Jedro

V obravnavani zadevi je med strankama sporno, ali je tožnica sploh predlagala razrešitev stranke z interesom, ali pa je to bila njena mama, ki ni stranka postopka. Iz upravnega spisa je razvidno, da je tožnica pooblastila mamo za zastopanje le pri vložitvi vloge za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Tako pooblastilo pa ne zadostuje tudi za nadaljnja dejanja v upravnem postopku.

Tudi v primeru, če predlog za razrešitev poda upravičena oseba in se s tem predlogom seznani odvetnika, ki naj bi bil zamenjan, je potrebno z njegovim stališčem, preden se izda odločba, seznaniti stranko v postopku in ji dati možnost, da se o odvetnikovi izjavi izjasni.

Izrek

1. Tožbi se ugodi in se odločba Okrožnega sodišča v Ljubljani št. Bpp 920/2006 z dne 15. 10. 2010 odpravi ter se zadeva vrne toženi stranki v ponovno odločanje.

2. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 350,00 EUR, povečane za 20% DDV, v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči od poteka paricijskega roka dalje.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka razrešila odvetnika A.A., ki je bil tožnici z odločbo opr. št. Bpp 920/2006 z dne 20. 4. 2009 določen za izvajanje brezplačne pravne pomoči. Ugotovila je, da je bila tožnici neupravičeno dodeljena brezplačna pravna pomoč ter da bo o višini neupravičeno dodeljene brezplačne pravne pomoči tožena stranka odločila s posebno odločbo. V obrazložitvi odločbe navaja, da je bila tožnici odobrena redna brezplačna pravna pomoč za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem prve stopnje v nepravdnem postopku, ki se vodi pred Okrajnim sodiščem v Domžalah pod opr. št. N 7/2006 zaradi razdružitve nepremičnin ter kot oprostitev plačila stroškov postopka. Za izvajanje odobrene brezplačne pravne pomoči je bila določena odvetnica B.B. Dne 8. 4. 2009 je tožnica podala prošnjo za razrešitev odvetnice B.B. in kot razlog navedla dejstvo, da ni zadovoljna z njenim delom. Odvetnica je očitke zanikala in pojasnila, da je razlog nezadovoljstva stranke predvsem v nerazumevanju poteka postopka razdružitev nepremičnin, ko so lastniški deleži že bili določeni. Odvetnica je tudi sama predlagala svojo razrešitev. Tožena stranka jo je nato z odločbo opr. št. Bpp 920/2006 z dne 20. 4. 2009 razrešila izvajanja brezplačne pravne pomoči iz krivdnih razlogov na strani tožnice in tožnico poučila, da se bodo v primeru ponovne razrešitve odvetnice iz krivdnih razlogov na njeni strani uporabile določbe Zakona o brezplačni pravni pomoči (Uradni list RS št. 96/04 in nadaljnji, v nadaljevanju ZBPP) o neupravičeno prejeti brezplačni pravni pomoči. Za izvajanje brezplačne pravne pomoči je bil določen odvetnik A.A. iz Ljubljane. Dne 11. 10. 2010 je tožnica podala prošnjo za razrešitev odvetnika A.A. in kot razlog navedla dejstvo, da odvetnik odklanja sestanke z njo kot nepotrebne in da je ne seznanja s potekom postopka. Odvetnik je dne 13. 10. 2010 pojasnil, da svoje delo v predmetni zadevi korektno opravlja, težave pa je imel predvsem s tem, da s strani tožnice oziroma njene mame nikoli ni prejel stališča, ki bi omogočilo kakšen premik k ureditvi zadeve, čeprav je od nasprotne stranke prišla konkretna ponudba. Prošnja za za razrešitev pa je posledica konkretnega dogodka, ko je mama tožnice želela sestanek z odvetnikom zaradi izpodbijanja cenitve nepremičnin, čeprav je bilo že na obravnavi dne 17. 12. 2009 izrecno rečeno, da se stranke s cenitvijo strinjajo. Odvetnik pa se je strinjal z razrešitvijo in tudi sam predlagal svojo razrešitev. Glede na navedeno tožena stranka ocenjuje, da so razlogi za razrešitev tudi v drugem primeru na strani tožnice. Pri tem je tožena stranka upoštevala izčrpno poročilo odvetnika in pavšalne navedbe tožnice. Na podlagi določbe 11. odstavka 30. člena ZBPP se šteje, da upravičencu brezplačna pravna pomoč ni bila odobrena in se uporabljajo določbe zakona o neupravičeno prejeti brezplačni pravni pomoči, če pristojni organ razreši tudi na novo postavljenega odvetnika zaradi razlogov na strani upravičenca.

Tožnica v tožbi navaja, da ne drži, da naj bi prišlo do razrešitve predhodne izvajalke brezplačne pravne pomoči iz krivdnih razlogov na strani tožnice. Vendar pa tožnica kot prava neuka stranka tedaj ni uveljavljala sodnega varstva. Glede novega izvajalca brezplačne pravne pomoči pa tožnica meni, da zastopanje ni bilo opravljeno strokovno in s pričakovano skrbnostjo, predvsem iz razloga, ker tožnici ni bila dana možnost, da bi se sestala z izvajalcem. Edini sestanek je bil takoj po izdaji odločbe z dne 20. 4. 2009. Razen tega izvajalec tožnice ni seznanjal z vsemi akti, ki so bili tekom postopka sestavljeni oziroma vloženi v nepravdni spis. Tožnica je izvajalca tudi prosila za preložitev naroka, razpisanega za dne 4. 11. 2010, kar je izvajalec odklonil. Tožnica je namreč vse od 1. 10. 2010 do konca februarja 2011 v tujini na Poljskem na univerzitetnem izobraževanju in je hotela narok preložiti, da bi se ga lahko osebno udeležila. Glede na vse navedeno je tožnica zaprosila mamo C.C., naj službi za brezplačno pravno pomoč poda pripombe oziroma pritožbo nad zastopanjem izvajalca brezplačne pravne pomoči. Na službi za brezplačno pravno pomoč se je dne 11. 10. 2010 zglasila mama tožnice in podala pripombe, ki so le deloma povzete v uradnem zaznamku, ki ga je sestavila uradna oseba z imenom Č.Č. C.C. je bilo s strani uradne osebe predstavljeno, da lahko tožnica predlaga zamenjavo izvajalca brezplačne pravne pomoči, vendar da bo to še preverila pri nadrejeni uslužbenki. Ko se je uradna oseba vrnila v svojo pisarno, je dejala, da lahko upravičenka predlaga spremembo izvajalca ter jo tudi povprašala, katerega, ki so na seznamu, bi predlagala. C.C. je iz seznama izbrala odvetnika D.D. Tedaj je bil C.C. izročen uradni zaznamek z dne 11. 10. 2010, tožnici pa je bila dne 20. 10. 2010 izdana izpodbijana odločba. Odločba je nezakonita iz razloga, ker tožnica sploh ni podala zahteve za razrešitev odvetnika A.A., čeprav je tako zapisano v izpodbijani odločbi. Tožnica je namreč v tujini na Poljskem neprekinjeno od 2. 10. 2010 dalje. Glede na navedeno tožnica ni podala pisne zahteve za razrešitev. Razen tega ni podala niti ustne zahteve pri pristojni službi. Zaradi tega je ugotovitev sodišča napačna in v nasprotju z dejanskim stanjem. Drži pa, da tožnica ne nasprotuje razrešitvi, v kolikor bi se za to odločila tožena stranka in če to ne bo imelo za posledico, da bi se štelo, da ji brezplačna pravna pomoč ni bila dodeljena. Uradnega zaznamka z dne 11. 10. 2010 ni mogoče šteti kot ustne vloge. Ustna vloga se poda na zapisnik, v tem primeru pa je bil sestavljen le uradni zaznamek. Če pa bi se hotelo uradni zaznamek obravnavati kot zapisnik, bi moral vsebovati še podatke o organu, kraj, datum in uro, imena uradnih oseb in navzočih strank ter natančen in kratek potek ter vsebino opravljenih dejanj in izjav ter podpis vseh udeleženih pri opravi dejanja. Razen navedenega tožnica ni seznanjena z vlogo izvajalca brezplačne pravne pomoči, odvetnika A.A. V obrazložitvi odločbe je zapisano, da naj bi izvajalec pojasnil, da svoje delo v predmetni zadevi korektno opravlja. Navedel naj bi, v čem je bila težava, ter da se strinja z razrešitvijo in tudi sam predlaga svojo razrešitev. Ker se v postopku dodelitve brezplačne pravne pomoči uporabljajo določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS št. 24/06 – uradno prečiščeno besedilo in nadaljnji,v nadaljevanju ZUP), je kot eno izmed temeljnih načel treba upoštevati načelo zaslišanja stranke (9. člen). Ta določa, da preden se izda odločba, je treba stranki dati možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo. Če so udeležene stranke z nasprotujočimi si interesi, mora imeti vsaka stranka možnost, da se izjavi o zahtevkih in navedbah stranke z nasprotnim interesom. Organ svoje odločbe ne sme opreti na dejstva, glede katerih vsem strankam ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo, razen v primerih, določenih z zakonom. Tožena stranka pa ni posredovala tožnici vloge izvajalca brezplačne pravne pomoči in ji ni dala možnosti, da se o njej izjasni. Pri tem se tožnica sklicuje na stališča vrhovnega sodišča v podobnih primerih. Poleg navedenega tožnici ni znano, da bi že odvetnica B.B. zahtevala svojo razrešitev in prav tako ji ni znano, da bi odvetnik A.A. zahteval svojo razrešitev. Strinjanje z razrešitvijo izvajalca brezplačne pravne pomoči ni razlog, zaradi katerega bi se lahko tožnici po 11. odstavku 30. člena ZBPP štelo, da ji ni bila brezplačna pravna pomoč odobrena. Enajsti odstavek 30. člena ZBPP se sklicuje na 10. odstavek, ki pa določa pogoj, da odvetnik zahteva svojo razrešitev, če ne more opravljati v redu svoje dolžnosti iz razlogov, ki so na strani upravičenca. Razen tega se v obrazložitvi odločbe ne navaja, da naj bi imel odvetnik zakonsko podlago za zahtevo za razrešitev, ker naj ne bi mogel opravljati svoje dolžnosti zaradi razlogov, ki so na strani tožnice. Tožnica predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi ter naloži toženi stranki povrnitev stroškov postopka v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je bila tožnici najprej določena za izvajanje brezplačne pravne pomoči odvetnica B.B., nakar je bila z odločbo z dne 20. 4. 2009 razrešena iz krivdnih razlogov na strani tožnice in je bil namesto nje določen odvetnik A.A. Dne 11. 10. 2010 je tožeča stranka, kot izhaja iz uradnega zaznamka, ki ga je napisala uslužbenka Višjega sodišča v Ljubljani, podala prošnjo za razrešitev odvetnika A.A. in kot razlog navedla dejstvo, da odvetnik odklanja sestanke z njo kot nepotrebne in da je ne seznanja s potekom postopka. Odvetnik je nato pojasnil, da svoje delo korektno opravlja in da je imel težave s tem, da s strani tožnice oziroma njene mame ni nikoli prejel stališča, ki bi omogočilo kakšen premik k ureditvi zadeve, prošnja za razrešitev pa je posledica konkretnega dogodka v zvezi s cenitvijo nepremičnin. Odvetnik se je strinjal z razrešitvijo in tudi sam predlagal svojo razrešitev. Glede na navedeno je tožena stranka ocenila, da so razlogi za razrešitev tudi v slednjem primeru na strani tožnice, pri čemer je tožena stranka na eni strani upoštevala izčrpno pojasnilo odvetnika in na drugi strani pavšalne navedbe tožeče stranke. Če se razreši tudi na novo postavljenega odvetnika zaradi razlogov na strani upravičenca, se šteje, da upravičencu brezplačna pravna pomoč ni bila odobrena in se uporabljajo določbe zakona o neupravičeno prejeti brezplačni pravni pomoči. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožnica v pripravljalni vlogi z dne 10. 12. 2010 navaja enako kot v tožbi in še dodaja, da čeprav je v prilogah spisa pooblastilo tožnice materi iz leta 2006 za zastopanje pri vložitvi vloge za dodelitev brezplačne pravne pomoči, se to pooblastilo ne nanaša in ne pooblašča matere za druga opravila v postopku.

Odvetnik A.A. (v nadaljevanju: stranka z interesom) navaja, da je tožnico in njeno mamo obravnaval kot vsako drugo stranko. Meni, da je v zadevi opr. št. N 7/2006 tožnici dobro kazalo. Vsako stališče je oblikoval tako, da ne bi prišlo do dodatnih stroškov različnih izvedenskih mnenj in cenitev. Nadalje stranka z interesom podrobneje pojasnjuje okoliščine v zvezi s cenitvijo nepremičnine. Glede očitkov, da se ni hotel sestati s tožnico, navaja, da so se pred vsako obravnavo dobili vsaj pol ure prej in obnovili celotno zadevo, prav tako so kontaktirali po telefonu in mailu, pa tudi sama tožnica je bila nekajkrat pri njem brez mame. Iz maila C.C. z dne 13. 4. 2010 izhaja celo zadovoljstvo nad njegovim delom. Resnični očitki so se pojavili šele po izdaji izpodbijane odločbe. Zadnji predlog razdružitve je tisti, ki ga je podal v vlogi z dne 21. 5. 2010, medtem ko predlagateljica po tem datumu ni podala nobenega novega predloga. Zaradi tega ni bilo potrebe po preučitvi izvedeniških mnenj, prav tako mu ni jasno, kaj bi lahko tožnici svetoval glede predlogov predlagateljice, če novih predlogov ni bilo. Prav tako ne drži, da tožnice ni seznanjal z vsemi akti, ki so bili tekom postopka vloženi v nepravdni spis ter da je ni seznanjal z zapisniki narokov, saj je bila na vseh narokih prisotna.

Tožnica v pripravljalni vlogi z dne 28. 1. 2011 navaja, da je bilo dejansko stanje takšno, kot ga je opisala v dosedanjih vlogah in so kakršnekoli navedbe stranke z interesom nepravilne. V zvezi z že predlaganim dokazom po zaslišanju C.C. prilaga še dodatno dokumentacijo v tej zadevi.

Stranka z interesom v pripravljalni vlogi z dne 4. 2. 2011 navaja, da ne drži trditev, da naj bi rekel tožničini materi, naj si najdejo novega odvetnika, ker mu še niso nič plačali, saj niti od nje niti od hčerke ni zahteval nobenega plačila. Nadalje stranka z interesom opisuje potek nepravdnega postopka, predvsem v zvezi okoliščinami, povezanimi s cenitvijo nepremičnin.

K točki 1 izreka: Tožba je utemeljena.

Sodišče ugotavlja, da je v obravnavani zadevi med strankama sporno, ali je tožnica sploh predlagala razrešitev stranke z interesom, ali pa je to bila njena mama, ki ni stranka postopka. Iz upravnega spisa je razvidno, da je tožnica pooblastila mamo za zastopanje le pri vložitvi vloge za dodelitev brezplačne pravne pomoči, in sicer dne 18. 5. 2006, tako pooblastilo pa po mnenju sodišča vsekakor ne zadostuje tudi za nadaljnja dejanja v upravnem postopku. Zaradi tega je po mnenju sodišča bistveno vprašanje to, ali je tožnica sploh predlagala razrešitev stranke z interesom, kajti le ona lahko poda tak predlog, njena mama ga brez pooblastila ne more podati. V upravnem spisu namreč predloga za razrešitev s tožničinim podpisom ni, temveč je le uradni zaznamek z dne 11. 10. 2010, ki ga je podpisala uradna oseba Č.Č., iz njega pa ni nedvoumno razvidno, kdo se je tega dne zglasil pri njej. V uradnem zaznamku je med drugim navedeno, da ker sodelovanje med odvetnikom in upravičenko ni možno zaradi razlogov na strani odvetnika, upravičenka prosi za zamenjavo odvetnika ter da ima 29. 10. 2010 razpisan narok za glavno obravnavo pri Okrajnem sodišču v Domžalah. Iz tega uradnega zaznamka ni razvidno, ali je upravičenka, torej tožnica, neposredno kontaktirala z uradno osebo, ali pa je bila to njena mama, ki naj bi prenesla željo tožnice. Iz izjave odvetnika A.A. z dne 12. 10. 2010, ki se nahaja v upravnem spisu, izhaja, da se strinja z razrešitvijo, saj prosilka oziroma njena mama, ker je prosilka trenutno na šolanju v Krakovu, očitno spada med tiste, ki meni, da mora odvetnik narediti vse tisto, kar zaželijo, ne pa tisto, za kar on meni, da je potrebno. Iz te navedbe je mogoče sklepati, da je bila tožnica v času, ko je bil izdelan uradni zaznamek, v Krakovu na Poljskem in da sama sploh ni predlagala razrešitve, ampak njena mama. Njena mati pa bi za to morala biti po mnenju sodišča posebej pooblaščena za tako dejanje. Iz dokazila, ki ga je predložila tožeča stranka, konkretno študijskega sporazuma med Filozofsko fakulteto v Ljubljani in Univerzo iz Krakova, je razvidno, da je tožnica na študiju na Poljskem od oktobra 2010 do februarja 2011. Iz tega dokumenta sicer ni razvidno, od katerega dne v oktobru je tožnica na študiju na Poljskem, vendar pa tudi ta dokument kaže na dvom o tem, da bi bila tožnica dne 11. 10. 2010 pri službi za brezplačno pravno pomoč, kar pomeni, da ni razvidno, da bi bil s strani tožnice sploh podan predlog za razrešitev stranke z interesom. V kolikor je bila namreč njena mama tista, ki naj bi podala predlog za razrešitev, potem takega predloga glede na to, da ni imela pooblastila, tožena stranka ne bi smela smatrati kot predlog za razrešitev odvetnika, ker ni bil dan s strani upravičene osebe, posledično temu pa s takim predlogom tudi ne bi smela voditi nadaljnjega postopka, kar je v korektnem primeru pomenilo seznanitev stranke z interesom o želji po njegovi razrešitvi in posledično izdaja izpodbijane odločbe. V ponovljenem postopku bo zato potrebno najprej ugotoviti, ali je predlog za razrešitev sploh dala upravičena oseba, kajti v tem primeru je sploh možno nadaljevati postopek.

Razen navedenega sodišče ugotavlja, da tudi v primeru, če predlog za razrešitev v tem primeru poda upravičena oseba in se s tem predlogom seznani odvetnika, ki naj bi bil zamenjan, je potrebno z njegovim stališčem, preden se izda odločba, seznaniti stranko v postopku in ji dati možnost, da se o odvetnikovi izjavi izjasni. Iz upravnega spisa ni razvidno, da bi tožena stranka tako postopala. Skladno s 1. odstavkom 9. člena ZUP je namreč treba stranki dati možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo, preden se izda odločba, 3. odstavek 9. člena ZUP pa določa, da organ svoje odločbe ne sme opreti na dejstva, glede katerih vsem strankam ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo, razen v primerih, določenih z zakonom. Tretja točka 2. odstavka 237. člena ZUP določa, da se šteje za bistveno kršitev pravil upravnega postopka, če stranki ali stranskemu udeležencu ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe. Vendar bo treba v ponovljenem postopku najprej sploh ugotoviti, ali je predlog za zamenjavo podan s strani upravičene osebe, in šele pri morebitnem nadaljevanju postopka bo potrebno upoštevati zgoraj navedena določila glede načela zaslišanja stranke.

Sodišče je odločilo na podlagi 3. točke 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS št. 105/06 in nadaljnji, v nadaljevanju ZUS-1), ker v postopku za izdajo upravnega akta niso bila pravilno uporabljena pravila postopka. Ker je sodišče odločbo odpravilo zaradi bistvene kršitve določb postopka, se do ostalih navedb strank v postopku ni opredeljevalo. Sodišče v tej zadevi ni razpisalo glavne obravnave, kot je smiselno predlagala tožeča stranka, ker je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi (1. alineja 2. odstavka 59. člena ZUS-1).

K točki 2 izreka: Ker je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo, pripada tožeči stranki skladno s 3. odstavkom 25. člena ZUS-1 pavšalni znesek povračila stroškov upravnega spora, v skladu z 2. odstavkom 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, ki določa, da če je zadeva rešena na seji in je tožnika v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 350,00 EUR.