Jedro

Bistvena razlika med obema kategorijama upravičencev, to je med upravičenci, ki so imeli na dan 23. 11. 1990 v RS prijavljeno stalno prebivališče in tujci, ki so na dan 25. 6. 1991 v RS zgolj prebivali, je v tem, da za prve zakon zahteva, da od tam navedenega datuma v RS zgolj dejansko živijo, za druge pa da dejansko neprekinjeno živijo, in da se ob izpolnjevanju pogojev prvi skupini upravičencev stalno prebivališče prizna za nazaj, drugi pa le za naprej. Iz navedenih razlik med obema kategorijama upravičencev in glede na to, da se drugi in tretji odstavek 1.č člena ZUSDDD izrecno nanašata zgolj na razlago dejanskega življenja (in ne neprekinjenega dejanskega življenja), se torej nadaljnje določbe 1.č člena ZUSDDD-UPB1 nanašajo le na upravičence, ki so imeli na dan 23. 12. 1990 v RS prijavljeno stalno prebivališče.

Izrek

I. Tožbi se ugodi. Odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 2140-36/2007/43 (1312-05) z dne 24. 12. 2014, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Ministrstvo za notranje zadeve je 24. 12. 2014 odločilo, da se tujki z osebnim imenom A.A., državljanki Republike Srbije, razveljavi dovoljenje za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji, št. 2140-36/2007, izdano 26. 7. 2007 pri Ministrstvu za notranje zadeve Republike Slovenije in da se prošnja prosilke, za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju RS), zavrne, A.A. pa mora v roku 8 dni od vročitve te odločbe Upravni enoti Maribor vrniti dovoljenje za stalno prebivanje.

2. Odločitev je bila sprejeta v obnovljenem postopku odločanja, uvedenem na podlagi sklepa o obnovi postopka z dne 4. 2. 2008, ki je bil prosilki vročen 20. 2. 2008, iz razloga 1. točke 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Postopek obnove je bil uveden v roku enega meseca po seznanitvi z obstojem novih dejstev in dokazov (29. 1. 2008). Dne 28. 10. 2013 je bila tožena stranka s strani Okrožnega državnega tožilstva v Mariboru obveščena, da je Okrajno sodišče v Mariboru, s sodbo opr. št. I K 56161/2011 z dne 23. 12. 2011, priče, ki so bile zaslišane v postopku izdaje dovoljenja za stalno prebivanje, na podlagi 289. člena Kazenskega zakonika (KZ-1), spoznalo za krive storitve kaznivega dejanja krive izpovedbe. Iz te sodbe izhaja ugotovitev, da A.A. od 25. 6. 1991 dalje v Republiki Sloveniji ni dejansko neprekinjeno živela, saj se je v tem obdobju nahajala z družino v drugih državah, od leta 2002 do 2005 pa je z družino živela v Nemčiji.

3. V obnovljenem postopku odločanja mora organ odločiti na podlagi predpisa, veljavnega v času izdaje odločbe, ki je premet obnove, torej v tem primeru uporabiti določbe Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju ZUSDDD), ki je veljal v času izdaje dovoljenja za stalno prebivanje. Ker je Ustavno sodišče Republike Slovenije z odločbo U-I-246/02 z dne 3. 4. 2003 ugotovilo, da je ZUSDDD v neskladju z Ustavo RS, je tožena stranka odločila, da bo kot podlago za odločitev uporabila ZUSDDD, veljaven v času odločanja v obnovljenem postopku.

4. Ugotovljeno je bilo, da prosilka na podlagi prvega odstavka 1. člena ZUSDDD spada v drugo kategorijo tujcev, ki na dan 23. 12. 1990 v RS niso imeli prijavljenega stalnega prebivališča in da morajo na dan 25. 6. 1991 in od tega dne dalje v RS tudi dejansko neprekinjeno živeti. Pojasnila je, da dopustne odsotnosti iz 1.č člena ZUSDDD ki ne prekinjajo dejanskega življenja v RS, za drugo kategorijo tujcev ne veljajo in pojasnila, da pridejo v poštev zgolj običajne in normalne odsotnosti, ki jih določa Uredba o merilih in okoliščinah ugotavljanja pogojev pridobitve državljanstva RS v postopku naturalizacije. Na podlagi podatkov, zbranih v prejšnjem in ponovljenem postopku, je tožena stranka ugotovila, da prosilka v RS od 25. 6. 1991 dalje ni dejansko in neprekinjeno živela in se istočasno sklicevala tudi na sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru opr. št. I K 56161/2011 z dne 23. 12. 2011, iz katere izhaja podatek, da je prosilka RS zapustila za več let in da se je vanjo vrnila šele leta 2005. Prvostopenjski organ je stranko z ugotovitvami seznanil z dopisom z dne 28. 11. 2014, na katerega je stranka odgovorila 10. 12. 2014. Tožena stranka se je do odgovorov opredelila in glede na obstoj ugotovitvenega razloga iz 1. točke 260. člena ZUP in na podlagi podatkov prej navedene pravnomočne sodbe Okrajnega sodišča v Mariboru odločila, da A.A. ne izpolnjuje pogoja dejanskega neprekinjenega življenja v Republiki Sloveniji, zato je na podlagi 270. člena ZUP prejšnjo odločbo razveljavila in prošnjo A.A. zavrnila.

5. Tožnica odločitvi oporeka. Ni ji znano, na podlagi katerih dokazov in na podlagi katerih podatkov je upravni organ prišel do zaključka, da tožnica z družino od 25. 6. 1991 ni dejansko neprekinjeno živela v RS, ampak v drugih državah, od leta 2002 do 2005 v Nemčiji. Primarno opozarja na zastaranje pravice do obnove postopka po uradni dolžnosti (četrti odstavek 263. člena ZUP), ker je v zadevi do izdaje dokončne odločbe preteklo že 7 let in 6 mesecev. Sprašuje se tudi, kdo je odgovoren za napako v pisanju tožničinega priimka in kot neprimerno ocenjuje sklicevanje tožene stranke na zavajanje tožnice. Zatrjuje, da je ves čas prebivala v RS in da z vsebino sodbe opr. št. I K 56161/2011 z dne 23. 11. 2011 ni seznanjena, ker je romkinja in v tem postopku ni uporabljala svojega jezika, niti je o tej pravici ni nihče poučil. Ker je njeno znanje slovenščine slabo, navedb v kazenskih postopkih ni mogoče upoštevati. Navaja, da je središče interesov, tako tožnice, kot njene družine, Republika Slovenija. Njen mož je zaposlen pri romskem društvu B., otroci pa se v Sloveniji izobražujejo. Poudarja, da bi z izvršitvijo odločbe zanjo in njeno družino nastala nepopravljiva škoda in sodišču predlaga, da tožbi ugodi ter odpravi izpodbijano odločbo. Predlaga tudi povrnitev stroškov postopka.

6. Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise in v odgovoru na tožbo predlagala, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K I. točki izreka:

7. Tožba je utemeljena.

8. Sodišče uvodoma ugotavlja, da je tožena stranka na podlagi 1. točke 260. člena ZUP, dne 4. 2. 2008 izdala sklep o obnovi postopka, za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca v RS A.A. Navedeni sklep je bil tožnici vročen 20. 2. 2008. V tem upravnem sporu sodišče ne presoja zakonitosti tega dokončnega in pravnomočnega sklepa, zato tožnici samo pojasnjuje, da se po 1. točki 260. člena ZUP postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva, obnovi, če se se najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, ki bi bili mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi ali uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bili navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku. Obnova je izredno pravno sredstvo, ki posega v dokončno in lahko tudi pravnomočno odločitev, zato ZUP v skladu z načelom pravne varnosti določa (kratke) roke za njeno uporabo. Gre za enomesečni subjektivni rok za vložitev predloga, ki velja tako v primeru, ko predlog vlaga stranka, kot v primeru, ko se postopek obnavlja po uradni dolžnosti. Glede na obrazložitev sklepa o obnovi postopka je bil ta rok upoštevan, tožnica pa v tožbi ugovarja, da je nastopilo zastaranje pravice do obnove postopka po uradni dolžnosti in ta tožbeni ugovor utemeljuje z določbo četrtega odstavka 263. člena ZUP. Slednji določa, da se po preteku treh let od dokončnosti odločbe obnova ne more več predlagati in tudi ne uvesti po uradni dolžnosti. Ker je bil sklep o obnovi postopka izdan 4. 2. 2008, obnavlja pa se dokončna odločba - dovoljenje za stalno prebivanje z dne 26. 7. 2007, sodišče ugotavlja, da je bil sklep o obnovi postopka izdan v okviru dovoljenega objektivnega roka. V kolikor pa tožnica določbo četrtega odstavka 263. člena ZUP povezuje s potekom časa med izdajo sklepa o dovolitvi obnovi postopka z dne 4. 2. 2008 in izdajo izpodbijane odločbe v tem upravnem sporu, pa sodišče njen tožbeni ugovor zavrača kot neutemeljen. Določba četrtega odstavka 263. člena ZUP se namreč, kot je sodišče že pojasnilo, veže na rok za uvedbo obnove postopka in ne na rok za izdajo odločbe v obnovljenem postopku. Za izdajo odločbe v tem postopku namreč veljajo pravila ZUP, ki se nanašajo na odločbo, tudi rok za izdajo odločbe (222. člen ZUP), ki pa posebnih pravil o zastaranju vodenja postopka, glede na naravo roka za izdajo odločbe, ne določajo.

9. V nadaljevanju pa sodišče ugotavlja, da je tožena stranka odločitev oprla na določbe ZUSDDD, veljavne v času odločanja in pri tožnici, kot tujcu druge kategorije (tujec, ki je na dan 25. 6. 1991 prebival v RS in od tega dne dalje v RS tudi neprekinjeno živi), v okviru ugotavljanja pogoja dejanskega neprekinjenega življenja, dopustne odsotnosti iz RS utemeljevala z določbami Uredbe o merilih in okoliščinah ugotavljanja pogojev pridobitve državljanstva RS v postopku naturalizacije.

10. Sodišče v zvezi s pravno podlago na kateri temelji izpodbijana odločba opozarja, da je Vrhovno sodišče v primerih, kot je sporen, že zavzelo stališče (npr.: sodba VS RS, opr. št. X Ips 479/2014), da iz celotne vsebine ZUSDDD-UPB1 ne izhaja, da se določba 1.č člena tega zakona v celoti nanaša samo na osebe iz 1. člena navedenega zakona, ki so na dan 23. 12. 1990 imele v RS prijavljeno stalno prebivališče in ne tudi na osebe, ki tega prebivališča niso imele prijavljenega, pa so na dan 25. 6. 1991 prebivale v RS in od tega dne dalje v RS tudi dejansko neprekinjeno živijo.

