Jedro

V primeru izvedbe enotnega postopka zoper polnoletne obtožence in mladoletnike uporabljajo določbe splošnega dela ZKP, za mladoletnika pa specialne določbe. To pomeni, da sodišče javnost z glavne obravnave izključi le v tistem delu, v katerem se obravnavajo vprašanja, ki se nanašajo na mladoletnika.

Izrek

Zahtevi zagovornika obsojenega M.Š. za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana pravnomočna sodba v obsodilnem delu glede tega obsojenca in obsojenega B.S. razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 15.12.2006 obsojene M.Š., B.S. in M.P. spoznalo za krive kaznivega dejanja ugrabitve po drugem in prvem odstavku 144. člena v zvezi s 25. členom KZ ter jim izreklo kazni, obsojenemu M.Š. 8 mesecev zapora, obsojenemu B.S. 4 mesece zapora in obsojenemu M.P. 1 leto in 4 mesece zapora. Po 49. členu KZ je obsojenemu M.P. v izrečeno zaporno kazen vštelo čas, prebit v priporu od 20.3.2006 od 11.05 ure, ko je bila obsojencu odvzeta prostost. Po določbi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojenima B.S. in M.Š. naložilo povrnitev stroškov kazenskega postopka in plačilo povprečnin, vsakemu po 150.000 SIT. Po četrtem odstavku 95. člena v zvezi s 484. členom ZKP je obsojenega M.P. oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka. Z isto sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. točke 358. člena ZKP obtoženega M.S. oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje ugrabitve po prvem in drugem odstavku 144. člena v zvezi s 25. členom KZ in po določbi prvega odstavka 96. člena ZKP odločilo, da stroški tega dela kazenskega postopka obremenjujejo proračun. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 8.5.2007 zavrnilo pritožbi zagovornikov obsojenih M.Š. in B.S. kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da sta obsojenca dolžna plačati vsak povprečnino po 500 EUR.

Zagovornik obsojenega M.Š. je zoper obsodilni del navedene pravnomočne sodbe pravočasno vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP ter drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe, torej iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije na podlagi določbe prvega odstavka 426. člena ZKP sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

Vložnik zahteve uveljavlja:

1. bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz – prvega odstavka 371. člena ZKP, ker je sodišče v nasprotju z zakonom izključilo javnost z glavne obravnave; – drugega odstavka 371. člena ZKP, ker sodišče ni v skladu z določbo 342. člena ZKP vprašalo stranke ali imajo kaj pripomniti na prebrane listinske dokaze, pri čemer se glede te kršitve sodišče druge stopnje ni opredelilo, čeprav je bila uveljavljana v pritožbi in ker je kršilo določbo prvega odstavka 355. člena ZKP, ko je oprlo sodbo na dejstva in dokaze, ki niso bili pretreseni na glavni obravnavi (zagovor obsojenega P. iz predhodnega postopka, ki ni bil prebran na glavni obravnavi) in določbo 326. člena ZKP, v posledici tega pa je bila na glavni obravnavi prekršena pravica tako obsojenega P. kot tudi soobsojencev, saj jim ni bila dana možnost izjaviti se o zagovoru P. iz predhodnega postopka in – ker je na glavni obravnavi ob zaslišanju priče R.J. kršilo določbe ZKP, ki se nanašajo na zaslišanje prič na glavni obravnavi, s tem v zvezi pa tudi kršilo pravice obrambe z zavrnitvijo odreditve izvedenca psihiatrične ali nevrofiziološke stroke za oškodovanca, saj je bilo obrambi onemogočeno preveriti verodostojnost njegove izpovedbe.

2. Kršitev kazenskega zakona iz 4. točke 372. člena ZKP, ker je sodišče glede na ugotovljeno dejansko stanje, ko so obsojenci oškodovanca vozili v kombiju in spraševali, kje je prikolica ter zahtevali, da jo vrne oziroma pove, kje se nahaja, potem pa so ga za nekaj časa sami od sebe, ne da bi oškodovanec kadarkoli v tem času zahteval, da ga izpustijo, pripeljali nazaj na kraj, od koder so ga odpeljali, uporabilo zakon, ki ga ne bi smelo uporabiti. Vložnik zahteve meni, da je sestavni del kaznivega dejanja namen izsiljevanja in so zato v to kaznivo dejanje vključeni tudi zakonski znaki kaznivega dejanja izsiljevanja, kakor so opredeljeni v 218. členu KZ. Pri izvršitvi kaznivega dejanja po prvem odstavku 218. člena KZ pa storilec ravna z namenom sebi ali drugemu pridobiti protipravno premoženjsko korist ali pa izterjuje dolg na način iz prvega ali drugega odstavka 218. člena KZ. V obravnavanem primeru ni šlo za pridobitev protipravne premoženjske koristi in ne za izterjavo dolga.

Vrhovni državni tožilec A.P. v odgovoru, podanem po drugem odstavku 423. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrne. V izčrpni obrazložitvi predloga ocenjuje, da zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka in kršitev kazenskega zakona niso podane.

Predlog vrhovnega državnega tožilca je vrhovno sodišče vročilo obsojenemu M.Š. in zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

V tej zadevi je sodišče prve stopnje opravilo glavno obravnavo 30.8., 5.10., 24.10., 23.11. in 13.12.2006. V zapisniku o glavni obravnavi 30.8.2006 je navedeno, da je predsednica senata po odločitvi, da se glavna obravnava opravi in potem, ko so obsojenci dali osebne podatke, razglasila sklep, da glavna obravnava v nadaljevanju ni javna. Sklep, ki je na naslednji strani ponovljen, ni obrazložen. Sodišče je glavno obravnavo nadaljevalo 5.10.2006 in predsednica senata je znova sprejela sklep, da glavna obravnava ni javna. Enaka odločitev je bila sprejeta na glavni obravnavi 24.10.2006 in 23.11.2006 ter 13.12.2006 s tem, da je na tej glavni obravnavi po pouku, ki je bil dan obsojenemu B.S. zapisan sklep, da je glavna obravnava javna. Stranke takim odločitvam niso ugovarjale. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe navedlo, da je javnost na glavnih obravnavah bila izključena v skladu z določbo 480. člena v zvezi z 295. členom ZKP, saj je M.P. st. mladoletnik in v postopkih zoper mladoletnike je javnost vselej izključena. V pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje je obsojenčev zagovornik uveljavljal med drugim tudi bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 4. točke prvega odstavka 371. člena ZKP z očitkom, da je sodišče postopalo v nasprotju z določbo 1. odstavka 297. člena ZKP. Sodišče druge stopnje je glede tako uveljavljane kršitve zavzelo stališče, da je v obravnavani zadevi bil opravljen enoten postopek za mladoletnike in polnoletne storilce in glede na določbo tretjega odstavka 456. člena ZKP se v takem primeru glede mladoletnika med drugim uporabi tudi določba 480. člena istega zakona. Predmet tega kazenskega postopka je bilo le eno dejanje, ki ga je mladoletnik storil skupaj s polnoletnimi osebami v sostorilstvu in ni bila mogoča dosledna izpeljava določbe tretjega odstavka 456. člena ZKP, da se glede mladoletnika vselej med drugim uporabi tudi določba 480. člena ZKP, kadar se na glavni obravnavi razjasnjujejo vprašanja, ki se nanašajo na mladoletnika. Pritožbeno sodišče je zato presodilo, da je sodišče prve stopnje postopalo pravilno in da v takem položaju ni storilo zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka.

