Jedro

Zmotno je stališče, da je prenehanje delovnega razmerja odpoklicanega člana uprave korporacijski pravni institut. Prenehanje delovnega razmerja predčasno razrešenemu članu uprave oziroma poslovodnemu organu, je delovnopravni institut in se presoja po določbah ZDR oziroma ZTPDR.

Izrek

Pritožbi tožnice se ugodi in se izpodbijani del sodbe (9. točka izreka) delno spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v višini 74.802,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila, v roku 8 dni pod izvršbo.

Pritožba tožene stranke se zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožnici povrniti 13.200,00 SIT pritožbenih stroškov, v roku 8 dni od izdaje sodbe sodišča druge stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep nadzornega sveta tožene stranke z dne 14.5.1999 o razrešitvi tožnice ter prenehanju delovnega razmerja in delno ugodilo reparacijskemu zahtevku ter zahtevku za vpis delovne dobe v delovno knjižico, kot izhaja iz izreka sodbe (točke 3, 4, 6,). Višji tožbeni zahtevek, kot izhaja iz izreka sodbe (točke 2, 5, 7 in 8) je zavrnilo. Sodišče prve stopnje je odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

Tožena stranka je zoper navedeno sodbo pravočasno vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in sicer zoper del, s katerim je bilo tožbenemu zahtevku ugodeno (1., 3., 4., 6. in 9. točka izreka) s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pod I. točko navaja, da je prvostopenjsko sodišče storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS št. 26/99 in 96/2002 - v nadaljevanju ZPP), ker je opravilo glavno obravnavo dne 19.9.2002 brez prisotnosti tožene stranke oziroma njene pooblaščenke. Pod točko II opozarja, da je bila tožnica razrešena s funkcije uprave družbe iz krivdnih razlogov in sicer v skladu z 2. alinejo 2. odstavka 250. člena Zakona o gospodarskih družbah (Ur. l. RS št. 30/93, 29/94, 82/94, 20/98, 84/98, 6/99 in 45/2001 - v nadaljevanju: ZGD). Ker ne gre za krivdne razloge v smislu civilnega prava, nadzorni svet ni bil zavezan ugotavljati krivde in krivdne odgovornosti člana uprave. Zato je nadzorni svet odločal s sklepom, ki ima pravno naravo korporacijskega pravnega akta in ni bilo potrebno, da sklep vsebuje pravni pouk. Nadalje navaja, da je tožnici bila dana možnost obrambe, pa ni ničesar dodala v svoj zagovor in ni nasprotovala ugotovitvam nadzornega sveta. Tožnico so pozvali, da zapusti sejo le v trenutku, ko so člani nadzornega sveta glasovali o njenem odpoklicu. Pod točko III navaja, da je tožnici delovno razmerje zakonito prenehalo na podlagi 3. odstavka 11. člena individualne pogodbe o zaposlitvi z dne 1.1.1998, ki predstavlja pravno podlago, ki temelji na sporazumu med strankama, ki jo sklepata. Tako stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi opr. št. VIII Ips 86/2000 z dne 16.1.2001 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 1442/97. Ne glede na to pa ji je tožena stranka uradno z dopisom ponudila drugo delovno mesto, ki ustreza strokovni izobrazbi tožnice, ki pa ga je slednja neutemeljeno zavrnila. Po mnenju tožene stranke namreč dejstvo, da v dotedanji sistemizaciji delovnih mest pri toženi stranki ponujeno delovno mesto ni obstajalo, ne more biti utemeljen razlog za zavrnitev.

Tudi tožnica je vložila pravočasno pritožbo zoper izrek o stroških (9. točka izreka). Pritožuje se iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom, da drugostopenjsko sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep o stroških spremeni tako, da toženi stranki naloži v plačilo stroške postopka, podrejeno pa, da sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek, z vsemi stroškovnimi posledicami. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbo 22. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS št. 19/94 - v nadaljevanju: ZDSS), ki določa, da v sporih o prenehanju delovnega razmerja delodajalec ne glede na izid spora nosi svoje stroške postopka. Ker je bila podlaga predmetnega spora nezakonit odpoklic tožnice kot člana uprave in hkrati nezakonito prenehanje delovnega razmerja, bi moralo sodišče prve stopnje toženi stranki naložiti v plačilo stroške postopka, saj je tožnica s tem zahtevkom uspela. Nadalje navaja, da sodišče prve stopnje ni uporabilo določbe 3. odstavka 12. člena Zakona o sodnih taksah (Ur. l. SRS št. 1/90, RS št. 14/91, 38/96, 20/98, 50/98, 70/2000 in 93/2001 - v nadaljevanju: ZST), ki določa, da se sodna taksa v sporih o prenehanju delovnega razmerja ne plača. Pritožba tožnice je utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni kršilo določb pravdnega postopka in da je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje. Sodišče prve stopnje pa je delno zmotno uporabilo materialno pravo, vendar to na pravilnost odločitve ni vplivalo, razen v izreku o stroških, zaradi česar je sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo v tem delu spremenilo.

Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je bila v postopku ugotavljanja tožničine odgovornosti podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka, saj iz izvedenih dokazov izhaja, da tožnica na seji nadzornega sveta dne 14.5.1999 ni imela možnosti zagovora, ker je morala sejo zapustiti. Strinja se tudi z zaključkom sodišča prve stopnje, da je sklep tožene stranke z dne 14.5.1999 nezakonit v delu, ki se nanaša na odpoklic, ker nadzorni svet tožene stranke formalno ni ugotavljal "krivdnih razlogov" za odpoklic tožnice oziroma so ti razlogi v obrazložitvi sklepa zgolj pavšalno navedeni. Ne soglaša pa z zaključkom prvostopenjskega sodišča, da je tožnici delovno razmerje prenehalo na podlagi 11. člena individualne pogodbe o zaposlitvi. V tem delu je sodišče prve stopnje delno zmotno uporabilo materialno pravo, kar pa na pravilnost odločitve ni vplivalo. Zmotno je namreč stališče tožene stranke, da je prenehanje delovnega razmerja odpoklicanega člana uprave korporacijskopravni institut. Prenehanje delovnega razmerja predčasno razrešenemu članu uprave oziroma poslovodnemu organu je namreč delovnopravni institut in se presoja po določbah Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS št. 14/90, 5/91 in 71/93 - v nadaljevanju: ZDR) oziroma Zakona o temeljih pravicah iz delovnega razmerja (Ur. l. SFRJ št. 60/89 in 42/90 - v nadaljevanju: ZTPDR).

V predmetni zadevi je bila tožnica predčasno razrešena s funkcije glavne direktorice tožene stranke in sicer s sklepom z dne 14.5.1999. Z istim skepom pa je tožena stranka tudi odločila, da toženi stranki preneha delovno razmerje na podlagi 11. člena individualne pogodbe o zaposlitvi z dne 1.1.1998, kar pa je v nasprotju z določbami ZDR oziroma ZTPDR. V skladu s 13. členom ZTPDR bi namreč morala tožena stranka tožnico razporediti na ustrezno delovno mesto, ki je vsebovano v sistemizaciji delovnih mest. Zmotno je namreč stališče tožene stranke, da ni potrebno, da je delovno mesto, katerega je tožnici ponudila, sistemizirano v aktu tožene stranke. Delodajalec lahko namreč delavca razporedi le na obstoječe delovno mesto in to bi morala tožena stranka v skladu s 2. odstavkom 23. člena ZTPDR storiti s sklepom in ne zgolj s ponudbo (priloga A 8). Šele če se tožnica ne bi ravnala v skladu s sklepom o razporeditvi (na ustrezno in obstoječe delovno mesto), bi ji lahko prenehalo delovno razmerje, in sicer na podlagi 9. točke 1. odstavka 100. člena ZDR. Ker pa tožena stranka ni ravnala zakonito in tožnice ni razporedila v skladu z določbo 13. člena ZTPDR oziroma, ker tožnici ni prenehalo delovno razmerje zaradi zakonskih razlogov, ki jih določa delovno-pravna zakonodaja, je tudi v tem delu sklep tožene stranke z dne 14.5.1999 nezakonit. Glede sklicevanja tožene stranke na sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 86/2000 z dne 16.1.2001 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 1442/97 pritožbeno sodišče pripominja, da ne gre za takšno situacijo kot v predmetni zadevi. V zadevi, ki jo navaja tožena stranka, je bilo v individualni pogodbi direktorja določeno, da ga je dolžan delodajalec v primeru predčasne razrešitve razporediti na drugo ustrezno delovno mesto. Samo v primeru, če takega delovnega mesta v podjetju ni, lahko direktorju delovno razmerje preneha ob razrešitvi. V obravnavanem primeru pa individualna pogodba tožnice take določbe ni vsebovala, zaradi česar je bila dolžna tožena stranka ravnati v skladu s 13. členom ZTPDR oziroma bi morala tožnici izdati odločbo o prenehanju delovnega razmerja, ker nima ustreznega delovnega mesta, na katero bi jo razporedila. Ker pa je bil v predmetni zadevi razlog za prenehanje delovnega razmerja odpoklic tožnice oziroma predčasna razrešitev, ki ni zakonski razlog za prenehanje delovnega razmerja, je tožnici delovno razmerje prenehalo nezakonito.

