Jedro

Obravnavanje tožbe zaradi motenja posesti je v skladu s samim zakonom omejeno samo na ugotavljanje in dokazovanje dejstev zadnjega posestnega stanja ter nastalega motenja. Izključeno je odločanje o pravici do posesti, o pravni podlagi, poštenosti ali nepoštenosti posesti ali odškodninskih zahtevkih.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdne stranke same nosijo svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. S sklepom z dne 13. 11. 2020 je sodišče prve stopnje: - odločilo, da je dolžan drugo toženec v roku 8-ih dni vzpostaviti prejšnje posestno stanje tako, da za vrata glavnega vhoda v stanovanje na naslovu ..., z ID znakom: 000-000-508, tožniku izroči ključe, ki bodo odklepali navedena vhodna vrata, ter mu omogočili mirno in nemoteno posest (1. točka izreka), - drugo tožencu v bodoče prepovedalo posegati v tožnikovo posest na nepremičnini k.o. ..., stavba 000, del stavbe 508, predvsem, da bi v bodoče zamenjal ključavnico na vratih navedene nepremičnine ali na drug podoben način tožniku onemogočil posest nepremičnine k.o. ..., stavba 000, del stavbe 508 (2. točka izreka), - zavrnilo, kar je tožnik zahteval več ali drugače (3. točka izreka), - odločilo, da je dolžan drugo toženec tožniku v roku 8-ih dni povrniti pravdne stroške v znesku 1.528,36 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 8-dnevnega roka za izpolnitev obveznosti dalje do plačila (4. točka izreka), - odločilo, da je dolžan tožnik prvo tožencu v roku 8-ih dni povrniti pravdne stroške v znesku 963,43 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 8-dnevnega roka za izpolnitev obveznosti dalje do plačila (5. točka izreka).

2. Zoper sklep sta se pritožila tožnik in drugo toženec.

3. Tožnik se iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov pritožuje zoper 3., 4. in 5. točko izreka izpodbijanega sklepa ter pritožbenemu sodišču predlaga, da ga spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku v delu, ki se nanaša na prvo toženca, oziroma podrejeno, da ga razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje (vse s stroškovno posledico). Uvodoma pojasnjuje, kako je sodišče prve stopnje odločilo in kaj je v 16. točki obrazložitve pojasnilo glede pasivne legitimacije prvo toženca. V dokaznem postopku naj bi bilo nedvomno ugotovljeno, da je bil prvo toženec tisti, ki je dne 29. 4. 2020 ključavnico dejansko zamenjal, in bil tisti, ki je protipravno tožniku odvzel posest, zaradi česar ga lahko štejemo za motilca. Skladno s sodno prakso (pritožba omenja odločbe Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 286/2018 z dne 3. 10. 2018, I Cp 1330/2011 z dne 14. 8. 2011 in I Cp 3047/2011 z dne 11. 4. 2012) je v tožbi zaradi motenja posesti pasivno legitimiran tisti, ki je posest odvzel oziroma motil, lahko pa tudi tisti, v čigar korist je bilo motilno dejanje storjeno. Zato sta pasivno legitimirana v predmetni zadevi tako prvo kot tudi drugo toženec, v korist katerega je bilo motilno ravnanje storjeno. Sodišče je napačno zaključilo, da prvo toženčeva pasivna legitimacija ni podana, ker da od njega ne bi bilo moč zahtevati vrnitve v prejšnje stanje oziroma izročitve novih ključev, saj naj z njimi ne bi razpolagal. Pritožba se sklicuje na sklep tukajšnjega sodišča I Cp 1330/2011 z dne 14. 8. 2011 oziroma na v njem podano stališče, da gre pri ugotovitvah, kdo s ključi dejansko razpolaga in kdo ne ter kdo jih posledično lahko izroči tožniku, za dejstva, ki so pomembna v primeru morebitne izvršbe, v pravdi zaradi motenja posesti pa so pravno nepomembna. Zato je tudi v konkretni zadevi popolnoma nepomembno, ali prvi toženec v času odločanja o tožbenem zahtevku razpolaga s ključi ali ne. Ker v zvezi s prepovednim zahtevkom zoper prvo toženca sodišče sploh ni odločalo, je podana bistvena kršitev pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V nadaljevanju pritožba izpostavlja vsebino in pomen 229. člena ZIZ.

4. Prvo toženec je v odgovoru predlagal zavrnitev pritožbe.

5. Drugo toženec se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje zoper sklep v delu, v katerem mu je sodišče prve stopnje naložilo, da je dolžan z izročitvijo ključev vzpostaviti prejšnje posestno stanje na stanovanju ..., ter plačati tožnikove pravdne stroške, pritožbenemu sodišču pa predlaga, da ga spremeni tako, da tožnikov zahtevek zavrne v celoti s stroškovno posledico. V odgovoru na tožbo je zatrjeval, da je tožnik kot uporabnik stanovanja svojo pravico izgubil zaradi prodaje nepremičnine. Na to bistveno navedbo sodišče prve stopnje ni podalo odgovora, zaradi česar naj bi bila zagrešena kršitev 22. člena Ustave. Nasprotuje stališču sodišča, da naj bi imel uporabnik (ali pa posestnik), ki svoje pravice na nepremičnini nima vknjižene v zemljiško knjigo, posestno varstvo, ko pride do prodaje take nepremičnine, ki ni njegova last. Takšno stališče bi pripeljalo do tega, da bi lahko pri vsaki prodaji nepremičnine nekdo od družine, ki ni njen lastnik, je pa živel v okviru družine, glede le-te uveljavljal posestno varstvo kljub temu, da se je lastnik zavezal, da jo bo kupcu izročil prazno oseb in stvari. To naj bi privedlo do popolne blokade nepremičninskih transakcij oziroma do položaja, ko bi se morali kupci na nesorazmeren način zavarovati vnaprej, da bodo kupljeno nepremičnino dejansko prejeli v svojo posest prazno oseb in stvari. V 9. členu prodajne pogodbe je jasno zapisano, da bo prodajalec izvedel primopredajo prodane nepremičnine in jo izročil v posest kupcu prazno oseb in stvar. Ta pogodbena zaveza predstavlja odpoved posestni pravic ne le lastnika nepremičnine, ampak tudi za vse uporabnike, katerim je lastnik dovolil uporabljati svojo nepremičnino. Sodišče je tožnikov pravni položaj zmotno presodilo glede na pravo, ki ureja posest. Zaradi zmotne uporabe prava mu je priznalo pravico, katere nikoli ni imel in mu je neutemeljeno nudilo sodno varstvo. Odločitev naj bi bila tudi v nasprotju z listinami v spisu, predvsem določbo 9. člena prodajne pogodbe z dne 13. 1. 2020. Sodišče dejanskega stanja glede zatrjevane tožnikove posesti ni ugotovilo na nedvoumen način. Sam je v zvezi z zatrjevano posestjo trdil, da je tožnik posest opustil, ker živi pri izvenzakonski partnerici. Za navedeno dejstvo je predlagal izvedbo dokaza s pridobitvijo izpisov tožnikovega telefona, ki bi pokazali, da je slednji čez dan res bil v stanovanju, a da v njem ni bival, ker je bil ves čas od popoldneva dalje na naslovu svoje prijateljice. Sodišče je izvedbo tega dokaza opustilo, ni pa navedlo nobenega razloga, zakaj šteje dokazni predlog za neutemeljen. Zmotno je ugotovilo tudi dejansko stanje, ko trdi, da naj bi drugo toženec prvo tožencu naročil, da mora biti stanovanje izpraznjeno, na to pa vezalo ugotovitev o koristi zaradi zamenjave ključavnice.

6. Tožnik je v odgovoru predlagal zavrnitev pritožbe.

7. Pritožbi nista utemeljeni.

**V zvezi s pritožbo tožnika:**

8. V sodni praksi je uveljavljeno naziranje, da je vrnitev (restitucijo) posesti moč zahtevati le od posestnika stvari (glej odločbe tega sodišča I Cp 2274/2015 z dne 11. 11. 2015, I Cp 3389/2015 z dne 6. 1. 2016 in I C 2274/2015 z dne 11. 11. 2015).1 Z ozirom na omenjeno stališče je sodišče prve stopnje kljub ugotovitvi, da je prvo toženec (in sicer izključno v korist drugo toženca) zamenjal ključavnico,2 zoper njega iz razloga, ker nima več dostopa do stanovanja (ki je bil predan drugo tožencu) oziroma nima več ključev od njega (torej zaradi neobstoja njegove posesti na stanovanju in posledično pasivne stvarne legitimacije) oba (tako restitucijskega kot prepovednega) tožbena zahtevka utemeljeno zavrnilo. Ker lahko stvar (fizično) izroči le-tisti, ki z njo razpolaga, tudi v posestnem sporu restitucijo tožnikove posesti na stvari z njeno izročitvijo (v konkretnem primeru ključev od stanovanja) lahko izvede le tisti, ki jo ima v posesti (torej posestnik). Pri tem ne gre zgolj za vprašanje (ne)uspešnosti morebitne izvršbe,3 kot to meni pritožba,4 ampak za (dejansko) okoliščino, ki je pravno odločilna za presojo (obstoja) toženčeve pasivne stvarne legitimacije.5 Vsebina 3. točke izreka izpodbijanega sklepa predstavlja/obsega (utemeljeno) zavrnitev obeh zahtevkov (torej prav tako zahtevka na prepoved bodočih motilnih ravnanj6), ki jih je tožnik uveljavljal (tudi) zoper prvo toženca. Zato je očitek pritožbe,7 da naj bi sodišče prve stopnje zaradi opustitve odločitve o prepovednem zahtevku zagrešilo bistveno kršitev pravdnega postopka, neutemeljen.

