Jedro

Različni pritiski, ki jih je tožena stranka vršila nad tožnico (poizkus razporeditve na nižje delovno mesto, ocena neuspešnosti, nižanje plače, očitanje odgovornosti za inventurni manjko, pritisk na lečečo zdravnico), predstavljajo nedopustno ravnanje in je tožena stranka za škodo, ki jo je tožnica utrpela, odgovorna. Pri tem ni potrebno, da bi bilo njeno psihično ravnovesje porušeno do te mere, da bi potrebovala pomoč psihiatra.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v točki I/2 spremeni tako, da se zahtevek za plačilo odškodnine v višini 1.068,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9.3.2005 dalje, z a v r n e. V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožnica je dolžna povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 68,85 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka do plačila.

Revizija se ne dopusti.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da tožnici izplača 1.542,58 EUR iz naslova razlike v plači za čas od 1.6.2004 do 10.11.2004 s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in z odvodom davkov in prispevkov, 1.068,27 EUR iz naslova odškodnine za materialno škodo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9.3.2005 do plačila, 1.500,00 EUR iz naslova odškodnine za nematerialno škodo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9.3.2005 do plačila, tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je pogodba o zaposlitvi prenehala veljati 27.2.2001 na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in za plačilo odškodnine za čas neizrabljenega odpovednega roka in odpravnine pa je zavrnilo. Odločilo je, da stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka.

Zoper ugodilni del (I. točko izreka) sodbe sodišča prve stopnje se pritožuje tožena stranka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 52/2007). Navaja, da je odločitev glede materialne škode napačna, saj sodišče prve stopnje ni upoštevalo določbe 3. odstavka 21. člena Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti, ki določa, da denarno nadomestilo ne sme biti nižje od 45,56 % minimalne plače in ne višje od trikratnika tako določenega najnižjega nadomestila. Tako tožnica v nobenem primeru ne bi mogla prejemati nadomestila v višini 157.500,00 SIT, ker je bilo v spornem obdobju najvišje možno bruto nadomestilo 152.376,33 SIT bruto. V zvezi z nematerialno škodo sodišče prve stopnje ni ugotovilo vseh elementov odškodninskega delikta, zlasti ne nedopustnosti. V ravnanju tožene stranke ni bilo ničesar nedopustnega, saj je vse, kar je bilo storjenega v zvezi s tožnico, imelo podlago v zakonu. Tako ni nedopusten predlog za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi, pri čemer ni pomembno, ali je prišlo do spremembe sistemizacije. Prav tako manjka krivda tožene stranke, saj tožničine prizadetosti ni povzročila namenoma ali iz malomarnosti. Delodajalec ima pravico izvedeti, kakšna navodila ima delavec v času bolniškega staleža, saj le tako lahko preverja, ali zdravnikovih navodil delavec morebiti ne krši. Dopise, ki jih je pošiljala tožnici, toženi stranki ni mogoče šteti v škodo. Običajno je, da se pogodbene odnose in njihov obstoj dokumentira. Z ničemer ni žalila tožnice in ni opravljala nobenih takšnih dejanj, ki bi predstavljali nedopusten pritisk nanjo. Gre zgolj za njeno subjektivno dojemanje. Predvsem pa ni dokazan nastanek škode. Tožnica je predložila psihiatrični izvid, ki ni akt neodvisnega izvedenca psihiatrične stroke. Nedokazana je tudi vzročna zveza, saj je psihično stanje tožnice lahko posledica česarkoli. Kot je opozarjala tožena stranka, je tožnica imela psihične težave, še preden je začela zavračati legitimne zahteve tožene stranke. Ravnanja tožene stranke niso bila usmerjena proti tožnici, ampak v doseganje uresničevanja pogodbe o zaposlitvi. Do tega je prišlo zato, ker je tožnica prekinila vso ustno komunikacijo in na drugačen način, kot pisno, le-te ni bilo mogoče vzpostaviti. Tožena stranka skratka ni imela nobenega interesa za nastopanje proti tožnici, in ji z ravnanjem tožene stranke tudi ni nastala nobena pravno priznana škoda. V zvezi z zahtevkom za izplačilo razlike v plači pa je sodišče prve stopnje napravilo napačen zaključek, ker priči, ki jima je poklonilo vero, to je D.M. in P.K., o načinu izplačevanja v spornem obdobju nista izpovedali ničesar. Medtem ko je D.M. izpovedala, da je prejemala gotovino le za potne stroške, je P.K. pri toženi stranki delala le do leta 2002, torej ji način izplačevanja plač v letu 2004 niti ni mogel biti znan. Nasprotno pa sta U.K. in M.G. skladno izpovedali, da gotovinskih izplačil ni bilo. Če so bila, so bila zgolj za povrnitev potnih stroškov, katerih prejemanje v gotovini ni nezakonito. Tožnica ni upravičena do gotovinskih izplačil in v zvezi s tem tudi ni predložila nobenih listin, razen kopije nekega seznama, ki ni dokument tožene stranke. Tudi višina temelji le na tem dokumentu, ki ga je pripravila sama tožnica in ne dokazuje ničesar. Zato je tudi v tem delu odločitev sodišča prve stopnje napačna. Pritožba zato predlaga spremembo izpodbijane sodbe z zavrnitvijo zahtevka in priglaša pritožbene stroške.

Tožnica v odgovoru na pritožbo navaja, da je dokazna ocena sodišča pravilna. Neutemeljena je pritožbena navedba, da tožnica v zvezi z gotovinskimi izplačili ni predložila nobenih listin, saj je predložila kopijo seznama, lastnoročno napisanega s strani direktorice tožene stranke. Temu seznamu tožena stranka ni ugovarjala, saj bi v primeru, če bi bile listine sporne, tožnica prav gotovo predlagala izvedenca grafologa. Prav tako tožena stranka ni ugovarjala zahtevku v delu, ki se nanaša na razliko med plačo in nadomestilom za čas brezposelnosti s strani Zavoda za zaposlovanje. Sodišče je tudi pravilno zaključilo, da je pritisk, ki ga je tožena stranka preko M.E.T. izvajala na tožnico, pri njej povzročil psihične težave. Vse v zvezi s psihiatričnim izvidom, kar navaja tožena stranka, je pritožbena novota, saj tožena stranka zdravstvenemu stanju tožnice ni ugovarjala, prav tako ni ugovarjala vzročni zvezi v tem smislu, da bi bilo psihično stanje tožnice lahko posledica česarkoli. Zato predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov, navedenih v pritožbi in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, kot mu to nalaga 2. odstavek 350. člena ZPP. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, da ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka – ne zatrjevanih, ne tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, delno je le napačno uporabilo materialno pravo, kar bo obrazloženo v nadaljevanju.

Sodišče prve stopnje je v točki I/2 izreka prisodilo tožnici iz naslova odškodnine za materialno škodo znesek 1.068,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9.3.2005 do plačila. Prisojeno odškodnino je utemeljilo z ugotovitvijo, da je bila tožnica zaradi prikrajšanja pri plači oškodovana v višini nadomestila, ki ga je prejemala za čas brezposelnosti. Tožnica je bila kot nezaposlena oseba prijavljena na Zavodu za zaposlovanje in je po ugotovitvi sodišča prve stopnje v tem času prejemala mesečno nadomestilo v višini 99.983,50 SIT. Delovno razmerje ji je prenehalo 10.11.2004, nadomestilo za čas brezposelnosti pa je prejemala tri mesece. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da bi tožnica v primeru, če bi bilo nadomestilo odmerjeno od pravilne osnove v višini 225.000,00 SIT, prejemala 157.500,00 SIT (70 % od osnove) nadomestila mesečno. Pri tem pa je spregledalo določbo 3. odstavka 21. člena Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (ZZZPB, Ur. l. RS, št. 12/92 do 67/2002). Pritožba sicer napačno citira določbo v besedilu, kot je bila uveljavljena v letu 2006 s spremembami in dopolnitvami ZZZPB, (Ur. l. RS, št. 79/2006). Vendar pa v času, za katerega tožnica uveljavlja odškodnino zaradi manjšega nadomestila za čas brezposelnosti, ureditev ni bila bistveno drugačna. Tedaj je veljala zadnja sprememba ZZZPB iz leta 2002, 3. odstavek 21. člena pa se je glasil: „Denarno nadomestilo ne sme biti nižje od 100 % zajamčene plače po zakonu, zmanjšane za davke in prispevke, ki se obračunavajo od zajamčene plače in ne višje od trikratnega tako določenega najnižjega nadomestila“. Po Zakonu o izvajanju dogovora o politiki plač v zasebnem sektorju v obdobju od 2004 do 2005 (Ur. l. RS, št. 70/2004) je znašala zajamčena plača od avgusta 2004 dalje 54.358,00 SIT. Ta znesek, zmanjšan za prispevke (22,10 %) in osnovno dohodnino v višini 17 %, je v spornem obdobju znašal 33.120,46 SIT, trikratnik tega zneska pa 99.361,00 SIT. Glede na to, da je tožnica sama zatrjevala, da je prejemala celo nekoliko višji znesek (očitno na račun natančne uporabe davčne lestvice), je utemeljena pritožba, da ob pravilni uporabi materialnega prava tožnica do razlike zaradi manjšega nadomestila v času brezposelnosti oziroma odškodnine iz tega naslova ni upravičena. Ker je sodišče prve stopnje v zvezi s tem sicer pravilno ugotovilo dejansko stanje, zmotno pa je uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče na podlagi 4. točke 358. člena ZPP v tem delu izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zahtevek iz naslova materialne škode zavrnilo.

V ostalem je pritožba neutemeljena.

Pritožbeno sodišče se strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je bila med tožnico in direktorico tožene stranke ustno dogovorjena višja plača, kot jo je tožnica dejansko prejemala na tekoči račun in kot je bila dogovorjena s pogodbo o zaposlitvi. Pri tem je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo izpovedi prič D.M. in P.K.. Obe sta izpovedali, da je direktorica del plače izplačevala v gotovini in je protispisna pritožbena navedba, da sta priči izpovedovali le o gotovinskih plačilih na podlagi potnih nalogov. Sodišče prve stopnje tudi utemeljeno ni sledilo izpovedi prič U.K. in M.G., ki sta izpovedali, da so se v gotovini izplačevali le potni stroški. Njuna izpoved se ne sklada z izpovedjo prej omenjenih prič, od katerih je D.M. povedala, da na podlagi potnih nalogov ni prejemala nobenega denarja, P.K. pa je bila zaposlena kot blagovni in finančni knjigovodja in torej njeno delo ni bilo vezano na službene poti. Tožnica je predložila seznam opravljenih izplačil (priloga A2), ki mu tožena stranka ni ugovarjala. V odgovoru na tožbo je navedla le to, da gotovinsko izplačilo ni moglo biti plačano iz sredstev tožene stranke, temveč kvečjemu iz osebnih sredstev direktorice. Gotovinskega plačevanja tožena stranka torej ni zanikala. Zato je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je tožnica upravičena do razlike med ustno dogovorjeno plačo in plačo, ki jo je prejemala na tekoči račun za čas od 1.6.2004 do prenehanja delovnega razmerja.

Pravilna je tudi ugotovitev, da je tožena stranka preko M.E.T. na tožnico vršila pritisk, ki ji je povzročil takšno nelagodje, da je v končni fazi poiskala zdravniško pomoč. Možno se je strinjati s pritožbo, da delodajalec z delavcem lahko pisno komunicira, zlasti v primeru, ko je ta odsoten, vendar pa način, na katerega je to storil M.E.T. v imenu tožene stranke, presega tovrstno komunikacijo. Zlasti je neprimerno njegovo osebno posredovanje pri vročanju, predvsem pa to, da je na vrata tožničinega bivališča nalepil pisno opozorilo in odpoved pogodbe o zaposlitvi tako, da je bilo na ogled vsakemu mimoidočemu. Izgovor, da je pač ravnal v funkciji delodajalca, ni prepričljiv, saj mu kot pravniku ni moglo biti neznano, kako poteka pravilno vročanje (po pošti, priporočeno), če pa že gre za osebno vročanje po delodajalcu, je treba to storiti na bolj diskreten način. Najmanj, kar bi bilo pričakovati od delodajalca je to, da pisanje zapre v kuverto in ga ne obeša na vrata vsem na ogled.

