Jedro

Tožnik zahteva plačilo odškodnine za škodo, ki jo je utrpel spornega dne pri sestopanju s skladovnice pragov, ko je stopil na lesen tram, ki se mu je spodmaknil, zaradi česar je padel in si poškodoval desno nogo. Tožena stranka delavcem ni dala navodil za pravilno zlaganje pragov (ki bi morali biti zloženi stopničasto in ne navpično), prav tako jim ni dala navodil za sestop iz navpično zložene skladovnice pragov in jim za to tudi ni zagotovila ustreznega pripomočka. Zato je podana krivdna odgovornost prvotožene stranke za nastali škodni dogodek in njegove posledice.

Sodna praksa kot škodo zaradi stroškov za tujo pomoč in nego priznava tudi pomoč in nego, ki jo oškodovancu nudijo (brezplačno) družinski člani. Tožniku so pomoč nudili brat in njegova žena ter dve hčerki, in sicer pri vožnji, nakupih, osebni negi in higieni ter oblačenju. Nato je odšel domov v Bosno, kjer mu je pomoč in nego nudila žena. Zato je tožbeni zahtevek iz tega naslova utemeljen.

Izrek

I. Pritožbama toženih strank se delno ugodi in se delno spremeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v: - I. točki izreka tako, da se znesek odškodnine za nematerialno škodo, ki sta jo tožeči stranki dolžni solidarno plačati toženi stranki, zniža na 23.500,00 EUR, višji tožbeni zahtevek iz tega naslova (v višini 4.000 EUR) pa se zavrne; - v IV. točki izreka tako, da se znesek stroškov postopka, ki sta jih toženi stranki solidarno dolžni povrniti tožeči stranki, zniža na 1.697,93 EUR, znesek stroškov postopka, ki jih je dolžna tožeča stranka povrniti prvotoženi stranki, pa se zviša na 540,13 EUR, ki jih je dolžna povrniti v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

II. V ostalem se pritožbi toženih strank in v celoti pritožba tožeče stranke zavrnejo in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, prvotoženi stranki pa je dolžna povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 188,93 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila. Prvotožena stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo, drugotožena stranka pa sama krije stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da sta toženi stranki dolžni solidarno plačati tožniku odškodnino za nematerialno škodo v znesku 27.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 10. 2011 do plačila (I. točka izreka) in odškodnino za materialno škodo v znesku 1.985,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 10. 2013 do plačila (II. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek, da sta toženi stranki tožniku dolžni solidarno plačati odškodnino za nematerialno škodo v znesku 1.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 10. 2011 do plačila in odškodnino za materialno škodo v znesku 3.215,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 10. 2013 do plačila (III. točka izreka). V zvezi s stroški postopka je odločilo, da: - sta toženi stranki dolžni v 15 dneh od vročitve sodbe sodišča prve stopnje tožniku solidarno plačati stroške postopka v znesku 1.946,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila, - sta toženi stranki za tožnika dolžni solidarno plačati 393,88 EUR stroškov iz naslova sodne takse na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka izpolnitvenega roka do plačila, - je tožeča stranka dolžna v 15 dneh od vročitve sodbe povrniti stroške postopka prvotoženi stranki v višini 302,47 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila, - drugotožena stranka sama krije svoje stroške postopka (IV. točka izreka sodbe).

2. Toženi stranki vsaka zase vlagata pritožbi zoper ugodilni del ter odločitev o pravdnih stroških (zoper I. in IV. točko izreka navedene sodbe) iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi zmotne uporabe materialnega prava, zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb postopka. Pritožbenemu sodišču predlagata, da pritožbama ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa, da se sodba v izpodbijanem delu razveljavi in zadeva vrne v novo odločanje prvostopenjskemu sodišču, v obeh primerih pa tožnici naloži plačilo stroškov postopka.

3. Prvotožena stranka v pritožbi navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati vsaj soprispevek tožnika, saj je zaradi malomarnosti in nepazljivosti stopil na tram, ki se ob zloženih pragovih ne bi smel nahajati. Tožnik bi moral poskrbeti, da bi bili tramovi odloženi izven transportnih poti, kar je izpovedal tudi A.A.. Neutemeljen je zaključek sodišča, da delavci niso imeli navodil, da odvržene tramove pospravljajo ves čas delovnega procesa in da jim delovodja ni določil, v kakšnem časovnem intervalu naj izvedejo pospravljanje teh tramov. Zato je neutemeljen zaključek, da je bila dolžnost delavcev pospraviti tramove ob koncu dela. Delavcem tudi ni bilo dovoljeno odlagati odvečnih tramov na pohodne površine, kar je izpovedal B.B.. Sodišče bi moralo pri presoji, ali so bili delavci seznanjeni s tem, kako se je treba povzpeti na skladovnico pragov in z nje sestopiti, upoštevati vsa navodila, ki so bila dana delavcem. O tem sta izpovedala A.A. in B.B.. Sodišče ni ugotavljalo soprispevka tožnika, ki znaša vsaj 70 %. Tožnik bi moral upoštevati lastnosti trama, na katerega je stopil. Sodišče tudi ni obrazložilo zaključka o obstoju vzročne zveze, zato iz obrazložitve izpodbijane sodbe niso razvidni argumenti za njen izrek. Prvotožena stranka se pri tem sklicuje na odločbi Ustavnega sodišča RS, opr. št. Up-147/09 in Up-184/98. Posledice, ki so tožniku nastale, niso v vzročni zvezi s škodnim dogodkom, in sicer zaradi tožnikove bolezni, ki izhaja tudi iz odločbe ZPIZ z dne 31. 12. 2012. Bolezen je občutno vplivala na vzročno zvezo med škodnim dogodkom in škodo, ki je tožniku nastala. Posledice bi bile manjše, če tožnik ne bi bolehal že pred škodnim dogodkom. Sodišče pa se je oprlo na izvedensko mnenje glede vpliva predhodne poškodbe na nastalo škodo in neutemeljeno zaključilo, da je invalidnost v zvezi z desnim kolenom v 90 % posledica poškodbe pri delu. Izpodbijana sodba nima dokazne ocene glede izvedenskega mnenja. Prvotožena stranka je že v pripombah na izvedensko mnenje z dne 17. 12. 2015 navajala, da je mnenje neobrazloženo glede zaključka, da je večina tožnikovih težav posledica obravnavane poškodbe pri delu. Svojega zaključka izvedenec ni obrazložil niti na naroku dne 2. 3. 2016. Sodišče prve stopnje ni zadostno obrazložilo zavrnitve dokaznega predloga prvotožene stranke po postavitvi drugega izvedenca. Sodišče tudi ni obrazložilo, zakaj je kot primerljivo zadevo vzelo primer VS002117. 4. Drugotožena stranka v pritožbi izpostavlja, da tožnik zlaganje tramov opravlja že 15 let, kar pomeni, da je bil seznanjen z delom in delovnim okoljem. Tožnik je ob sestopanju vedel, da so na dnu skladovnice odvečni tramovi, ki so zaradi svojih lastnosti (8 x 8 cm) podobni okroglim predmetom, in se lahko zamaknejo. Napačen je zato zaključek sodišča, da je tožnik ravnal s previdnostjo povprečno skrbnega delavca. Tožnik je bil nepredvidljiv in nepreviden pri delu, sestopanje s skladovnice pa ob povprečni skrbnosti in previdnosti ni nevarno. Zato bi sodišče moralo upoštevati vsaj tožnikovo soodgovornost za nastali škodni dogodek. Drugotožena stranka se pritožuje tudi glede višine dosojene odškodnine. Znesek iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem je glede na izvedensko mnenje in na novejšo sodno prakso previsok, primerna odškodnina bi bila 10.000 EUR. Operacija kolena je bila izvajana artroskopsko, pri takšni operaciji so nevšečnosti manjše in ne tako izrazite kot pri klasičnem operativnem posegu, bolečine manjše, rehabilitacija kolena pa hitrejša. Previsoka je tudi odškodnina za strah, saj intenzivnost strahu ni bila tako močna, da bi tožniku porušila notranje duševno ravnovesje, zato bi bila primerna odškodnina 1.500,00 EUR. Sodišče je previsoko odškodnino tožniku dosodilo tudi iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti, pri čemer je presojalo le dejstvo, da je invalid III. kategorije, ni pa presojalo, kako ugotovljene posledice vplivajo na tožnikovo življenje in ali zaradi morebitnih posledic tožnik trpi. Sodišče tudi ni pravilno ocenilo mnenja izvedenca, v kakšni meri na posledice poškodbe vplivajo prejšnje tožnikove težave s kolenom. Izvedenec je pojasnil, da je tožnikova prejšnja poškodba vplivala na počasnejše zdravljenje poškodbe. Sodišče bi moralo pri višini prisojene odškodnine upoštevati prejšnje tožnikove težave s kolenom. V primeru, ki ga je sodišče navedlo (opr. št. Cp 3079/2012), so se degenerativne spremembe odrazile in ugotovile šele v času poškodbe in vplivale na njeno zdravljenje. Tožnik pa je za težave s kolenom vedel že pred poškodbo, zato je primerna odškodnina 8.000,00 EUR. Tožnik pri hoji komaj nakazano šepa, kar ne predstavlja skaženosti, pri čemer tožnik ni izjavil, da duševno trpi zaradi tega ali da šepanje sproža negativna čustva pri drugih. Tožnik je v času zdravljenja potreboval pomoč za enostavna življenjska opravila (opr. št. II Cp 993/2013), ki pa ne presegajo medsebojne pomoči zakoncev, zato je njegov zahtevek za povračilo te škode neutemeljen. Sicer pa je urna postavka 5,00 EUR previsoka, skladno s sodno prakso (opr. št. II Cp 2220/2013) znaša urna postavka za tujo nego in pomoč 3,00 EUR.

