Jedro

Če izvršuješ svojo pravico, ne moreš kršiti pravice drugega, to lahko le v primeru, če jo izvršuješ z namenom, da drugemu škoduješ. Če je tako, ni mogoče govoriti, da je bila toženka v zamudi v obdobju, ko je še imela pravico oddajati poslovne prostore, tožniki pa po drugi strani te pravice niso imeli. Toženka je bila v zamudi lahko šele takrat, ko je tožeča stranka to pravico pridobila in ko je toženko pozvala, da ji plača odmeno oziroma odškodovanje po 2. odstavku 72. člena ZDen.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v obrestnem delu spremeni tako, da je dolžna tožena stranka plačati zakonske zamudne obresti od glavnice 9,568.671,70 SIT za čas od 25.10.1996 do plačila.

V preostalem delu se pritožba zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je dolžna tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki glavnico v znesku 9,568.671,70 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov posameznih prejetih najemnin za tri poslovne prostore od njihove zapadlosti dalje. Hkrati je toženki naložilo, da tožnikoma povrne njune pravdne stroške v znesku 488.155,90 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje.

Toženka je proti takšni odločitvi vložila pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbeni razlog napačne uporabe materialnega prava. Predlaga ustrezno spremembo sodbe, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sklicuje se na odločbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. II Ips 40/2000 in II Ips 218/97 in opozarja na posebno pravno naravo zahtevka po 2. odstavku 72. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen). Gre za odmeno oziroma za povračilo izgube tiste koristi, ki bi jo upravičenec dosegel, če bi stvar sam uporabljal oziroma upravljal. Ker izgube nezmožnosti uporabe ni mogoče povrniti v naravi, po drugi strani pa tudi ne gre za plačilo nikakršne najemnine, gre po stališču Vrhovnega sodišča RS pri teh zahtevkih za nečistno denarno terjatev. Sodišče mora zato izračunati povračilo koristi po razmerah ob sojenju, zato gredo zakonske zamudne obresti šele od sodbe dalje. Najemnina, ki bi jo upravičenec lahko dosegel je lahko orientacijsko merilo za ugotovitev koristi, ni pa edino merilo. Glede na navedeno se strinja z ugotovljeno višino koristi, ne strinja pa se z ugotovitvijo sodišča, da dolguje posamezne zneske od takrat, ko jih je od najemnikov prejela oziroma da od takrat dolguje zamudne obresti. Do tožeče stranke ni bila v nikakršni zamudi s plačilom posameznih obrokov najemnine, saj z njo tudi ni bila v zakupnem razmerju.

Tožniki v odgovoru na pritožbo opozarjajo, da toženka s svojimi pritožbenimi navedbami širi trditveno podlago svojega odgovora na tožbo, kar v pritožbenem postopku ni več možno. Navaja še, da je možno pri ugotavljanju koristi, ki bi jo tožnik imel, v kolikor bi sam upravljal z nepremičnino, več izhodišč, tožniki pa so se poslužili najbolj praktične oziroma ekonomične variante. Drugačen izračun, npr. s postavitvijo izvedenca, bi bil lahko le višji. Izpostavlja še, da bi toženka lahko plačala pripadajoči znesek že v letu 1996, ko je prejela opomin pred tožbo.

Pritožba je delno utemeljena.

Dejanska podlaga tožbenega zahtevka na plačilo nadomestila, povračila oziroma odškodovanja za izgubo koristi za nemožnost uporabe v smislu 2. odstavka 72. člena ZDen, so bile trditve, da so bili tožeči stranki, s pravnomočno denacionalizacijsko odločbo z dne 6.12.1995, vrnjeni poslovni prostori, da je toženka te prostore do takrat oddajala in za to prejemala najemnino, da je bila tožeča stranka prikrajšana prav za vsoto teh zneskov najemnine, da zato zahteva njihovo vrnitev in da je tožeča stranka že 25.10.1996 pozvala toženo stranko na plačilo vtoževanega zneska. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, navedena dejstva niso bila sporna, saj jih toženka ni prerekala. Zato predstavljajo dejansko podlago izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje in dejansko podlago te pritožbene presoje. Toženka s svojimi pritožbenimi trditvami navedene dejanske podlage v ničemer ne širi, kot ji neopravičeno očitata tožnika. Uveljavlja le, da bi moralo sodišče prve stopnje v svoji odločitvi, ob pravilni uporabi materialnega prava glede začetka teka zamudnih obresti, vzeti kot pravnorelevantno drugo nesporno dejstvo, kot ga je. To pomeni, da gre v zvezi z navedenim pritožbenim očitkom le za materialnopravno vprašanje.