Zgolj dogodek z vročanjem morda sam po sebi ne bi imel takega vpliva na tožnico, če ne bi bilo že prej poskusa razporeditve na nižje delovno mesto, ocene neuspešnosti, znižanja plače, zahteve za uvedbo disciplinskega postopka, očitka odgovornosti za inventurni manjko, zahteve, naj sestavi seznam nalog, ki jih opravlja, pritiska na njeno lečečo zdravnico itd. Kot izhaja iz izpodbijane sodbe je zaradi vsega tega tožnica ostala v bolniškem staležu. Razumljivo je zato njeno nelagodje ob „obiskih“ M.E.T. na njenem domu. Ne glede na to, ali je pomoč psihiatra iskala zaradi tega ravnanja tožene stranke ali zaradi drugih osebnih vzrokov, je prepričljiva tožničina izpoved, da je v stiski poiskala osebno zdravnico. Različni pritiski, čeprav pod krinko legitimnih ukrepov delodajalca v razmerju do delavca, so tožničino psihično ravnovesje porušili. Ali je bila zaradi tega potrebna pomoč psihiatra niti ni bistveno, saj je škodo, ki zaradi protipravnih ravnanj delodajalca nastane, mogoče dokazovati tudi na drug način. Ni namreč treba, da je psihično ravnovesje porušeno do te mere, da je pomoč psihiatra nujna (v tem primeru bi morala biti tudi odškodnina znatno višja).

Že samo ravnanje tožene stranke z vročanjem pisanj tožnici, ne da bi svoje psihične stiske izkazovala z zdravniškim potrdilom ali celo izvedencem, zadostuje za odmero odškodnine za nematerialno škodo, ki ji jo je prisodilo sodišče prve stopnje. Zato je neupravičena pritožba, da v ravnanju tožene stranke ni protipravnosti, da ni oblike krivde, vzročne zveze in škode. Vse navedene elemente je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, zato je pritožba neutemeljena. Sodišče prve stopnje je ocenilo ravnanje M.E.T., ki je nastopal v imenu tožene stranke, kot neprimerno. Ugotovilo je vzročno zvezo, saj je s posegom v osebno sfero tožnice tožena stranka vršila nanjo pritiske do te mere, da se je njeno psihično ravnovesje porušilo. Ni dvoma, da je tožena stranka oz. M.E.T. ravnal vsaj malomarno, saj se je oziroma bi se moral zavedati, da tovrstni pritiski in takšno razgaljanje tožničinih razmer v službi lahko vplivajo na njeno psihično stanje. Glede na to, da je večkrat posredoval pri njeni osebni zdravnici, mu je bilo tudi znano, da se zdravi. Tudi pritožbeno sodišče ocenjuje, da je glede na vrsto, intenziteto in čas trajanja psihičnih pritiskov na tožnico ter posledic, ki jih je utrpela, primerna odškodnina v višini 1.500,00 EUR. Zato je pritožbeno sodišče v preostalem delu zavrnilo pritožbo tožene stranke in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je uspela s pritožbo v približnem deležu 1/3, zato je upravičena do povrnitve stroškov v tem deležu, ki znašajo za pritožbo 375 točk oziroma 172,12 EUR, povečano za 20 % DDV pa 206, 55 EUR. Tretjina tega zneska je 68,85 EUR.

Odgovor na pritožbo k rešitvi zadeve ni pripomogel, zato na podlagi 1. odstavka 155. člena ZPP tožnica krije sama svoje stroške, ki so ji s tem nastali.

Pritožbeno sodišče je v skladu z določili 5. točke 31. člena v zvezi z določbo 32. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 – ZDSS-1) odločalo o tem, ali dopusti revizijo, ker nobeden od prisojenih zneskov ne presega zneska 4.172,93 EUR. Po določbi 1. odstavka 32. člena ZDSS-1 dopusti pritožbeno sodišče revizijo v primeru, če je od vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Ker ne gre za nobenega od teh primerov, je pritožbeno sodišče odločilo, da se revizija ne dopusti.