**V zvezi s pritožbo drugo toženca:**

9. Obravnavanje tožbe zaradi motenja posesti je v skladu s samim zakonom omejeno samo na ugotavljanje in dokazovanje dejstev zadnjega posestnega stanja ter nastalega motenja. Izključeno je odločanje o pravici do posesti, o pravni podlagi, poštenosti ali nepoštenosti posesti ali odškodninskih zahtevkih (glej 426. člen ZPP8 in prvi odstavek 33. člena SPZ9). V skladu z navedenim so bile za odločitev v predmetni pravdi (kot je to iz same obrazložitve izpodbijanega sklepa tudi razvidno) ključne (pritožbeno neizpodbite) dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje o (zadnji) tožnikovi posesti10 (neposredni oblasti nad stvarjo11) ter protipravnem motenju le-te (in ne ugotavljanje obstoja pravice do posesti katerekoli od pravdnih strank). Iz tega razloga je drugo toženčevo pritožbeno omenjanje izgube tožnikove pravice (uporabljati stanovanje) za to presojo (in hkrati preizkus pravilnosti izpodbijane odločitve) nebistveno (nerelevantno).12 V ta okvir sodi (tudi) posplošeno pritožbeno pojasnjevanje, kako naj bi posestno varstvo (kot je bilo dano z izpodbijano odločitvijo) privedlo do popolne blokade nepremičninskih transakcij in otežilo položaj kupcev, nadalje omenjanje v 9. členu kupoprodajne pogodbe z dne 7. 1. 202013 predvidene prodajalčeve obveznosti kupcu stanovanje izročiti v posest prosto oseb in stvari,14 kar naj bi po mnenju pritožnika predstavljajo tožnikovo odpoved posestni pravici,15 kot tudi poudarjanje, da slednji nikoli ni imel močnejše posestne pravice od lastnice nepremičnine in da mu je sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe neupravičeno priznalo pravico, ki je nikoli ni imel. 10. Zakaj je kot nepotreben zavrnilo drugo toženčev dokazni predlog po pridobitvi podatkov mobilnega operaterja, pri katerem se vodi tožnikova telefonska številka, in poziciji njegovega mobilnega telefona za obdobje enega leta pred 29. 4. 2020, je sodišče prve stopnje (konkretno) pojasnilo v 8. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa. Pritožbeni očitek, da tega ni storilo, tako ne drži. Na drugi strani je pritožbeni očitek, da naj bi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je drugo toženec naročil izpraznitev stanovanja in da je prvo toženec ključavnico zamenjal izključno v korist16 prvo navedenega (glej 17. točko obrazložitve izpodbijanega sklepa17), predstavljala zmotno ugotovitev dejanskega stanja, posplošen (nekonkretiziran) in že zato neupošteven.

11. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podani niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je to sodišče obe pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP). Zaradi neuspeha s pritožbama tožnik in drugo toženec sama trpita stroške nastale z njuno vložitvijo (1. odstavek 165. člena v zvezi z 1. odstavkom 154. člena ZPP). Tožnik in prvo toženec z odgovoroma na pritožbi v ničemer nista prispevala k predmetni odločitvi, zaradi česar sama nosita z njuno vložitvijo nastale stroške (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP).

