Jedro

Sodišče lahko samo po uradni dolžnosti, t.j. brez ustreznega zahtevka stranke, odloča o (ne)dopustnosti oziroma (ne)veljavnosti izjav volje le takrat, ko presoja (ne)dopustnost razpolaganja strank v postopku, torej le v primeru t.i. materialno procesnih dispozicij strank v postopku, ki jih ureja 3. člen ZPP. Med takšne dispozicije strank spadajo odpoved zahtevku, pripoznava zahtevka in sodna poravnava. Glede na vsebino nedatiranega dogovora na l. št. 102 spisa, ki ga je v spis vložil pritožnik, je sodišče prve stopnje sicer ravnalo pravilno, ko je presojalo, ali bi sporni dogovor lahko imel značaj sodne poravnave. Ker pa je, kot to izhaja iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, temu pa pritrjuje tudi pritožba, pravilno ugotovilo, da sporni nedatiran dogovor glede delitve zapuščine nima značaja sodne poravnave, t.j., da pri njem ne gre za t.i. dedni dogovor, t.j. dogovor dedičev o delitvi zapuščine oziroma dediščine, ki bi ga le-ti sklenili pred sodiščem oziroma ga sporazumno predložili zapuščinskemu sodišču, le-to pa bi ga posledično lahko vneslo v sklep o dedovanju, o njegovi (ne)dopustnosti brez ustreznega zahtevka strank ne bi smelo odločati.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi, izpodbijani sklep sodišča prve stopnje se v točki I. izreka razveljavi.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se izpodbijani sklep v točki II. izreka potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom pod točko I. izreka sklenilo, da se nedatiran dogovor glede delitve zapuščine na l. št. 102 ne dopusti, pod točko II. izreka pa sklenilo, da se predlog F. Š. za prekinitev postopka in napotitev na pravdo zavrne.