Toženka temelji svoje stališče, da gredo tožnikoma zakonske zamudne obresti šele od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje, na specifični pravni naravi zahtevka iz 2. odstavka 72. člena ZDen. Pri tem korektno povzema stališče sodne prakse o tem vprašanju - gre za vrnitev koristi, ki bi jo denacionalizacijski upravičenec dosegel, če bi dobil odvzeto nepremičnino vrnjeno takoj po uveljavitvi ZDen. Pri ugotavljanju te koristi je možnih več izhodišč. Tožniki bi lahko v spornem obdobju s poslovnimi prostori razpolagali na različne načine (npr. jih prodali) ali pa jih sami uporabljali. Lahko bi jih tudi oddajali. Najemnina zmanjšana za stroške davščin in upravljanja je torej le eden od parametrov za določitev obsega izgubljene koristi. Če mora sodišče ugotavljati obseg te koristi, bo zaradi ohranitve vrednosti denarne odmene za to korist, pa tudi iz razlogov smotrnosti, upoštevalo cene oziroma vrednost ob dnevu izdaje svoje odločbe. Šele takrat bo prvotno nedenarni obveznosti dalo denarni ekvivalent. S tem dnem postane obveznost vrnitve koristi denarna obveznost, zato lahko šele takrat nastopi obveznost plačila zamudnih obresti na denarno obveznost. V obravnavanem primeru pa ne gre za takšno situacijo. Tožnika ne zahtevata vrnitve koristi po vrednosti v času sojenja, kar bi zanesljivo rezultiralo v višji glavnici, kot je vtoževana in kot pravilno ugotavljata tožnika v svojem odgovoru na pritožbo. Zahtevata vrnitev koristi v nespornih zneskih najemnin (zmanjšanih za davščine in stroške upravljanja), ki jih je toženka mesečno prejemala v času od uveljavitve ZDen do vrnitve prostorov. Tožnika bi zanesljivo prejela najmanj takšno korist. Ker ne gre za plačilo najemnine, ki bi jo morala toženka plačati tožnikoma v spornem obdobju do vsakega šestega v mesecu, pa toženki tudi ni mogoče očitati, da je v zamudi že od navedenih dni dalje.

Za denacionalizacijskega upravičenca pomeni uspešen izid postopka za denacionalizacijo pridobitev upravičenja do odškodninskih zahtevkov od trenutka, ko da to pravico zakon sam, torej od njegove uveljavitve dalje (sklep VS RS, opr. št. II Cp 218/97). V obdobju od uveljavitve ZDen dalje imajo upravičenci do denacionalizacije varovan pravni položaj. Gre za pravico pričakovanja, za katero velja, da se morajo vsi vzdrževati posegov vanjo. Gre za varovanje pravice do denacionalizacije, uporaba oziroma oddajanje poslovnih prostorov v tem obdobju pa ne pomeni poseganja v to pravico. Odločba o vrnitvi podržavljene stvari je konstitutivna, saj konstituira upravičenčevo lastninsko pravico na stvari. Denacionalizacijski upravičenec postane lastnik vrnjenih stvari šele s pravnomočnostjo oziroma dokončnostjo denacionalizacijske odločbe. To pomeni, da denacionalizacijski zavezanec vse do tega trenutka ne uporablja stvari brez pravne podlage oziroma ima za takšno uporabo pravico. Osrednja prvina pravice pa je možnost, da pravni subjekt ravna na določen način. Toženka je z oddajanjem spornih poslovnih prostorov v najem izvrševala svojo pravico. Če izvršuješ svojo pravico, ne moreš kršiti pravice drugega, to lahko le v primeru, če jo izvršuješ z namenom, da drugemu škoduješ. Če je tako, ni mogoče govoriti, da je bila toženka v zamudi v obdobju, ko je še imela pravico oddajati poslovne prostore, tožniki pa po drugi strani te pravice niso imeli. Toženka je bila v zamudi lahko šele takrat, ko je tožeča stranka to pravico pridobila in ko je toženko pozvala, da ji plača odmeno oziroma odškodovanje po 2. odstavku 72. člena ZDen. Iz neprerekane dejanske trditve tožbe izhaja, da je bila toženka na to pozvana z opominom z dne 25.10.1996. Toženka je zato od navedenega dne v zamudi s plačilom svoje obveznosti, ki jo je tožeča stranka denarno opredelila in od nje zahtevala (2. odstavek 324. člena Zakona o obligacijskih razmerjih). Pravilna uporaba materialnega prava je zato narekovala spremembo izpodbijane odločitve, tako da zakonske zamudne obresti od glavnice 9,568.671,70 SIT tečejo od dne 25.10.1996 dalje (4. točka 358. člena ZPP).

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilih 2. odstavka 154. člena in 165. členu ZPP. Glede na delen uspeh vsake od strank v pritožbenem postopku je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.