1 Glej tudi odločbi Ustavnega sodišča RS Up-370/03 z dne 8. 7. 2003 in Up-40/99 z dne 10. 2. 1999 ter odločbi tega sodišča I Cpg 1208/2011 z dne 5. 6. 2013 in II Cp 2884/2013 z dne 22. 1. 2014. 2 S čimer je motil tožnikovo posest. 3 Oziroma (ne)zmožnosti izpolnitve naložene obveznosti, kar pritožba (ne, da bi upoštevala značilnosti v konkretni pravdi zahtevanega izpolnitvenega ravnanja) posplošeno zatrjuje. 4 Ki se v zvezi s tem sklicuje na VSL sklep I Cp 1330/2011 z dne 14. 8. 2011, na katerega to sodišče v predmetni zadevi ni vezano, obenem pa je v nasprotju z naziranjem sprejetim v predhodno omenjenih odločbah. 5 Izpolnitev zahtevka s strani takšnega toženca (oziroma nekoga, ki posesti nima) objektivno ni (več) mogoča (glej npr. odločbo tega sodišča I Cpg 1208/2011 z dne 5. 6. 2013). Zato je pritožbeno izpostavljanje, da je lahko skladno s sodno prakso (tožnik izpostavlja posamezne odločbe tega sodišča) v motenjski pravdi pasivno legitimiran tisti, ki je motilno ravnanje izvršil, kot tudi tisti, v korist katerega je bilo izvršeno, za presojo pravilnosti izpodbijane odločitve nebistveno. Zgolj okoliščina (protipravnega) motenja v primerih, kot je predmetni, zaradi predhodno omenjenih razlogov za obstoj pasivne stvarne legitimacije (»motilca«) ne zadošča. 6 Kar je upoštevaje, da je bilo očitano motilno ravnanje menjava ključavnice in dejstvo, da je prvo toženec tega izročil (in s tem posest na stanovanju prepustil) drugo tožencu, povsem logično (saj motenja, ki se mu je očitalo, oziroma temu podobnega ravnanja, ne more ponoviti – glej sklep tega sodišča II Cp 2884/2013 z dne 22. 1. 2014); pritožbeno sklicevanje na namen določbe 229. člena ZIZ pa za konkretni primer (oziroma v razmerju do prvo toženca) brezpredmetno. 7 Ki se v tem oziru že v osnovi (na načelni ravni) zmotno sklicuje na kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. 8 Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami. 9 Stvarnopravni zakonik, Uradni list RS, št. 87/2002, s kasnejšimi spremembami. 10 Kar je sodišče prve stopnje (v nasprotju s tem, kar pritožba posplošeno očita) jasno (nedvoumno) ugotovilo, vse to pa tudi prepričljivo obrazložilo (glej 14. in 15. točko obrazložitve izpodbijanega sklepa). 11 Glej 30. člen SPZ. 12 Na neupoštevnost vprašanj povezanih z obstojem pravice do posesti je v 11. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa jasno opozorilo že sodišče prve stopnje. V zvezi s tem pa je nadalje pojasnilo tudi (glej 14. točko obrazložitve izpodbijanega sklepa), da zgolj s spremembo lastništva na stanovanju posestnik ne izgubi posesti kot tudi ne posestnega varstva, saj lastninska pravica na posestno stanje nepremičnine ne vpliva. Z ozirom na navedeno pritožnikovemu očitku, da se omenjeno sodišče do njegovih v tej smeri podanih trditev ni opredelilo (v povezavi s pritožbenim sklicevanjem na kršitev 22. člena Ustave RS oziroma druge kršitve, ki naj bi jih sodišče posledično zagrešilo), ni moč slediti. 13 Glej prilogo B4. 14 Ker je bila omenjena pogodbena določba za odločitev v predmetni motenjski pravdi nebistvena, je pritožbeno navajanje, da je sodišče prve stopnje odločilo v nasprotju z njo (oziroma da je (posledično) izrek v nasprotju z listinami v spisu), brezpredmetno. 15 Kar je z ozirom na dejstvo, da tožnik ni bil stranka omenjene pogodbe, tudi sicer nejasno (neprepričljivo). Enako velja (za hkrati novo – glej prvi odstavek 337. člena ZPP) nadaljnje pritožbeno navajanje, da naj bi z opustitvijo posesti lastnika kot neposrednega posestnika prenehale vse posredne posesti in s tem tudi tožnikova (ki, kot izhaja iz dejanskih in pritožbeno neizpodbitih ugotovitev sodišča prve stopnje v 14. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, svoje dejanske oblasti na stanovanju ni izvrševal preko nekoga drugega, ampak je svojo oblast/posest izvrševal neposredno – glej 24. člen SPZ). 16 Pritožnikova trditev, da menjava ključavnice zanj ni pomenila koristi (češ da je bil na podlagi pogodbe upravičen do prejema vseh ključev stanovanja), je (vključno z očitkom, da naj bi sodišče prve stopnje v tem oziru napačno ugotovilo dejansko stanje) posplošena in neprepričljiva. Z menjavo ključavnice (in novimi ključi) je (prav tako) sam postal edini posestnik stanovanja (saj je v omenjeni posledici vanj edini lahko vstopil). 17 V kateri sodišče prve stopnje ne ugotavlja, da je bila ta zamenjava izvršena po naročilu drugo toženca (ampak da je bila izvršena v njegovo korist), kar izpostavlja (in čemur hkrati nasprotuje) pritožba.