Jedro

Tožnik ima na podlagi predloga za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja, vloženega v letu 2003, od 13. 11. 2003 dalje, kot invalid III. kategorije invalidnosti s pravico do premestitve, pravnomočno priznano pravico do nadomestila za invalidnost. Ta postopek se je začel in končal še preden je bil zaključen postopek, začet v letu 2000, na podlagi katerega je bil tožnik v letu 2007 za nazaj od leta 2000 razvrščen v III. kategorijo invalidnosti s pravico do dela na drugem delovnem mestu. Toženec je zato tožniku nadomestilo za čas čakanja na zaposlitev oziroma razporeditev na drugo ustrezno delo utemeljeno priznal le za čas od 5. 10. 2000 do 12. 11. 2003, za priznanje tega nadomestila za čas od 13. 11. 2003 dalje pa ni podlage.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 16. 9. 2008 in št. ...z dne 12. 5. 2008 in zadevo vrne tožencu v ponovno obravnavanje in odločanje. Obenem je odločilo, da tožnik sam nosi svoje stroške postopka.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik zaradi napačne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Navaja, da je bil z izpodbijano sodbo njegov tožbeni zahtevek v celoti zavrnjen iz razloga, ker tožbenega zahtevka, ki ga je postavil na naroku 3. 6. 2010, ni uveljavljal v predpisanem zakonskem roku 30 dni od prejema odločbe toženca, ki mu je bila izdana in vročena že v letu 2004. V svoji laični tožbi je zahteval, da mu sodišče prizna pravico do pravilnega nadomestila in do pripadajočih zamudnih obresti od leta 2003 dalje. Sprva je bil res z odločbo toženca iz leta 2003 razvrščen v III. kategorijo invalidnosti. Vendar pa je bila v postopku še vedno odločba toženca iz leta 2000, ki se je prav tako nanašala na priznanje pravic iz invalidskega zavarovanje, vse na temelju razvrstitve tožnika v III. kategorijo invalidnosti. Ta postopek, ki je dosegel tudi Upravno sodišče Republike Slovenije, je bil dokončno zaključen leta 2007, ko je toženec predlogu tožnika iz leta 2000 vendarle ugodil in mu priznal razvrstitev v III. kategorijo invalidnosti vse od leta 2000 dalje. S trenutkom izdaje te odločbe je v celoti izgubila na pomenu in veljavnosti odločba toženca iz leta 2003, saj jo je odločba toženca, izdana šele v letu 2007, na podlagi zahteve vložene leta 2000, že po samem zakonu razveljavila. To pa iz razloga, ker o istem pravnem vprašanju ni dopustno dvakrat odločati. Če je imel tožnik na podlagi ponovljenega postopka sproženega že v letu 2000, priznan status invalida III. kategorije vse od leta 2000, je odločba toženca, ki takšen status tožniku priznava šele od leta 2003 dalje, pravno nedopustna, kakor tudi vsi akti, izdani na podlagi te odločbe. Toženec, kakor tudi sedaj izpodbijana sodba, bi ob pravilni uporabi materialnega prava morala vse pravice tožnika priznavati na podlagi stanja, kakršno je bilo ugotovljeno z odločbo iz leta 2007, ki pa se nanaša na stanje iz leta 2000 in takrat veljavne predpise. To pa je tudi srž problema v predmetni zadevi. Ob pravilni uporabi določb ZPIZ-1 glede postopkov, ki so se pričeli pred njegovo uveljavitvijo oziroma začetkom njegove veljave, bi tako izpodbijana sodba morala tožniku priznati vse pravice iz naslova invalidskega zavarovanja po predpisih, ki so veljali na dan začetka postopka, to je leta 2000, ko so še veljale določbe ZPIZ/92. Ker pa izpodbijana sodba tega ni storila, so bile kršene določbe tako določb postopka, kot tudi določbe materialnega prava, zaradi česar so vsebinski zaključki izpodbijane sodbe nepravilni, izpodbijana sodba pa posledično nezakonita.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje enkrat že odločilo s sklepom, opr. št. Ps 1648/2008 z dne 3. 6. 2010, s katerim je tožbo zavrglo, ker je ocenilo, da ni podane procesne predpostavke. Takšno odločitev je pritožbeno sodišče s sklepom opr. št. Psp 377/2010 z dne 8. 9. 2010 razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek z določenimi napotki. Postavilo se je na stališče, da sta v tem postopku predmet presoje edino odločbi toženca št. ... z dne 12. 5. 2008 in št. ... z dne 16. 9. 2008, zoper kateri je tožnik vložil tožbo. Ni pa predmet presoje odločba toženca št. ... z dne 12. 3. 2004, ne glede na to, da je tožnik vztrajal, da mu toženec ni pravilno odmeril nadomestila od 13. 11. 2003 dalje. Čeprav je z odločbo z dne 12. 3. 2004 nadomestilo za invalidnost sicer odmerjeno od 13. 11. 2003 dalje, pa tožnik v tožbi te odločbe ni izpodbijal. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje sledilo napotkom pritožbenega sodišča in presodilo pravilnost in zakonitost odločb toženca z dne 16. 9. 2008 in z dne 12. 5. 2008 in glede na tožbeni zahtevek ugotavljalo, ali so izpolnjeni pogoji za vrnitev zadeve tožencu v ponovno odločanje.

