Jedro

Dejstvo, da tožnik meni, da mu je odmerjena prenizka invalidska pokojnina, ne more biti razlog za oporekanje ugotovljeni invalidnosti I. kategorije. Socialna varnost se mu kot uživalcu invalidske pokojnine, ob izpolnjenih pogojih, lahko zagotavlja z drugimi dajatvami, na primer z varstvenim dodatkom.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 9. 10. 2008 in z dne 24. 2. 2009, s katerima je tožnika zaradi posledic bolezni od 23. 9. 2008 dalje razvrstila v I. kategorijo invalidnosti in mu od 1. 10. 2008 priznala pravico do invalidske pokojnine. Tožena stranka je tudi odločila, da odločba št. ... z dne 21. 12. 1976, s katero je bil tožnik razvrščen v III. kategorijo invalidnosti, velja do 30. 9. 2008, da se zavarovancu začasno, do končne odmere pokojnine, izplačuje akontacija invalidske pokojnine v znesku 220,00 EUR mesečno ter da odločba postane izvršljiva z dnem, ko postane pravnomočna. Sodišče je zavrnilo tudi zahtevek, da se tožnika razvrsti v III. kategorijo invalidnosti oziroma, da ostane v veljavi odločba z dne 23. 11. 1992, s katero je tožena stranka tožniku odmerila od 1. 4. 1992 dalje nadomestilo za čas čakanja na drugo ustrezno delo.

Zoper sodbo se je, smiselno zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava, pritožil tožnik ter navedel, da glede na 90 % telesno okvaro ne more preživeti z 288,00 EUR pokojnine. Predlaga razveljavitev sodbe.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku ni bilo kršitev, na katere na podlagi 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 – 45/08) sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti.

Iz podatkov v upravnem spisu izhaja, da je tožnik, rojen 1. 3. 1955, od 18. 2. 1990 nezaposlen, dopolnil je 16 let, 5 mesecev in 28 dni pokojninske dobe. Invalidsko pokojnino po 1. alineji 67. čl. Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) pridobi zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost I. kategorije. Tožnik na dan nastanka invalidnosti I. kategorije, 23. 9. 2008, izpolnjuje pogoja starosti ter pokojninske dobe, določena z ZPIZ-1 za pridobitev nove pravice.

Postopek za uveljavitev pravic iz invalidskega zavarovanja se je v obravnavanem primeru začel na predlog zavarovančevega osebnega zdravnika. Predlogu je priložena medicinska dokumentacija specialistov nevrokirurgov, iz katere izhaja, da gre pri tožniku za stanje po meningeomih. Bil je šestkrat operiran, v posledici pa ima spastično hemiparezo levo. V zadnjem izvidu ambulantnega pregleda pred podanim predlogom, dne 25. 3. 2008 Inštitut RS za rehabilitacijo ugotavlja, da je glede na posledice po recidivnih meningeomih pri tožniku funkcionalno stanje dokončno. Ugotovljeno je, da je tožnik popolnoma nesamostojen za opravljanje svojega dela in ga ni zmožen opravljati niti v polovičnem delovnem času, vzrok pa je pareza v zapestju in prstih ter simptomatska epilepsija. Mnenje osebnega zdravnika je bilo, da je tožnikova delovna zmožnost izgubljena, predlog osebnega zdravnika pa je sopodpisal tožnik.

Izvedensko mnenje v postopku ugotavljanja invalidnosti ter preostale delovne zmožnosti sta pri toženi stranki podala izvedenska organa – invalidski komisiji, ki na podlagi 1. odst. 261. čl. ZPIZ-1 v postopkih pri toženi stranki dajeta izvedenska mnenja o invalidnosti. Po prepričanju sodišča druge stopnje sta bili invalidski komisiji ustrezno strokovno sestavljeni, pri delu prvostopenjske so sodelovali nevrolog, ortoped ter strokovnjak za varstvo pri delu, pri delu drugostopenjske pa specialistka medicine dela, nevropsihiater ter enako strokovnjak s področja varstva pri delu. Komisiji sta pregledali in ocenili zbrano medicinsko dokumentacijo, prvostopenjska je tožnika tudi osebno pregledala, ugotovljeno je bilo, da tožnik zaradi stanja po operaciji meningeoma trpi za levo stransko hemiparezo ter za epilepsijo. Pri njem je podana tudi 90 % telesna okvara, od tega na spodnjih okončinah 50 %.

Tožnik mnenj invalidskih komisij argumentirano ne izpodbija, bistvo njegovega nestrinjanja z odločitvijo tožene stranke ter sodbo sodišča prve stopnje je dejstvo, da mu je odmerjena razmeroma nizka invalidska pokojnina. Vrhovno sodišče je v več sodbah (na primer sodba opr. št. VIII Ips 517/2008 z dne 25.10.2010, sodba opr. št. VIII Ips 307/2008 z dne 6.11.2009) že ugotovilo, da v primeru, ko med mnenji invalidskih komisij ter ugotovitvami ostalih specialistov in osebnega zdravnika ni razhajanj, mnenja pa so ustrezno obrazložena, ne pomeni, da je sodišče, poleg skladnih mnenj medicinskih strokovnjakov v predsodnem postopku, dolžno pridobiti še dodatna mnenja. Mnenja invalidskih komisij so javna listina in po 1. odst. 169. čl. Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami) dokazujejo tisto, kar se v njih potrjuje ali določa. Dovoljeno je dokazovati, da so v javni listini oz. kopiji javne listine dejstva neresnično potrjena, ali da je javna listina oz. kopija javne listine nepravilno sestavljena, vendar mora biti tak dokaz dovolj opredeljen in mora oseba, ki ga predlaga tudi navesti v čem in katere navedbe ali podatki v javni listini ne ustrezajo dejanskemu stanju. Tožnik je že od 25. 12. 1975 dalje invalid III. kategorije invalidnosti, glede na kasnejšo medicinsko dokumentacijo sta prepričljivi mnenji invalidskih komisij, da tožnik ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela.

Nezadovoljstvo z odmerjeno višino invalidske pokojnine ne more biti razlog za drugačno ugotovitev o tožnikovi delovni zmožnosti. Invalidska pokojnina se po 1. odst. 72. čl. ZPIZ-1 odmeri od pokojninske osnove, izračunane na enak način kot pokojninska osnova za odmero starostne pokojnine. Tožnik ni navedel nobenih dejstev, iz katerih bi izhajalo, da mu pokojnina ni bila pravilno odmerjena. Socialna varnost se uživalcem invalidske pokojnine, ob izpolnjenih pogojih, lahko zagotavlja z drugimi dajatvami, na primer z varstvenim dodatkom, do katerega so po 5. čl. Zakona o varstvenem dodatku (ZVarDod, Ur. l. RS, št. 10/2008 s spremembami) upravičeni uživalci, če njihova pokojnina ne dosega mejnega zneska in če skupaj z družinskimi člani nimajo drugih dohodkov in premoženja, ki bi zadoščali za preživljanje. Za pridobitev teh pravic je potrebno pri toženi stranki začeti poseben postopek.

Prvostopenjska sodba je zakonita, neutemeljeno pritožbo je sodišče druge stopnje na podlagi 353. čl. ZPP zavrnilo.