Jedro

Sodišče druge stopnje je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP - v ponovljenem sojenju bo moralo sodišče druge stopnje glede na to, da gre za razmerje z mednarodnim elementom, najprej odločiti, katero pravo je treba uporabiti pri odločanju o sporu in zlasti odgovoriti očitek o napačni uporabi pravila o dokaznem bremenu.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

Odločitev o stroških postopka v zvezi z revizijo se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožnik je s tožbo z dne 24. 9. 2003 od sodišča zahteval, naj razsodi, da mu je toženec na podlagi ustne posojilne pogodbe dolžan vrniti posojeni znesek 127.830 EUR. Tožnik zatrjuje, da je poleg 500.000 DEM, ki jih je vložil v toženčevo podjetje A., tudi s tožencem osebno sklenil posojilno pogodbo za 127.830 EUR (250.000 DEM). To je dokazoval s potrdilom o prejemu 127.830 EUR (250.000 DEM), ki ga je toženec podpisal v svojem imenu in ne v imenu družbe A., in v katerem tudi ni navedeno, da je ta denar prejel kot kupnino za poslovni delež v družbi A. V prvih dveh potrdilih za dvakrat po 100.000 DEM je bilo izrecno navedeno, da je znesek izročen kot kupnina za poslovni delež. Da je šlo za osebno posojilo tožencu je tožnik dokazoval tudi z lastno izpovedjo in pričami.

2. Toženec je v odgovoru na tožbo navedel, da sta se s tožnikom dogovorila, da mu ta izroči 500.000 DEM, od tega 250.000 DEM kot kupnino za poslovni delež s tem, da tudi ta denar toženec vloži v podjetje kot svoje posojilo, 250.000 DEM pa tožnik izroči tožencu kot posojilo družbi. Toženec je navedel, da je po tem dogovoru tožnik pridobil 45 % poslovni delež, V. D., ki je pri poslu posredoval, 10 % poslovni delež, on sam pa je ohranil 45 % delež. Družba A. naj bi posojilo vrnila, in sicer tožniku 250.000 DEM in tožencu 250.000 DEM. Toženec je tako zatrjeval, da je bila s plačilom zneska 127.830 EUR (250.000 DEM) le izpolnjena obveznost tožnika po zgoraj navedenem dogovoru in da gre za posojilo družbi A. To je izkazoval z dejstvom, da za plačilo 300.000 DEM (ki naj bi jih tožnik vložil v družbo A. poleg 200.000 DEM, za katere je predložil potrdili) tožnik ni predložil nobenega potrdila, da je neprepričljivo, da ne bi zahteval potrdila glede na poslovno izkušenost in dejstvo, da ni šlo za dolgoletno ampak le nekajmesečno sodelovanje. Da je šlo za posojilo družbi A. je toženec dokazoval tudi s tem, da je ves prejeti denar vložil v družbo.

3. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da je tožnik dokazal obstoj ustne posojilne pogodbe s tožencem in je tožbenemu zahtevku ugodilo, sodišče druge stopnje pa je zavrnilo pritožbo toženca in je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

4. Zoper odločitev sodišča druge stopnje v zvezi s prvostopenjsko sodbo toženec vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Najprej opozarja, da je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ker bi moralo glede na to, da gre za razmerje z mednarodnim elementom, uporabiti 20. člen Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (Ur. l. RS, št.56/99 do 45/2008, v nadaljevanju ZMZPP). Po tej določbi bi moralo sodišče uporabiti makedonsko pravo, ker je tipična storitev posojilodajalčeva, posojilodajalec pa je imel sedež v Makedoniji. Toženec opozarja, da se sodišči prve in druge stopnje o dejstvih, ki so pomembna za presojo o tem, katero pravo je treba uporabiti, sploh nista opredelili, ker sta spregledali, da gre za razmerje z mednarodnim elementom.

