Jedro

ZDR-1 posebnih načinov odpovedi pogodbe o zaposlitvi vodilnemu delavcu ne določa, zato tožniku, kot vodilnemu delavcu, pogodba o zaposlitvi lahko preneha le iz razlogov in na način, določen v ZDR-1. Tožena stranka izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni podala postopkovno pravilno. Odpoved pogodbe o zaposlitvi ne ustreza zahtevam o obliki in vsebini odpovedi, določeni v 87. členu ZDR-1, saj ne vsebuje pouka o pravnem varstvu in o pravicah iz zavarovanja za primer brezposelnosti ter o obveznosti prijave v evidenco v iskalcev zaposlitve, niti ne vsebuje obrazložitve dejanskega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Prav tako tožena stranka pri izpodbijani odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo kot izredno odpoved po ZDR-1, glede na to, da iz odpovedi izhaja, da je tožniku odpovedana pogodba o zaposlitvi brez odpovednega razloga, ni spoštovalo določb ZDR-1, ki se nanašajo na postopek pred izredno odpovedjo (tožnika ni pisno seznanila z očitanimi kršitvami). Zato je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je odpoved individualne pogodbe o zaposlitvi tožniku nezakonita in se razveljavi (točka I izreka); da delovno razmerje tožnika pri toženi stranki traja do 18. 8. 2013 (točka II izreka); da je tožena stranka dolžna tožniku za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do 18. 8. 2013 priznati vse pravice iz delovnega razmerja, kot da bi delal, vključno z delovno dobo in mu obračunati za to obdobje plačo, od bruto zneskov odvesti vse predpisane davke in prispevke, neto znesek pa izplačati tožniku (točka III izreka); da je tožena stranka dolžna tožniku plačati znesek 23.779,50 EUR zaradi razrešitve tožnika brez utemeljenega razloga (točka IV izreka); da je tožena stranka dolžna tožniku plačati znesek 6.543,00 EUR zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi (točka V izreka); da je tožena stranka dolžna tožniku plačati regres za leto 2013 v znesku 525,66 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2013 dalje do plačila (točka VI izreka); da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti pravdne stroške v višini 2.120,85 EUR (točka VII izreka); da je vse navedene denarne obveznosti dolžna tožena stranka izpolniti v roku 15 dni po izdaji prvostopne sodne odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dne zapadlosti do plačila (točka VIII izreka). Višji zahtevek je sodišče prve stopnje zavrnilo (točka IX izreka).

2. Zoper I. do VIII. točke izreka navedene sodbe, torej zoper ugodilni del, se tožena stranka pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v 1. odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožniku pa naloži v plačilo stroške celotnega pravdnega postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka paricijskega roka do plačila oziroma podrejeno, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi, zadevo pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je bila tožniku odpoved individualne pogodbe o zaposlitvi podana skladno s 16. členom individualne pogodbe o zaposlitvi zaradi suma delovanja v škodo podjetja. Prisojena odškodnina v višini 6.543,00 EUR je previsoka, glede na dejstva, na podlagi katerih bi sodišče prve stopnje moralo presojati odškodnino. Tožnik je s tožbo zahteval 23.779,50 EUR, pri čemer ni obrazložil, na podlagi česa mu pripada ta znesek ter za svoje trditve ni predlagal ustreznih dokazov. Sodišče pa brez ustrezne trditvene podlage o škodi in njeni višini, brez predlaganih dokazov za ugotovitev njene višine, nima podlage, da dosodi odškodnino. Sklicuje se na odločitev VS RS VIII Ips 26/2007 z dne 9. 9. 2008 in VIII Ips 431/2009 z dne 7. 3. 2011 ter odločitev VDSS Pdp 958/2006 z dne 16. 11. 2007. Tožnik je novo zaposlitev našel v treh mesecih po odpovedi pogodbe o zaposlitvi in je ves čas brezposelnosti prejemal nadomestilo za brezposelnost. V zvezi s presojo obstoja utemeljenih razlogov za razrešitev tožnika z mandata tožena stranka navaja, da bi tožnik moral tožbeni zahtevek oblikovati na ugotovitev ničnosti sklepa, s katerim je bil razrešen iz mandata in iz delovnega razmerja. Sodišče pri svojo odločitvi ni upoštevalo izjave A.A. in B.B.. Sklicuje se na 4. člen individualne pogodbe o zaposlitvi, iz katerega izhaja, da je delavec dolžan organizirati, voditi in nadzirati delo svoje službe. Posebno skrb mora posvetiti realizaciji zastavljene poslovne politike družbe. Pri tem mora spoštovati interese družbe in ukrepe, ki zagotavljajo uspešnost poslovanja družbe. Glede očitkov ustanavljanja konkurenčne družbe opozarja na 13. člen individualne pogodbe, v katerem je določeno, da se vodilni delavec zavezuje, da med trajanjem funkcije ne bo opravljal drugih nalog, ki pomenijo ali bi lahko pomenile izkoriščanje poslovnih skrivnosti družbe, ter ne bo ustanavljal ali kapitalsko vlagal v podjetja, ki predstavljajo konkurenco družbi. Sodišče se je pri presoji dejstva, ali je tožnik sodeloval pri ustanovitvi konkurenčne družbe, oprlo le na dokaze, ki jih je predlagal tožnik, kar predstavlja kršitev procesnih določb ZPP in kršitev načela kontradiktornosti. Sodišče bi pri oceni verodostojnosti izpovedbe C.C. moralo upoštevati, da je bil tožniku nadrejen ter da je tudi sam s toženo stranko v več sporih glede ustanavljanja konkurenčnega podjetja. Sodišče je glede sodelovanja tožnika ugotovilo, da se je udeležil sestanka glede odsvojitve poslovnega deleža ter da je tožnik podpisal dogovor o odsvojitvi poslovnega deleža, kar pomeni ravnanje v nasprotju z določbami pogodbe o zaposlitvi in ravnanje v nasprotju z interesi tožene stranke. Enako velja glede očitkov tožniku o demontaži kaširnega stroja ter o tem, da je tožnik načrtno ignoriral navodila, da se dotrajani deli stroja razrežejo in odpeljejo na D., uporabni deli stroja pa skladiščijo kot rezervni deli. Stroj je bil zaradi tožnikovega načrtnega ignoriranja navodil tožene stranke obnovljen in nato odtujen. Sodišče se pri odločitvi o tem, da je tožnik delal po navodilih nadrejenega C.C., opira le na izpovedbo C.C. ter na izjavo A.A., ki sta priči, ki ju je predlagal tožnik. Pri tem pa je zanemarilo dejstvo, da je tožnik, kljub temu, da je ravnal po navodilih nadrejenega, dolžan vselej ravnati v skladu z interesi družbe in za kazniva dejanja, storjena pri delu, tudi odgovarja. Ne drži, da tožena stranka ni uspela dokazati, da so obstajala drugačna navodila od tistih, ki jih je tožniku dajal C.C.. Iz izpovedbe zakonite zastopnice E.E. na glavni obravnavi dne 5. 6. 2014 izhaja, da je tožnik načrtno ignoriral navodila, da se stroj razreže in odpelje na D. ter je stroj na stroške tožene stranke obnovil in odtujil. Sodišče je izpovedbo spregledalo in upoštevalo le dokaze, predlagane s strani tožnika. Predvsem pa je odločitev oprlo na izpovedbo C.C., ki je brez dvoma ustanovil konkurenčno družbo F. d.o.o. in je sam v več sporih s toženo stranko. Sodišče je njegovo izpoved brez navedbe konkretnih razlogov ocenilo kot verodostojno, pri čemer je dokazne predloge ter izpovedbe ostalih prič spregledalo. Sodišče je neutemeljeno zavrnilo izvedbo dokaza z vpogledom v kazenski spis ter dokaz z vpogledom v posnetke video nadzornih kamer. Sklicuje se na odločitev VS RS III Ips 97/2009 z dne 18. 5. 2010. Sodišče je pri vseh treh očitanih kršitvah svojo odločitev oprlo na izpoved C.C. ter na dokaze, predlagane s strani tožnika, pri čemer je dokazne predloge tožene stranke neutemeljeno zavrnilo oziroma je izpovedbo prič v korist tožene stranke prezrlo oziroma se do njih ni ustrezno opredelilo. To pa predstavlja kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Meni, da so obstajali utemeljeni razlogi za odpoved pogodbe o zaposlitvi, katerih obstoj ni odvisen od pravilne izvedbe postopka odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je razvidno, da obstaja nasprotje o tem, kar se navaja o razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Predvsem ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, saj v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, poleg tega so ti nejasni in sami s seboj v nasprotju. To pa predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 14. in 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi in v skladu z določilom drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, s spremembami; v nadaljevanju: ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb postopka, katere uveljavlja pritožba in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

5. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je kršitev podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz obrazložitve sodišča jasno izhaja, zakaj je presodilo tako, kot izhaja iz izreka in obrazložitve sodbe, prav tako pa razlogi iz obrazložitve sodbe ne nasprotujejo sami sebi in tudi niso nejasni, prav tako pa ni podano nasprotje med razlogi in izrekom sodbe.

6. Tudi ni podana pavšalno zatrjevana bistvena kršitev iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da v odločilnih dejstvih ni nasprotja med tem, kar se v razlogih izpodbijane sodbe navaja o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in med med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi.

7. Pritožba neutemeljeno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Ta je podana, kadar kakšni stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti pa z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Kršitev kontradiktornosti se nanaša na pravico strank do izjavljanja, tožena stranka pa v pritožbi ne konkretizira, na kakšen način je bila kršena njegova pravica do izjavljanja. Pritožbene navedbe, da naj bi sodišče prve stopnje očitano kršitev storilo s tem, ko je svojo odločitev oprlo na izpoved C.C. in ostale dokaze, predlagane s strani tožnika, dokazne predloge tožene stranke pa je neutemeljeno zavrnilo oziroma je izpovedbo prič v korist tožene stranke prezrlo, ne predstavljajo kršitve kontradiktornosti po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, temveč pomenijo nestrinjanje z dokazno oceno sodišča prve stopnje.

8. S pritožbenimi navedbami, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo dokazne predloge tožene stranke, pritožba smiselno uveljavlja kršitev 213. člena ZPP, ki se nanaša na izvedbo dokazov. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da očitana kršitev ni podana. Odločitev sodišča prve stopnje, da ne izvede vseh predlaganih dokazov, ni nezakonita, saj drugi odstavek 213. člena ZPP določa, da sodišče odloča o tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev. Strankina pravica do izvedbe dokaza ni absolutna. Sodišče prve stopnje ni bilo dolžno izvajati vseh predlaganih dokazov, pač pa le tiste, za katere oceni, da so potrebni, da se ugotovi dejansko stanje in pravno razmerje, ki je pomembno za odločbo, kot to izhaja iz določbe 285. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi izvedlo vse dokaze, ki so bili pomembni za presojo utemeljenosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi in presojo utemeljenosti tožnikove razrešitve z mandata, ostale predlagane dokaze, pa je utemeljeno zavrnilo kot nepotrebne. V skladu z drugim odstavkom 287. člena ZPP pa mora sodišče navesti, zakaj je zavrnilo predlagane dokaze. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v točki 9 izčrpno navedlo, katerega dokaznega predloga ni izvedlo in argumentirano pojasnilo razloge za zavrnitev izvedbe dokazov. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje o zavrnitvi dokaznega predloga z vpogledom v posnetke video nadzornih kamer, saj tožena stranka tega dokaza ni podala pravočasno, poleg tega pa tudi ni izkazala, da navedenega dokaza brez svoje krivde ni mogla predložiti najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo. Tožena stranka je za videoposnetke vedela že na prvem naroku za glavno obravnavo, saj se je preiskava zoper zaposlene vodila dalj časa. Pritožbene navedbe, da je tožena stranka že v odgovoru na tožbo podala dokazni predlog z vpogledom v kazenski spis, kjer so se nahajali videoposnetki in da je s tem zadostila pravočasnosti dokaznega predloga, so neutemeljeni. Tudi po stališču pritožbenega sodišča dokazni predlog z vpogledom v kazenski spis ni substanciran na način, da bi bilo jasno, da se v spisu nahajajo tudi videoposnetki. Poleg tega tožena stranka kazenske ovadbe, vložene zoper tožnika, iz katere naj bi bilo to dejstvo razvidno, ni vložila v spis, temveč se je na obstoj kazenske ovadbe zgolj sklicevala. Sodišče prve stopnje je, tudi po presoji pritožbenega sodišča, utemeljeno zavrnilo tudi dokazni predlog z vpogledom v kazenski spis, glede na to, da je po opravljeni poizvedbi na Policijski upravi G. ugotovilo, da predkazenski postopek zoper tožnika še ni končan.

9. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen na podlagi več zaporednih individualnih pogodb o zaposlitvi, zadnji z dne 1. 6. 2010, sklenjeni za delovno mesto vodje tehnične službe s trajanjem mandata od 1. 6. 2010 do 2. 11. 2014. Dne 8. 5. 2013 je tožena stranka tožniku podala odpoved pogodbe o zaposlitvi, iz katere izhaja, da se tožnika s strani predsednice uprave razrešuje z delovnega mesta vodje tehnične službe in iz delovnega razmerja brez odpovednega roka, skladno s 16. členom individualne pogodbe o zaposlitvi in izhajajoč iz interesov družbe ter zaradi obstoja suma delovanja v škodo podjetja.

10. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da je bil tožnik pri toženi stranki vodilni delavec v smislu 74. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/13 in nadaljnji) oziroma, v času sklenitve zadnje individualne pogodbe o zaposlitvi, po 5. alinei 1. odstavka 52. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/02 in nadaljnji). Iz 4. člena individualne pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 6. 2010 izhaja, da je bil tožnik dolžan organizirati, voditi in nadzirati delo svoje službe in da mora posebno skrb posvetiti realizaciji poslovne politike družbe. Iz opisa del in nalog za delovno mesto vodja tehnične službe pa izhaja, da je zadolžen za razporejanje kadrov in potrebe po novih delavcih. Da je bil tožnik vodilni delavec izhaja tudi iz pričanja zakonite zastopnice tožene stranke in priče H.H.. ZDR-1 posebnih načinov odpovedi pogodbe o zaposlitvi vodilnemu delavcu ne določa, kar pomeni, da lahko tožniku, kot vodilnemu delavcu, pogodba o zaposlitvi preneha zgolj iz razlogov in na način, določen z ZDR-1. Tudi sicer določba 16. člena individualne pogodbe o zaposlitvi ne določa posebnega načina prenehanja delovnega razmerja, kar bi bilo v nasprotju z zakonom, saj se nanaša zgolj na razrešitev delavca iz mandata. Navedeno je razvidno že iz naslova navedenega člena - prekinitev mandata.

11. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da tožena stranka odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 8. 5. 2013 ni podala postopkovno pravilno, to je v skladu z določbami ZDR-1, ki se nanašajo na odpoved pogodbe o zaposlitvi, in je zato navedena odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. Odpoved pogodbe o zaposlitvi ne ustreza zahtevam o obliki in vsebini odpovedi, določeni v 87. členu ZDR-1. Odpoved pogodbe o zaposlitvi namreč ne vsebuje pouka o pravnem varstvu in o pravicah iz zavarovanja za primer brezposelnosti ter o obveznosti prijave v evidenco v iskalcev zaposlitve, niti ne vsebuje obrazložitve dejanskega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Pritožbeno sodišče se strinja z oceno sodišča prve stopnje, da obrazložitev k odpovedi z dne 6. 5. 2013, ki jo je tožena stranka predložila na prvem naroku za glavno obravnavo, ni del odpovedi in tožniku ni bila vročena. Tožena stranka namreč ni uspela dokazati, da je bila obrazložitev tožniku vročena skupaj z odpovedjo, saj ni dostavila vročilnice ali drugega dokaza o vročitvi. Iz odpovedi tudi ne izhaja, da naj bi bila njen sestavni del še kakšna priloga. Pravilno je zato sodišče prve stopnje presodilo, da dejanski razlog odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni bil obrazložen. Prav tako tožena stranka pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 8. 5. 2013, ki jo je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo kot izredno odpoved po ZDR-1, glede na to, da iz odpovedi izhaja, da je tožniku odpovedana pogodba o zaposlitvi brez odpovednega razloga, ni spoštovalo določb ZDR-1, ki se nanašajo na postopek pred izredno odpovedjo. V skladu z 2. odstavkom 85. člena ZDR-1 mora delodajalec delavca pisno seznaniti z očitanimi kršitvami in mu omogočiti zagovor v razumnem roku, ki ne sme biti krajši od treh delovnih dni, razen če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, česar pritožba tudi ne izpodbija, pa izhaja, da tožena stranka tožnika ni pisno seznanila z očitanim razlogom, ni mu omogočila zagovora pred odpovedjo niti ni navedla okoliščin, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči. 12. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi moral tožnik tožbeni zahtevek oblikovati na ugotovitev ničnosti sklepa, s katerim je bil razrešen iz mandata in iz delovnega razmerja. Iz dokaznega postopka namreč ne izhaja, da bi tožena stranka tožnika iz mandata razrešila s sklepom niti to ni bilo s strani tožene stranke nikoli zatrjevano. Tožena stranka je namreč tožnika iz mandata in iz delovnega razmerja razrešila kar z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi z dne 8. 5. 2013, ki je tudi predmet presoje tega individulnega spora.

13. Glede na to, da tožnik ni želel nadaljevati delovnega razmerja pri toženi stranki, je sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, ko je ugotovilo obstoj delovnega razmerja od nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi do tožnikove zaposlitve pri drugem delodajalcu, to je do 18. 8. 2013. Na podlagi določbe 1. odstavka 118. člena ZDR-1 je sodišče prve stopnje toženi stranki tudi utemeljeno naložilo, da tožniku za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do 18. 3. 2013 prizna vse pravice iz delovnega razmerja, kot če bi delal, vključno z delovno dobo in mu obračuna plačo, od bruto zneskov odvede vse predpisane davke in prispevke ter mu izplača neto znesek ter tožniku izplača sorazmerni del regresa za leto 2013 v višini 525,06 EUR.

14. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo tudi, ko je tožniku dosodilo denarno povračilo v višini 6.543,00 EUR. Ob upoštevanju kriterijev, ki jih določa 2. odstavek 118. člena ZDR-1, je dosojeno denarno povračilo v višini 1,5 kratnika tožnikove povprečne plače v zadnjih treh mesecih dela pri toženi stranki, tudi po oceni pritožbenega sodišča, ustrezno. V skladu z 2. odstavkom 118. člena ZDR-1 sodišče višino denarnega povračila določi glede na trajanje delavčeve zaposlitve, možnosti delavca za novo zaposlitev in okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi. Ob upoštevanju dejstev, da se je tožnik v zelo kratkem času po odpovedi (po približno treh mesecih) ponovno zaposlil, da je v času, ko je bil brezposeln prejemal denarno nadomestilo na zavodu in da je bil pri toženi stranki zaposlen 8 let, ni možen zaključek, da bi bilo dosojeno denarno povračilo nesorazmerno oziroma previsoko. Pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje določilo previsok znesek denarnega povračila, so zato neutemeljene.

15. Pravilno je sodišče prve stopnje opravilo presojo utemeljenosti razlogov za tožnikovo razrešitev iz mandata glede na to, da je tožnik uveljavljal plačilo odpravnine v skladu s 3. odstavkom 16. člena individualne pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 6. 2010. Iz citirane določbe namreč izhaja, da v kolikor direktor družbe razreši vodilnega delavca brez utemeljenega razloga, mu je družba dolžna plačati odpravnino v višini šest kratnika njegove zadnje bruto mesečne plače. Tožena stranka je tožniku očitala naslednje kršitve: sodelovanje z C.C., nekdanjim direktorjem tožene stranke, pri ustanavljanju nove družbe, ki bi toženi stranki vzela vsaj del posla; tožnik naj bi vodil demontažo in odpis stare opreme, pri čemer naj bi stroj na stroške tožene stranke odpeljali v remont, nato pa prenovljenega izvozili in dostavili na Kitajsko in da naj bi tožnik neutemeljeno izklapljal video nadzorni in alarmni sistem in s tem omogočil odtujitev materiala.

16. Sodišče prve stopnje je dejstva, ki so predstavljala podlago za presojo utemeljenosti očitkov ugotavljalo na podlagi listinskih dokazov ter izpovedi tožnika, zakonite zastopnice in prič C.C. ter H.H.. Sprejeto dokazno oceno je v obrazložitvi izpodbijane sodbe izčrpno pojasnilo ter obrazložilo, zakaj je zaključilo, da očitane kršitve tožniku niso dokazane. Pritožbeno sodišče z dokazno oceno soglaša in pritožbene navedbe, ki ji oporekajo, ocenjuje za neutemeljene. Pričo C.C. pritožba tudi neutemeljeno ocenjuje kot neverodostojno zgolj zato, ker je tudi sam s toženo stranko v več sporih glede ustanavljanja konkurenčnega podjetja. V 8. členu ZPP je uveljavljeno načelo proste presoje dokazov, kar pomeni, da verodostojnost izvedenega dokaza oceni sodišče, pri čemer ni vezano na dokazna pravila, ki bi vnaprej določila njegovo vrednost. Tako zgolj na podlagi okoliščine, da je priča v sporih s toženo stranko, ni mogoče šteti, da njeni izpovedi ni mogoče verjeti.

17. Sodišče prve stopnje je v zvezi z očitkom tožniku glede sodelovanja pri ustanavljanju konkurenčne družbe ugotovilo vse pravnoodločilne okoliščine in je napravilo pravilen dokazni zaključek, da ta očitek tožniku ni dokazan. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik leta 2012 skupaj z ostalimi sodelavci prisoten na sestanku, ki ga je sklical tedanji direktor C.C. in na katerem jim je C.C. povedal, da tožena stranka ne bo preživela ter jim je v zvezi s tem predstavil možnost ustanovitve novega podjetja, na katerega bi prenesli proizvodnjo kabelskega dela tožene stranke. O tem je izpovedoval zaslišani C.C.. Navedeno pa izhaja tudi iz pisne izjave I.I. z dne 23. 4. 2013. Tožnik je očitke glede sodelovanja pri ustanavljanju konkurenčne družbe zanikal, pojasnil pa je, da je sicer podpisal dogovor o odsvojitvi poslovnega deleža trgovskega podjetja J. z odložnim pogojem 5 let, da pa je bil pogoj plačilo, ki ga tožnik ni izpolnil, niti ni imel namena, da bi to plačal, saj z ostalimi ni šel k notarju. Tožnikovo izpoved je potrdil zaslišani C.C.. Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča prisotnost tožnika na sestanku, katerega je sklical nekdanji direktor in tožnikov podpis dogovora o odsvojitvi poslovnega deleža trgovskega podjetja J., pri čemer tožnik v zvezi s tem ni opravil nobenega plačila niti ni šel v zvezi s tem k notarju, ne izkazuje aktivne vloge tožnika pri ustanavljanju konkurenčne družbe in s tem ravnanje v nasprotju z interesi tožene stranke. Pritožbene navedbe, ki takšen zaključek sodišča prve stopnje izpodbijajo, so neutemeljene. Nenazadnje iz zaslišanja priče H.H. izhaja, da je v smislu morebitne konkurenčnosti tožene stranke problematična predvsem družba F. d.o.o. iz K., v zvezi s katero pa tožena stranka tožniku ni ničesar očitala.

