Jedro

Pogodbeno določilo o sporazumu o odpovedi pogodbe o zaposlitvi po prvi alineji drugega odstavka XI. točke pogodbe o zaposlitvi (kot primeru, ko tožniku pripada odpravnina) je treba razlagati kot sporazumno odpoved oziroma sporazumno razveljavitev pogodbe o zaposlitvi iz 79. člena ZDR. Po tej določbi je pogoj za veljavnost razveljavitve pogodbe o zaposlitvi pisna oblika sporazuma – v nasprotnem primeru sporazum ne velja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka krije sama svoje stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika za plačilo odpravnine v znesku 188.657,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in stroški postopka ter naložilo tožniku, da povrne toženi stranki njene stroške postopka.

2. Ugotovilo je, da tožnik uveljavlja odpravnino v skladu s prvo alinejo drugega odstavka XI. točke pogodbe o zaposlitvi, ki določa, da mu (kot bivšemu direktorju tožene stranke) pripada odpravnina, „če se pogodbeni stranki sporazumeta o odpovedi pogodbe o zaposlitvi (razrešitev brez utemeljenega razloga) s hkratnim prenehanjem delovnega razmerja direktorja – v višini 24-kratnika direktorjeve zadnje izplačane plače pred prenehanjem delovnega razmerja.“ Nadalje je ugotovilo, da je tožnik podal predlog za predčasno razrešitev z mesta direktorja družbe z dnem 28. 2. 2005, ter da je bil na skupščini tožene stranke tega dne predčasno razrešen. Vprašanje razrešitve je sodišče ločilo od vprašanja prenehanja delovnega razmerja in pri tem poudarilo, da bi bil tožnik upravičen do odpravnine na podlagi citirane točke pogodbe o zaposlitvi ob doseženem sporazumu o odpovedi pogodbe o zaposlitvi in hkratnem prenehanjem delovnega razmerja. Obrazložilo je, da je tožnik podal predlog za prenehanje pogodbe o zaposlitvi z vlogo, ki ima naslov „sporazumna prekinitev delovnega razmerja“, in sicer dne 20. 2. 2005, pri čemer sodišče ni dvomilo v to, da je želel doseči prenehanje pogodbe o zaposlitvi s sporazumom; pogodba mu je sicer prenehala z 28. 2. 2005, nakar se je naslednji dan že zaposlil pri drugem delodajalcu. Kljub temu v nadaljevanju ni presodilo, da je do pisnega sporazuma dejansko prišlo, saj tožnikov dopis z dne 20. 2. 2005 ne pomeni tudi tega, da je tožena stranka sprejela predlog za sporazumno prenehanje pogodbe o zaposlitvi, to pa ne izhaja niti iz sklepa skupščine o tožnikovi razrešitvi. Sodišče se je oprlo tudi na določbo 79. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002).

3. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi in pravnimi razlogi sodišča prve stopnje in poudarilo, da dopis tožnika z dne 20. 2. 2005 ne pomeni sklenitve sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, saj njegovi ponudbi ni sledil formalni in dejanski sprejem takšne ponudbe s strani tožene stranke. Tudi notarski zapis sklepa skupščine o tožnikovi razrešitvi z mesta direktorja z dne 28. 2. 2005 ne pomeni sprejema ponudbe za prenehanje pogodbe o zaposlitvi.

4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo, v kateri se sklicuje na vse revizijske razloge. Navaja, da je sodišče druge stopnje v nasprotju z izvedenimi dokazi in listinami v spisu na strani 3 obrazložitve štelo, da tožnik ni dokazal, da je tožena stranka prejela njegov dopis z dne 20. 2. 2005, izpodbijana sodba pa nima razlogov glede pritožbenih navedb v zvezi z razlogi sodbe sodišča prve stopnje, ki je njegov dopis z dne 20. 2. 2005 štelo za odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delavca. Dopis ni odpoved pogodbe o zaposlitvi; sodišče bi moralo v skladu z določbami ZDR ugotavljati, ali je šlo za sporazumno odpoved, vendar o tem sodba nima razlogov. Tožnikova pogodba o zaposlitvi ne zahteva sklenitve pisnega sporazuma o odpovedi pogodbe o zaposlitvi. V nasprotju z listinami v spisu in izvedenimi dokazi je tudi presoja sodišča druge stopnje, da je tožnik na lastno iniciativo predlagal razrešitev z dnem 28. 2. 2005. Hkrati je s tem sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, saj razrešitev ni bila v njegovi domeni, temveč domeni skupščine tožene stranke. Ker ni podal odpovedi pogodbe o zaposlitvi, notarski zapis o njegovi razrešitvi, ki ima značaj konstitutivnega akta o prenehanju poslovodne funkcije, kaže na soglasje volj strank o sporazumnem prenehanju pogodbe o zaposlitvi. Priložen dopis z dne 20. 2. 2005 jasno kaže, da se je tožnik zgolj strinjal s sporazumnim prenehanjem pogodbe o zaposlitvi. Sodišče druge stopnje je tudi zmotno uporabilo materialno pravo v zvezi z 79. členom ZDR, ki določa, da mora biti sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi v pisni obliki, saj je v konkretnem primeru treba presojati to pogodbo v obligacijskopravnem in ne v delovnopravnem smislu, to pa jasno izhaja tudi iz določbe prve alineje drugega odstavka XI. točke tožnikove pogodbe o zaposlitvi. Sodišče druge stopnje je pri tem prezrlo sklicevanje tožnika na sodbo Vrhovnega sodišča VIII Ips 109/2004. 5. Tožena stranka v odgovoru na revizijo predlaga zavrnitev revizije in uveljavlja povračilo stroškov za odgovor.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj. in prvi odstavek 384. člena ZPP, v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – v nadaljevanju ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

8. Sodišče druge stopnje se je že v uvodnem preizkusu sodbe sodišča prve stopnje strinjalo z dejanskimi in pravnimi razlogi sodišča prve stopnje, to sodišče pa ne izhaja iz tega, da tožena stranka ne bi prejela tožnikovega dopisa z dne 20. 2. 2005. Glede na to je tudi zapis v sodbi sodišča druge stopnje na strani 3, da tožnik ni dokazal, da je tožena stranka dopis dejansko prejela, potrebno šteti za pisno napako, torej bi se ta zapis moral pravilno glasiti: „dejansko sprejela“. Sicer pa tudi to ni odločilnega pomena, saj je sodišče druge stopnje v nadaljevanju dejansko izhajalo iz tega, da bi, v kolikor je takšen dopis utegnil predstavljati ponudbo tožnika, moral s strani delodajalca (tožene stranke) „slediti formalni in dejanski sprejem ponudbe, ter v tej zvezi ustrezen pisni sporazum“ oziroma sporazumna razveljavitev v skladu z 79. členom ZDR. Izpodbijana sodba sodišča druge stopnje torej ne temelji na tem, da tožena stranka ni prejela tožnikove vloge z dne 20. 2. 2005, zaradi česar ni utemeljen očitek bistvene kršitve določb postopka.

9. Nadalje se tožnik neutemeljeno sklicuje na to, da sodba sodišča druge stopnje nima razlogov glede njegovih pritožbenih navedb v zvezi s tem, da je sodišče prve stopnje njegov dopis z dne 20. 2. 2005 štelo kot odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delavca, saj kaj takšnega ne izhaja iz razlogov sodbe sodišča prve stopnje, tožnik pa kaj takšnega tudi ni trdil in uveljavljal v pritožbi. Sodbi sodišč druge in prve stopnje imata tudi jasne razloge o tem, da tožnik ni uspel dokazati, da bi mu pogodba o zaposlitvi prenehala s sporazumno razveljavitvijo. Neutemeljen je tudi očitek bistvene kršitve določb postopka, češ da je zaključek sodišča druge stopnje (pred tem pa tudi sodišča prve stopnje), da je na lastno iniciativo podal predlog za razrešitev, v nasprotju z listinami v spisu in izvedenimi dokazi. Tožnik pri tem ne konkretizira, v čem konkretno vidi nasprotje, zlasti glede na na dejstvo, da sta se sodišči druge in prve stopnje oprli na njegov pisni predlog za predčasno razrešitev z dne 28. 2. 2005, ki je podpisan (in se nahaja v prilogi spisi B2), in na sklep skupščine tožene stranke, iz katerega izhaja, da se tožnik predčasno razreši na njegov predlog (prav tako v prilogi spisa B1).

10. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

11. V zvezi s pravico tožnika do odpravnine je treba prvenstveno izhajati iz njegove pogodbe o zaposlitvi oziroma citirane določbe prve alineje drugega odstavka XI. točke pogodbe o zaposlitvi in pri tem poudariti, da pogodbeni stranki v pogodbi nista določili drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, kot jih predvideva ZDR (75. člen ZDR, v povezavi z 72. členom ZDR), temveč se v prvem odstavku XI. točke pogodbe o zaposlitvi sklicujeta le na redno in izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, pri tem pa na razloge in roke, ki so določeni z ZDR. Glede na to je tudi pogodbeno določilo o sporazumu o odpovedi pogodbe o zaposlitvi po prvi alineji drugega odstavka XI. točke pogodbe o zaposlitvi (kot primeru, ko tožniku pripada odpravnina) treba razlagati kot sporazumno odpoved oziroma sporazumno razveljavitev pogodbe o zaposlitvi iz 79. člena ZDR. Po tej določbi je pogoj za veljavnost razveljavitve pogodbe o zaposlitvi pisna oblika sporazuma – v nasprotnem primeru sporazum ne velja. Nasprotne revizijske navedbe niso utemeljene.

12. Iz tožnikovega dopisa z dne 20. 2. 2005, z naslovom „sporazumna prekinitev delovnega razmerja,“ izhaja, da se le ta „strinja s sporazumno prekinitvijo delovnega razmerja z 28. 2. 2005“ in da naslovnika (toženo stranko) „v pričakovanju potrditve predloga lepo pozdravlja“. Ta vsebina bi sicer lahko kazala na neke pogovore med strankama o sporazumnem prenehanju pogodbe, vendar kaže tudi, da je za potrditev predloga potrebno (pisno) soglasje tožene stranke (tožnik namreč od nje pričakuje potrditev predloga), do katerega pa ni prišlo, saj takšne pisne potrditve ni bilo.

13. Vrhovno sodišče je že sprejelo stališče, da za veljavnost sporazuma ni odločilno, ali je sklenjen v eni (skupni) listini, saj praksa in teorija priznavata veljavnost sporazuma tudi za primer, ko stranki podata izjavo vsaka na svoji listini, pri tem pa je pomembno, da sta izjavi po vsebini skladni in pisni (sodba VIII Ips 109/2004), vendar pa to stališče v konkretnem primeru ni odločilno, saj tožnik ni uspel dokazati, da je do sporazumne razveljavitve pogodbe o zaposlitvi (v pisni obliki) sploh prišlo. Na takšno presojo tudi ne vpliva dejstvo, da je 28. 2. 2005 podal predlog za predčasno razrešitev, ki mu je tožena stranka istega dne ugodila s sklepom skupščine, saj se ta sklep dejansko nanaša le na predčasno razrešitev z mesta direktorja (na statusno pravno vprašanje) in ne tudi na dejstvo prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi ter način takšnega prenehanja. Kot tožnik že sam pravilno opozarja, je treba ločevati statusnopravni in delovnopravni položaj direktorja; prav zato tudi predčasne razrešitve ni mogoče šteti za potrditev sklenitve dogovora o sporazumni razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi.

14. Dejstvo je torej, da je tožniku prenehala pogodba o zaposlitvi pri toženi stranki z dnem 28. 2. 2005, da se je takoj naslednjega dne zaposlil pri drugem delodajalcu, da ni nikoli izpodbijal oziroma zahteval ugotovitve nezakonitosti prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi in da v tem postopku ni dokazal, da je med strankama dejansko prišlo do sporazumnega prenehanja pogodbe o zaposlitvi, torej načina prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, ob katerem bi bil v skladu s citirano določbo njegove pogodbe o zaposlitvi upravičen do odpravnine.

15. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.

16. Ker odgovor na revizijo ni v ničemer pripomogel k odločitvi revizijskega sodišča, je le to sklenilo tudi, da tožena stranka krije sama svoje stroške tega odgovora (prvi odstavek 155. člena ZPP, v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).