Jedro

Splošni pogoji v tujem jeziku, ki niso prevedeni, potrošnika ne morejo zavezovati.

Določilo, na podlagi katerega je dopustno, da pride do spremembe cen že sklenjenih poslov, torej do enostranskega spreminjanja pogojev v škodo potrošnika za nazaj, je nepošteno pogodbeno določilo, ki je nično.

Izrek

I. Pritožbi zoper sodbo se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v II. in III. točki spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek za plačilo zneska 18.083,86 EUR in zakonskih zamudnih obresti od zneska 27.395,20 EUR od 16. 03. 2015 do 16. 06. 2017 in od zneska 18.083,86 EUR od 17. 06. 2017 dalje do plačila.

II. Tožnica je dolžna tožencu povrniti 3678,50 EUR stroškov postopka v roku 15 dni od prejema te sodbe, če zamudi pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne dalje do plačila.

III. Pritožba zoper sklep se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je toženec dolžan tožnici v roku 15 dni plačati znesek 18.083,86 EUR in zakonske zamudne obresti od zneska 27.395,20 EUR od 16. 03. 2015 do 16. 06. 2017 in od zneska 18.083,86 EUR od 17. 06. 2017 dalje do plačila (II.). Odločilo je še, da mora tožnici povrniti 955,53 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III.).

2. Toženec se zoper sodbo pritožuje, nominalno iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov. Predlaga njeno spremembo ali pa razveljavitev in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Trdi, da nikoli ni bil v poslovnem oziroma pogodbenem razmerju s S. Bank, temveč zgolj s tožnico. Splošni pogoji S. Bank naj v predmetni zadevi ne bi bili uporabljivi, saj njihova veljavnost med strankama ni bila dogovorjena, prav tako tožniku nikoli niso bili predočeni, niso bili prevedeni in so sami po sebi v ključnih delih nični. Določilo, ki samovoljno brez opozorila in na podlagi lastnih nepreverljivih kriterijev naknadno spreminja ceno za že sklenjene posle, predstavlja nepošteno pogodbeno določilo. Zaradi odsotnosti pravne podlage meni, da mu ni mogoče očitati odgovornosti za domnevno nastalo škodo. Do spremembe sklenjenih poslov naj bi prišlo že po sklenitvi pogodbe, spremembe ni mogel preprečiti, je odpraviti ali se ji izogniti. Toženec izpostavlja, da je v predmetni zadevi potrošnik. Splošni pogoji S. Bank tudi sicer ne dovoljujejo naknadne spremembe tečaja, saj da je ta možna, kadar pride do napak v cenah transakcije in tudi le na pravilno ceno v času transakcije. V predmetni zadevi pa naj ne bi prišlo do napake glede cene, temveč do specifičnih tržnih okoliščin, kjer pa je edino sredstvo razveljavitev posla. Dodatno tudi izpostavlja, da bi morala S. Bank spremeniti ali razveljaviti posle v razumnem času. Toženec se nadalje sklicuje na uporabo načel violenti non fit inuria, pacta sunt servanda in duty to mitigate. Zaključek sodišča, da je imel možnost vstopiti v pravdo med tožnico in S. Bank, ocenjuje kot zmoten in v nasprotju z izvedenim dokaznim postopkom. Nasprotno, tožnica mu je to z zadrževanjem informacij celo aktivno želela preprečiti. Zgolj obvestila ga je o vložitvi tožbe z namenom, da si pridobi finančno participacijo za stroške postopka.

3. Tožnica je na pritožbo odgovorila, predlaga njeno zavrnitev, pritrjuje razlogom sodbe in opredeljuje svoje pritožbene stroške. Izpostavlja predvsem, da gre za dve ločeni pravni razmerji, in sicer za prvo med njo in tožencem iz naslova škode, ki je nastala zaradi kršitve pogodbene obveznosti, in za drugo med tožencem in S. Bank iz naslova (domnevne) škode, ki naj bi nastala tožencu s strani S. Banke, ker je posegla v korekcijo poslov s finančnimi instrumenti.