Prav tako v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bila podana kršitev določb postopka po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Iz podatkov v spisu izhaja, da je sodišče prve stopnje izdalo izpodbijano sodbo po opravljenem naroku za glavno obravnavo dne 19.9.2002, na katerem je bila navzoča le tožnica in njen pooblaščenec, nihče pa za toženo stranko, čeprav je bilo vabilo izkazano. Pooblaščenka tožene stranke sicer navaja, da je istega dne sodišču prve stopnje po faksu poslala obvestilo, da je zbolela in s tem opravičila svoj izostanek, za kar je predložila dokazilo šele v pritožbenem postopku. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče pravilno ravnalo, ko je obravnavo kljub odsotnosti pravilno vabljene pooblaščenke tožene stranke in fax sporočilu opravilo v skladu z 282. členom ZPP. Slednji namreč določa, da se obravnava vseeno opravi, tudi če na narok za glavno obravnavo tožeča ali tožena stranka ne pride. V citirani določbi daje ZPP stranki možnost udeleževati se postopka in v njem uveljavljati vse svoje predloge in trditve, vendar se postopek lahko opravi tudi v primeru njene odsotnosti. Bistvo načela kontradiktornosti je v tem, da mora biti stranki dana možnost udeleževati se postopka, ni pa se stranka postopka dolžna udeleževati. V obravnavanem primeru vsebina načela kontradiktornosti ni bila kršena, saj je bila toženi stanki s pravilno vročenim vabilom dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Pooblaščenka tožene stranke, ki se ni mogla udeležiti naroka za glavno obravnavo, bi lahko postavila substituta, saj lahko odvetnik za posamezna pravdna dejanja pooblasti drugega odvetnika z namenom, da se izogne pravnim posledicam, ki lahko nastanejo zaradi njegovega izostanka z naroka v primeru, da sodišče obravnavo vseeno opravi. Ker pooblaščenka substituta ni postavila, sama na narok tudi ni prišla, je sodišče prve stopnje pravilno ravnalo v skladu z 282. členom ZPP.

Utemeljeno pa se tožnica pritožuje zoper odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka. V obravnavani zadevi je temelj tožbenega zahevka nezakonita razrešitev tožnice s funkcije glavne direktorice in posledično nezakonito prenehanje delovnega razmerja, na ta zahtevek pa so vezani ostali zahtevki (reparacijski zahtevek in zahtevek za izplačilo odpravnine). Ker je tožnica z zahtevkom za razveljavitev sklepa z dne 14.5.1999 v celoti uspela, je na podlagi določbe 1. odstavka 154. člena ZPP upravičena do povračila celotnih stroškov postopka. Sodišče druge stopnje je zato na podlagi 4. točke 358. člena ZPP odločitev o stroških spremenilo in jih na novo odmerilo v skladu z Odvetniško tarifo (Ur. l. RS št. 7/95 - 39/00 - v nadaljevanju OT). Ker je temelj spora prenehanje delovnega razmerja, je pritožbeno sodišče na podlagi 1.b) točke tarifne številke 10 OT tožnici za sestavo tožbe priznalo 160 točk, za dve obrazloženi vlogi 240 točk, za zastopanje na glavni obravnavi 80 točk, za čas porabljen med zastopanjem 50 točk, za odsotnost iz pisarne 60 točk ter za materialne stroške 2% od skupne vrednosti, to je 11,8 točk. Pooblaščenec tožnice je upravičen tudi do povračila potnih stroškov v višini 2.982,00 SIT. Pooblaščenec tožnice pa ni upravičen do povrnitve stroškov za prejem in pregled dokumentacije ter sestanek s stranko, za prejem in pregled odločbe, za obvestilo stranki in kopijo odločbe ter za klavzulo pravnomočnosti, saj je nagrada za ta opravila že zajeta v nagradi za zastopanje. Celotni utemeljeno priglašeni stroški za nagrado pooblaščencu tožnice tako znašajo 601,80 točk, kar ob vrednosti točke v času izdaje izpodbijane sodbe (100,00 SIT) ter z 19% DDV za storitve, opravljene do 1.1.2002 (upoštevaje 14. člen ter prehodne določbe Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o davku na dodano vrednost, Ur. l. RS. št. 67/2002) oziroma 20% DDV za storitve, opravljene po 1.1.2002 in skupaj s potnimi stroški znaša 74.802,00 SIT, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožnici.

Tožnica je v pritožbenem postopku uspela v celoti glede zahtevka o stroških postopka, zaradi česar je na podlagi 4. točke tarifne številke 10 OT upravičena do povračila 100 točk pritožbenih stroškov, kar ob vrednosti točke 110,00 SIT in skupaj z 20% DDV znaša 13.200,00 SIT.

Glede pritožbene navedbe v zvezi s plačilom sodnih taks pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnica na podlagi določbe 3. odstavka 12. člena ZST oproščena plačila sodnih taks za tožbo, sodbo in pritožbo. Tožnica ima na podlagi 32. člena ZST pravico zahtevati vrnitev takse, saj je plačala takso, ki je sploh ni bila dolžna plačati. V skladu s 34. členom ZST se zahteva za vrnitev takse vloži pri sodišču, ki je odločalo na prvi stopnji, in sicer v 60 dneh od dneva, ko je bila taksa pomotoma plačana oziroma od dneva, ko je prizadeti zvedel, da dejanje ni bilo opravljeno. Vrnitev takse ni mogoče zahtevati po preteku dveh let od dneva, ko je bila plačana.

Glede na zgoraj navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 166. člena ZPP v zvezi s 4. točko 358. člena ZPP pritožbi tožnice ugodilo in izpodbijano sodbo v odločitvi o stroških spremenilo, pritožbo tožene stranke pa je zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Na podlagi prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS št. 1/91-I in 45/94) je pritožbeno sodišče določbe ZTPDR smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije.