Jedro

Vprašanje, ali toženka solastno hišo uporablja v celoti ali ne, ob dejstvu, da je tožnika iz uporabe izključila, ni relevantno.

Pri presoji višine koristi je pomembno, da hišo skupaj s toženko uporabljata tudi oba skupna otroka. Tožnik ni prerekal te trditve toženke, niti ni navedel nobenih dodatnih dejstev, ki bi eventuelno omogočala presojo, da je toženka dolžna nositi tudi tisti del uporabnine, ki sicer odpade na oba otroka. Gre za dejstva o njuni starosti, preživninski obveznosti, ali je bila pri določanju preživnine upoštevana tudi uporabnina ali ne, prav tako ni bilo trditev, da v njuno brezplačno uporabo ne privoli.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v I. točki izreka spremeni tako, da sedaj glasi: „Tožena stranka J. B. je dolžna tožeči stranki I. B. plačati uporabnino v znesku 5.090,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.372,80 EUR od 26.3.2007 dalje, od 572,00 EUR od 11.2.2008 dalje, od 2.974,40 EUR od 28.6.2012 dalje in od 171,60 EUR od 27.9.2012 dalje.

Kar je tožeča stranka zahtevala več, se zavrne.“

II. V preostalem delu se pritožba zavrne.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki plačati 1.397,78 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati uporabnino v znesku 15.272,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.118,40 EUR od 26.3.2007 dalje, od 1.716,00 EUR od 11.2.2008 dalje, od 8.923,20 EUR od 28.6.2012 dalje in od 514,80 EUR od 27.9.2012 dalje (I. točka izreka). Kar je tožeča stranka zahtevala več (iz naslova glavnice in začetnega teka obresti), je zavrnilo (II. točka izreka) ter odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki iz naslova pravdnih stroškov plačati 21,62 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe in stroškovno odločitev iz vseh zakonsko določenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. Podrejeno predlaga razveljavitev sodbe v izpodbijanem delu in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje je napačno ugotovilo dejansko stanje, ko je ugotovilo, da toženka uporablja hišo v celotnem delu, torej tudi v delu, ki je v solasti tožnika. To ne drži, za tako ugotovitev ni nobenega dokaza. S strani tožeče stranke je bil izveden le dokaz o tem, da na podlagi sklepa o motenju posesti zoper toženko teče izvršilni postopek, tožnik pa je izpovedal, da bi „lahko uporabljal hišo zato, da bi v njej živel in vadil harmoniko“, da pa se je sprijaznil s tem, da v hišo nima vstopa. Na vprašanje sodišča je izpovedal, da v hiši itak ne namerava živeti. Toženka pa je o načinu uporabljanja hiše izpovedala, da se je tožnik iz hiše izselil že pred tem, ko naj bi mu motila posest in od takrat dalje v hišo ni poskušal vstopiti, tudi nobene želje, da bi v hišo prišel, ni pokazal. Toženka ima v hiši v izključni uporabi eno sobo in dnevno sobo v I. nadstropju ter v souporabi s hčerjo in sinom kopalnico, kuhinjo in dnevno sobo. To je zagotovo veliko manj, kot znaša njen solastniški delež na hiši (70%). Pri takšnem dejanskem stanju ni nobenega dokaza za ugotovitev, da toženka uporablja tudi tožnikov solastninski delež hiše. V tej smeri dejansko stanje ni dovolj razčiščeno, čeprav bi se ga dalo ugotoviti z ogledom, ki pa ga tožeča stranka ni predlagala. Samo na tak način bi sodišče lahko ugotovilo, ali toženka uporablja tožnikov solastninski delež hiše. Ne drži stališče izpodbijane sodbe, da ni pomembno, da v hiši poleg toženke živita še dva polnoletna otroka pravdnih strank. Takšno stališče pomeni zmotno uporabo materialnega prava. Poleg tega se sodišče napačno sklicuje na 190. člen OZ, pravni temelj za zahtevek je določen v 198. členu OZ. Uporabnik tuje stvari je lahko vsak, ne le lastnik ali solastnik, torej je lastništvo za presojo te zadeve popolnoma irelevantno. Ob pravilni uporabi materialnega prava bi sodišče moralo najprej ugotoviti, ali toženka dejansko uporablja večji del hiše, kot ji gre glede na njen solastninski delež, saj bi se le na tak način lahko zajedla v tožnikov solastninski delež. Poleg tega bi sodišče moralo ugotoviti, ali in kakšno korist naj bi toženka imela od take uporabe. Pri ugotavljanju teh dejstev pa je še kako pomembno, kdo vse je uporabljal hišo, v kakšnem obsegu, kdo je segel v tožnikov delež in kakšna korist je uporabnikom nastala. Uporabnina po 198. členu OZ namreč ni civilna kazen zaradi motenja posesti. Sodba je v delu, ki se nanaša na način uporabe hiše brez razlogov, kar pomeni absolutno bistveno kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Izpodbijana sodba ima razloge o vseh pravno odločilnih dejstvih, razlogi so jasni, med njimi tudi ni nasprotij, zato pritožbeni očitek o storjeni kršitvi iz 14. točke 339. člena ZPP ni utemeljen.

6. Pravdni stranki sta razvezana zakonca in solastnika hiše, tožnik do 30%, toženka pa do 70%. Uporabo hiše je tožniku toženka preprečila aprila 2005. S tem se ni strinjal in je vložil tožbo zaradi motenja posesti, zahteva pa tudi plačilo uporabnine.

7. Pritožbeni očitki o zmotno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju so neutemeljeni. Da se tožnik z izključitvijo iz uporabe solastne stvari ni strinjal, jasno potrjujejo tožnikova ravnanja, in sicer vložitev motenjske tožbe, prav tako pa ta tožba, s katero vtožuje uporabnino zaradi nezmožnosti uporabe solastne stvari. Če bi se tožnik z izključitvijo oz. preprečitvijo uporabe solastne stvari strinjal, pri njej verjetno ne bi vztrajal. 8. Vprašanje, ali toženka solastno hišo uporablja v celoti ali ne, ob dejstvu, da ga je iz uporabe izključila, ni relevantno. Tega sodišče zato tudi ni bilo dolžno ugotavljati. Sodna praksa je namreč v zadevah kot je konkretna, pri presoji kakšna je korist nepoštenega solastnika, zavzela stališče, da gre za korist, ki bi jo le-ta lahko imel in torej ni odvisna od tega, kako prostore izkorišča (primerjaj 96. člen SPZ)(1). Korist, ki pomeni uporabnino, je povsem hipotetične narave. S tem, ko je tožnika izključila iz uporabe, je prevzela tveganje, ali ji bo hiša prinašala korist ali ne.

9. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da se je sodišče prve stopnje pri opredelitvi materialnopravne podlage zahtevka napačno sklicevalo na določilo 190. člena OZ. Položaj, ko pride do kršitve pravice solastnika, sicer ureja 198. člen OZ, vendar pa ga je potrebno razumeti in uporabljati v povezavi z splošno določbo 190. člena OZ, ki ureja splošne predpostavke obogatitvenega zahtevka. Zato pritožbeni očitek o neustreznosti sklicevanja na 190. člen OZ ni utemeljen, izostanek navedbe 198. člena OZ pa na pravilnost odločanja ni vplivala.

10. Je pa pri presoji višine koristi, glede na trditveno podlago tožnika, ki jo je ponudil, pomembno, da hišo skupaj s toženko uporabljata tudi oba skupna otroka. Na to je slednja opozorila že v teku postopka na prvi stopnji, pri tem pa vztraja tudi v pritožbi. Tožnik te trditve ni prerekal, niti ni navedel nobenih dodatnih dejstev, ki bi eventuelno omogočala presojo, da je toženka dolžna nositi tudi tisti del uporabnine, ki sicer odpade na oba otroka. Gre za dejstva o njuni starosti, preživninski obveznosti, ali je bila pri določanju preživnine upoštevana tudi uporabnina ali ne, prav tako ni bilo trditev, da v njuno brezplačno uporabo ne privoli(2). Ob dejstvu, da je bilo trditveno breme na njegovi strani, tega bremena pa ni zmogel, tožbenemu zahtevku v tem delu zato ni mogoče ugoditi.

11. Ker hiša ni fizično razdeljena, gre med toženko in otrokoma za notranji dogovor glede uporabe, ki se tožnika ne tiče. Mogoč je zato le sklep, da zasedajo vsak 1/3 hiše, torej uporabljajo tudi vsak 1/3 tožnikovega solastnega deleža. Od toženke zato tožnik upravičeno terja plačilo uporabnine le do višine 1/3 svojega solastninskega deleža, v preostalem delu pa je njegov zahtevek brez podlage.

12. Nepravilna uporaba materialnega prava pri presoji višine koristi toženke, je terjala delno ugoditev pritožbi in spremembo izpodbijane odločitve v I. točki izreka tako, da je pritožbeno sodišče priznani znesek uporabnine znižalo za 2/3. Toženka je po spremembi prvostopenjske odločbe tožniku dolžna plačati uporabnino za uporabo 1/3 njegovega solastnega deleža v znesku 5.090,75 EUR(3) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.372,80 EUR od 26.3.2007 dalje, od 572,00 EUR od 11.2.2008 dalje, od 2.974,40 EUR od 28.6.2012 dalje in od 171,60 EUR od 27.9.2012 dalje. Kar je tožnik zahteval več, je pritožbeno sodišče zavrnilo (peta alineja 358. člena ZPP).

13. Ker se je zaradi spremembe sodbe uspeh pravdnih strank spremenil, je pritožbeno sodišče spremenilo tudi stroškovno odločitev sodišča prve stopnje (peta alineja 358. člen ZPP). Uspeh tožnika po spremembi znaša 19%(4), uspeh toženke pa 81%. Potrebni stroški, ki so tožniku nastali na prvi stopnji, znašajo 1.093,70 EUR, potrebni stroški toženke pa 1.342,84 EUR. Toženka odmere stroškov ni izpodbijala. Pritožbeno sodišče je toženki dodatno priznalo še stroške pritožbenega postopka in sicer za sestavo pritožbe 875 točk oz. 401,62 EUR, materialne izdatke v višini 8,03 EUR, 20 % DDV ter takso za pritožbo, kar skupaj znaša 639,36 EUR. Stroški celotnega postopka za toženko tako znašajo 1.982,20 EUR. Tožnik na pritožbo toženke ni odgovoril, zato mu stroški v pritožbenem postopku niso nastali. Upoštevaje uspeh pravdnih strank je tožnik upravičen do povračila 19% pravdnih stroškov, torej do 207,80 EUR, toženka pa do povračila 1.605,58 EUR. Po medsebojnem pobotanju je pritožbeno sodišče tožniku naložilo, da toženki plača 1.397,78 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila (378. člen OZ, glede teka zamudnih obresti pa pravno mnenje VS RS z dne 13.12.2006).

(1) Primerjaj npr. odločbi VS RS II Ips 364/2000 in II Ips 463/2003. (2) Primerjaj npr sklep VS RS II Ips 395/2003, II Ips 715/2004 in sodba VSL I Cp 86/2004. (3) Ena tretjina uporabnine znaša 57,2 EUR, v vtoževanem obdobju 89 mesecev je tožnik tako upravičen do 5.090,80 EUR uporabnine

(4) Tožnik je s tožbo vtoževal uporabnino 300 EUR mesečno, pri čemer se je vrednost spornega predmeta zviševala glede na razširitev obdobja, v katerem je tožnik zahteval uporabnino. Ugotovljeno je bilo, da uporabnina za njegov solastniški delež znaša 171,60 EUR. Toženka je bila obsojena na plačilo 1/3 tako ugotovljene uporabnine, torej 57,2 EUR mesečno. Upoštevaje višino uporabnine, ki je bila tožniku dosojena, uspeh tožnika znaša 19 %, uspeh toženke pa 81%. Tudi upoštevaje končno višino postavljenega zahtevka (27.000,00 EUR) uspeh tožnika, ki je po višini uspel z 5.090,75 EUR, znaša 19 %.