Takšen tožbeni zahtevek je sodišče prve stopnje zavrnilo, ker je zaključilo, da sta izpodbijani odločbi pravilni in zakoniti. S tem pa soglaša tudi pritožbeno sodišče. Ne glede na to, da je bila tožnikova invalidnost v postopku, ki se je začel že leta 2000, ugotovljena šele leta 2007 (odločba št. ... z dne 24. 1. 2007) in posledično na podlagi tako ugotovljene invalidnosti, nadomestilo plače za čas čakanja na razporeditev oziroma zaposlitev na drugo ustrezno delo, odmerjeno šele z odločbo z dne 12. 5. 2008, za priznanje in odmero (tega) nadomestila še za čas od 13. 11. 2003 dalje, ni nobene podlage. Nadomestilo plače za čas čakanja na razporeditev oziroma zaposlitev na drugo ustrezno delo, je toženec s prvostopno odločbo z dne 12. 5. 2008, potrjeno z dokončno odločbo z dne 16. 9. 2008, v skladu z določbami 391. člena in 446. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1) odmeril na podlagi določb Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ/92) le za čas od 5. 10. 2000 do 12. 11. 2003. Od 13. 11. 2003 je imel tožnik že s pravnomočno odločbo št. ... z dne 12. 3. 2004 priznano in odmerjeno nadomestilo za invalidnost po 1. alineji 1. odstavka ter 3. odstavku 94. člena ZPIZ-1. Tožnik je bil namreč v novem postopku, ki se je začel leta 2003, torej še preden je bil zaključen postopek, ki se je začel leta 2000, z odločbo št. ... z dne 21. 11. 2003, ki je prav tako pravnomočna, razvrščen v III. kategorijo invalidnosti s priznano pravico do premestitve na drugo delovno mesto od 13. 11. 2003 dalje po 91. členu ZPIZ-1. Na podlagi te odločbe o razvrstitvi v III. kategorijo invalidnosti in priznano pravico do premestitve na drugo delovno mesto po ZPIZ-1, mu je nato toženec od dneva ugotovljene invalidnosti in priznanja pravice do premestitve, priznal in odmeril nadomestilo za invalidnost. S takšnim postopanjem in priznanjem nadomestila za invalidnost, se je tožnik tedaj očitno strinjal, saj se zoper nobeno od navedenih odločb ni pritožil ali uveljavljal varstva pravic tako, da sta kot že rečeno, obe odločbi postali pravnomočni. Za priznanje in odmero nadomestila plače za čas čakanja na razporeditev oziroma zaposlitev na drugo ustrezno delo od 13. 11. 2003 dalje po ZPIZ/92 oziroma v višjem znesku, kot je bilo tožniku odmerjeno z odločbo z dne 12. 3. 2004, je to dejstvo ključnega pomena. Sodišče prve stopnje in pred tem toženec, sta pravilno tožniku z izpodbijanima odločbama priznala in odmerila nadomestilo le do 13. 11. 2003, prav glede na dejstvo, da je bilo tožniku od 13. 11. 2003 na podlagi pravnomočne odločbe že priznano nadomestilo za invalidnost. Zato ni nobene pravne podlage, da bi se tožniku nadomestilo plače za čas čakanja na razporeditev oziroma zaposlitev na drugo ustrezno delo odmerilo še za obdobje od 13. 11. 2003 dalje.

Zmotno je stališče pritožbe, da je s trenutkom izdaje odločbe v letu 2007, izgubila na pomenu in veljavnosti odločba toženca izdana v letu 2003 ter da jo je odločba, izdana leta 2007 na podlagi leta 2000 vloženega predloga, že po zakonu razveljavila. Tako odločba, izdana leta 2003 o razvrstitvi v III. kategorijo invalidnosti po ZPIZ-1 od 13. 11. 2003 dalje in prav tako odločba o priznanju in odmeri nadomestila za invalidnost z dne 12. 3. 2004, sta ne samo pravnomočni, ampak gre za obravnavanje tožnika, glede na to, da se je postopek začel leta 2003, po določbah ZPIZ-1 in torej za ugotavljanje invalidnosti in priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja, konkretno do nadomestila za invalidnost, po ZPIZ-1. Gre za obravnavanje in priznavanje pravic iz invalidskega zavarovanja na različnih pravnih podlagah in sicer na podlagi zahteve, vložene 2000 v skladu s prehodno določbo 446. člena ZPIZ-1 po določbah ZPIZ/92 in v zvezi z zahtevo, vloženo za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja v letu 2003, na podlagi ZPIZ-1. To pa je tudi razlog, da sta glede na nekoliko različni pravni ureditvi glede vrste nadomestil in njihove odmere, tožniku priznani pravici do različnih nadomestil (do 13. 11. 2003 nadomestilo plače za čas čakanja na zaposlitev na drugo ustrezno delo in od 13. 11. 2003 dalje pravica do nadomestila za invalidnost) in v različnih višinah. Zaradi pravnomočnih odločb in priznanih pravic iz invalidskega zavarovanja na različnih pravnih podlagah, tožniku ne glede na to, da je nadomestilo za invalidnost od 13. 11. 2003 v primerjavi z nadomestilom plače za čas čakanja na zaposlitev na drugo ustrezno delo nižje, ni mogoče ugoditi njegovemu tožbenemu zahtevku, ker za to ni nobene pravne podlage.

Ker je v obravnavani zadevi sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, pravilno uporabilo materialno pravo, v postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, drugih kršitev pa pritožba niti ne navaja, je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 353. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.