Jedro

Podaljšanje pripora po izreku sodbe ureja določilo 6.odst.361.čl. ZKP, po katerem sodišče obdolžencu, ki je že v priporu, podaljša pripor, če ugotovi, da so še podani razlogi, zaradi katerih je bil pripor odrejen.

Izrek

Zahteva obt. I.A. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Po končani glavni obravnavi dne 30.11.1998 je sodišče prve stopnje potem, ko je obt. I.A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki 1. odstavka 212. člena KZ in mu izreklo kazen 1 leta zapora ter stransko kazen izgona tujca z ozemlja Republike Slovenije za dobo 4 let, na podlagi 6. odstavka 361. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) sklenilo, da se zoper obtoženca iz pripornih razlogov po 1. in 3. točki 2. odstavka 201. člena ZKP v zvezi s 1. odstavkom 20. člena Ustave Republike Slovenije pripor podaljša. Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom z dne 8.12.1998 pritožbo zagovornika obt. I.A. zavrnilo kot neutemeljeno.

Obt. I.A. je dne 16.1.1999 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o podaljšanju pripora, v kateri uvodoma navaja, da jo vlaga zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, zaradi kršitev določil konvencije o človekovih pravicah in zaradi kršitve določb Ustave Republike Slovenije glede pogojev za odvzem svobode.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Res je sicer, da ima po določilih 19. člena Ustave Republike Slovenije vsakdo pravico do osebne svobode ter da se ne sme nikomur vzeti prostost, razen v primerih in po postopku, ki ga določa zakon. Določbe o tem, kdaj se sme odrediti ali podaljšati pripor, in tudi določbe o postopku v zvezi z odreditvijo in podaljšanjem pripora, vsebujejo členi 200 do 207 ZKP. Podaljšanje pripora po izreku sodbe pa ureja določilo 6. odstavka 361. člena ZKP, po katerem sodišče obtožencu, ki je že v priporu, podaljša pripor, če ugotovi, da so še podani razlogi, zaradi katerih je bil pripor odrejen. Z odločitvijo, da se pripor zoper obtoženca po izreku sodbe, s katero je bil obtoženec spoznan za krivega, podaljša, torej niso bile kršene določbe kazenskega postopka, kar trdi obtoženec v zahtevi za varstvo zakonitosti, ne da bi to trditev obrazložil. Obrazložitev pravnomočnega sklepa o podaljšanju pripora namreč vsebuje podrobne in prepričljive razloge o tem, zakaj je potrebno, da obtoženec ostane v priporu. V sklepu je torej pojasnjeno, na podlagi katerih okoliščin je sodišče ugotovilo, da je še podana nevarnost, da bi obtoženec, če bi bil na prostosti, pobegnil ter da je tudi realna nevarnost, da bi nadaljeval z izvrševanjem kaznivih dejanj.

V ostalem delu zahteve za varstvo zakonitosti obtoženec izpodbija sodbo sodišča prve stopnje, s katero je bil spoznan za krivega. Za odločanje o tem ni pristojno Vrhovno sodišče Republike Slovenije, pač pa bo o pritožbah obtoženca, njegovega zagovornika in okrožnega državnega tožilca, vloženih zoper sodbo sodišča prve stopnje, odločalo stvarno in krajevno pristojno Višje sodišče v Ljubljani.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. Zato je zahtevo obt. I.A. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).