Jedro

Smisel ureditve iz določb drugega odstavka 129. člena ZEKom-1, ki naročniku omogoča, da v primeru enostranske spremembe pogodbenih pogojev operaterja odstopi od naročniške pogodbe brez plačila stroškov prekinitve naročniškega razmerja in brez pogodbene kazni, je v tem, da se z njo varuje položaj naročnika (kot šibkejše stranke v razmerjih med naročniki in operaterji). Kot pravilno ugotavlja toženka, bi namreč naročnik v takšnem primeru bodisi pristal na spremembo pogodbenih pogojev bodisi nosil negativne finančne posledice, tj. bi bil dolžan povrniti sorazmerni del prejete ugodnosti.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je toženka predlogu za rešitev spora A. A. (v nadaljevanju stranka z interesom) ugodila, tako da je tožnik dolžan stranki z interesom v roku 15 dni od vročitve odločbe odpisati zaračunan znesek po postavkah „SZU za priključnino“ in „SZU za mesečno naročnino“ na računu za mesec marec 2019, številka CLB-S1-1001428533 z dne 31. 3. 2019, v skupni višini 33,50 EUR z DDV (1. točka izreka), ter ugotovila, da posebni stroški v postopku niso nastali (2. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je stranka z interesom s tožnikom 14. 4. 2017 sklenila naročniško razmerje po Pogodbi za vzpostavitev naročniškega razmerja za naročniški paket „Optika Trojček SILVER2“. Ker se je zavezala, da naročniškega razmerja ne bo prekinila pred potekom 24-mesečnega obdobja (v nadaljevanju obdobje vezave), je prejela ugodnost 25 odstotkov popusta na mesečno naročnino za celotno obdobje vezave in brezplačno uporabo opcije „BALKAN“. Poleg tega je s Cenika fiksnih storitev razvidno, da novi naročniki, ki se zavežejo k 24-mesečnemu obdobju vezave, prejmejo tudi ugodnost v obliki brezplačne priključnine. Citirano naročniško razmerje je bilo prekinjeno pred iztekom obdobja vezave 13. 2. 2019, in sicer s strani stranke z interesom, ki se ni strinjala z napovedanimi spremembami pogodbenih pogojev tožnika. Ta je zatrjeval, da z razlogom za prekinitev naročniškega razmerja ni bil seznanjen, zato je stranki z interesom glede na določila točke 1.4 Pojasnil k prilogi pogodbe o vzpostavitvi naročniškega razmerja in aneksom k tej pogodbi (v nadaljevanju Pojasnila) zaračunal sorazmerni del ugodnosti, ki jih je prejela ob sklenitvi ter v času trajanja naročniškega razmerja, in sicer sorazmerni del subvencionirane priključnine in sorazmerni del prejetih popustov za mesečno naročnino. V zvezi s tem je stranka z interesom na toženko naslovila predlog, naj ji tožnik zaračunani znesek po spornih postavkah vrne.

3. Iz obrazložitve še izhaja, da je bil tožnik še pred samo prekinitvijo naročniškega razmerja seznanjen z razlogom odpovedi. Toženka je ugotovila, da je tožnik sorazmeren strošek prejetih ugodnosti stranki z interesom zaračunal na podlagi točke 2.4 Pojasnil, ki določa, da prekinitev oziroma povzročitev prenehanja naročniškega razmerja v času vezave pomeni kršitev obveznosti naročnika, zato je ta tožniku dolžan povrniti sorazmerni del ugodnosti, ki jo je prejel bodisi ob sklenitvi bodisi v določenem obdobju. Toženka je ob upoštevanju stališč Tržnega inšpektorata Republike Slovenije (v nadaljevanju TIRS) in stališč višjih sodišč v Ljubljani oziroma Mariboru (sodba in sklep I Cp 1214/2012 z dne 21. 11. 2012, sodba I Cp 274/2016 z dne 29. 3. 2016 ter sodba I Cp 753/2018 z dne 17. 10. 2018), drugače kot v svoji dosedanji praksi, presodila, da povrnitev sorazmernega dela ugodnosti šteje za pogodbeno kazen, zato povrnitev nasprotuje določilom drugega odstavka 129. člena Zakona o elektronskih komunikacijah (v nadaljevanju ZEKom-1). Poleg tega je ocenila, da določilo točke 2.4 Pojasnil uporabnika odvrača, da bi v primeru spremenjenih pogodbenih pogojev odstopil od pogodbe, kar nasprotuje določbi drugega odstavka 130. člena ZEKom-1. Dodala je, da tudi Direktiva (EU) 2018/1972 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. decembra 2018 o Evropskem zakoniku elektronskih komunikacij (v nadaljevanju Direktiva) v šestem odstavku 105. člena določa, da je edino nadomestilo, ki ga plača uporabnik v primeru odpovedi naročniškega razmerja zaradi nestrinjanja s spremembami pogodbenih pogojev, nadomestilo za subvencionirano terminalsko opremo.

4. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da stališče TIRS, na podlagi katerega je toženka odstopila od svoje ustaljene prakse, v postopku ni bilo izkazano, temveč se je štelo za izvedeno in dokazano le na podlagi navedb stranke z interesom in pridobitve nepravnomočne odločbe TIRS v zadevi 0610-1805/2019-8 z dne 26. 4. 2019. Sklicevanje na nepravnomočno odločbo kot razlog za odstop od dosedanje prakse je neprimerno, pravno nesmiselno in v nasprotju z načelom zakonitosti. S tem je toženka kršila tudi njegovo pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS). Toženka bi morala namesto izdaje meritorne odločitve postopek na podlagi 5. točke prvega odstavka 153. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) prekiniti zaradi nerešenega predhodnega vprašanja. Ker ga ni, je tožniku odvzela pravico do sodnega varstva, kar predstavlja kršitev pravil upravnega postopka. Poleg tega gre za absolutno bistveno kršitev določb upravnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP, ker ni podana prepričljiva razlaga zakona.

5. Tožnik dalje navaja, da v citiranih sodnih odločbah višjih sodišč, na katere se v izpodbijani odločbi sklicuje toženka, ne gre za bistveno enako dejansko stanje, kot je v obravnavani zadevi. Prav tako v citiranih odločbah ne gre za pogodbeno kazen v smislu drugega odstavka 129. člena ZEKom-1, temveč za pogodbeno kazen v smislu 24. člena Zakona o varstvu potrošnikov (v nadaljevanju ZVPot) in 247. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Po tožnikovi oceni je treba v tem primeru pojem pogodbene kazni razlagati celostno ter v skladu z vsebino in namenom določb ZEKom-1, ki so glede na ZVPot specialne. Toženka pa je v nasprotju s tem obveznost vračila sorazmernega dela prejetih ugodnosti pavšalno opredelila kot pogodbeno kazen; brez upoštevanja terminoloških in vsebinskih razlik med pojmom pogodbene kazni v ZEKom-1 ter v ZVPot in OZ. Pri povračilu sorazmernega dela ugodnosti gre po vsebini za plačilo že izpolnjene pogodbene obveznosti tožnika do potrošnika, pri čemer v plačilo zapadejo le ob pogoju, ki se uresniči, če potrošnik prekine ali povzroči prekinitev naročniškega razmerja (drugi in tretji odstavek 190. člena OZ). Narava povračilnega zahtevka se v pravni teoriji navaja kot c_ondictio causa data causa non secuta_. Ob tem se tožnik sklicuje na določbe drugega odstavka 129. člena ZEKom-1 in sodno prakso v zvezi z njimi ter izpostavlja sodbo Upravnega sodišča v zadevi I U 256/2017-12 z dne 16. 1. 2018, s katero naj bi Upravno sodišče odločilo, da stroški pogodbene ugodnosti ne predstavljajo pogodbene kazni v smislu 129. člena ZEKom-1. 6. Dalje tožnik obširno navaja, da je toženkino sklicevanje na Direktivo neutemeljeno, saj ta, ker v slovenski pravni red še ni bila implementirana, ne učinkuje. Tudi sicer neuresničene direktive neposredno učinkujejo le v razmerju med zasebnimi subjekti in državo (vertikalno razmerje), med zasebnimi subjekti (horizontalno razmerje), za kar gre v obravnavani zadevi, pa neposredno ne učinkujejo, temveč ima posameznik, če mu zaradi neprenosa oziroma nepravilnega prenosa nastane škoda, odškodninski zahtevek proti državi. Toženka prav tako ne more s sklicevanjem na Direktivo določb drugega odstavka 129. člena ZEKom-1 lojalno razlagati, saj se bo z implementacijo Direktive celotno področje uredilo drugače. Glede na navedeno tožnik sodišču predlaga, naj tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zahtevek stranke z interesom zavrne oziroma podredno, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženki v ponoven postopek.

7. Toženka v odgovoru na tožbo navaja, da je res odstopila od dosedanjega stališča glede (ne)upravičenosti zaračunavanja plačila sorazmernega dela zneska ugodnosti za obdobje vezave, a odstop temelji na utemeljenih razlogih. Tudi TIRS je že zavzel stališče, da sporna pogodbena določila (1.4 in 2.4 člen Pojasnil) nasprotujejo načelu vestnosti in poštenja ter so zato nična in neizvršljiva. Nepomembno je, da odločitve TIRS še niso pravnomočne, saj izpodbijana odločitev pomeni lastno stališče toženke. Toženka meni, da v primeru operaterjeve enostranske spremembe (poslabšanja) pogodbenih pogojev uporabnik nima druge možnosti, kot da na spremembo bodisi pristane bodisi nosi (lahko tudi visoke) negativne finančne posledice v obliki plačila dogovorjenih zneskov, tj. pogodbenih kazni, imenovanih „sorazmerni del prejete ugodnosti“. Ker mora torej uporabnik zaradi odstopa plačati nekaj, česar mu sicer ne bi bilo treba, to predstavlja tipičen primer pogodbene kazni, ki jo drugi odstavek 129. člena ZEKom-1 prepoveduje. Toženka nadalje navaja, da gre v vseh citiranih primerih višjih sodišč za pogodbene kazni, ki jih ureja OZ, saj slednjih ni mogoče razlikovati glede na pravno podlago, in za pogodbene kazni iz naročniških razmerij med uporabniki in operaterji, ki jih 129. člen ZEKom-1 prepoveduje. Tako OZ kot ZVPot se uporabljata tudi za naročniške pogodbe za elektronske komunikacijske storitve. Prav tako ne držijo tožnikove navedbe, da v citiranih sodnih odločbah ne gre za enako oziroma podobno dejansko stanje. Dalje navaja, da je treba pogodbene kazni ločiti od drugih pogodbeno dogovorjenih obveznosti, saj tretji odstavek 129. člena ZEKom-1 določa, da določba drugega odstavka 129. člena ZEKom-1 na ostale pogodbeno dogovorjene obveznosti naročnika ne vpliva. Za obravnavani primer tudi ni pomembna odločitev Upravnega sodišča v zadevi I U 256/2017. Toženka dodaja še, da izpodbijana odločba ne temelji na Direktivi, saj je le pripomnila, da tudi Direktiva obravnavano področje ureja enako. V skladu z ZEKom-1 je dolžna podpirati interese državljanov, eden izmed poglavitnih ciljev toženke pa je zagotoviti visoko raven varstva končnih uporabnikov. Glede na navedeno sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

8. Stranka z interesom odgovora na tožbo ni podala.

9. Tožba ni utemeljena.

10. V obravnavanem primeru je sporna odločitev toženke, da sorazmerni del subvencionirane priključnine in sorazmerni del prejetih popustov za mesečno naročnino (v skupni višini 33,50 EUR z DDV), ki ju je tožnik zaračunal stranki z interesom zaradi prekinitve citiranega naročniškega razmerja pred potekom časa vezave iz razlogov na strani tožnika (kar med strankami ni sporno), šteje za pogodbeno kazen, ki jo določbe drugega odstavka 129. člena ZEKom-1 prepovedujejo.

11. Drugi odstavek 129. člena ZEKom-1 določa, da morajo biti naročniki o vsaki spremembi pogojev, določenih v naročniški pogodbi, obveščeni najmanj 30 dni pred predlagano uveljavitvijo sprememb. Pri tem morajo biti naročniki obveščeni, da imajo, razen če je sprememba pogojev, določenih v naročniški pogodbi, potrebna zaradi uskladitve z ZEKom-1 oziroma na njegovi podlagi sprejetimi predpisi, drugimi predpisi in predpisi Evropske unije, ki se neposredno uporabljajo, v istem roku pravico brez odpovednega roka, brez plačila stroškov prekinitve naročniškega razmerja in brez pogodbene kazni odstopiti od naročniške pogodbe, če se s predlaganimi spremembami ne strinjajo. Toženka lahko s splošnim aktom predpiše obliko in način objave obvestila. Navedene določbe ne vplivajo in ne posegajo v zapadle in neplačane obveznosti naročnikov ter v obveznosti izpolnitve pogodbeno dogovorjenih obveznosti naročnikov (tretji odstavek 129. člena ZEKom-1).

12. Toženka je po oceni sodišča ravnala pravilno, ko se je pri razlagi instituta pogodbene kazni oprla na določbe OZ. ZEKom-1 namreč pogodbene kazni ne opredeljuje. Ker pa je naročniško razmerje, kakršno je obravnavano, po svoji naravi obligacijsko razmerje, je treba pri razlagi instituta pogodbene kazni uporabiti določbe zakona, ki ureja obligacijska razmerja, torej OZ. Tožbeni ugovori, da je pogodbeno kazen v smislu ZEKom-1 treba razlagati drugače, so zato neutemeljeni.

13. OZ v prvem odstavku 247. člena določa, da gre za pogodbeno kazen, kadar se upnik in dolžnik dogovorita, da bo dolžnik plačal upniku določen denarni znesek ali mu preskrbel kakšno drugo premoženjsko korist, če ne izpolni svoje obveznosti ali če zamudi z njeno izpolnitvijo.

14. Pogodbena kazen pomeni civilno sankcijo, ki jo pogodbeni stranki (lahko) določita za primer neizpolnitve obveznosti ali za primer zamude z njeno izpolnitvijo in zapade, če je dolžnik v zamudi z izpolnitvijo (temeljne pogodbene) obveznosti oziroma če te (sploh) ne izpolni (prim. sodbo VSRS II Ips 50/2010).

15. V obravnavani zadevi se neizpolnitev obveznosti kaže kot predčasen odstop stranke z interesom od naročniške pogodbe pred potekom dogovorjenega trajanja naročniškega razmerja (obdobja vezave). Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je bilo za tak primer v naročniški pogodbi (2.4 člen Pojasnil k prilogi pogodbe) določeno, da je naročnik (v tem primeru stranka z interesom) operaterju (tožniku) dolžan povrniti sorazmerni delež ugodnosti, prejetih na račun dogovorjenega trajanja naročniškega razmerja. To pa tudi po oceni sodišča predstavlja pogodbeno kazen, kot je opredeljena v določbah 247. člena OZ in ki je po določbi drugega odstavka 129. člena ZEKom-1 prepovedana. Ker gre torej za pogodbeno kazen, se kot neutemeljen izkaže tudi tožnikov ugovor, da gre za kondikcijski zahtevek na podlagi določb 190. člena OZ.

16. Sodišče pripominja, da je smisel ureditve iz določb drugega odstavka 129. člena ZEKom-1, ki naročniku omogoča, da v primeru enostranske spremembe pogodbenih pogojev operaterja odstopi od naročniške pogodbe brez plačila stroškov prekinitve naročniškega razmerja in brez pogodbene kazni, v tem, da se z njo varuje položaj naročnika (kot šibkejše stranke v razmerjih med naročniki in operaterji). Kot pravilno ugotavlja toženka, bi namreč naročnik v takšnem primeru bodisi pristal na spremembo pogodbenih pogojev bodisi nosil negativne finančne posledice, tj. bi bil dolžan povrniti sorazmerni del prejete ugodnosti. Položaja operaterja in naročnika je zato zakonodajalec uravnotežil z določbo iz drugega odstavka 129. člena ZEKom-1, ki določa, da ima naročnik v primeru enostranske spremembe pogodbenih pogojev s strani operaterja, ki ni posledica uskladitve s predpisi, v roku 30 dni pred uveljavitvijo sprememb pravico odstopiti od naročniške pogodbe brez plačila stroškov in brez pogodbene kazni. Sodišče se strinja s toženko, da je obravnavani zahtevek za vračilo sorazmernega dela ugodnosti tudi v nasprotju z določbo drugega odstavka 130. člena ZEKom-1, ki določa, da ne glede na minimalno pogodbeno obdobje vezave pogoji in postopki za prekinitev pogodbe ne smejo odvračati od zamenjave izvajalca storitev. Tudi po oceni sodišča namreč takšen zahtevek naročnika (stranko z interesom) odvrača od zamenjave izvajalca storitve.

17. Neutemeljen je tudi tožnikov ugovor, da v obravnavanem primeru ne gre v pravno pomembnih okoliščinah za bistveno enako dejansko stanje, kot je bilo v citiranih sodnih odločbah višjih sodišč, na katere se v izpodbijani odločbi pri razlagi instituta pogodbene kazni sklicuje toženka. V vseh citiranih zadevah višjih sodišč v Ljubljani oziroma Mariboru je šlo namreč za vprašanje, ali dolžnost plačila (sorazmernega) zneska ugodnosti v primeru predčasne odpovedi naročniškega razmerja s strani naročnika pomeni pogodbeno kazen v smislu 247. člena OZ, pri čemer je bilo v vseh zadevah presojeno, da gre za pogodbeno kazen. Prav s tem vprašanjem pa se je v izpodbijani odločbi ukvarjala tudi toženka, zato je bilo njeno sklicevanje na citirane judikate pravilno, s tem da je morala na tako ugotovitev uporabiti ZEKom-1. Zato je neutemeljen tudi tožnikov ugovor, da gre v citiranih zadevah za pogodbeno kazen v smislu 24. člena ZVPot. ZVPot namreč pogodbene kazni ne ureja, ureja jo OZ. ZVPot pa je tako kot ZEKom-1 v razmerju do OZ specialen,1 kar pomeni, da se tudi po tem zakonu za razlago instituta pogodbene kazni uporabljajo določbe 247. člena OZ.

18. Ne drži tožnikov ugovor, da je Upravno sodišče s sodbo I U 256/2017-12 z dne 16. 1. 2018 odločilo, da stroški pogodbene ugodnosti ne predstavljajo pogodbene kazni v smislu 129. člena ZEKom-1. Sodišče je v citirani zadevi na podlagi določb četrtega odstavka 129. člena ZEKom-1 odločilo le, da zahtevek za vračilo subvencije za telefonski aparat ne predstavlja pogodbene kazni. Določbe četrtega 129. člena ZEKom-1 namreč izrecno določajo, da lahko naročnik, ki je ob sklenitvi naročniškega razmerja prejel terminalsko opremo po akcijski ceni, pri odstopu od naročniške pogodbe pred potekom obdobja vezave v skladu z drugim odstavkom 129. člena ZEKom-1 izbira, ali bo operaterju povrnil znesek, ki ustreza sorazmernemu delu celotne vrednosti prejete terminalske opreme in prejeto terminalsko opremo obdržal, ali pa bo vrnil terminalsko opremo v stanju, v kakršnem mu je bila izročena, in plačal uporabnino za čas uporabe terminalske opreme, operater pa mu bo vrnil kupnino. Tudi sicer pa je bilo dejansko stanje v citiranem primeru Upravnega sodišča v bistvenem drugačno od stanja v tu obravnavani zadevi, saj tam naročnik od naročniškega razmerja ni odstopil iz razlogov na strani operaterja, ugovarjal pa je povrnitvi subvencije za telefonski aparat, ne pa povrnitvi subvencionirane priključnine in prejetih popustov za mesečno naročnino.

19. Tožbeni očitek, da naj bi toženka neupravičeno in brez utemeljenega razloga odstopila od dosedanje prakse pri odločanju v upravnem postopku po 142. členu ZEKom-1 ter s tem kršila tožnikovo pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena URS, je pavšalen in neutemeljen. Ustavno sodišče se je že večkrat opredelilo do odstopa od ustaljene sodne prakse v primeru sodišč. Poudarilo je, da mora biti odstop od sodne prakse ustrezno (v procesnem smislu) obrazložen, kar zlasti predpostavlja, da sodišče, ki od sodne prakse odstopa, to tudi pozna.2 Po oceni sodišča te zahteve smiselno veljajo tudi za upravni organ – v obravnavanem primeru za toženko. Ta pa je odstop od ustaljene upravne prakse v izpodbijani odločbi ustrezno utemeljila s sklicevanjem na citirane odločbe višjih sodišč, stališča TIRS in določbe 197. člena ZEKom-1, ki jo zavezujejo, da podpira interese državljanov. Zato tudi ne držijo tožnikove navedbe, da je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP.

20. V zvezi s tožnikovimi zatrjevanji, da je toženkino sklicevanje na nepravnomočno odločitev TIRS pravno nedopustno in v nasprotju z načelom zakonitosti, pa sodišče poudarja, da je pravilno toženkino stališče, da jo stališča TIRS ne zavezujejo v pravnem smislu. Nanj se je sklicevala v smislu prepričljivosti stališča organa, ki ima avtoriteto na področju prava varstva potrošnikov. S tem, ko je toženka v obravnavani zadevi, v kateri je bila edina pristojna, da na podlagi razlage prava sprejme pravilno in zakonito odločitev, glede razlage določbe 129. člena ZEKom-1 sledila stališču TIRS, je to pravno stališče postalo njeno. Glede na navedeno je povsem nepomembno, ali je odločba TIRS, ki vsebuje navedeno stališče, postala pravnomočna in na kakšen način je toženka do nje prišla.

21. Prav tako ne drži tožbeni očitek, da bi morala toženka zaradi rešitve predhodnega vprašanja na podlagi 5. točke prvega odstavka 153. člena ZUP prekiniti postopek. V obravnavani zadevi ni bilo treba rešiti nikakršnega predhodnega vprašanja. Vprašanje, ali zahtevek za vračilo sorazmernega dela subvencionirane priključnine in sorazmerni del prejetih popustov za mesečno naročnino predstavlja pogodbeno kazen, je bilo namreč ključno vprašanje postopka, katerega rezultat je izpodbijana odločba. Zato ni utemeljen niti tožnikov očitek, da mu je toženka s tem, ko postopka ni prekinila, odvzela pravico do sodnega varstva. Slednjo namreč tožnik uresničuje prav v tem upravnem sporu.

22. V zvezi s tožbenim ugovorom, da se toženka v izpodbijani odločbi sklicuje na Direktivo, ki v slovenski pravni red še ni bila prenesena in je zato toženka ne bi smela upoštevati, sodišče pojasnjuje, da toženka svoje odločitve ni sprejela na tej pravni podlagi, temveč na podlagi določb drugega odstavka 129. člena in drugega odstavka 130. člena ZEKom-1. Toženka je le pripomnila, da tudi Direktiva kot edino nadomestilo, ki ga plača naročnik v primeru odpovedi naročniškega razmerja zaradi nestrinjanja s spremembami pogodbenih pogojev, predvideva nadomestilo za subvencionirano terminalsko opremo. Glede na navedeno je tudi ta tožbeni očitek neutemeljen.

23. Ker dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta (relevantno dejansko stanje), med tožnikom in toženko ni sporno (to je, da je stranka z interesom naročniško razmerje prekinila zaradi nestrinjanja z napovedanimi spremembami pogodbenih pogojev tožnika pred iztekom obdobja vezave), sporna je bila razlaga prava, je sodišče v skladu s prvim odstavkom 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odločilo brez glavne obravnave (sojenje na seji). Kolikor sta se stranki sklicevali na podatke in listine upravnega spisa, jih je sodišče presodilo v okviru presoje zakonitosti in pravilnosti izpodbijane odločitve.

24. Ker je glede na obrazloženo izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

1 Določa, kdaj se pogodbena kazen šteje za nepošten pogodben pogoj. 2 Glej na primer odločbo Ustavnega sodišča v zadevi Up-1631/08 z dne 23. 6. 2008.