18. V zvezi z drugim očitkom tožene stranke je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik odločitve v zvezi s hrambo stroja in v zvezi z nadaljnjim popravilom sprejemal po navodilih tožnikovega nadrejenega, direktorja C.C.. Večinski del stroja je bil odpeljan na D., še uporaben del stroja pa je bil skladiščen pri zunanjem izvajalcu zaradi ocene, da je to primerna hramba in nato odpeljan k L. v Italijo na podlagi navodila C.C.. Da je tožnik delal po njegovih navodilih, je potrdil tudi zaslišani C.C.. Nenazadnje je o tem, da je tožnik delal po navodilih C.C. izpovedal tudi H.H.. Zakonita zastopnica pa je v zvezi z navodili glede razreza stroja izpovedala le, da naj bi bil tožnik, po njenem mnenju, seznanjem z navodili o razrezu stroja in da naj bi vsi vedeli, da je potrebno stroj razrezati. Izpovedala je tudi, da je C.C. načrtno ignoriral navodila predsednika nadzornega sveta, da se stroj razreže in odpelje na D. in da je C.C. dajal navodila tožniku, ta pa jih je izvajal. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje sprejelo pravilen dokazni zaključek, da tožena stranka ni dokazala, da bi obstajala drugačna navodila predsednika nadzornega sveta od tistih, ki jih je tožniku dajal C.C. niti, da je bil tožnik z njimi seznanjen. Pritožbene navedbe, ki takšen zaključek izpodbijajo, so neutemeljene. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo izpovedi zakonite zastopnice. Njeno izpoved je sodišče prve stopnje dokazno ocenilo. Stvar dokazne ocene pa je, da njene izpovedi ni sprejelo in je v zvezi z navodili glede skladiščenja in nadaljnjega popravila stroja sledilo prepričljivi izjavi priče C.C., katere verodostojnosti pritožba ni uspela izpodbiti. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da je tožnik v skladu z določbo 34. člena ZDR-1 dolžan ravnati v skladu z navodili, kot mu jih daje delodajalec, ki ga predstavlja zakoniti zastopnik, zato tožniku, ki je pri postopanju s strojem sledil navodilom nadrejenega C.C., ni mogoče očitati nobene odgovornosti. Da naj bi tožnik stroj odtujil, pa iz dokaznega postopka ne izhaja.

19. Sodišče prve stopnje je tudi v zvezi z očitkom tožniku, da naj bi tožnik neutemeljeno izklapljal videonadzorni in alarmni sistem ter s tem omogočil odtujitev materiala, pravilno presodilo, da tega očitka tožena stranka ni dokazala niti ni dokazala, da naj bi to počel ravno tožnik. V zvezi z izklapljanjem videonadzornega sistema je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo tožnikovi izpovedi, da sam ni bil zadolžen za videonadzor in da ni imel kode za vstop v program. Njegova izpoved je skladna z izpovedjo C.C., ki je pojasnil, da tožnik kode za vstop v videonadzorni sistem ni imel, imel pa jo je sam kot takratni direktor. Glede izklapljanja alarmnega sistema pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je imel tožnik, kot več zaposlenih, kodo in da je sistem izklopil, v kolikor je na sedež prišel izven delovnega časa.

20. Glede to, da tožena stranka očitanih kršitev tožniku ni uspela dokazati, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je tožena stranka tožnika razrešila brez utemeljenega razloga in mu je zato skladno z določbo 3. odstavka 16. člena individualne pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 6. 2010 priznalo odpravnino v višini 2.120,85 EUR. Višine prisojene odpravnine pa pritožba ne izpodbija.

21. Pritožbeno sodišče na ostale pritožbene navedbe ne odgovarja, saj za rešitev zadeve niso relevantne in sodišče presoja le tiste navedbe v pritožbi, ki so odločilnega pomena in tiste pritožbene razloge, ki jih upošteva po uradni dolžnosti, kot to določa 360. člen ZPP.

22. S pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (353. člen ZPP).

23. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).