2. Zoper uvodoma navedeni sklep se je pritožil zapustničin sin F. Š. (v nadaljevanju: pritožnik), ki sklep izpodbija v celoti iz razloga bistvene kršitve določil Zakona o dedovanju (v nadaljevanju: ZD) in pritožbenemu sodišču predlaga, da da njegovi pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno obravnavo. V pritožbi najprej povzame vsebino odločitve sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu, v nadaljevanju pa kot nesporno priznava, da sta zakonita dediča po pokojni Š. L. hčerka Š. L. in sin Š. F., da je pokojna Š. L. zapisala svojo voljo glede prehoda njenega premoženja po smrti z oporoko, ki sta jo oba zakonita dediča priznala kot pravno veljavno oporoko, da je torej Š. L. tudi oporočna dedinja, ki pa je po sklenitvi dednega dogovora umrla. V nadaljevanju pritožba pritožnik izpostavlja, da sta se še za časa življenja pokojne Š. L. dediča Š. F., ki je uveljavljal nujni delež po smrti pokojne matere Š. L., in Š. L. pri pooblaščenki odvetnici J. G. sporazumela o delitvi zapuščine, tega dogovora pa sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom ni dopustilo, čeprav po njegovem mnenju za takšno odločitev nima podlage niti v določilih ZD, niti v določilih Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ). Pri tem se je sodišče prve stopnje postavilo na stališče, da če dediči sklenejo dedni dogovor, ga sodišče vnese v sklep o dedovanju in v tem primeru dobi značaj sodne poravnave. Pritožnik pa opozarja, da do te faze zapuščinski postopek po pokojni L. Š. sploh še ni izpeljan, ker še ni pogojev za izdajo sklepa o dedovanju. S tem, ko je sodišče prve stopnje odločilo, da se dogovor o delitvi zapuščine ne dovoli, je po mnenju pritožnika nezakonito poseglo v svobodno voljo dedičev glede dogovora o delitvi zapuščine, ki ima podlago v 3. členu OZ, ki določa, da udeleženci obligacijskih razmerij svobodno urejajo ta razmerja, ne smejo pa jih urejati v nasprotju z ustavo, z zakoni in moralnimi načeli. Izpostavlja še 2. člen OZ, ki uzakonja dispozitivno naravo pogodbenih razmerij. Navaja še, da je bil dogovor o delitvi zapuščine sklenjen po smrti pokojne Š. L. in v povezavi z vsebino zapuščinskega spisa se lahko zaključi, da je bil sklenjen tekom samega zapuščinskega postopka, v katerem sta edina dediča dosegla dogovor o delitvi zapuščine. Takšen dogovor ni nezakonit, saj ne nasprotuje nobenim zakonskim določbam, niti ustavi, niti moralnim načelom. Dedinja L. Š. seje strinjala, da njen brat dobi nujni delež v naravi, pri čemer sta se dogovorila, kateri del zapuščine bo dobil vsak dedič. Za te potrebe je bilo potrebno naročiti geodetsko odmero. To sta naročila oba dediča, kar se lahko preveri pri geodetskem podjetju oz. P. J. s.p. iz P. Zadeva se je zavlekla zato, ker eden od somejašev zemljišča, ki je bilo predmet geodetskega dejanja, živi v N. in se je čakalo nanj. Med tem časom je umrla Š. L., po njeni smrti pa njen dedič, vdovec, ni želel več sodelovati. Postal je pasiven in kasneje tudi sam umrl. Kljub temu pa je dogovor o delitvi zapuščine po mnenju pritožnika veljaven in v kolikor dediči ne bodo spoštovali sklenjenega dogovora njihove pravne prednice, potem lahko sam toži na izpolnitev veljavnega dogovora o delitvi zapuščine. Le-ta je bil namreč sklenjen v pisni obliki, na njem je podpis pokojne L. Š., nenavedba datuma sklenitve dogovora pa na njegovo veljavnost nima vpliva. Pritožnik še izpostavlja, da za sklenitev dogovora o delitvi ni predpisana obličnost, razen, da ga sodišče povzame v zapisnik zapuščinske obravnave, do te faze postopka pa sploh še ni prišlo, ker je potrebno predhodno dokončati geodetski postopek, v katerem bo izdelan elaborat delitve in ureditve mej, zato se sodišče prve stopnje po mnenju pritožnika preuranjeno sklicuje na Zakon o evidentiranju nepremičnin. Pritožnik sklicujoč se na sodno prakso (sklep Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. III Cp 2895/2010) še izpostavlja, da je dedni dogovor (sporazum o delitvi in načinu delitve dediščine oz. zapuščine) pogodba civilnega (obligacijskega) prava, če v zapuščinskem postopku vsi dediči sporazumno predložijo delitev in način delitve, pa sodišče v skladu s 3. odstavkom 214. člena ZD tak sporazum vnese v sklep o dedovanju, kot pogodba civilnega prava pa je zaradi napak volje izpodbojen. Ker je pravni posel zaradi napak volje veljavno sklenjen, a izpodbojen, zahtevek za razveljavitev pa je potrebno uveljavljati s tožbo z oblikovalnim zahtevkom, je pogodba veljavna, dokler se ne razveljavi. Pritožnik tako meni, da bi lahko dogovor o delitvi zapuščine izpodbijali le dediči po pokojni L. Š., sicer pa dogovor, ki sta ga sklenila pritožnik in L. Š. velja, zato sodišče nima zakonske podlage, da odloči, da se ne dopusti, saj se lahko dogovor, ki je veljavno sklenjen, razveljavi samo v sodnem postopku po pravilih pravdnega postopka. Z odločitvijo, da dogovor, ki sta ga dediča sklenila, nima narave dogovora o delitvi zapuščine, po mnenju pritožnika tako sodišče prvr stopnje prekoračuje obseg pooblastil, ki jih ima zapuščinsko sodišče po ZD. Izpostavlja še, da ko dediči podpišejo sporazum o delitvi zapuščine na zapisnik pred sodiščem, takšen sporazum dobi značaj sodne poravnave, do takrat pa ima le značaj obligacijskega razmerja, to pa pomeni, da lahko vsaka stranka zahteva izpolnitev tega dogovora. Pritožnik se zaradi navedenih razlogov ne strinja s stališčem sodišča, da med dediči, torej pritožnikom in pravnimi nasledniki pokojne L. Š., ne gre za spor o dejstvih, saj se le-ti ne strinjajo z dogovorom pokojne L. Š. in pritožnika, torej med njimi obstaja spor o dejstvih, t.j. veljavnostjo dogovora o delitvi zapuščine, zato bi po njegovem mnenju sodišče prve stopnje moralo ravnati po določilu 210, člena ZD in na pravdo napotiti dediče, katerih pravico šteje za manj verjetno.

3. Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je sklep sodišča prve stopnje preizkusilo v okviru uveljavljenih pritožbenih navedb kot tudi v okviru uradnega pritožbenega preizkusa zadeve skladno z 2. odstavkom 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, vse v zvezi s 163. členom ZD.

K pritožbi zoper izpodbijani sklep v točki I. izreka:

6. Pritožba je v tem delu utemeljena.

7. Sodišče prve stopnje je v točki I. izreka izpodbijanega sklepa odločilo, da se ne dopusti nedatiran dogovor glede delitve zapuščine na l. št. 102. 8. Pritrditi je pritožniku, da sodišču za takšno odločitev ne daje podlage niti ZD, niti OZ. Pritožbeno sodišče pa ob tem še dodaja, da za takšno odločitev sodišča prve stopnje ni podlage niti v ZPP. Sodišče namreč lahko samo po uradni dolžnosti, t.j. brez ustreznega zahtevka stranke, odloča o (ne)dopustnosti oziroma (ne)veljavnosti izjav volje le takrat, ko presoja (ne)dopustnost razpolaganja strank v postopku, torej le v primeru t.i. materialno procesnih dispozicij strank v postopku, ki jih ureja 3. člen ZPP. Med takšne dispozicije strank spadajo odpoved zahtevku, pripoznava zahtevka in sodna poravnava. Glede na vsebino nedatiranega dogovora na l. št. 102 spisa, ki ga je v spis vložil pritožnik, je sodišče prve stopnje sicer ravnalo pravilno, ko je presojalo, ali bi sporni dogovor lahko imel značaj sodne poravnave. Ker pa je, kot to izhaja iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, temu pa pritrjuje tudi pritožba, pravilno ugotovilo, da sporni nedatiran dogovor glede delitve zapuščine nima značaja sodne poravnave, t.j., da pri njem ne gre za t.i. dedni dogovor, t.j. dogovor dedičev o delitvi zapuščine oziroma dediščine, ki bi ga le-ti sklenili pred sodiščem oziroma ga sporazumno predložili zapuščinskemu sodišču, le-to pa bi ga posledično lahko vneslo v sklep o dedovanju, o njegovi (ne)dopustnosti brez ustreznega zahtevka strank ne bi smelo odločati. Kot to pravilno v pritožbi navaja tudi pritožnik, gre namreč pri spornem dogovoru za povsem navadno pogodbo civilnega (obligacijskega) prava, ki nima značaja sodne poravnave, saj ni bila sklenjena pred sodiščem, niti ni bila zapuščinskemu sodišču sporazumno predložena s strani dedičev kot njihov sporazumni dogovor o delitvi zapuščine, zato bi njeno dopustnost oziroma veljavnost sodišče lahko presojalo samo v primeru, če bi bil v skladu z določili OZ postavljen temu ustrezen (tožbeni) zahtevek stranke.

9. Sodišče prve stopnje se je pri svoji odločitvi sicer sklicevalo na sklep Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. II Cp 1692/2012 z dne 16. 1. 2013, ki pa ne predstavlja primerljive zadeve. V navedeni zadevi je bil namreč dogovor o delitvi zapuščine, ki je bil sicer nedoločen, sklenjen na zapuščinski obravnavi, torej pred sodiščem in je imel že iz tega razloga naravo sodne poravnave, ki pa je zapuščinsko sodišče zaradi razlogov, navedenih v sklepu o dedovanju, v katerega ta dogovor ni bil povzet, ni dopustilo, kar pomeni, da je sodišče pri svoji odločitvi v navedeni zadevi lahko uporabilo pooblastilo, ki mu ga za takšen primer nedopustnega razpolaganja strank v postopku podeljuje 3. člen ZPP.

10. Ob povedanem se tako izkaže pritožba pritožnika v tem delu za utemeljeno, zato ji je pritožbeno sodišče ugodilo in v skladu s 3. točko 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD izpodbijani sklep v točki I. izreka razveljavilo.

11. Po razveljavitvi tega dela izpodbijanega sklepa zadeve ni bilo potrebno vračati v nov postopek, saj ugotovitev sodišča, da sporni nedatiran dogovor nima narave dednega dogovora, dogovora o delitvi zapuščine, ki bi ga dediči sporazumno predložili zapuščinskemu sodišču, posledično pa tudi nima narave sodne poravnave, sodišču prve stopnje narekuje zgolj to, da ob pravilni uporabi 3. odstavka 214. člena ZD vsebine tega (izvensodnega) dogovora ne povzame v sklep o dedovanju.

K pritožbi zoper izpodbijani sklep v točki II. izreka:

12. V tem delu pritožba ni utemeljena.

13. Sklep o dedovanju z vsebino, kot jo natančneje določa 214. člen ZD, je končna, meritorna, vendar deklaratorna odločba zapuščinskega sodišča. Z njo sodišče zgolj ugotavlja obseg dediščine, kdo so zapustnikovi dediči, kolikšni so njihovi dedni deleži in na kakšni dedno pravni podlagi temelji njihova pravica. Ne odloča pa o delitvi dediščine, razen če se vsi dediči že v zapuščinskem postopku sporazumejo o delitvi in načinu delitve dediščine in tak dogovor tudi sporazumno predložijo sodišču. Le v tem primeru torej zapuščinsko sodišče dogovor o delitvi dediščine v skladu s 3. odstavkom 214. člena ZD lahko navede v sklepu o dedovanju, čeprav to ni njegova obvezna sestavina. Če pa takšnega dogovora, ki ima sicer tudi značaj sodne poravnave, kot je to tudi v obravnavanem primeru, ni, pa spor o (ne)obstoju, (ne)dopustnosti oziroma (ne)veljavnosti morebitnega (izvensodnega) dogovora o delitvi zapuščine, kot to pravilno pojasnjuje tudi sodišče prve stopnje v točki 5. obrazložitve izpodbijanega sklepa, ne predstavlja spora o dejstvih, od katerih je odvisna kakšna pravica strank zapuščinskega postopka, ki bi zapuščinskemu sodišču narekovala prekinitev postopka in napotitev na pravdo v skladu z določili 210. člena ZD, za kar se neutemeljeno zavzema pritožnik.

14. Kot povsem pravilna se tako pokaže odločitev sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo predlog pritožnika za prekinitev postopka in napotitev na pravdo, saj je navedeno predlagal zaradi spora o dejstvih, ki ne vplivajo na pravice strank zapuščinskega postopka, pritožnik pa jih lahko uveljavlja izven zapuščinskega postopka.

15. Ob obrazloženem se tako pokaže v tem delu pritožba pritožnika, v kateri zgolj vztraja pri stališču, da gre pri sporu o (ne)veljavnosti oziroma (ne)dopustnosti izvensodnega dogovora o delitvi zapuščine kot pogodbi obligacijskega prava za spor o dejstvih, spregleda pa bistveno, da gre pri tem sporu za spor o dejstvih, ki ne vplivajo na pravice strank zapuščinskega postopka, za neutemeljeno. Pritožbeno sodišče ob pritožbenem preizkusu tudi ni zasledilo drugih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (1. odstavek 366. člena ZPP v zvezi z 2. odstavkom 350. člena ZPP), zato je pritožbo pritožnika zoper izpodbijani sklep v točki II. izreka kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v tem delu potrdilo v skladu z 2. točko 365. člena ZPP v zvezi s 353. členom in 1. odstavkom 366. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD.

16. Izrek o pritožbenih stroških je odpadel, saj pritožnik pritožbenih stroškov ni priglasil.