5. Zoper zavrnilni del glede materialne škode (druga alineja III. točke izreka) in zoper odločitev o stroških (IV. točka izreka) se pritožuje tožnik iz pritožbenih razlogov nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni in toženima strankama naloži v plačilo preostalih 3.215,04 EUR in stroške postopka na obeh stopnjah, podredno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje. Sodišče prve stopnje si napačno tolmači odločitev Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 182/2013. Škoda iz naslova tuje nege in pomoči je nastala tedaj, ko je prenehala potreba po tuji pomoči in šele takrat je bilo mogoče določiti obseg škode. Tuja pomoč je bila pri tožniku potrebna do vključno aprila 2011, zato do vložitve tožbe 17. 12. 2013 tožbeni zahtevek iz tega naslova ni zastaral. Sodišče bi zato moralo tožniku prisoditi še 2.410,00 EUR. Kot je VS RS zapisalo v sodbi opr. št. II Ips 129/2012, sta tuja pomoč in stroški prevozov netipična oblika materialne škode, ki se v denarni znesek materializira šele s sodbo. Tako je materialna škoda iz naslova prevozov nastala šele, ko je bil opravljen zadnji prevoz v zvezi z zdravljenjem. Prevoze so opravljali domači, zato gre za obliko tuje pomoči. Zato je napačen zaključek sodišča, da je zahtevek iz tega naslova zastaral. Sodišče bi tožniku moralo prisoditi odškodnino v višini 1.159,94 EUR. Sodna praksa višjih sodišč v zvezi s tem res ni enotna, a ni življenjsko, da bi oškodovanec moral vlagati tožbo za vsak prevoz posebej. Sodišče prve stopnje bi moralo pri izračunu pravdnih stroškov upoštevati, da je bil sporen tudi temelj zahtevka, zato so z dokazovanjem temelja nastali najvišji stroški. Sodišče bi svojo odločitev moralo opreti na tretji odstavek 154. člena ZPP, saj tožnik s svojim zahtevkom ni uspel le v sorazmerno majhnem delu, v zvezi s katerim pa toženima strankama niso nastali posebni stroški.

6. Tožnik v odgovoru na pritožbi toženih strank izpostavlja, da tudi morebitno nepravilno ravnanje drugih delavcev, ki tramov niso pospravljali, prvotožene stranke ne bi razbremenilo odgovornosti za nastalo škodo, saj prvotožena stranka za tako ravnanje svojih delavcev odgovarja objektivno. Nedovoljena pritožbena novota so pritožbene navedbe, da je bil tožnik seznanjen z možnostjo, da so na dnu skladovnice odvrženi tramovi, ki jih ne bi smel uporabiti pri sestopanju in da bi lahko vedel, da je tram zaradi svojih dimenzij podoben okroglemu predmetu. Tekom pravde sta namreč toženi stranki tožniku očitali le, da je stopil na tram, ki bi ga moral sam odstraniti. Sodišče prve stopnje je sprejelo pravilno odločitev, da tožniku ni mogoče očitati soprispevka k nastanku škodnega dogodka. Pravilna pa je tudi odločitev glede višine prisojene odškodnine. Sodna praksa, na katero se prvotožena stranka neobrazloženo sklicuje, ne more biti edini kriterij pri odmeri višine odškodnine. Sodišče prve stopnje je opravilo ustrezno umestitev med podobne primere v sodni praksi. Nepravilno je stališče, da bi moralo sodišče postaviti drugega izvedenca, ker je postavljeni izvedenec pojasnil, da je objektivno zelo težko pojasniti, kako je vplivala začetna obraba notranjega dela kolenskega sklepa na potek tožnikovega zdravljenja. V zvezi s stroški tuje pomoči tožnik navaja, da noben predpis ne nalaga ženi ali drugemu družinskemu članu obveznosti, da namesto povzročitelja odpravljajo škodo in da so to dolžni opravljati brezplačno ali za nižjo ceno od tretjih oseb. Tako nudenje pomoči presega okvir pomoči, ki se od družinskih članov pričakuje. Izpostavljanje tožnikove osebne okoliščine (da je v zakonskem stanu), zaradi katere se mu odreka pravica do odškodnine, pa je diskriminatorno in v nasprotju z ustavno pravico do enakosti in do sodnega varstva. Tako stališče je zavzeto tudi v sodbah Višjega sodišča, opr. št. I Cp 590/2011, II Cp 3691/2010, I Cp 3917/2009 in I Cp 1687/2009. Tudi očitek, da je urna postavka 5,00 EUR pretirana, ker naj bi bila nudena pomoč strokovno nezahtevna, nima podlage v dejanskem stanju. Sklicevanje na sodbo Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. II Cp 2220/2013, v kateri je bila primerna postavka določena v višin 3,00 EUR, ni utemeljeno, saj je sodišče v tej zadevi zmotno ugotovilo dejansko stanje. Višje sodišče je sicer že v številnih primerih za primerno štelo postavko štelo postavko v višini 5,00 EUR.

7. Prvotožena stranka v odgovoru na pritožbo izpostavlja pravilnost odločitve sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu, predvsem glede zastaranja dela tožbenega zahtevka iz naslova plačila prevozov. Pri tem se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 182/2013. Tožnika pri vložitvi tožbe ni oviral noben predpis, tožbo pa bi lahko glede na nove odškodninske zahtevke primerno razširil oziroma bi vložil novo tožbo.

8. Pritožbi toženih strank sta delno utemeljeni, pritožba tožeče stranke pa ni utemeljena.

9. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavljata pritožbi toženih strank.

10. Sodišče prve stopnje ni storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je sodba jasno obrazložena in vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih. Ni utemeljena pritožbena navedba prvotožene stranke, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo zaključka o obstoju vzročne zveze, predvsem glede vzročne zveze med škodnim dogodkom in posledicami, ki so tožniku nastale zaradi njegove bolezni in ne zaradi škodnega dogodka. Po obširno izvedenem dokaznem postopku je namreč ugotovilo obstoj krivdne odgovornosti tožene stranke za nastanek škodnega dogodka, v katerem je tožnik utrpel škodo, v zadostni meri pa je pojasnilo tudi svoj zaključek o tem, da so tožnikove težave z desnim kolenom in invalidnost III. kategorije v večji meri posledica obravnavanega škodnega dogodka in ne tožnikove bolezni. Sodišče prve stopnje se je opredelilo tudi do izvedenskega mnenja, saj ga je upoštevalo pri presoji pravične odškodnine, ki pripada tožniku. V zvezi s tem je izpostavilo, da je izvedensko mnenje izdelano vestno, upoštevajoč pravila stroke in skladno z ostalo medicinsko dokumentacijo v spisu. Pojasnilo je, da je izvedenec svoje ugotovitve in mnenja podal po preučitvi pravdnega spisa, tožnikovega zdravstvenega kartona in pregleda tožnika, svoje mnenje pa je natančno pisno in ustno utemeljil. Pritožbeno sodišče se s temi razlogi sodišča prve stopnje strinja.

