Jedro

Dejavnost je nevarna, kadar se opravlja v takšnih okoliščinah, ki jih kljub veliki skrbnosti ni vedno mogoče imeti pod kontrolo in zato nesreče pravočasno odvrniti. Drugi odstavek 261. točke Pravil res določa, da je opravljanje stražarske službe opravljanje bojne naloge v miru. Vendar pa to ne pomeni, da vse naloge, ki sodijo v stražarsko službo, že same po sebi pomenijo nevarno dejavnost v smislu opredeljenega pravnega standarda.

Pravilen je zato zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik ravnal v nasprotju z navedenimi pravili, ko se je, tudi če je zaslišal šum, oddaljil od stražarske poti in od območja varovanja, namesto, da bi postopal na predpisan način.

Ker se stražarska služba na mestu škodnega dogodka ni opravljala, toženki tudi ni mogoče očitati opustitve zavarovanja škarpe pred zdrsi stražarjev. Vprašanje njenega zavarovanja pred padci drugih vojakov in drugega vojaškega osebja pa za obravnavano zadevo ni relevantno.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna plačati tožniku denarno odškodnino v znesku 5.898.500,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Hkrati je tožniku naložilo, da toženi stranki povrne nastale pravdne stroške v znesku 210.000,00 SIT.

Proti takšni odločitvi je tožnik vložil pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb postopka. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejstvo poteka stražarske poti in dopustnega odmika od nje. Pravila službe v Slovenski vojski (v nadaljevanju Pravila) na splošno urejajo opravljanje stražarske službe za vse vojaške objekte, medtem ko podrobna pravila ravnanja za določen objekt vsebuje elaborat straže. Po trditvah toženke je v elaboratu določeno, kakšen je dopusten odmik od začrtane stražarske poti in v katerih okoliščinah. Ker toženka elaborata ni predložila, svojih trditev ni dokazala. Da je tožnik ravnal v nasprotju s pravili, je dolžna dokazati tožena stranka. Tožena stranka ni dokazala niti poteka stražarske poti niti dopustnega odmika od nje. Kljub temu je sodišče prve stopnje ugotovilo, da se je tožnik gibal izven dopustne stražarske poti, pri tem pa ne navaja razlogov za tak sklep. Napačno je stališče sodišča prve stopnje, da je dokazno breme dejstva, da je tožnik zašel izven dopustnega območja stražarske poti na njem. Ker toženka ni predložila elaborata, se je sodišče oprlo na izpoved tožnika in priče Dragana Pavkoviča ter zaključilo, da se je tožnik gibal izven dopustne stražarske poti. Pri tem je spregledalo, da je celo Pavkovič izpovedal, da so "odkloni od stražarske poti možni, če pride do takšne situacije". Tožnik je zaslišan kot stranka izpovedal, da je odšel do spornega mesta, ker je slišal šum, ki ga je želel preveriti, saj je bilo to vojakom posebej naročeno. Sodišče tudi ni upoštevalo tožnikove izpovedbe, da so bili na mestu padca podpisi vojakov, iz česar gre sklepati, da je bil odmik od domnevne stražarske poti dopusten, prav gotovo pa ga je toženka tolerirala. Materialnopravno zmotno pa je stališče sodišča prve stopnje, da je tožnik s tem, ko je v nasprotju s pravili stražarske službe zapustil stražarsko pot, sam povzročil, da je njegova hoja postala nevarna.

Ravnanje oškodovanca bi bilo lahko pomembno le za določanje morebitnega soprispevka k nastali škodi. Sodišče je napačno uporabilo materialno pravo, ko hoje po zaledeneli in spolzki škarpi ni opredelilo kot nevarne dejavnosti. Sodišče se je po nepotrebnem opredelilo do obstoja krivdne odgovornosti tožene stranke. Pri tem je spregledalo, da se nedopustno ravnanje toženke kaže v krivdni opustitvi dolžnosti ustrezno zavarovati tista mesta v vojašnici, kjer se gibljejo vojaki in ostalo vojaško osebje.

Pritožba ni utemeljena.

Tožbeno izhodišče tožnika je bilo v trditvah, da mu je nastala škoda v zvezi z opravljanjem nevarne dejavnosti. Kot je pravilno poudarilo sodišče prve stopnje, si je s takšnim izhodiščem naložil breme dokazovanja obstoja pravno priznane škode in dejstva njenega izvora iz nevarne dejavnosti oziroma tistih dejstev, ki opredeljujejo zakonito domnevo o obstoju vzročne zveze (173. člen Zakona o obligacijskih razmerjih). Dejavnost je nevarna, kadar se opravlja v takšnih okoliščinah, ki jih kljub veliki skrbnosti ni vedno mogoče imeti pod kontrolo in zato nesreče pravočasno odvrniti. Drugi odstavek 261. točke Pravil res določa, da je opravljanje stražarske službe opravljanje bojne naloge v miru. Vendar pa to ne pomeni, da vse naloge, ki sodijo v stražarsko službo, že same po sebi pomenijo nevarno dejavnost v smislu opredeljenega pravnega standarda.

Nedvomno bi bilo mogoče šteti, da nastala škoda izvira iz nevarne dejavnosti, če bi bila povzročena npr. ob nepooblaščenem vstopu osebe ali oseb v varovano območje kasarne. Prav tako bi šlo za nevarno dejavnost, če bi se stražarska služba vršila na nevarnem območju ali območju nevarnih ovir, katerim približevanje povečuje verjetnost nastanka škode. Končno bi šlo za nevarno dejavnost, ki pogojuje domnevo vzročnosti, če bi, kot je navedlo sodišče prve stopnje, stražarska steza potekala po visoki in ozki škarpi, na kateri je z žledom prekrita trava, ali pa bi se takšnim mestom približala. Ker je bistvena stražarska dolžnost v opazovanju zaupanega območja oziroma objekta, ki ga stražar varuje in ker je v to usmerjena vsa njegova pozornost, bi obstajala neobičajno velika možnost zdrsa na takšni poti, posebej če se straža opravlja ponoči na neosvetljenem območju.

V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je stražarska pot oziroma steza potekala ob ograji kasarne in poligonu s pehotnimi ovirami. Kot je izpovedal tožnik, je potekala med dvema stražarskima hiškama. Teren, po katerem se je moral gibati stražar, je bil raven in posut s peskom.

Le pri hoji po ravnem terenu posutim s peskom pa ne obstaja neobičajno velika možnost, da stražarju nastane škoda.

Pravilen je zato zaključek sodišča prve stopnje, da hoja po takšnem terenu oziroma poti ne predstavlja nevarne dejavnosti. Da se je tožnik od navedenega območja (poti med dvema stražarskima hiškama ob ograji) oddaljil za 10 do 15m, ni sporno. Sporno je, ali je oddaljitev od stražarske poti in približanje območju škarpe, kjer je obstajala povečana nevarnost zdrsa, v skladu s pravili opravljanja stražarske dolžnosti ali ne. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bila tožnikova oddaljitev od poti v nasprotju s pravili stražarske službe. To izhaja tako iz zaslišanj tožnika, ki je opredelil potek stražarske poti, zaslišanj prič D.P., ki je bil tožnikov poveljnik in A.K., ki je bil razvodnik straže, sicer pa nabornik tako kot tožnik, ter pravil za opravljanje stražarske službe. Tako iz 3. odstavka 299. točke Pravil izhaja, da se stražarju odredi območje varovanja in steza za gibanje.

Kako je potekala stražarska pot oziroma steza, je bilo že navedeno.

Če je potekala ob ograji kasarne, je tudi logičen zaključek, kaj je bilo območje varovanja. Prav tako je logično, da gibanje stražarja, katerega dolžnost je v varovanju in preprečevanju dostopa nepooblaščenim osebam v kasarniški prostor, poteka ob ograji, ki ta prostor razmejuje in proti kateri je stražarjeva pozornost tudi usmerjena. Tudi stražarjeva obveznost spreminjanja smeri gibanja se nanaša na prostor ob ograji ne pa pravokotno nanjo, proti notranjosti kasarniškega prostora. V navedenem določilu Pravil je tudi določeno, da se ob stražarski stezi uredijo zakloni in opazovalna mesta.

Omenjeni priči sta tudi izpovedali, da se mora stražar držati poti in da je gibanje natančno določeno (P.) oziroma, da se stražarske poti ne sme zapustiti (K.). Sodišče prve stopnje pa je tudi pravilno poudarilo, kakšno je stražarjevo postopanje, če kaj opazi ali zasliši. Po Pravilih gre v zaklon in opravi postopek identifikacije osebe določen v 304. točki. Pravilen je zato zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik ravnal v nasprotju z navedenimi pravili, ko se je, tudi če je zaslišal šum, oddaljil od stražarske poti in od območja varovanja, namesto, da bi postopal na predpisan način. Glede na navedeno ne drži pritožbeni očitek, da tožena stranka ni dokazala poteka stražarske poti in dejstva tožnikovega nedopustnega odmika.

Glede na ostale izvedene dokaze je bila izvedba dokaza z vpogledom v elaborat straže nepotrebna. Ker je postopanje stražarja v primeru, ko kaj zasliši, določeno v navedeni 304. točki Pravil in ker tožnik razen tega, da je slišal šum, ni zatrjeval nobene druge (izjemne) okoliščine (to je njegovo trditveno in dokazno breme), ki bi ga navedle na odmik od stražarskega mesta, tudi ni bilo treba ugotavljati v "kakšnih situacijah so odkloni možni" (pritožbeno sklicevanje na izjavo D.P.). Spekulacija oziroma sklepanje brez dejanske in dokazne podlage je tudi pritožbeni zaključek o tolarentnosti in dopustnosti takšnih odmikov s strani tožene stranke, na kar naj bi kazalo dejstvo, da je tožnik na enem od prejšnjih straženj opazil na mestu njegovega padca zapis imen vojakov.

Gornje ugotovitve izkazujejo pravilnost zaključka sodišča prve stopnje, da se stražarska služba ni opravljala na mestu tožnikovega padca, zato med tožnikovim opravljanjem stražarske službe in nastalo škodo ni vzročne zveze.

Ker se stražarska služba na mestu škodnega dogodka ni opravljala, toženki tudi ni mogoče očitati opustitve zavarovanja škarpe pred zdrsi stražarjev. Vprašanje njenega zavarovanja pred padci drugih vojakov in drugega vojaškega osebja pa za obravnavano zadevo ni relevantno.

Protipravnosti njenega ravnanja tu ni, zato tudi ne krivdne odgovornosti (1. odstavek 154. člena ZPP).

Iz navedenih razlogov je bilo treba tožnikovo pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen Zakona o pravdnem postopku).