Javnost sojenja je ena izmed temeljnih človekovih pravic, ki je vsebovana v 24. členu Ustave Republike Slovenije. V skladu s to ustavno določbo je bistvena kršitev določb kazenskega postopka opredeljena tudi v procesnem zakonu. V 4. točki prvega odstavka 371. člena ZKP je predpisano, da gre za takšno kršitev, če je bila v nasprotju z zakonom izključena javnost z glavne obravnave. Takšna določba daje podlago za sklepanje, da gre za njeno kršitev v vseh primerih, v katerih sodišče izključi javnost z glavne obravnave s postopanjem, ki ni v skladu z zakonskimi pogoji. O relativni bistveni kršitvi določb kazenskega postopka bi bilo mogoče razpravljati le v primeru, če sodišče s sicer nezakonitim postopanjem ne bi izključilo javnosti (enako tudi sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 20.9.1995, opr. št. I Ips 20/95).

Zakon o kazenskem postopku ureja javnost z glavne obravnave v členih 294. do 297. Te določbe veljajo za postopek glavne obravnave zoper polnoletne storilce kaznivih dejanj. V 295. členu ZKP je predpisano, da sme senat ob vsakem času po uradni dolžnosti ali na predlog strank, vselej pa po njihovem zaslišanju, izključiti javnost vse ali dela glavne obravnave, če je to potrebno za varovanje tajnosti, varstva javnega reda, morale, varstva osebnega ali družinskega življenja obtoženca ali oškodovanca ali koristi mladoletnika, ali če bi po mnenju senata javnost škodovala interesom pravičnosti. Po prvem odstavku 297. člena ZKP odloči o izključitvi javnosti s sklepom, ki mora biti obrazložen in javno razglašen.

V postopku proti mladoletnikom je glede na določbo 480. člena ZKP javnost vselej izključena. Kadar gre za položaj, v katerem se postopek proti mladoletniku združi s postopkom zoper polnoletne (drugi odstavek 456. člena ZKP) in se opravi enoten postopek, se glede mladoletnika vselej uporabijo določbe členov: 453. do 455., 458. do 461., 469., 471., prvi in drugi odstavek 473. člena in 480. člen, kadar se na glavni obravnavi razjasnjujejo vprašanja, ki se nanašajo na mladoletnika ter določbe 481., 487. in 488. člena ZKP. Iz teh določb sledi, da se v primeru izvedbe enotnega postopka zoper polnoletne obtožence in mladoletnike uporabljajo določbe splošnega dela, za mladoletnika pa navedene specialne določbe. Slednje pomeni, da sodišče javnost z glavne obravnave izključi v tistem delu, v katerem se bodo obravnavala vprašanja, ki se nanašajo na mladoletnika. Gre predvsem za tisti del glavne obravnave, na katerem se obravnavajo vprašanja, povezana z mladoletnikovo starostjo ter okoliščine v zvezi z njegovo duševno razvitostjo, okoljem in razmerami, v katerih živi in vse ostale okoliščine, ki se tičejo njegove osebnosti (prvi odstavek 469. člena ZKP). Zgolj dejstvo, da je v odnosu s polnoletno osebo sostorilec kaznivega dejanja, ne upravičuje sodišča k uporabi 480. člena ZKP za ves potek glavne obravnave. Slednje ni izključeno le v primeru, ko vprašanj, povezanih z osebnostjo mladoletnika, ni mogoče obravnavati ločeno od kaznivega dejanja, kot npr. ugotavljanje nagibov, pobud in motivov za storitev kaznivega dejanja. Odločitev glede izključitve javnosti z glavne obravnave opre sodišče na to določbo le, če postopek proti mladoletniku izloči in ga opravi po določbah, ki veljajo za mladoletnike (prvi odstavek 456. člena ZKP).

V procesnem položaju, ki je nastal v tej zadevi, bi sodišče smelo izključiti javnost z glavne obravnave z uporabo 480. člena ZKP le v delu, v katerem je obravnavalo osebnost obsojenega M.P. Ugotovitev, da je potrebna izključitev javnosti glavne obravnave tudi v preostalem delu, je zahtevala postopanje po določbah 295. člena in prvega odstavka 297. člena ZKP. Sodišče ugotovi enega od razlogov, ki po njegovi presoji narekuje izključitev javnosti, pri tem pa mora pred odločitvijo zaslišati stranke, sklep pa javno razglasiti in tudi obrazložiti. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 4. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je podana, če sodišče ne postopa po navedenih določbah. Iz že prikazanega postopanja na glavnih obravnavah ni razvidno, da je sodišče prve stopnje ugotovilo in presodilo obstoj razloga za izključitev javnosti, prav tako ni zaslišalo strank in sklepa o odločitvi, ki jo je sprejelo, tudi ni obrazložilo. Zato je treba pritrditi vložniku zahteve, da je storilo zatrjevano bistveno kršitev določb kazenskega postopka.

