Jedro

Četudi sta stranki (nogometno društvo in trener) sklenili pogodbo o sodelovanju, je bil tožnik pri toženi stranki v delovnem razmerju, saj je imelo njuno medsebojno razmerje vse elemente delovnega razmerja.

Izrek

Pritožbama tožeče stranke in tožene stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (I. točka in II. točka 1. odstavek) razveljavi ter zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo, s katero je odločilo, da se ugotovi, da je sklep o prenehanju delovnega razmerja disciplinske komisije tožene stranke z dne 23. 11. 2009 nezakonit in se razveljavi in posledično ugotovilo, da je bilo delovno razmerje odpovedano nezakonito in da je trajalo do dne 26. 9. 2010. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna plačati delno plačo oziroma nadomestilo plače za mesec november 2009 in sicer od 24. 11. 2009 do 30. 11. 2009 v znesku 467,00 EUR, pri čemer mora od neto zneska plačati zakonsko določene davke in prispevke z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 12. 2009 do plačila, plačo oziroma nadomestilo plače za čas od 1. 12. 2009 do 26. 9. 2010 v mesečnem znesku 2.000,00 EUR neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 16. dneva naslednjega meseca, pri čemer mora od bruto zneska plače odvesti zakonsko določene davke in prispevke, plačilo vseh zakonsko določenih davkov in prispevkov od 1. 7. 2009 do 23. 11. 2009. V nadaljevanju je sodišče odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati popolno in pravično odškodnino v višini 6.000,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna izstaviti tožniku pisne obračune plač in prispevkov in socialnega zavarovanja v roku osem dni po plačilu. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 2.231,04 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila, pod izvršbo (I. točka). V presežku je tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v višini 56.000,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe na prvi stopnji do plačila, zavrnilo. Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati odškodnino iz naslova trpinčenja na delovnem mestu v višini 20.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe na prvi stopnji do plačila (II. točka).

Tožnik vlaga pravočasno pritožbo kot navaja v delu, v katerem je sodišče odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku popolno in pravično odškodnino v višini 6.000,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka osem dni do plačila in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v tem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Navaja, da je sodišče v tem delu odločalo o popolni in pravični odškodnini na podlagi določil 118. člena Zakona o delovnih razmerjih in pravilno ugotovilo, da nadaljevanje delovnega razmerja med strankama ni več mogoče. V nadaljevanju pa je sodišče tožniku prisodilo prenizko odškodnino, saj ZDR določa, da sodišče lahko prisodi odškodnino največ 18 mesečnih plač delavca izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Sodišče je v tem delu zmotno ugotovilo dejansko stanje in posledično zmotno uporabilo materialno pravo. Pri odmeri odškodnine mora sodišče upoštevati predvsem zaposlitvene možnosti delavca, poklic, delovno dobo, njegovo starost, druge osebne okoliščine, prejemanje denarnega nadomestila in drugo. Tožnik je bil pri toženi stranki trener članske nogometne ekipe. Splošno znano dejstvo je, da je poklic trenerja zelo specifičen poklic, saj zanj veljajo pravila, ki jih določa športni trg ter obstaja zgolj omejeno število trenerskih mest, ki bi jih lahko zasedel tožnik. V 1. slovenski nogometni ligi je zgolj 10 ekip in v 2. slovenski nogometni ligi je prav tako zgolj 10 ekip, zato je jasno, da je potencialnih delodajalcev tožnika zgolj 20, izmed katerih je eden tožena stranka. Delovna doba in starost tožnika sta prav tako pomembna kriterija v primeru poklica trenerja, vendar iz drugačnega stališča, kot sicer. Pri poklicu trenerja običajno daljša delovna doba in večja starost prispevata k večji strokovnosti in boljši kvaliteti, pri čemer je poudariti, da je bila pogodba sklenjena za tri leta, ko bi lahko tožnik pridobival izkušnje. Drži dejstvo, da je tožnik septembra 2010 sklenil pogodbo z Nogometnim klubom ..., vendar je ta pogodba sklenjena za obdobje enega leta. Tožnik je oče dveh šoloobveznih otrok brez drugih prihodkov. Prav tako ni upravičen do prejemanja denarnega nadomestila pri Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje. V prvi slovenski nogometni ligi so tekme bolje obiskane, tako da bi tožnik pridobil višji dohodek kot ga sedaj. Tožnik je bil tudi negativno medijsko izpostavljen, novico o suspenzu so objavili vsi slovenski mediji (tisk, radio in televizija), to pa nedvomno predstavlja oteževalno okoliščino pri iskanju primerne zaposlitve. Sodišče prav tako ni upoštevalo kriterija, da je bila pogodba sklenjena za določen čas. Pri pravilni uporabi ZDR in ustaljene prakse je potrebno ugotoviti, da je očitno, da sodišče ni uporabilo že izoblikovanih kriterijev sodne prakse v primeru prisojanja odškodnine po določilih 118. člena ZDR. Tožnik priglaša pritožbene stroške postopka.

