zavarovalnice X., d. d., na strani prvo tožene stranke.

II. Ugotovi se, da je podana nerazdelna odgovornost prvo in drugo tožene stranke za škodo, nastalo zaradi izlitja vode dne 11. 3. 2009 in 12. 5. 2009, na objektu A. III. O stroških bo odločeno s poznejšo odločbo“.

2. Zoper sodbo sta se pritožili obe toženi stranki.

3. Prvo tožena stranka se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zahtevek v celoti zavrne ter priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Drugo tožena stranka se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo v celoti spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne kot neutemeljen ter tožeči stranki naloži plačilo pravdnih stroškov drugo tožene stranke, podredno pa, da sodbo v celoti razveljavi ter vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje in odločanje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

5. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbi predlaga, da višje sodišče pritožbi kot neutemeljeni zavrne in izpodbijano sodbo ohrani v veljavi, toženima strankama pa nerazdelno naloži v plačilo stroške pritožbenega postopka.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. V tej zadevi ni sporno, da je bila prvo tožena stranka na podlagi podjemne pogodbe podizvajalec tožeče stranke, in sicer za izvedbo strojnih inštalacij na objektu A. Opravljena dela so bila prevzeta 10. 2. 2009, dne 11. 3. 2009 in nato še 12. 5. 2009 pa je zaradi počenega kotnega ventila pri kotličku v kopalnici na objektu prišlo do izliva vode, zaradi katerega je nastala škoda. Tožeča stranka v postopku uveljavlja plačilo refleksne škode. Sodišče prve stopnje je zahtevek presojalo po splošnih pravilih o poslovni odškodninski odgovornosti in ugotovilo, da je ta na strani prvo tožene stranke. Ker pa je imela prvo tožena stranka rizik pri opravljanju registrirane dejavnosti zavarovan pri drugo toženi stranki, je nerazdelno odgovorna tudi drugo tožena stranka.

K pritožbi prvo tožene stranke:

8. Prvo tožena stranka v zvezi z drugim odstavkom 621. člena OZ (1) sodišču prve stopnje očita, da formalno in teoretično razlago opira na komentar Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) k temu členu (str. 758, N. Plavšak) in jo sprejema brez kritične presoje, pri čemer gre dejansko za polemiko s teorijo prvo tožene stranke glede odgovornosti podjemnika za vgrajeni material. Po stališču pritožnice izpodbijana sodba ne vsebuje dejanskega stališča ter lastnega tolmačenja te zakonske določbe upoštevaje konkretno dejansko stanje, zaradi česar nima razlogov o odločilnih dejstvih glede bistvenih elementov škodne odgovornosti.

9. Višje sodišče se s stališčem, zapisanim v komentarju OZ, strinja, potrjuje pa ga tudi sodna praksa. OZ v prvem odstavku 626. člena nalaga podjemniku, da delo izvrši po dogovoru in po pravilih posla. Podjemnikova obveznost je obligacija rezultata, zato so merilo, ali je podjemnik svojo storitveno obveznost (pravilno) izpolnil, lastnosti končnega rezultata, ki ga je dosegel, torej lastnosti opravljenega posla. Pravilno je zato načelno izhodišče izpodbijane sodbe, da je v primeru, da posel, ki ga je podjemnik opravil, nima dogovorjenih lastnosti, podjemnikova izpolnitev nepravilna in ima stvarne napake. Odgovornost za stvarne napake pa je posebna oblika poslovne odškodninske odgovornosti, na podlagi katere naročnik pridobi jamčevalne zahtevke in pravico zahtevati povrnitev škode, ki mu je zaradi napake nastala (prim. prvi in drugi odstavek 637. člena ter peti odstavek 639. člena OZ). Zato so nerelevantni pritožbeni očitki o nekritičnem povzemanju komentarja brez kritične presoje samega člena OZ, saj je v konkretni zadevi sodišče prve stopnje glede na dejansko stanje pravilno uporabilo drugi odstavek 621. člena OZ. S tem v zvezi je sodba sodišča prve stopnje glede odločilnih dejstev tudi izčrpna, sodišče pa se je jasno, logično in skladno, in sicer do vsakega posebej, opredelilo tudi do elementov odškodninske odgovornosti.

10. Prvo tožena stranka nadalje uveljavlja, da odgovornost podjemnika ne more biti enaka kot prodajalčeva, saj odgovornost podjemnika za napake na vgrajenem materialu ne more biti objektivna, kot je npr. odgovornost proizvajalca ali prodajalca, ki imata na podlagi prodajne pogodbe druge ugovore in možnosti, ki jih podjemnik nima. Navedeno ne drži. Tako kot prodajalec tudi podjemnik odgovarja za napake materiala, tudi za skrite napake (prvi odstavek 634. člena OZ (2)). Pri tem pa v splošnih določbah o podjemni pogodbi OZ izrecno določa, da podjemnik naročniku odgovarja za kakovost uporabljenega materiala enako kot prodajalec (drugi odstavek 621. člena OZ). Neutemeljene pa so tudi pritožbene trditve, da v primeru, ko je ta odgovornost objektivna, odpade tudi škodni element, ki je v dokazni v sferi tožnika, to je krivdno ravnanje povzročitelja škode, ki mora biti naklepno ali malomarno, pri čemer ugotovitev o tem elementu v izpodbijani sodbi ni. Sodišče prve stopnje je v 8. točki obrazložitve jasno navedlo, da se prvo tožena stranka lahko odgovornosti razbremeni, če dokaže, da je vzrok za nastalo škodo izven njene sfere. Krivda namreč, za razliko od neposlovne odškodninske odgovornosti, ni predpostavka poslovne odškodninske odgovornosti, kot to zmotno meni prvo tožena stranka (3). Tako je tudi je stališče sodne prakse, npr. v VSL sodbi in sklepu I Cpg 1040/2009 z dne 10. 3. 2010: v zvezi s četrto predpostavko poslovne odškodninske odgovornosti v teoriji in sodni praksi ni še povsem jasno, ali gre pri poslovni odškodninski obveznosti za objektivno ali subjektivno odgovornost. Gotovo pa je poslovna odškodninska odgovornost glede na neposlovno postrožena, saj se lahko povzročitelj škode razbremeni le, če dokaže, da ni mogel izpolniti svoje obveznosti oziroma da je zamudil z izpolnitvijo obveznosti zaradi okoliščin, nastalih po sklenitvi pogodbe, ki jih ni mogel preprečiti, ne odpraviti in se jim tudi ne izogniti. Od izvajalca profesionalne storitve se namreč pričakuje bistveno višji standard skrbnosti in strokovnosti (4).

11. Sodišče prve stopnje pa je v dokaznem postopku tudi sicer ugotovilo, da je bila krhkost materiala le eden od vzrokov za nastanek inicialne razpoke, zaradi katere je počil kotni ventil. Inicialna razpoka je nastala tudi zaradi prevelike obremenitve pri montaži, saj bi v primeru, da bi nastala zgolj zaradi lastnosti materiala, do teh napak prihajalo serijsko. Ugotovitve se torej nanašajo tudi na neprimerno montažo, ne le na neprimeren material, zato so nadalje nerelevantne pritožbene trditve, da od podjemnika ni mogoče pričakovati, da bo pred vgradnjo vsakega ventila izvedel analizo trdnosti in raziskavo materiala.

12. V zvezi z izpovedbo V. K., glede katerega prvo tožena stranka sodišču očita, da ni izvedenec, niti izvedena priča, medtem ko dokaza z izvedencem sodišče prve stopnje ni izvedlo, pa sodišče uvodoma ugotavlja, da ne drži pritožbena trditev, da bi pričanje V. K. prvo tožena stranka v postopku grajala, v pritožbi pa tudi ni navedla, kdaj je to storila. V. K. je o stanju porušenega ventila izpovedal kot priča, ki jo je v dokaz trditev o vzroku okvare ventila predlagala tožeča stranka. Pri tem je, kot strokovnjak s področja, povezanega z dejstvi, o katerih je izpovedal (analize kovinskih materialov), izpovedal kot izvedena priča, skladno z drugim odstavkom 238. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) pa je bil opozorjen tudi na dolžnost govoriti resnico, zato je neutemeljeno tudi očitanje njegove verodostojnosti. Neutemeljene pa so tudi nadaljnje trditve o poročilu ZAG v zvezi s porušenim ventilom (priloga A28), ki da je bilo naročeno s strani osebe, ki ni stranka v tem postopku - stranskega intervenienta. Predmetno poročilo je namreč v spis vložila tožeča stranka, dejanske ugotovitve v zvezi z ventilom, ki izhajajo iz dokaznega postopka, pa potrjujejo trditve tožeče stranke o vzrokih za porušenje ventila.

13. Ker pa je že sodišče prve stopnje pravilno navedlo, da je dokazno in trditveno breme izkaza, da je vzrok za napako izven podjemnikove sfere, na strani prvo tožene stranke, je neutemeljena tudi pritožbena trditev, da sodišče ni izvedlo dokaza z izvedencem, ki ga je predlagala tožeča stranka. Tožena stranka je namreč samostojna pravdna stranka, na kateri je dokazno breme za njene trditve, zato se ne more zanašati na dokazne predloge nasprotne stranke (212. člen ZPP).

14. Pritožnica nadalje trdi, da ni ugotovljen niti nadaljnji element odškodninske odgovornosti, in sicer škoda, saj sodba nima razlogov o tem, da je ta dejansko nastala. Navedeno ne drži, saj je sodišče prve stopnje ugotovitve o obsegu škode v zvezi z izlivom vode dne 11. 3. 2009 sprejelo tako na podlagi trditev tožeče stranke iz pripravljalne vloge z dne 7. 3. 2012, ki jih prvo tožena stranka po ugotovitvi sodišča prve stopnje ni prerekala (drugi odstavek 214. člena ZPP), v pritožbi pa tega ne izpodbija, v zvezi z izlivom vode dne 12. 5. 2009 pa na podlagi zapisnika, podpisanega s strani obeh pravdnih strank (priloga A33). Pri tem pa gre v zvezi z očitkom, da je sodišče prve stopnje le pavšalno poverilo stopnjo gotovosti nastale škode vsem računom in listinam, ki naj bi jo izkazovali, in da dokazov v zvezi z zatrjevano škodo ni preverjalo, še dodati, da se pri izdaji vmesne sodbe obstoj škode ugotovi le s stopnjo velike verjetnosti in v tej fazi postopka zadostuje, da sodišče ugotovi kot zelo verjetno, da je v posledici očitanih ravnanj tožeči stranki nastala (vsaj minimalna) škoda (5). Temu standardu pa je sodišče prve stopnje zadostilo.

15. Glede na obrazloženo zgoraj so neutemeljene tudi pritožbene trditve glede pomanjkanja elementa krivde prvo tožene stranke pri drugem škodnem dogodku, medtem ko je obseg škode v zvezi z drugim škodnim dogodkom sodišče ugotovilo na podlagi zapisnika, ki sta ga podpisala predstavnika obeh pravdnih strank, česar prvo tožena stranka v pritožbi ne izpodbija.

K pritožbi drugo tožene stranke:

16. Drugo tožena stranka v pritožbi vztraja pri ugovoru pasivne legitimacije. Iz podatkov spisa je razvidno, da je tožeča stranka trdila, da ima prvo tožena stranka pri drugo toženi stranki zavarovano splošno odškodninsko odgovornost. Drugo tožena stranka je iz previdnosti prerekala tožbeni zahtevek po temelju in višini, pri tem pa dejstva, da je prvo tožena stranka njena zavarovanka, ni izrecno zanikala. Sodišče prve stopnje pa je tudi pravilno navedlo, da se je tožeča stranka (v pripravljalni vlogi na list. št. 88 spisa) pridružila navedbam prvo tožene stranke o tem, da ima slednja pri drugo toženi stranki zavarovano odgovornost iz registrirane dejavnosti in ker tudi teh trditev drugo tožena stranka ni prerekala, šteje to dejstvo za priznano (drugi odstavek 214. člena ZPP).

17. Glede na navedeno sta pritožbi toženih strank neutemeljeni, zato ju je višje sodišče zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo izpodbijano vmesno sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

18. Toženi stranki s pritožbama nista uspeli, zato sami nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP), tožeči stranki pa sta nerazdelno (tretji odstavek 161. člena ZPP) dolžni povrniti njene stroške z odgovorom na pritožbo. Tožeča stranka je priglasila nagrado za odgovor na pritožbo, za kar ji gre po po tar. št. 3210 Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT) in v mejah zahtevka 324,60 EUR, pavšalni znesek 20,00 EUR po tar. št 6002 (za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev) ter 20% DDV, kar skupaj znaša 413,52 EUR.

(1) Ta določa, da podjemnik naročniku za kakovost uporabljenega materiala odgovarja enako kot prodajalec.

(2) Ta določa: Če se pozneje pokaže kakšna napaka, ki je pri običajnem pregledu ni bilo mogoče odkriti, se naročnik vseeno lahko sklicuje nanjo, s pogojem, da o njej obvesti podjemnika čim prej, najpozneje pa v enem mesecu, ko je bila odkrita.

(3) Prim. tudi VSL sodba I Cpg 1301/2011 z dne 14. 5. 2013. (4) Podobno tudi VSL sodba in sklep I Cpg 237/2012 z dne 16. 4. 2013. (5) Primerjaj tudi VSL sodba in sklep I Cpg 237/2012 z dne 16. 4. 2013 in VSL Sklep II Cp 699/2004 z dne 9. 3. 2005.