Jedro

ZDR-1 na opustitev delodajalčeve dolžnosti iz drugega odstavka 17. člena ZDR-1 ne veže nobene sankcije. Zato niti sporazum niti pogodba, z opustitvijo ravnanja po drugem odstavku 17. člena ZDR-1, nista neveljavna (niti nična ali izpodbojna) in so pravilni zaključki sodišča prve stopnje glede grožnje, prevare in zmote.

Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo ugotovitve izvedenca, da pri tožnici ob podpisu spornih dokumentov ni mogoče ugotoviti kake psihične motnje ali drugega psihičnega stanja, ki bi ji onemogočala, da ne bi bila sposobna z lastnimi dejanji in voljo pridobivati pravic in prevzemati obveznosti v pravno poslovnih razmerjih, kakor tudi ne kakšne psihične motnje ali psihičnega stanja, zaradi katere ne bi bila sposobna zavedati se vedenja in ravnanja oziroma znala presoditi kakšen pomen in posledice imajo njena voljna dejanja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je sporazum o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi z dne 5. 10. 2016, sklenjen med tožnico in prvo toženko, ničen in pravno neveljaven; da je pogodba o zaposlitvi z dne 6. 10. 2016 sklenjena med tožnico in A. d. o. o. (sedaj druga toženka) nična in pravno neveljavna; da tožnici delovno razmerje pri prvi toženki na podlagi sporazuma o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi z dne 5. 10. 2016 ni prenehalo z dnem 7. 10. 2016 in traja do dneva odločitve sodišča prve stopnje; da je prva toženka dolžna tožnici vzpostaviti delovno razmerje po pogodbi o zaposlitvi z dne 1. 7. 2014 za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do dneva odločitve sodišča prve stopnje, jo prijaviti v socialna zavarovanja in urediti vpis zavarovalne dobe v matično evidenco pri ZPIZ tako, da bo tožnici priznana delovna doba od 7. 10. 2016 do dneva odločitve sodišča prve stopnje; da je prva toženka dolžna tožnici za čas od 7. 10. 2016 do dneva odločitve sodišča prve stopnje plačati nadomestilo plače v mesečnem bruto znesku 1.127,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od pripadajočih mesečnih neto zneskov nadomestila plače od 19. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila; ji plačati regres za letni dopust za 2017, 2018 in 2019 v bruto zneskih, kot so razvidni iz izreka sodbe; ji plačati odškodnino v višini 20.276,50 EUR ter da sta toženki dolžni tožnici nerazdelno in solidarno plačati pravdne stroške (točka I izreka). Zavrnilo je podredni zahtevek, ki se od primarnega razlikuje v tem, da tožnica namesto ničnosti uveljavlja nezakonitost sklenjenega sporazuma in pogodbe o zaposlitvi, ostali zahtevki pa so identični (točka II izreka).

2. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnica. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje glede grožnje, prevare in zmote neutemeljeno verjelo priči B. B., ne pa tožnici, čeprav za to ni imelo razumnega in utemeljenega razloga. Izpovedi B. B. in obeh zakonitih zastopnikov toženk so neresnične in prilagojene za potrebe toženk v tem postopku. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta B. B. in direktorica druge toženke neresnično izpovedali glede interesa in potrebe druge toženke za zaposlitev tožnice, zaradi česar jima samo v tem delu ni verjelo. Vendar sodišče ne more verjeti priči zgolj delno. Sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, posledično pa je tudi nepravilen zaključek, da B. B. ni storila ravnanj, ki bi se lahko opredelila kot nedopustna grožnja ali prevara. Nedopustno je, da delodajalec izkoristi naivnost in nevednost delavca, ga pusti v zmoti ter ravna v škodo delavčevih pravic. Dejansko stanje glede napak volje pri tožnici je zmotno ugotovljeno, saj je sodišče prve stopnje verjelo B. B., da tožnici ni lažno prikazovala, da ji bo v primeru podpisa sporazuma in pogodbe izplačana odpravnina za celotno obdobje zaposlitve pri prvi in drugi toženki, torej za vseh 33 let dela. Ugotovitev, da to ne izhaja iz izpovedi tožnice z naroka dne 23. 3. 2017, ni pravilna (2. in 52. stran prepisa), prav tako je v nasprotju z izpovedjo B. B., ki je izpovedala, da je tožnici povedala za odpravnino v višini 200,00 EUR in ne, da se o višini odpravnine s tožnico nista pogovarjali. Njeno izpoved je sodišče prve stopnje povzelo drugače, kot izhaja iz njenega zaslišanja, zato je podana kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Dokazna ocena glede grožnje ni pravilna, saj B. B. ni tako pozitivna oseba v odnosu do delavcev, kot ji to pripisuje sodišče prve stopnje. Njeno ravnanje je bilo usmerjeno v izpolnitev naročila prve toženke, da tožnici takoj preneha delovno razmerje s čim manj (zakonskimi) obveznostmi prve toženke. Odločitev glede prevare je zmotna in v nasprotju z dokazi v spisu, kar pomeni bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Iz istega razloga, kot glede prevare, je nepravilna tudi odločitev glede zmote tožnice. Svojo odločitev o neopravičljivi zmoti sodišče utemeljuje s tem, da tožnica ni ravnala z zadostno skrbnostjo, saj se ni pozanimala o pravici do odpravnine oziroma teh pravic ni poznala, ter da ji B. B. v zvezi z odpravnino ni dala napačnih informacij, saj se o tem nista pogovarjali s tožnico. Tožnica je bila v zmoti samo glede višine odpravnine, pri čemer pa sporazuma in pogodbe ne bi sklenila, če bi vedela, da ji pripada odpravnina zgolj v višini 200,00 EUR. Zato je bila njena zmota bistvena ter opravičljiva, saj je posledica prevare B. B. Nepravilni so zaključki sodišča prve stopnje o neskrbnosti, neizobraženosti in naivnosti tožnice, ki je B. B. (preveč) zaupala. Sklenjen sporazum je v nasprotju s temeljnimi načeli in prisilnimi predpisi delovnega in obligacijskega prava. Nezakonita je tudi pogodba, saj gre za navidezno pogodbo, ki je bila sklenjena v nasprotju s prvim odstavkom 54. člena ZDR-1. Sodišče prve stopnje je glede ugotavljanja razsodnosti tožnice angažiralo tri izvedence s področja psihiatrije in dve izvedenki klinične psihologije. Dva izvedenca psihiatra, C. C. in mag. D. D., ter obe izvedenki klinične psihologije, E. E. in F. F., so ugotovili, da tožnica v času sklenitve oziroma podpisa spornih dokumentov ni bila sposobna z lastnimi dejanji in voljo pridobivati pravic in prevzemati obveznosti v pravno poslovnih razmerjih, da se ni zavedela svojega vedenja in ravnanja in ni znala presoditi pomena in posledic njenih dejanj. Drugačno stališče je zavzel le izvedenec prof. dr. G. G. Sodišče je sledilo izvedencu dr. G. G., ostalim izvedencem pa ne, ker naj bi njihova mnenja temeljila na drugačnem dejanskem stanju, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Odločitev, da se ne upošteva izvedenskih mnenj navedenih izvedencev, je nepravilna in nezakonita. Dvomi sodišča prve stopnje v strokovnost izvedenca C. C. niso utemeljeni. Izvedenec dr. G. G. svoje mnenje utemeljuje z ugotovitvijo, da tožnica do takrat ni imela nobene potrjene oziroma postavljene diagnoze glede psihične in osebnostne motnje, ampak da so ji bile diagnoze v zvezi s tem postavljene šele po spornem dogodku, ob podpisu pa ni bila nerazsodna. Takšen pristop izvedenca je nepravilen, saj to ne pomeni, da ob podpisu pri tožnici ni bila prisotna psihična ali osebnostna motnja, zaradi katere ni zmogla oblikovati prave volje in razumeti pomena svojih ravnanj. Tudi če bi sodišče sledilo izvedencu dr. G. G., ne bi smelo spregledati, da je bila tožnica (vsaj) v stanju zmanjšane prištevnosti, kar je vplivalo na njeno presojo, oziroma ni bila sposobna ravnati z ustrezno skrbnostjo. Kar zadeva vprašalnik izvedenca mag. D. D., je slednji pojasnil, da je bil vprašalnik objavljen v strokovni reviji in pred njegovo objavo preverjen s strani dveh recenzentov. Če izvedenec dr. G. G. ni seznanjen z vprašalnikom izvedenca mag. D. D., to še ne pomeni, da vprašalnik ni validiran skladno s pravili znanosti in stroke. Sodišče prve stopnje je zmotno upoštevalo mnenje izvedenca dr. G. G., saj je njegovo mnenje nestrokovno, nepopolno in pristransko. Priglaša stroške pritožbe.