4. Toženec je po izteku roka za pritožbo slednjo dopolnil in predložil še določeno dokumentacijo. Prvostopenjsko sodišče je sklenilo, da se dopolnitev pritožbe kot prepozna zavrže. 5. Toženec se je zoper ta sklep pritožil zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopa in navedel, da je šele po poteku pritožbenega roka prejel prevod listine, ki jo je posredoval z dopolnitvijo, to listino pa naj bi že pravočasno napovedal v svoji pritožbi.

6. Tožnica na pritožbo zoper sklep ni odgovorila.

7. Pritožba zoper sklep ni utemeljena, pritožba zoper sodbo pa je utemeljena.

8. Dopolnitev pritožbe je nesporno vložena po poteku roka za vložitev pritožbe (333. čl. ZPP). Pritožbeni rok je prekluziven zakonski rok, zato je sodišče prve stopnje dopolnitev pritožbe pravilno zavrglo kot prepozno (1. in 2. odst. 343. čl. ZPP). Trditev, da je bila prepozna dokumentacija že prej (pravočasno) napovedana, na povedano ne vpliva. Pritožbo zoper sklep je bilo zato treba zavrniti in sklep potrditi (2. tč. 365. čl. ZPP).

9. Glede odločitve o glavni stvari pa je prvostopenjsko sodišče napačno uporabilo materialno pravo, in sicer zato, ker ni uporabilo določb Zakona o varstvu potrošnikov (ZVPot), pa se je toženec na to celo skliceval. Pritrditi mu je treba, da ima v spornem pogodbenem razmerju položaj potrošnika, kar narekuje uporabo določb ZVPot. Po definiciji 2. odst. 1. čl. ZVPot je potrošnik fizična oseba, ki pridobiva ali uporablja blago in storitve za namene izven svoje poklicne ali pridobitne dejavnosti. Toženec je s tožničino pravno prednico sklenil Pogodbo o borznem posredovanju, posredovanju naročil in vodenju računov finančnih instrumentov št. 226872 (Pogodba) v svojem imenu in zase kot fizična oseba; iz 3. čl. pogodbe celo izrecno izhaja, da pogodbo sklepa kot neprofesionalna oseba. Na to ne vpliva, da je bil glede na svojo izobrazbo oz. reference toženec v poslih, kot so ti, iz katerih izvira sporna terjatev, izkušen in dobro poučen.

10. Za razmerje med tožencem in tožnico je zato treba med ostalim uporabiti tudi določbe ZVPot, česar prvostopenjsko sodišče ni storilo. Je pa to storilo pritožbeno sodišče, ker je ocenilo, da je sicer dejansko stanje dovolj razjasnjeno oz. nesporno in da sta se stranki lahko izrekli o vsem, kar je relevantno, ni pa to – glede na očitno in glede na izrecne ugovore toženca v tej smeri že pred sodiščem prve stopnje presenetljiva pravna podlaga.1

11. Ni sporno, da sta se pravdni stranki s Pogodbo dogovorili, da bo tožnica sprejemala naročila za nakup ali prodajo finančnih instrumentov preko trgovalne platforme T. in jih posredovala S. Bank, izpolnitvenemu pomočniku tožnice na tujih trgih. S podpisom pogodbe je toženec sprejel tudi Splošne pogoje opravljanja storitev v zvezi s finančnimi instrumenti, ki pa napotujejo tudi na uporabo splošnih pogojev poslovanja S. Bank. Ni sporno, da so bili ti ves čas (tekom trajanja pogodbenega razmerja so se večkrat spremenili) le v angleškem jeziku. Navedeno nasprotuje izrecni in kogentni določbi 2. čl. ZVPot, v skladu s katerim mora podjetje s potrošniki poslovati v slovenskem jeziku. Tudi 4. odst. 22. čl. ZVPot določa, da morajo biti pogodbeni pogoji jasni in razumljivi. Pritožbeno sodišče zato sodi, da navedeni splošni pogoji toženca ne morejo zavezovati. Toženec je že tekom postopka pred sodiščem prve stopnje izpostavil, da so bili navedeni splošni pogoji v tujem jeziku, da jih ni razumel in da mu tožnica ni zagotovila njihovih prevodov, čemur konkretno tožnica ni nasprotovala.

12. Ne drži njena teza, da bi bilo treba strogo ločiti le razmerje med njo in tožencem zgolj po njenih njenih lastnih splošnih pogojih od razmerja med tožencem in njenim izpolnitvenim pomočnikom (S. Bank). Njeni lastni pogoji napotujejo na te druge in navajajo, da stranko (toženca) zavezujejo tudi ti, poleg tega pa nanje tudi tožnica opira svoj zahtevek.

13. Ni sporno, da je do izgube, ki jo je utrpela tožnica in ki jo sedaj terja od toženca, prišlo tako, da je 15. 1. 2015 prišlo do spremembe cen pri že sklenjenih poslih, pri katerih je za toženca posredovala tožnica oz. zanjo S. Bank, vezanih na CHF zaradi izrednih razmer na trgu (spremembe tečaja). Na računu (poddepoju) toženca zato ni bilo več dovolj kritja, za nastalo negativno stanje pa se je S. Bank poplačala iz dobroimetja na skupnem računu tožnice. Takšno ravnanje S. Bank naj bi imelo podlago v 6.12 in 15.5 člena splošnih pogojev S. Bank. Ne glede na vprašanje, ali je bilo tako ravnanje S. Bank upravičeno – glede tega je tekel spor med tožnico in S. Bank pred danskim sodiščem in številni drugi podobni spori, na katere se toženec sklicuje, pa je treba ugotoviti, da ti splošni pogoji toženca ne zavezujejo. Negativno stanje, ki je podlaga tožbenega zahtevka zoper njega, temelji namreč prav na teh splošnih pogojih. Tožnica povračilo lastne izgube iz tega naslova zato neupravičeno terja od toženca, saj ta – neupoštevaje sporne splošne pogoje S. Bank - pogodbenih obveznosti do nje ni kršil. 14. Razmerja tožnice in toženca ni mogoče presojati ločeno, torej brez upoštevanja splošnih pogojev S. Bank, saj tega v resnici tako ne pojmuje niti tožnica sama. Trdi sicer, da toženec ni zagotovil dovolj kritja za posle in s tem kršil zgolj njene lastne splošne pogoje (ki pa so v slovenskem jeziku), konkretno njihov 22. člen. Ta določa, da mora naročnik (toženec) ves čas zagotavljati predujem oziroma kritje za nakup finančnih instrumentov. Ni sporno, da je za 15. 1. 2015 zaključene posle toženec imel dovolj kritja. Kritje je postalo nezadostno šele, ko je S. Bank za nazaj spremenila cene teh že dogovorjenih (»zaključenih«) poslov. Če toženec v tem konkretnem primeru ne bi bil potrošnik, bi bilo treba odgovoriti na vprašanje protipravnosti ravnanja S. Bank nasproti tožnici, ker bi bilo to odločilno za presojo vzročne zveze med škodo, ki jo je S. Bank povzročila tožnici, in ravnanjem toženca, ki ravno le po spornih pogoji S. Bank ni imel zadosti kritja. Vendar se zato, ker toženca kot potrošnika splošni pogoji v tujem jeziku, za katere nasprotna stranka ni dokazala, da jih je razumel, ne zavezujejo, to vprašanje niti ni zastavilo kot relevantno.

15. Ex abudante cautela je treba dodati, da so splošni pogoji S. Bank, po katerih je ta zasegla tožničina sredstva iz naslova nezadostnega kritja na toženčevem poddepoju, po ZVPot nični, ker jih je treba nasproti potrošniku oceniti za nepoštene (23. čl. ZVPot). Pogodbeni pogoji se po 1. odst. 24. čl. ZVPot štejejo za nepoštene, če: - v škodo potrošnika povzročijo znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank ali - povzročijo, da je izpolnitev pogodbe neutemeljeno v škodo potrošnika ali - povzročijo, da je izpolnitev pogodbe znatno drugačna od tistega, kar je potrošnik utemeljeno pričakoval ali - nasprotujejo načelu poštenja in vestnosti. Po 6. al. 2. odst 24. čl. ZVPot se šteje v primeru, če je izpolnjen katerikoli od navedenih pogojev (po 1. odst. 24. čl. ZVPot), za nepošten pogodbeni pogoj zlasti določba, s katero se podjetju dovoljuje, da enostransko spremeni pogodbene pogoje, ki so bistveni za pogodbeno razmerje. Pritrditi je treba pritožbenim navedbam, da je določilo, na podlagi katerega je dopustno, da pride do spremembe cen že sklenjenih poslov, torej do enostranskega spreminjanja pogojev v škodo potrošnika za nazaj, po navedenih določbah ZVPot nepošteno pogodbeno določilo, ki je nično.

16. Na podlagi ugotovljenih dejstev je treba ugotoviti, da toženec pogodbenih določil, ki so ga zavezovali, ni kršil, zato tožnici ne odgovarja za nastalo ji škodo (2. odst. 239. čl. Obligacijskega zakonika - OZ).

17. Ob pravilni uporabi materialnega prava - ZVPot je bilo treba pritožbi zoper sodbo torej ugoditi in jo spremeniti (5. alineja 1. odst. 358. čl. ZPP) tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne.

18. Glede na to je bilo treba odločiti tudi o stroških vsega postopka (2. odst. 165. čl. ZPP). Tožnica je v pravdi propadla, zato mora tožencu povrniti njegove pravdne stroške, sama pa mora kriti svoje (1. odst. 154. čl. ZPP). V okviru priglašenih stroškov je pritožbeno sodišče tožencu priznalo tiste stroške, ki so bili za pravdo potrebni (155. čl. ZPP), upoštevajoč veljavno odvetniško in taksno tarifo. Priznajo se naslednji toženčevi stroški: stroški ugovora zoper sklep o izvršbi (700 točk), nagrada za pripravljalno vlogo z dne 12. 10. 2017 (700 točk), nagrada za pripravljalno vlogo z dne 11. 01. 2018 (525 točk), nagrada za pripravljalno vlogo z dne 15. 02. 2018 (350 točk), za zastopanje na naroku dne 01. 02. 2018, 12.03.2018 in 17. 05. 2018 (1400 točk), urnina na poti na narok dne 01. 02. 2018, 12.03.2018 in 17. 05. 2018 (600 točk), urnina na naroku (50 točk in 100 točk, skupaj 150 točk), kar je skupaj 3725 točk, skupaj z materialnimi stroški (2%) ter 22% DDV pa je to 4619 točk, kar je ob upoštevanju vrednosti točke 0,6 EUR 2771,40 EUR. Potni stroški odvetnika zaradi prihoda na sodišče (3 x 250 km) so 277,50 EUR, sodna taksa za ugovor 44 EUR in stroški prevoda 585,60 EUR, vse skupaj tako znaša 3678,50 EUR. Pritožbeno sodišče tožencu ni priznalo stroškov za pripravljalno vlogo z dne 25. 03. 2018 in za pripravljalno vlogo z dne 17. 04. 2018, saj sta bili vsebinsko prazni in nepotrebni, pritožbeni stroški pa niso bili priglašeni oz. ustrezno specificirani. Priznane stroške mora tožnica tožencu plačati v 15 dneh (1. in 2. odst. 313. čl. ZPP), če zamudi, pa tečejo od izteka tega roka še zahtevane zakonske zamudne obresti (1. odst. 299. čl. in 1. odst. 378. čl. OZ).

1 Sodišče mora ves čas po uradni dolžnosti upoštevaje načelo iuria novit curia paziti, ali je stranka napram gospodarski družbi potrošnik in stranko opozoriti na pravice, ki iz tega izhajajo. Glej sodbo Sodišča EU C-497/13 (Faber v Autobedrijf Hazet).