11. Vrhovno sodišče je v prej citirani sodbi zavzelo stališče, da četudi je bil ZUSDDD od sprejema odločbe Ustavnega sodišča, U-I- 246/02 z dne 3. 4. 2003, spremenjen izključno iz razlogov, ki so se nanašali na „izbrisane“, oziroma prvo kategorijo državljanov, je dejstvo, da je Ustavno sodišče s svojo odločbo odločilo, da je celotni 1. člen tega zakona v neskladju z Ustavo RS in da se začetno besedilo 1.č člena ZUSDDD-UPB1 glasi „Dejansko življenje po tem zakonu pomeni“. Iz besedne razlage te dikcije izhaja, da se navedena določba nanaša na celotni zakon in ne samo na posamezno kategorijo upravičencev. To pa ne pomeni, da se tudi nadaljnje določbe tega člena nanašajo na obe skupini upravičencev, saj te opredeljujejo, kdaj je izpolnjen pogoj dejanskega življenja (in ne dejansko neprekinjenega življenja), kljub okoliščinam, ki so navedene v teh določbah. Vrhovno sodišče je pojasnilo bistveno razliko med obema kategorijama upravičencev, to je med upravičenci, ki so imeli na dan 23. 11. 1990 v RS prijavljeno stalno prebivališče in tujci, ki so na dan 25. 6. 1991 v RS zgolj prebivali. Za prve zakon zahteva, da od tam navedenega datuma v RS zgolj dejansko živijo, za druge pa da dejansko neprekinjeno živijo, in da se ob izpolnjevanju pogojev prvi skupini upravičencev stalno prebivališče prizna za nazaj, drugi pa le za naprej. Iz navedenih bistvenih razlik med obema kategorijama upravičencev in glede na to, da se drugi in tretji odstavek tega člena izrecno nanašata zgolj na razlago dejanskega življenja (in ne neprekinjenega dejanskega življenja), se torej nadaljnje določbe 1.č člena ZUSDDD-UPB1 tudi po presoji VS RS nanašajo le na upravičence, ki so imeli na dan 23. 12. 1990 v RS prijavljeno stalno prebivališče. 12. Vrhovno sodišče RS je v prej navedeni sodbi zavzelo tudi stališče, ki se nanaša na uporabo Uredbe o merilih in okoliščinah ugotavljanja pogojev pridobitve državljanstva Republike Slovenije v postopku naturalizacije. Opozorilo je, da je v času po izdaji odločbe Ustavnega sodišča v letu 2003, Zakon o tujcih (ZTuj-1B) z novelo iz leta 2005 določil, da je pogoj 5 letnega neprekinjenega bivanja v RS na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje izpolnjen tudi, če je bil tujec v tem obdobju odsoten iz Republike Slovenije in ni imel dovoljenja za stalno prebivanje, če so bile odsotnosti krajše od 6 zaporednih mesecev in če skupaj ne presegajo 10 mesecev in da ta ureditev velja tudi v ZTuj-2, zato je treba za opredelitev pojma „neprekinjenosti“ smiselno uporabiti določbe ZTuj-1B, ki urejajo pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje in tudi neposredno določajo kriterije, kdaj se šteje, da je kljub odsotnosti tujca, še vedno podan pogoj neprekinjenega bivanja. Ne glede na to, da ZUSDDD oziroma ZUSDDD-UPB1 opredeljujeta pojem dejanskega življenja, kar je že samo po sebi bistveno višji standard kot zgolj prebivanje, pa se opredelitev neprekinjenega bivanja po ZTuj-1B nanaša na pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje, med tem ko se določbe uredb in drugih podzakonskih aktov nanašajo sicer na pojem dejanskega življenja, vendar v zvezi s pogoji pridobitve državljanstva in ne stalnega prebivališča. Ustavno sodišče RS je navedlo tudi, da razlaga pogoja dejanskega življenja nikakor ne bi smela biti strožja od razlage, ki se je uveljavila v sodni praksi za pridobitev državljanstva. Prav tako pa položaj oseb, na katere se ta odločba nanaša, ne bi smel biti slabši od položaja oseb, ki so imele položaj tujca že v pred osamosvojitvijo Slovenije. To da je Ustavno sodišče razveljavilo celotni 1. člen ZUSDDD pomeni, da pogoji oziroma razlaga pogojev za pridobitev dovoljenja za pridobitev statusa ne bi smela biti strožja kot za druge tujce. Vrhovno sodišče je v tej zvezi opozorilo na določbe Zakona o državljanstvu veljavnem v času izdaje odločbe, ki je predmet obnove postopka in sicer, da je pogoj v zvezi s pridobitvijo državljanstva z naturalizacijo, da oseba dejansko živi v Sloveniji 10 let, od tega neprekinjeno 5 let pred vložitvijo prošnje in da ima urejen status tujca, pa tudi ZTuj-1B za pridobitev dovoljenje za stalno prebivanje določa zgolj 5 letno neprekinjeno prebivanje v RS.

13. Sodišče je v sporni zadevi, v kateri je treba na podlagi 1. člena ZUSDDD odločiti o izdaji dovoljenja za stalno prebivanje tujcu, ki je na dan 25. 6. 1991 prebival v RS in od tega dne dalje v RS tudi dejansko neprekinjeno živi, ob upoštevanju pravnega stališča VS RS (11. in 12. točka obrazložitev te sodbe), ki se nanaša na uporabo določbe 1. člena ZUSDD, presodilo, da je tožena stranka v postopku materialno pravo uporabila zmotno, zato je tožbi na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakon o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ugodilo in izpodbijani akt odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno odločanje. V ponovljenem postopku bo morala tožena stranka o zadevi ponovno odločati in izdati nov upravni akt v roku določenem v četrtem odstavku 64. člena ZUS-1, ob upoštevanju stališča sodišča glede uporabe materialnega prava .

K II. točki izreka.

14. Ker je sodišče ugodilo tožbi in odpravilo izpodbijani upravni akt, je tožnica v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnico pa je v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se ji priznajo stroški v višini 285 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika). V skladu z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča se navedeni znesek, ker je tožnico zastopal odvetnik davčni zavezanec, poviša še za 22% DDV. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika; OZ).