Toženec v reviziji navaja tudi, da so razlogi v obrazložitvi odločitve sodišča druge stopnje v nasprotju sami s sabo. Opozarja, da je sodišče napačno povzelo izrek sodbe v prvem odstavku obrazložitve in napačno navedlo znesek 250.000 DEM namesto 300.000 DEM v tretjem odstavku na str. 5. Opozarja, da je navedba sodišča druge stopnje, da sta pravdni stranki sodelovali že eno leto in ne le en mesec, v nasprotju z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da sta se šele jeseni 2001 začeli dogovarjati za poslovno sodelovanje. Navaja, da je napačna tudi navedba, da je izpoved priče F. H. o tem, da je šlo za osebno posojilo, neposreden dokaz, saj gre za posreden dokaz, ker sta se po navedbah tožnika za posojilo dogovarjala tožnik in toženec sama v avtu in ni bilo nikogar poleg njiju. Toženec tudi poudarja, da je sodišče druge stopnje povsem drugače kot sodišče prve stopnje razložilo pomen dejstva, da je bilo tretje potrdilo bolj skopo kot prva dva, in glede na obrazložitev sodišča druge stopnje bi moralo biti to dejstvo upoštevano njemu v prid. Toženec meni, da sodišče druge stopnje ni odgovorilo na njegov očitek, da je sodišče prve stopnje napačno ocenilo priče kot nepristranske, saj je obenem ugotovilo, da je F. H. že deset oziroma petnajst let tožnikov prijatelj, da je priča V. D. dober znanec tožnika, saj je za svoje posredovanje za nagrado prejel 10 % poslovni delež v družbi A., ki ga je plačal tožnik, in da priča B. N. vodi računovodstvo tožnikovih firm v Makedoniji. Toženec opozarja tudi, da je ocena, da je bil tožnik, ki je Makedonec, zaupljiv in zato ni zahteval potrdila, v nasprotju z dejstvom, da je tožnik od B. N. zahteval, naj preveri poslovanje toženčeve družbe. Poudarja, da se sodišče ni opredelilo do izjave F. H. (zapisnik z dne 19. 10. 2005), da je on od toženca zahteval izdajo potrdila, niti do dokazov, ki izkazujejo, da je toženec izročeni denar takoj položil na račun podjetja. Toženec meni, da gre za kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 do 45/2008, v nadaljevanju ZPP) in prvega odstavka 339. člena, ker sodišče ni upoštevalo metodologije iz 8. člena ZPP, zaradi česar je sodba sodišča prve stopnje arbitrarna in predstavlja kršitev 22. člena Ustave Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 33/1991-I do 68/2006, v nadaljevanju URS). Predlaga, naj revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, naj obe sodbi razveljavi ter vrne zadevo v ponovno sojenje sodišču prve stopnje.

5. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila. Meni, da iz obeh sodb izhaja, da sta sodišči šteli, da je za odločanje o tožbenem zahtevku treba uporabiti slovensko pravo, ker je bila posojilna pogodba sklenjena v Sloveniji in je razmerje najtesneje povezano s slovenskim pravom. Sodišče tudi ni zagrešilo očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka in se je opredelilo do vseh pritožbenih navedb. Predlaga, naj Vrhovno sodišče revizijo zavrne.

6. Revizija je utemeljena.

7. Revizijsko sodišče ugotavlja, da so vsi zgoraj povzeti revizijski očitki o pomanjkljivostih v obrazložitvi sodišča druge stopnje utemeljeni. Sodišče druge stopnje je tako res zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, zaradi česar je revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 379. člena ZPP sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje. V ponovljenem sojenju bo moralo sodišče druge stopnje glede na to, da gre za razmerje z mednarodnim elementom, najprej odločiti, katero pravo je treba uporabiti pri odločanju o sporu, nato pa odpraviti navedene pomanjkljivosti in zlasti odgovoriti na pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje pravila o dokaznem bremenu ni pravilno uporabilo.

8. Če sodišče razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, in zadevo vrne v novo sojenje, pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).