3. V odgovorih na pritožbo toženki predlagata zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje. Priglašata stroške odgovorov na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi prvega in drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl.) preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov ter pri tem po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, ob tem ni bistveno kršilo določb postopka, ki jih uveljavlja pritožba niti tistih, na katere pazi po uradni dolžnosti, pravilno pa je tudi uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči sodišča prve stopnje.

6. Tožnica uveljavlja tožbeni zahtevek za ugotovitev, da sta sporazum o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi z dne 5. 10. 2016, sklenjen med tožnico in prvo toženko (v nadaljevanju: sporazum) in pogodba o zaposlitvi z dne 6. 10. 2016, sklenjena med tožnico in drugo toženko (v nadaljevanju: pogodba), nična in pravno neveljavna, ugotovitev delovnega razmerja pri prvi toženki do dneva odločitve sodišča prve stopnje, prijavo v zavarovanja, vpis v matično evidenco in reparacijo. Podredno je tožbeni zahtevek postavila tako, da namesto ugotovitve ničnosti zahteva razveljavitev sporazuma in pogodbe. V dosedanjem teku postopka je bilo s sodbo pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 451/2020 z dne 5. 1. 2021, v zvezi s sodbo Delovnega sodišča v Mariboru opr. št. Pd 406/2016 z dne 13. 2. 2020, pravnomočno ugodeno primarnemu tožbenemu zahtevku, s tem, da je pritožbeno sodišče poseglo le v reparacijski del odločitve sodišča prve stopnje tako, da je zmanjšalo obveznost prve toženke glede izplačila plače z upoštevanjem zneskov denarnih nadomestil za čas brezposelnosti, ki jih je tožnica prejela od Zavoda RS za zaposlovanje. Vrhovno sodišče RS je s sklepom sodbo VIII Ips 42/2021 z dne 28. 6. 2022 revizijama toženk ugodilo, sodbi sodišča prve in druge stopnje razveljavilo v ugodilnem delu in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

7. V novem sojenju je sodišče prve stopnje ugotovilo, da B. B. tožnice ni prevarala na način, da ji je v primeru podpisa sporazuma in pogodbe obljubila odpravnino za vseh 33 let dela pri prvi toženki in drugi toženki, da pri tožnici ni podane zatrjevane napake volje v smislu določb 45. 46., in 49. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2021 in nasl.). Ker tudi ni ugotovilo razlogov za ničnost obeh izpodbijanih listin, je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo.

8. Pritožba neutemeljeno izpodbija dokazni zaključek sodišča prve stopnje, da B. B. tožnici ni lažno prikazovala, da ji bo v primeru podpisa sporazuma in pogodbe izplačana odpravnina za celotno obdobje zaposlitve pri prvi in drugi toženki, torej za vseh 33 let dela. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je v skladu z določbo 8. člena ZPP, ki vsebuje metodološki napotek za oblikovanje dokazne ocene. Iz dokazne ocene sodišča prve stopnje se da ugotoviti, katera dejstva je sodišče prve stopnje ugotovilo kot odločilna dejstva, na podlagi katerih je oblikovalo tudi pravilne dokazne zaključke.

9. Neutemeljena je namreč pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da se tožnica in B. B. nista pogovarjali o odpravnini, saj naj bi se pogovarjali o odpravnini in tudi o njeni višini: B. B. naj bi tožnici povedala, da ji pripada odpravnina v višini 200,00 EUR, tožnica pa, da ji je B. B. rekla, da bo v primeru podpisa obeh listin dobila odpravnino za vseh 33 let dela pri prvi toženki. Pritožba torej dejstvo, da je v njunem pogovoru bila omenjena odpravnina, neutemeljeno prikazuje kot okoliščino, da je sodišče prve stopnje nepravilno zaključilo, da o odpravnini (vendar le njeni višini za 33 let delovne dobe) ni bilo dogovarjanja. Le v tem delu, torej ali je bilo tožnici predstavljeno, da bo prejela odpravnino za celoten čas zaposlitve, je namreč ugotovitev sodišča prve stopnje glede (omenjanja) odpravnine odločilna za presojo napak volje, ki jih je tožnica uveljavljala v zvezi s podpisom sporazuma in pogodbe. Dejstvo, da je tožnica izpovedala, da ji je B. B. povedala, da bo odpravnino prejela na podlagi podpisov sporazuma in pogodbe, namreč v ničemer ne vpliva na pravilnost ugotovitve sodišča prve stopnje, da glede višine odpravnine med njima ni bilo pogovora. V tem bistvenem delu pa je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da B. B. tožnici ni nikoli rekla, da bo v primeru podpisa sporazuma in pogodbe dobila odpravnino za vseh 33 let dela, ter da si je tožnica to sama pri sebi mislila oziroma da je sama prišla do zaključkov, da bo prejela odpravnino za celotno dobo zaposlitve pri prvi in drugi toženki, torej za vseh 33 let zaposlitve.

10. Kot je namreč mogoče povzeti iz prepisa glavne obravnave z dne 23. 3. 2017, na katerem sta bili zaslišani tožnica in priča B. B., sodišče prve stopnje pa ju je na istem naroku tudi soočilo, je tožnica izpovedala, da je vedela, da ji odpravnina pripada (str. 4 zvočnega prepisa); da je vedela, da odpravnina obstaja (str. 18 zvočnega prepisa); da B. B. ni nič vprašala o odpravnini, niti takrat ne, ko ji ta je vse obrazložila, jo pustila samo v pisarni ter ji povedala, da mora podpisati pogodbo, saj bo dobila nadomestilo na zavodu in odpravnino (str. 17 zvočnega prepisa) in da ni bilo čisto nič govora o 200,00 EUR (str. 10 zvočnega prepisa). Ob soočenju z B. B. je tožnica (ponovno) izpovedala, da ji je B. B. povedala, da mora podpisati pogodbo s A., da lahko sploh dobi odpravnino, ter da ni bilo nobenega govora o kakšni odpravnini o 200,00 EUR (str. 51 zvočnega prepisa). Tožnica je nadalje na vprašanje, ali ji je B. B. rekla, da ji bo A. dal odpravnino za celotnih 34 let izpovedala, da je tako razumela, ker je sama pri sebi vedela, da je A. lastnik H. (str. 52 zvočnega prepisa). B. B. pa je na vprašanje o tem, ali je tožnici kaj povedala o odpravnini, izpovedala, da ji je povedala, da bo reorganizaciji sledila odpoved, ter ji povedala za odpoved, ki bi sledila, če se ji pogodba na A. ne bi podaljšala, ter da ocenjuje, da bo odpravnina nekje v višini 200,00 EUR. Glede na navedeno, ko je tožnica izpovedala, da o odpravnini ni bilo govora, ter da o tem B. B. ni ničesar vprašala, je v bistvenem pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da se o odpravnini za celoten čas zaposlitve tožnice pri prvi in drugi toženki nista pogovarjali. Zato je neutemeljen očitek pritožbe, da je podana bistvena kršitev določb postopka iz 15. točke drugega ostavka 339. člena ZPP, ker naj bi bila odločitev glede odpravnine protispisna, oziroma o odločilnih dejstvih ni nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini njunih izpovedi, in med samim zapisniki oziroma prepisom njunega pričanja.

11. Glede na to, da je tožnica sama zanikala, da bi B. B. spraševala o višini odpravnine, in da ji B. B. ni lažno prikazovala, da bo prejela odpravnino za vsako leta zaposlitve pri prvi toženki, ni utemeljena pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje B. B. ne bi smelo verjeti, ker naj bi neresnično izpovedala o potrebah druge toženke po zaposlitvi tožnice na delovnem mestu prodajalke. Sodišče glede ocene izpovedi priče ni vezano na nobeno dokazno pravilo, ter torej lahko v enem delu priči verjame, glede drugih okoliščin pa ne. Ker je sodišče prve stopnje svoje dokazne zaključke ustrezno obrazložilo, tudi ni utemeljena pritožbena navedba, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj sodbe v tem delu ne bi bilo mogoče preizkusiti. Posledično je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje iz istega razloga ne bi smelo verjeti B. B., da tožnice ni prisiljevala v podpis sporazuma in pogodbe in nad njo izvajala psihičnega pritiska, saj tudi ta zaključek ni odvisen od njene izpovedi glede potreb druge toženke za zaposlitev tožnice. Odločitev o tem, zakaj B. B. nad tožnico ni izvajala psihičnega pritiska oziroma jo s tem prisiljevala v podpis sporazuma in pogodbe, pa je sodišče prve stopnje tudi ustrezno obrazložilo.

12. Pritožba izpostavlja, da naj bi bila pogodba o zaposlitvi z drugo toženko sklenjena v nasprotju s 54. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.), da je bila pri drugi toženki nezakonita praksa sklepanja pogodb o zaposlitvi za določen čas; da je B. B. tožnici zamolčala pomembna dejstva ter jo na ta način pustila v zmoti; ker je listine od obeh toženk izročila tožnici v podpis sočasno na istem kraju, kar naj bi tožnico še dodatno zavedlo v njenem prepričanju, da bo dobila odpravnino za ves čas zaposlitve pri prvi toženki, in ker tožnici ni izročila pisnega predloga pogodbe o zaposlitvi. Navedene okoliščine, tudi če bi bile podane, same po sebi ne vplivajo na verodostojnost izpovedi B. B. v delu, da se s tožnico nista pogovarjali o odpravnini za ves čas zaposlitve, pri prvi in drugi toženki. Poleg tega sklicevanje pritožbe na določbo 54. člena ZDR-1, ki določa razloge za sklepanje pogodbe o zaposlitvi za določen čas, ni utemeljeno, saj, kot je ugotovilo že Vrhovno sodišče RS v navedenem sklepu VIII Ips 42/2021, tožnica ni uveljavljala, da je zaradi tega pogodba sklenjena za nedoločen čas. Vrhovno sodišče je zavzelo stališče, da tudi nagib, iz katerega je bila pogodba sklenjena (da bi po poteku dveh mesecev pridobila pravice na zavodu za zaposlovanje), sam po sebi ni nedopusten.

13. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da B. B. tožnici ni ponudila, da bi sporazum in pogodbo odnesla domov, čeprav bi glede na določilo drugega odstavka 17. člena ZDR-1 morala tožnici tri dni pred predvideno sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi izročiti pisni predlog vsaj za pogodbo, pa tega ni storila. Kljub temu pa je pravilno razlogovalo, da ZDR-1 na opustitev te delodajalčeve dolžnosti ne veže nobene sankcije. Zato niti sporazum niti pogodba, z opustitvijo ravnanja po drugem odstavku 17. člena ZDR-1, nista neveljavna (niti nična ali izpodbojna) in so pravilni zaključki sodišča prve stopnje glede grožnje, prevare in zmote.

14. Glede zatrjevane grožnje pritožba neutemeljeno izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnica ni imela nobenega razloga, da bi se B. B. bala. Sodišče prve stopnje je pravilno razlogovalo, da navedbe tožnice, da naj bi ji B. B. v podpis predložila sporazum in pogodbo ter ji dejala, da ima le eno uro časa, da ju podpiše, sicer jo bodo takoj napotili na zavod in zahtevali vračilo regresa, ne more predstavljati nedopustne grožnje, tudi če bi bile besede B. B. resnične. Pri tem je sodišče prve stopnje tudi utemeljeno izpostavilo okoliščino, da je pri prvi toženki že potekal proces odpuščanja delavcev, ter da je tožnica vedela, da se pri prvi toženki že dogajajo organizacijske spremembe, pri čemer pa je bila zase prepričana, da je pred odpuščanji varna iz razloga, ker naj bi bilo splošno znano, da je ravno v zadnjih mesecih leta največ potrebe po delu saldakontistov v računovodstvu. Morebitna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga in "odhod na borzo" ter vračilo (sorazmernega dela) regresa sta tudi po stališču pritožbenega sodišča le zakonita posledica takšnega načina prenehanja delovnega razmerja. Grožnja z odpovedjo ne predstavlja razloga, ki bi pomenil nedopustno grožnjo in bi bil z njo povzročen utemeljen strah, ki bi utemeljeval razveljavitev sporazuma in pogodbe.

15. Neutemeljen in povsem pavšalen je očitek pritožbe, da sodišče prve stopnje pri presoji grožnje ni upoštevalo, da je B. B. poznala tožničino osebnost in njene osebnostne značilnosti, zlasti bojazljivost in podredljivost v medsebojnih odnosih, ter da naj bi zato vedela, kako pristopiti do tožnice. Vse navedeno namreč ne pomeni, da bi B. B. pri tožnici povzročila utemeljen strah v smislu 45. člena OZ. Pritožbena navedba, da se je tožnica B. B. utemeljeno bala, glede na to, kakšno prikrajšanje ji je povzročila, namreč ne implicira grožnje, kvečjemu zvijačo, ki pa tudi glede na to, da ji ni lažno prestavljala informacije glede izplačila odpravnine, ni podana.

16. Ni utemeljeno tudi stališče pritožbe, da je tožnica v predhodnih letih na delovnem mestu že dvakrat doživela takšen stres, da je bilo potrebno zdravljenje, saj je sodišče prve stopnje v tem delu pravilno razlogovalo, da ni dokazano, da bi B. B. vedela za šibke osebnostne značilnosti tožnice oziroma njeno občutljivost, saj je ni tako dobro poznala. Nadalje pritožba svoje nestrinjanje z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da ni šlo za prevaro (enako kot tudi glede grožnje in zmote), ponovno utemeljuje z izpovedjo B. B. glede odpravnine, zato neutemeljeno navaja, da sodišče prve stopnje ni imelo niti dejanske niti pravne podlage za zaključke, ki jih je sprejelo, ter da je odločitev zmotna in v nasprotju z dokazi v spisu, kar naj bi prestavljalo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

17. Pritožba nadalje neutemeljeno navaja, da je tudi tožničina zmota bistvena in opravičljiva iz istega razloga, kot glede prevare (torej zaradi nedopustnega prikazovanja B. B., da bo prejela odpravnino za celoten čas zaposlitve pri obeh toženkah), ter da je bila tožnica v zmoti le glede višine odpravnine. Posledično tudi neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev odločb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožba tudi neutemeljeno izpostavlja, da je B. B. tožnici razkrila le tiste pravne posledice sklenjenega sporazuma in pogodbe, ki jih je po 81. členu ZDR-1 morala razkriti tožnici, t.j. da ni upravičena do denarnega nadomestila za brezposelnost, če istočasno s sporazumom ne sklene pogodbe o zaposlitvi z drugo toženko, saj to ne vpliva na presojo, ali je zmota o pravici do odpravnine bistvena.

18. V zvezi s presojo razsodnosti tožnice v času podpisovanja sporazuma in pogodbe je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo, zakaj je upoštevalo izvedensko mnenje dr. G. G. 19. V zvezi z neupoštevanjem izvedenskega mnenja psihiatra C. C., ki je temeljil na predhodnem izvedenskem mnenjem klinične psihologinje E. E. (izvedenec je namreč sodišče prve stopnje obvestil, da ne more izdelati svojega mnenja brez predhodnega psihološkega pregleda, zato sta bili obe mnenji pripravljeni v sklopu), je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je izvedenec izhajal iz predpostavke (o tem vprašanju je potekala tudi komunikacija med obema navedenim izvedencema), da se je tožnica vseh svojih pravic in koristi, ki bi ji morale pripadati v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, nedvomno in v celoti zavedala, da pa je dejanska ugotovitev sodišča prve stopnje drugačna, in sicer, da tožnica o odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ni kaj dosti vedela, za to se tudi ni kaj dosti zanimala, ter je v svoji izpovedi pojasnila, da ji v zvezi s tem postopkom in pravicami, ki bi ji šle na podlagi odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ni bilo kaj dosti znanega. Mnenji torej temeljita na drugačnih ugotovitvah, kot jih je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo sodišče prve stopnje, s čimer se pritožba neutemeljeno ne strinja. Zato tudi ni utemeljen pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, v katerem delu je izvedenec C. C. napačno interpretiral mnenje izvedenke E. E. 20. V zvezi z (ne)upoštevanjem izvedenskih mnenj mag. D. D. in izvedenke F. F. (tudi ti mnenji sta bili podani istočasno) pa pritožbeno sodišče najprej povzema stališča, ki jih je o tem vprašanju zavzelo Vrhovno sodišče RS v zgoraj navedenem sklepu VIII Ips 42/2021. Navedlo je, da je prva toženka v pripravljalnih vlogah opozorila na številne pomanjkljivosti mnenja izvedenca mag. D. D. ter mu je upravičeno očitala, da se je izdelave mnenja lotil na način, da polemizira s toženkama in secira izjave strank v postopku, se do njih subjektivno opredeljuje, podaja mnenja o pravnih vprašanjih, ocenjuje izvedene dokaze, nato pa strokovne zaključke, ki so skopi in neargumentirani, utemelji z dejstvi, ki v postopku niso bila ugotovljena (tudi sicer pa jih mora ugotoviti sodišče) in jih strne v napade na toženki in njihovega pooblaščenca. V zvezi z neizvedbo dokaza z zaslišanjem izvedenca D. D. pa je navedlo, da je prva toženka podala številne pripombe in opozorila na nejasnosti ter izrecno opozorila na nasprotja z mnenjem izvedenca G. G., na njeno argumentirano kritiko pa izvedenec D. D. ni zadovoljivo odgovoril. Pisna izjava, ki jo je posredoval sodišču v kateri naj bi odgovoril na pripombe toženk, ni dosegala standarda dopolnitve izvedeniškega mnenja, ter je bila prežeta z neprimernimi komentarji in odražala subjektivni pogled na (zlasti) pravna vprašanja, (dodatne) strokovne argumentacije pa ni vsebovala.

21. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje v novem sojenju svojo odločitev glede vprašanja, ali je bila tožnica v času podpisa sporazuma in pogodbe razsodna in posledično poslovno sposobna utemeljeno oprlo na izvedensko mnenje izvedenca prof. dr. G. G., dr. med., specialista psihiatrije. Pritožbeno sodišče najprej poudarja, da so povsem pavšalni pritožbeni očitki, da je njegovo mnenje nestrokovno, nepopolno in pristransko. Nasprotno, izvedensko mnenje temelji na mednarodni klasifikaciji bolezni in na validiranih diagnostičnih postopkih, je jasno, popolno, logično in notranje skladno ter brez pomanjkljivosti, pri čemer je že sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da se izvedenec dr. G. G. ni opredeljeval do ugotavljanja dejanskega stanja in je slednje prepustil sodišču. Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da je izvedenec pojasnil, zakaj se ni pokazala potreba po pritegnitvi kliničnega psihologa, saj je v spisu namreč že bilo mnenje, v sklopu katerega je bilo opravljeno psihološko testiranje tožnice kot preiskovanke in da je do podobnih zaključkov glede osebnostnih značilnosti tožnice prišel tudi sam.

22. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo ugotovitve izvedenca dr. G. G., da pri tožnici dne 7. 10. 2016, ko je podpisala sporna dokumenta, ni mogoče ugotoviti kake psihične motnje ali drugega psihičnega stanja, ki bi ji onemogočala, da ne bi bila sposobna z lastnimi dejanji in voljo pridobivati pravic in prevzemati obveznosti v pravno poslovnih razmerjih, kakor tudi ne kakšne psihične motnje ali psihičnega stanja, zaradi katere ne bi bila sposobna zavedati se vedenja in ravnanja oziroma znala presoditi kakšen pomen in posledice imajo njena voljna dejanja.

23. Ker je izvedenec dr. G. G. ugotovil, da so bile sposobnosti tožnice v kritičnem času zmanjšane, vendar ne bistveno, tudi ni utemeljeno stališče pritožbe, da sodišče prve stopnje ne bi smelo spregledati, da je bila tožnica (vsaj) v stanju zmanjšane prištevnosti, kar naj bi vplivalo na njeno presojo, ter da ni bila sposobna ravnati z ustrezno skrbnostjo. Za takšno stališče v ugotovitvah izvedenca dr. G. G., ni podlage.

24. Ker je glede na vse navedeno pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

25. Tožnica sama krije svoje stroške pritožbe, saj s pritožbo ni uspela (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP). Ker gre za spor o prenehanju delovnega razmerja, vsi denarni zahtevki pa temeljijo na posledici prenehanja delovnega razmerja, toženki v skladu s petim odstavkom 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/04 in nasl.) sami krijeta svoje stroške odgovorov na pritožbo, ne glede na uspeh.