Navedena ugotovitev je vrhovnemu sodišču narekovala razveljavitev izpodbijane pravnomočne sodbe glede obsojenega M.Š. in ob upoštevanju pravila beneficium cohaesionis, predpisanega v drugem odstavku 424. člena ZKP, tudi glede obsojenega B.S. in vrnitev zadeve v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 426. člena ZKP).

Glede na sprejeto odločitev se vrhovno sodišče ni ukvarjalo z ostalimi kršitvami zakona, ki jih uveljavlja zahteva zagovornika M.Š. Kljub temu je treba v zvezi z uveljavljanjem kršitve kazenskega zakona in stališčem vložnika zahteve, da so v kaznivo dejanje ugrabitve vključeni tudi zakonski znaki kaznivega dejanja izsiljevanja iz prvega odstavka 218. člena KZ, poudariti, da takim razlogom ni mogoče pritrditi. Kaznivo dejanje ugrabitve je uvrščeno med kazniva dejanja zoper človekove pravice in svoboščine (XVI. poglavje KZ). Varstveni objekt je v prvi vrsti človekova pravica do svobode in do njegove integritete. Gre za kaznivo dejanje, ki je sestavljeno iz ugrabitve in prisiljenja. Ugrabitev je storjena prav z namenom, da bodisi ugrabljena oseba, bodisi katera druga oseba nekaj stori, opusti ali trpi. Ugrabitev pomeni odvzem ali omejitev svobode na prisilen način, to je s silo ali grožnjo in proti volji ugrabljene osebe. Kadar gre za grožnjo ni nujno, da je izgovorjena, pač pa je nanjo mogoče sklepati tudi s konkludentnih ravnanj, ki so povezana z izvršitvenim dejanjem (glej tudi komentar k paragrafu 239.a nemškega kazenskega zakonika, avtorjev dr. Herberta Tröndla in dr. Thomasa Fischerja, Založba C.H. Beck München 1999). V nasprotju s tem kaznivim dejanjem je kaznivo dejanje izsiljevanja po 218. členu KZ premoženjski delikt, pri katerem ima storilec namen s silo ali resno grožnjo, torej s prisilo oziroma izsiljevalskim načinom pridobiti sebi ali komu drugemu premoženjsko korist ali izterjati dolg. Kaznivi dejanji nista enaki glede na varstveni objekt in tudi ne glede na zasledovani cilj. Pri prvem storilec z ugrabitvijo določene osebe zahteva od žrtve ali drugih oseb posamezna ravnanja, ki so v dispoziciji prvega odstavka 144. člena KZ našteta in niso le premoženjske narave. Dokončano je to kaznivo dejanje z ugrabitvijo z namenom prisiljenja žrtve ali drugih oseb k določenemu ravnanju, ne pa šele z izpolnitvijo zahtev. Kaznivo dejanje izsiljevanja po prvem odstavku 218. člena KZ pa je dokončano z nastankom premoženjske škode za oškodovanca, ni pa potrebno, da temu sledi obogatitev storilca. Glede na obrazloženo ni nobene podlage za razlago, da je sestavni del kaznivega dejanja ugrabitve namen izsiljevanja, kot je opredeljen v prvem odstavku 218. člena KZ in da zato, ker v obravnavanem primeru ni šlo za pridobitev protipravne premoženjske koristi in tudi ne za izterjavo dolga, niso podani zakonski znaki kaznivega dejanja ugrabitve po drugem in prvem odstavku 144. člena KZ.