Tožena stranka vlaga pritožbo zoper sodbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi in tožbo zavrže oziroma podrejeno, da sodbo spremeni v 1. točki izreka tako, da tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrne ter toženi stranki (pravilno: tožeči stranki) naloži plačilo vseh pravdnih stroškov oziroma, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje ter toženi stranki (pravilno: tožeči stranki) naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka. Sodišče prve stopnje je v sodbi zavzelo stališče, da je pogodbo o sodelovanju sklenjeno dne 18. 6. 2009 med tožnikom in toženo stranko potrebno presojati po določilih Zakona o delovnih razmerjih, saj naj bi omenjena pogodba o sodelovanju imela elemente pogodbe o zaposlitvi v smislu 4. in 9. člena Zakona o delovnih razmerjih ter posledično, da v tej pogodbi ne gre za pogodbo civilnega prava, ampak je med strankama obstajalo delovno razmerje. Tožena stranka je ves čas postopka navajala, da pogodba o sodelovanju med pravdnima strankama ne vsebuje osnovnih sestavin pogodbe o zaposlitve, kot to zahteva 29. člen Zakona o delovnih razmerjih, saj pogodba nima določb o plači, prav tako pa iz nje ne izhajajo elementi delovnega razmerja. Tudi če se pogodba o sodelovanju presoja kot pogodba o zaposlitvi, je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje, da tožena stranka ni dokazala, da obstoja razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga oziroma, da je tožnik naklepoma ali iz velike malomarnosti huje kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Nesporno med strankama je, da tožnik pri svojem delu ni upošteval niti navodil direktorja, niti predsednika upravnega odbora. Tožnik je pravilno razumel voljo svojega delodajalca, pri čemer je prejel pisno obvestilo predsednika upravnega odbora o prekinitvi pogodbe o igranju nogometnima igralcema M.P. in A.M.. Tožnik je bil v skladu z 32. členom dolžan upoštevati pisno obvestilo in navodilo predsednika upravnega odbora. Sodišče pri določitvi odškodnine po 118. členu ni izvedlo nobenega dokaznega postopka in je o njej odločalo brez pravnih zaključkov. Sodišče je navedlo, da tožniku preneha delovno razmerje 26. 10. 2010 in to iz razloga, ker se je zaposlil pri ... dne 27. 10. 2010. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

Tožnik podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožene stranke ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrne. Tožnik je sklenil s toženo stranko pogodbo o zaposlitvi, kot to izhaja iz izvedenega dokaznega postopka. Kot sta izpovedala priča R.B. in tožnik, se je vodstvo tožene stranke vtikalo v odločitve v zvezi z igralskim kadrom. Tožnik je upošteval obvestilo upravnega odbora glede odstranitve dveh igralcev iz ekipe (M.P. in A.M.). Ne glede na to, kaj naj bi bili razlogi za nezakonito odpoved, je odpoved nezakonita že samo zato, ker ni bil upoštevan postopek, ki ga zahteva Zakon o delovnih razmerjih. Pritožbeni razlogi glede odločitve po 118. členu ZDR so povsem neutemeljeni. Tožnik priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožbi tožeče stranke in tožene stranke sta utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v izpodbijanem delu v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku ( Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem. - ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Ugotoviti je, da je sodišče prve stopnje po izvedenih dokazih z vpogledom v celotno listinsko dokumentacijo, ki sta jo predložila tožnik in tožena stranka ter po zaslišanju prič E.K., R.B. ter tožnika ugotovilo, da je tožbeni zahtevek tožnika glede odpovedi pogodbe o zaposlitvi utemeljen, saj je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi podana nezakonito in jo je zato razveljavilo in posledično odločilo o reparacijskih tožbenih zahtevkih. Sodišče je tožniku priznalo tudi odškodnino v višini 6.000,00 EUR na podlagi 118. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 s sprem. - ZDR). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče v svoji obrazložitvi navedlo, da iz odpovedi ni razvidno, ali je bila tožniku odpovedana pogodba o zaposlitvi iz krivdnega razloga ali mu je bila dana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi. Sodišče tudi ugotovi, da je bil disciplinski postopek zoper tožnika vsaj za dve kršitvi zastaran. Sodišče tudi ugotovi, da je tožena stranka zamudila prekluzivni rok za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi za dve kršitvi.

Pritožbeno sodišče glede na pritožbene ugovore tožene stranke o tem, da pogodba o sodelovanju nima sestavin pogodbe o zaposlitvi ugotavlja, da sta tožnik in tožena stranka podpisali pogodbo o sodelovanju dne 18. 6. 2009 za čas od 1. 7. 2009 do 30. 6. 2012 in v njej v 1. členu pod točko c izrecno zapisali, da bo tožnik trener zaposlen v ND M.. Že navedeno določilo kaže na to, da gre za pogodbo o zaposlitvi, kot je sicer po oceni pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje ocenilo pravilno. Tudi določilo 4. člena zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS št. 42/2002 s sprem. - ZDR) določa, definicijo delovnega razmerja in določa, da je delovno razmerje razmerje med delavcem in delodajalcem, v katerem se delavec prostovoljno vključi v organiziran delovni proces delodajalca in v njem za plačilo, osebno in nepretrgano opravlja delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca. V delovnem razmerju pa je vsaka od pogodbenih strank dolžna izvrševati dogovorjene in predpisane pravice in obveznosti. Tako je tožnikovo razmerje pri toženi stranki delovno razmerje ne glede na to, da ima pogodba, ki sta jo sklenili stranki naslov - pogodba o sodelovanju.

Glede na to, da gre za pogodbo o zaposlitvi, pa je bilo potrebno v nadaljevanju presojati prenehanje pogodbe oziroma odpoved pogodbe (o zaposlitvi) skladno z določili 204. člena ZDR, ki sicer določa uveljavljanje pravic pri delodajalcu in sodno varstvo. Tako 3. odstavek 204. člena ZDR določa, da ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi ali odločitev o disciplinski odgovornosti delavca lahko delavec zahteva v roku 30 dni od dneva vročitve oziroma od dneva, ko je zvedel za kršitev pravice, pred pristojnim sodiščem. Gre za materialni prekluzivni rok, kar pomeni, da v kolikor je le-ta zamujen, delavec ne more več učinkovito uveljavljati sodnega varstva. Ob tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali je tožnik vložil pravočasno tožbo na sodišče, ki jo je sodišče sicer prejelo dne 6. 1. 2009 s priporočeno poštno pošiljko, kot to izhaja iz kuverte. Sodišče prve stopnje se pri tem ne opredeli, kdaj je tožnik prejel akt o prenehanju delovnega razmerja oziroma kdaj je tožnik zvedel, da mu je prenehala pogodba o zaposlitvi, pri čemer navede le, da je pogodba o sodelovanju med tožnikom in toženo stranko bila prekinjena 23. 11. 2009. Iz izvedenih dokazov, ki jih je izvedlo sodišče, sicer izhaja, da je tožena stranka urejala delovna razmerja na način, ki sicer ni skladen z delovnopravno zakonodajo. Tako bo moralo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku raziskati, kdaj je tožnik prejel akt delodajalca, iz katerega nedvomno izhaja, da mu je prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki oziroma kdaj je zvedel za prenehanje delovnega razmerja in posledično navedenemu ugotavljati rok iz 3. odstavka 204. člena ZDR, torej ali je tožnik pravočasno vložil tožbo.

Pritožbeno sodišče je iz razloga, ker je v celoti razveljavilo odločitev glede odpovedi pogodbe o zaposlitvi, razveljavilo tudi odločitev o odškodnini po določilih 118. člena ZDR, kar pomeni, da je posledično navedenemu ugodilo tudi pritožbi tožnika, ki je vložil pritožbo v tem delu. Odločitev o pripadajoči odškodnini po določilih 118. člena ZDR je namreč povezana z odločitvijo o nezakonitosti podane odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj sodišče odškodnino določi le v primeru, če delavec to zahteva ali ko sodišče ugotovi, da nadaljevanje delovnega razmerja med strankama ni mogoče v primeru, ko je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.

Pritožbeno sodišče na ostale pritožbene ugovore ne odgovarja, ker so za rešitev zadeve brezpredmetni.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZDR.