Jedro

Sodišče prve stopnje je glede zavrnitve izvedbe dokaza z zaslišanjem dolžnice v zvezi z odločilnim dejstvom, ali je obravnavana nepremičnina dolžničin dom, podalo neutemeljene in nezadostne razloge, pri čemer je tudi prestrogo razlagalo zahteve trditvega bremena in opustilo svojo obveznost materialnega procesnega vodstva. Razlogi so do določene mere tudi nejasni.

Ker je sodišče prve stopnje prenagljeno zavzelo stališče, da ne gre za poseg v dolžničino pravico do spoštovanja doma, tudi ni moglo ustrezno opraviti tehtanja nasprotujočih si interesov upnika in dolžnika, ki ga zahteva določilo prvega odstavka 71. člena ZIZ.

Sodišče prve stopnje mora v tovrstni posebej občutljivi zadevi, kjer dolžnica tudi zatrjuje zelo prizadeto zdravstveno stanje, pristopiti do možnosti dolžnice, da se učinkovito izjavi, posebej skrbno. Sodišče prve stopnje ne bi smelo opreti svoje odločitve le na očitku pomanjkljivih trditev, ker samo ni izvedlo svoje obveznosti opozorila na pomanjkljivost iin ni dalo stranki možnosti dopolnitve procesnega gradiva.

Sodišče druge stopnje pojasnjuje, da je življenjsko sprejemljivo, da lahko živi posameznik tudi na dveh naslovih in oba prostora pojmuje kot svoj dom. Pomembna je le določena intenzivnost povezave (vezi) s prostorom. Pri tem ni nujno, da gre za objekt ali prostor, kjer ima posameznik formalno prijavljeno stalno prebivališče, čemur neutemeljeno daje sodišče prve stopnje odločilno težo. Lahko je celo objekt ali prostor, ki ga posameznik zaseda nezakonito.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se razveljavi in zadeva vrne v nov postopek.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je predlog dolžnice za odlog izvršbe zavrnilo (I. točka izreka) in odločilo, da mora dolžnica upniku povrniti 335,99 EUR nadaljnjih izvršilnih stroškov (II. točka izreka).

2. Dolžnica v pravočasni pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje nepravilno ugotovilo odločilno dejstvo, kje ima dolžnica stalno prebivališče. Dolžnica je zatrjevala, da nepremičnina parc. št. 1624 k.o. N. predstavlja njen dom. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno zavrnilo dokaz z zaslišanjem dolžnice o tem odločilnem dejstvu. Stalno prebivališče ima tam sedaj tudi formalno prijavljeno od dne 20. 9. 2019. Gre za stanovanjsko in ne „počitniško“ hišo, v kateri dolžnica prebiva in ima v njej shranjene svoje osebne in gospodinjske stvari. Tudi razlogi sodišča prve stopnje, da navedbe o slabem zdravstvenem stanju dolžnice niso upoštevne, temeljijo na napačni ugotovitvi, da navedena nepremičnina ni dolžničin dom. Dolžnica je predlagala odlog do odločitve o izrednem pravnem sredstvu in ne neomejeno. Sodišče prve stopnje ni opravilo tehtanja nasprotujočih interesov upnice in dolžnice in presoje intenzivnosti odškodovanja ene ali druge, niti presojalo verjetnega uspeha dolžnice s pravnim sredstvom, zaradi katerega je predlagala odlog. Predlaga spremembo izpodbijanega sklepa tako, da se predlogu za odlog ugodi, podrejeno pa predlaga njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve v nov postopek. Priglaša pritožbene stroške.

3. Upnica ni podala odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Z namenom uresničevanja dolžnikove pravice do izjave v postopku obstaja načelna dolžnost sodišča, da izvede predlagane dokaze glede odločilnih dejstev, z nedopustno zavrnitvijo pa to pravico krši (8. točka drugega odstavka 339. člena Zakona o pravnem postopku - v nadaljevanju ZPP v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju - v nadaljevanju ZIZ).1 Sodišče lahko zavrne dokazni predlog le iz utemeljenih razlogov. Sodišče prve stopnje pa je glede zavrnitve izvedbe dokaza z zaslišanjem dolžnice v zvezi z odločilnim dejstvom, ali je obravnavana nepremičnina dolžničin dom, podalo neutemeljene in nezadostne razloge, pri čemer je tudi prestrogo razlagalo zahteve trditvega bremena in opustilo svojo obveznost materialnega procesnega vodstva. Razlogi so do določene mere tudi nejasni, saj je sodišče prve stopnje najprej zavzelo nekonkretizirano stališče, da dolžnica svojih navedb, da je navedena nepremičnina njen dom, ni z ničemer izkazala, nato pa zavzelo stališče, da ne bo izvedlo predlaganega dokaza z zaslišanjem dolžnice.

6. Pojasnilo sodišča prve stopnje, da so trditve pomanjkljive, pa v obravnavani zadevi samo zase ne more pomeniti razloga za zavrnitev dokaznega predloga. Prvič zato, ker je sama navedba, da se posega v nepremičnino, ki je njen dom, že zadostna, saj gre za odločilno okoliščino, ki jo kot tako tudi navede sodišče prve stopnje. Drugič zato, ker je sodišče prve stopnje ocenilo, da so trditve (le) pomanjkljive, kar bi moralo odpraviti na podlagi obveznosti materialnega procesnega vodstva (285. in 286.a člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Prav materialno procesno vodstvo je v vlogi krepitve učinkovitega uresničevanja pravice do izjave in protiutež pretirani strogosti razpravnega načela. Po pojasnjenem sodišče prve stopnje ne bi smelo opreti svoje odločitve le na očitku pomanjkljivih trditev, ker samo ni izvedlo svoje obveznosti opozorila na pomanjkljivost in ni dalo stranki možnosti njene odprave.

7. Institut odloga izvršbe je izjemnega pomena za varstvo ustavno varovane dobrine doma (35. in 36. člena Ustave RS - v nadaljevanju URS). Sodišče prve stopnje mora v tovrstni posebej občutljivi zadevi, kjer dolžnica tudi zatrjuje zelo prizadeto zdravstveno stanje, pristopiti do možnosti dolžnice, da se učinkovito izjavi, posebej skrbno. Iz 71. člena ZIZ ne izhaja zahteva, da mora dolžnik že v predlogu za odlog navesti prav vse trditve (zadošča standard substanciranega navajanja),2 ki jih kasneje ne bi smel dopolnjevati, ampak le zakonske pogoje za odlog, ki se morajo ugotoviti v kontradiktornem postopku. Morebitna prekluzija v tovrstnem postopku bi morala biti kot omejitev pravice do izjave izrecno opredeljena, vendar zakonodajalec tega ni storil, zato je pravilno subsidiarno in smiselno upoštevati pravila pravdnega postopka, ki dopuščajo tudi kasneje dopolnjevanje trditvene in dokazne podlage predloga še na naroku (286. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Ni ovire, da izvršilno sodišče v navedeni pomembni zadevi narok tudi opravi (prvi odstavek 29.a člena ZIZ), kjer bo izvedlo dokazni postopek. Zaslišanje stranke sicer lahko izvede tudi zunaj naroka, če je to potrebno za razjasnitev posameznih vprašanj in predlogov strank (tretji odstavek 29.a člena ZIZ), kar pa ni ovira, da predhodno ne izvede materialnega procesnega vodstva in omeji navajanje novot s pisnim pozivom strankam (prvi odstavek 286.a ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Pri tem prepoved navajanja novot (prekluzija) ne zajema specifikacije (podrobnejše opredelitve, podrobnejše konkretizacije) že zatrjevanih dejstev.3

8. Tudi nadaljnji zaključek sodišča prve stopnje, da dolžnica na navedenem naslovu ne živi, ne da bi izvedlo predlagan dokaz, ni sprejemljiv, saj pomeni vnaprejšnjo negativno oceno dokaza, ki v zvezi z dokazovanjem odločilnih dejstev ni sprejemljiva.4 Sodišče druge stopnje še pojasnjuje, da je življenjsko sprejemljivo, da lahko živi posameznik tudi na dveh naslovih in oba prostora pojmuje kot svoj dom.5 Pomembna je le določena intenzivnost povezave (vezi) s prostorom.6 Pri tem ni nujno, da gre za objekt ali prostor, kjer ima posameznik formalno prijavljeno stalno prebivališče, čemur neutemeljeno daje sodišče prve stopnje odločilno težo. Lahko je celo objekt ali prostor, ki ga posameznik zaseda nezakonito.7

9. Vsa vprašanja, ki jih navaja sodišče prve stopnje v 7. točki obrazložitve, in na njih veže (neutemeljeno) očitek pomanjkljivih trditev, so lahko del kasnejše podrobnejše specifikacije (dodatne konkretizacije) že navedenih dejstev ali celo le del izvedbe dokazov, v kateri bo sodišče postavilo dolžnici ob zaslišanju ustrezna vprašanja za ugotovitev odločilnega dejstva, ali je obravnavana nepremičnina njen dom.

10. Ker je sodišče prve stopnje prenagljeno zavzelo stališče, da ne gre za poseg v dolžničino pravico do spoštovanja doma, tudi ni moglo ustrezno opraviti tehtanja nasprotujočih si interesov upnika in dolžnika, ki ga zahteva določilo prvega odstavka 71. člena ZIZ. S tem tudi ni ustrezno moglo presoditi pomena slabega zdravstvenega stanja, ki ga zatrjuje dolžnica. Zdravje je pomembna ustavna dobrina (tudi kot del telesne in duševne celovitosti - 35. člen URS), zato je zdravstveno stanje potrebno upoštevati pri presoji utemeljenosti odloga izvršbe.8 Spoštovanje pravice do doma je pri osebah, ki so v slabem zdravstvenem stanju še posebej pomembna, saj jim domače okolje nudi izjemno pomemben prostor za ozdravitev ali vsaj ohranjanje čim bolj kakovostnega osebnega življenja. Izguba doma pri tovrstnih posameznikih je intenzivnejši poseg, kot to velja pri zdravih posameznikih.

11. Ker že sama kršitev pravice do izjave pomeni absolutno bistveno kršitev postopka (8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), ki je razlog za razveljavitev sodne odločbe, je sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo, sklep razveljavilo in sodišču prve stopnje vrnilo zadevo v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

12. Sodišče prve stopnje bo moralo v novem postopku omogočiti dolžnici, da bo zaslišana. Sodišče prve stopnje pa bo tudi moralo dati dolžnici možnost, da dopolni trditve in navedbe dokazov, za katere meni, da so pomanjkljive. Pri tem bo moralo biti sodišče prve stopnje pozorno, kaj je že polje posameznih vprašanj v fazi dokazovanja dovolj konkretno opredeljenih odločilnih dejstev in kaj še polje prešibke trditvene podlage.

13. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je sodišče druge stopnje pridržalo za končno odločbo v skladu z določilom tretjega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.

1 Zobec, J. v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, Uradni list in GV Založba, Ljubljana 2006, 2. knjiga, str. 357. Betetto, N. v: prav tam, str. 611. 2 V pravni teoriji je v tej zvezi v civilnem postopku uveljavljena razrahljana teorija substanciranja, po kateri stranki ni treba navesti vseh pravotvornih (odločilnih) dejstev (torej tistih, ki so potrebna za sklepčnost predloga), pač pa je bistveno, ali je v predlogu navedeno toliko dejstev, da je mogoča identifikacija zahteve za sodno varstvo. Stranka mora navesti predvsem historični dogodek, iz katerega sklepa na utemeljenost v predlogu zahtevanega sodnega varstva. Primerjaj glede tožbe kot najpomembnejše vloge z zahtevo za sodno varstvo Galič, A.: Pravdni postopek, zakon s komentarjem. Uradni list in GV Založba, Ljubljana, 2006, 2. knjiga, str. 130. 3 Trditveno breme obsega odločilna (konstitutivna) dejstva, ne pa tudi vseh posameznih okoliščin primera - te znotraj istega dejstvenega substrata predstavljajo zgolj konkretizacijo prvotnih trditev, obenem pa praviloma na njih (v primeru oporekanja njihovega obstoja po izvedenem dokaznem postopku) tudi sloni ocena, ali odločilna (konstitutivna) dejstva obstajajo ali ne. Primerjaj Sodbo II Ips 10/2012. Glej tudi Sodbo II Ips 152/2013. 4 Več o tem glej Zobec, J. v: navedeno delo, str. 358. 5 V ustavnopravnem smislu so dom vsi prostori, v katerih človek biva in v njih upravičeno (razumno) pričakuje zasebnost. Pomembna je konkretna in trajajoča povezava z nepremičnino (primerjaj Šepec, M: KURS (2019). I. del, str. 351). S strani dolžnice zatrjevana okoliščina, da na navedenem naslovu prebiva polovico leta, že lahko kaže na tesno in trajajočo povezavo s prostorom kot pomembnim vidikom njene zasebnosti. 6 Predmet varstva pravice do spoštovanja doma so družbene in čustvene vezi posameznika do prostora (objekta), ki ga šteje za svoj dom. Ustavno sodišče RS je v Odločbi, št. U-I-64/14 pojasnilo:“Pojem dom iz 8. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP) je avtonomni pojem, ki ni odvisen od ureditve v domačem pravu. Dom ni varovan zgolj v funkcionalnem smislu, temveč tudi simbolno. Pravica do spoštovanja doma varuje prostorske in družbene vidike zasebnosti, v povezavi z jedrom pravice do družinskega in zasebnega življenja. Iz sodne prakse ESČP je mogoče izluščiti, da ESČP v okviru pravice do spoštovanja doma varuje tri vrednote: varnost, zasebnost ter družbeno in čustveno navezanost posameznika na določen prostor. Ali nastanitev posameznika na določenem prostoru že pomeni dom, je odvisno od konkretnih okoliščin, med katerimi je najpomembnejša zadostna in nepretrgana vez z določenim prostorom (9. točka obrazložitve odločbe).“ Glej tudi Odločbo, št. Up-619/17. 7 Prav tam v Odločbi, št. U-I-64/14. 8 Primerjaj VSM Sklep I Ip 817/2017.