11. Sodišče prve stopnje je ustrezno obrazložilo utemeljeno zavrnitev dokaznega predloga prvotožene stranke po postavitvi drugega izvedenca in s tem v zvezi utemeljeno izpostavilo stališče sodne prakse, da je oškodovanec upravičen do odškodnine za celoten obseg škode, ki mu je nastala pri škodnem dogodku v posledici posebne občutljivosti ali drugega posebnega stanja, med katere spadajo tudi pred škodnim dogodkom nastale degenerativne spremembe, ki oškodovancu niso povzročale večjih težav, je pa zaradi njih v posledici škodnega dogodka, obseg škode večji. Izvedenec je ugotovil, da je tožnik pred obravnavano poškodbo pri delu imel nespecifične težave s kolenom, zaradi katerih pa se ne ortoped in ne splošni zdravnik nista odločila za nobeno natančnejšo diagnostiko, saj tožnik ni imel t. i. funkcionalnih izpadov. Ob navedenem sodišče prve stopnje utemeljeno ni štelo kot odločilne v tem sporu izvedenčeve procentualne razmejitve med tem, v kolikšni meri je tožnikova invalidnost posledica poškodbe pri delu, in v kolikšni meri posledica tožnikove bolezni, in se je tudi pravilno odločilo, da postavitev novega izvedenca ni potrebna. Zato je pritožba prvotožene stranke s tem v zvezi neutemeljena.

12. Pritožba prvotožene stranke neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka tudi z navedbami, da naj sodišče prve stopnje ne bi obrazložilo, zakaj je kot primerljiv primer upoštevalo primer VS002117. Sodišče prve stopnje je namreč navedlo, da v bazi Ius - info ni našlo enakega primera, kot je tožnikov, je pa našlo primerljivega, v katerem je oškodovanec utrpel pretrganje sprednje križne vezi, odlom notranjega meniskusa v zadnji tretjini in natrganje stranskega ligamenta (tožnik je utrpel pretrganje sprednjega križnega ligamenta na desnem kolenu, poškodbo notranjega meniskusa desnega kolena, pri čemer so mu kasneje odstranili notranji meniskus). Glede na navedeno je pritožbeni preizkus izpodbijane sodbe možen v celoti, zato ni podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Prvotožena stranka se ne strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, kar pa ne more biti bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Pravilnost stališč sodišča prve stopnje pa pritožbeno sodišče presoja v okviru materialnega prava.

13. V tem individualnem delovnem sporu tožnik zahteva plačilo odškodnine za škodo, ki jo je utrpel 25. 3. 2010 pri sestopanju s skladovnice pragov, ko je stopil na lesen tram, ki se mu je spodmaknil, zaradi česar je tožnik padel in si poškodoval desno nogo. Pravna podlaga za odločanje je podana v 184. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji), ki določa, da mora delodajalec, če je delavcu pri delu ali v zvezi z delom povzročena škoda, delavcu škodo povrniti po splošnih pravilih civilnega prava, to je po določbah Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji). V 131. členu OZ je določeno, da je dolžan povzročitelj škode škodo povrniti, razen če dokaže, da je nastala brez njegove krivde (prvi odstavek), za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katere izvira večja škodna nevarnost za okolico, pa se odgovarja ne glede na krivdo (drugi odstavek).

14. Sodišče prve stopnje je na podlagi ocene izvedenih dokazov ugotovilo, da je podana krivdna odškodninska odgovornost prvotožene stranke, ker delavcem ni dala navodil za sestop s skladovnice, hkrati pa jim ni zagotovila pripomočkov za to. Tožniku je prisodilo 27.500,00 EUR odškodnine (2.000,00 EUR iz naslova pretrpljenega strahu, 15.000,00 EUR iz naslova pretrpljenih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, 10.000,00 EUR iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti, 500,00 EUR iz naslova skaženosti in 1.985,18 EUR iz naslova stroškov prevoza in tuje pomoči). Prvotožena stranka ima pri drugotoženi stranki zavarovano odgovornost za škodo, ki jo delavci utrpijo pri delu, zato je sodišče prve stopnje odločilo, da drugotožena stranka skupaj s prvotoženo stranko solidarno odgovarja tožniku.

15. K pritožbama toženih strank zoper odločitev o temelju zahtevka: Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je podana krivdna odgovornost prvotožene stranke za nastali škodni dogodek in njegove posledice. Sodišče prve stopnje je na podlagi obširno izvedenega postopka utemeljeno zaključilo, da tožena stranka delavcem ni dala navodil za pravilno zlaganje pragov (ki bi morali biti zloženi stopničasto in ne navpično), prav tako jim ni dala navodil za sestop iz navpično zložene skladovnice pragov in jim za to tudi ni zagotovila ustreznega pripomočka. Glede na navedeno so neutemeljene pritožbene navedbe, da tožnik ne bi smel stopiti na tram, saj si je tožnik s tem pravzaprav pomagal in na tram stopil kot na zadnjo stopnico. Neutemeljena je pritožbena navedba prvotožene stranke, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati vsa navodila, ki so bila dana delavcem in o katerih naj bi izpovedala A.A. in B.B.. Ti dve priči namreč nista konkretno pojasnili, kdaj naj bi tožnik prejel navodila glede sestopa iz skladovnice. Toženi stranki se v pritožbah tudi neuspešno sklicujeta na to, da naj bi imel tram, premera 8 x 8 cm, lastnost okrogle oblike, zaradi česar naj bi bil podoben okroglemu predmetu. Kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje, je bil tram dolg 1 meter in je ležal vodoravno na tleh, zato ga ni mogoče enačiti z okroglim predmetom, pravilno pa je ugotovilo tudi, da takšnih trditev toženi stranki tekom postopka na prvi stopnji niti nista podali. Drugotožena stranka v pritožbi tudi neutemeljeno izpostavlja, da je tožnik že dlje časa opravljal to delo, pri katerem je prišlo do obravnavane poškodbe, saj to prvotožene stranke ne more razbremeniti odgovornosti.

16. Prvotožena stranka v svoji pritožbi tudi neutemeljeno navaja, da se tramovi, na kakršnega je stopil tožnik, sploh ne bi smeli nahajati ob skladovnici pragov in da bi jih delavci morali pospravljati sproti. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov pravilno ugotovilo, da je bil pri prvotoženi stranki način dela tak, da so delavci odvrgli tramove z vrha skladovnice na tla, pri čemer niso pospravljali vsakega trama posebej. Sodišče je utemeljeno upoštevalo tudi izpovedbe C.C., D.D. in tožnika, iz katerih izhaja, da so odvržene tramove delavci pospravljali ob zaključku opravljanja dela oziroma ob koncu dneva. Kot izhaja iz izpovedbe B.B., naj se tramovi res ne bi odlagali na pohodne površine, a je možno, da tram pade tudi tja.

17. Glede na vse navedeno tožniku ni mogoče očitati, da je bil pri svojem delu nepreviden in malomaren, zato se toženi stranki v pritožbah neutemeljeno zavzemata za to, da bi bilo potrebno v konkretnem primeru ugotoviti tožnikov soprispevek k nastanku škodnega dogodka.

18. K pritožbam vseh strank glede višine prisojene odškodnine: Pri presoji višine odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki je glede na določbo 2. odstavka 179. člena OZ odvisna od pomena prizadete dobrine in namena odškodnine, je sodišče prve stopnje upoštevalo mnenja sodnega izvedenca za kirurgijo - travmatologijo, prof. dr. E.E., dr. med., zaslišalo pa je tudi tožnika.

19. Neutemeljene so pritožbene navedbe toženih strank, da bi sodišče prve stopnje pri določanju odškodnine moralo upoštevati prejšnje tožnikove težave s kolenom, zaradi katerih je bilo zdravljenje poškodbe počasnejše. Kot že navedeno, je sodišče prve stopnje v zvezi s tem pravilno izpostavilo stališče sodne prakse, da je oškodovanec upravičen do odškodnine za celoten obseg škode, ki mu je nastala pri škodnem dogodku v posledici posebne preobčutljivosti ali drugega posebnega stanja, med katera spadajo tudi pred škodnim dogodkom nastale degenerativne spremembe, ki oškodovancu niso povzročale nobenih težav, je pa zaradi njih obseg škode večji. Dejstvo, da je tožnik za težave s kolenom vedel že pred obravnavano poškodbo pri delu, ni relevantno, saj je šlo le za nespecifične bolečine v kolenu, ki mu niso povzročale funkcionalnih izpadov in je opravljal vse normalne aktivnosti.

20. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe prvotožene stranke, da so tožnikove težave s kolenom, ki jih je imel pred sporno poškodbo pri delu, občutno vplivale na vzročno zvezo med škodnim dogodkom in škodo, ki je tožniku nastala. Sodišče prve stopnje se je v zvezi s tem, da je invalidnost III. kategorije, ki je bila ugotovljena pri tožniku, v večji meri (90 %) posledica obravnavane poškodbe pri delu, utemeljeno oprlo na izvedensko mnenje, ki je bilo podano strokovno in argumentirano. Izvedenec je pojasnil, da je velika večina funkcionalnih težav in težav v smislu bolečin posledica poškodbe iz nesreče pri delu, pri kateri je šlo za kompleksno, kombinirano poškodbo sprednje križne vezi in notranjega meniskusa. Tožnik pa je izpovedal, da pred sporno poškodbo pri delu z desnim kolenom ni imel takih težav, ki bi se odražale v vsakdanjem življenju v smislu zmanjšanih življenjskih aktivnosti.

21. Utemeljene pa so pritožbene navedbe toženih strank, da je prisojena odškodnina iz naslova pretrpljenih telesnih bolečin ter nevšečnosti med zdravljenjem (v višini 15.000,00 EUR) previsoka. Kot navajata pritožbi toženih strank in kot izhaja iz sodne prakse, je bila v podobnih in celo hujših primerih poškodb prisojena nižja odškodnina po tej postavki nepremoženjske škode. Tožniku so artroskopsko odstranili meniskus, kar v primerjavi s klasičnim operativnim posegom nedvomno pomeni manj bolečin oziroma krajšo rehabilitacijo. Iz medicinske dokumentacije tudi izhaja, da je bil pooperativni potek gladek, torej brez zapletov. Glede na navedeno in ob primerjavi s podobnimi primeri iz sodne prakse pritožbeno sodišče ocenjuje, da je primerna odškodnina iz tega naslova odškodnina v višini 11.000,00 EUR. Pritožbi toženih strank sta tako delno utemeljeni, in sicer za znesek 4.000,00 EUR, ki je bil iz tega naslova tožniku neutemeljeno prisojen, zaradi česar je pritožbeno sodišče odškodnino za ta znesek znižalo.

22. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je glede na stopnjo in trajanje pretrpljenega strahu pravična odškodnina zaradi te oblike nepremoženjske škode 2.000,00 EUR. Pritožbi toženih strank neutemeljeno navajata, da je prisojena odškodnina iz tega naslova previsoka. Izvedenec je pojasnil, da je tožnik utrpel zelo intenziven primaren strah, ki je trajal nekaj ur, pri tožniku pa se je razvil tudi intenziven sekundarni strah, ki je trajal teden dni, nato pa zmeren sekundarni strah nekaj mesecev ter lažji sekundarni strah še nekaj mesecev. Glede na navedeno je prisojena odškodnina iz naslova pretrpljenega strahu primerna in skladna z odškodninami, ki se v podobnih primerih prisojajo v sodni praksi.

23. Sodišče prve stopnje je tožniku utemeljeno prisodilo tudi odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti. Tožnik je bil ob poškodbi star 41 let, ob zaslišanju pa je pojasnil, da občasno šepa, in sicer, če hodi npr. neprestano eno uro. To sem mu zdi moteče, včasih pa mu kdo reče, da ne izgleda lepo. Neutemeljena je zato pritožbena navedba drugotožene stranke, da tožnik ni izjavil, da ga šepanje moti ali da sproža negativna čustva pri drugih. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje tožniku iz tega naslova utemeljeno prisodilo 500,00 EUR.

24. Iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je sodišče prve stopnje tožniku odmerilo odškodnino v višini 10.000,00 EUR. Neutemeljena je pritožbena navedba drugotožene stranke, da sodišče prve stopnje ni presojalo, kako posledice poškodbe pri delu vplivajo na tožnikovo življenje in ali tožnik zaradi teh posledic trpi. Tožnik je namreč izpovedal, da ne more več hoditi tako daleč kot nekoč ali stati dlje časa, po neravnem terenu ne hodi tako kvalitetno kot nekoč, po stopnicah hodi počasi. Sodišče prve stopnje je v zvezi z zmanjšanjem življenjskih aktivnosti pravilno upoštevalo tudi izvedensko mnenje, zato je po oceni pritožbenega sodišča prisojena odškodnina iz tega naslova primerna in pravična in ne odstopa od odškodnin, ki se prisojajo v sodni praksi v podobnih primerih.

25. Sodišče prve stopnje je tožniku v okviru odločanja o odškodnini zaradi premoženjske škode utemeljeno ugodilo tožnikovemu zahtevku iz naslova tuje nege in pomoči. Pri tem se je pravilno oprlo na tožnikovo izpoved, ki je izpovedal, da so mu najprej pomoč nudili brat in njegova žena ter dve hčerki, in sicer pri vožnji, nakupih, osebni negi in higieni ter oblačenju. Nato je odšel domov v Bosno, kjer mu je pomoč in nego nudila žena. Da je tožnik potreboval tujo pomoč, pa izhaja tudi iz izvedenskega mnenja. Glede na navedeno in ob upoštevanju stališča Vrhovnega sodišča RS v zadevi opr. št. VIII Ips 315/2015, da sodna praksa kot škodo zaradi stroškov za tujo pomoč in nego priznava tudi pomoč in nego, ki jo oškodovancu nudijo (brezplačno) družinski člani, je sodišče tožnikovemu zahtevku iz naslova tuje nege in pomoči pravilno ugodilo, pri čemer se je utemeljeno sklicevalo na znesek urne postavke v višini 5,00 EUR, kot se je izoblikoval v (novejši) sodni praksi. Drugotožena stranka se zato v pritožbi neutemeljeno zavzema, da bi tožniku kot ustrezna urna postavka pripadal znesek 3,00 EUR. Ugotovljena nega in pomoč, kot jo je tožniku nudila žena, presega prag običajne pomoči in skrbi, ki sta jo zakonca dolžna nuditi drug drugemu, hkrati pa je za stanje, zaradi katerega je tožnik potreboval tujo pomoč, odgovorna prvotožena stranka. Zato je odločitev sodišča prve stopnje, da je tožnik upravičen do povračila stroškov tuje nege in pomoči, pravilna.

26. Pravilen je tudi zaključek sodišča o zastaranju zahtevkov iz naslova povračila materialne škode (iz naslova tuje pomoči in iz naslova stroškov prevozov), ki so nastali pred 27. 12. 2010. Za odškodninske terjatve OZ v 353. členu določa, da zastarajo v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil. Kot izhaja iz sodbe Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 182/2013, ki jo je sodišče pravilno razlagalo, sta obseg premoženjske škode in oškodovalec znana že ob nastanku posamičnega stroška, povezanega z zdravljenjem, zato zastaranje odškodninske terjatve ne začne teči šele z zaključkom zdravljenja. Tožnik je nezgodo utrpel 25. 3. 2010, ko so mu namestili mavčno longeto za 11 dni. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je zato zahtevek iz naslova tuje pomoči, ki je bila tožniku nudena neposredno po poškodbi, zastarala, saj je bila tožba vložena šele 27. 12. 2013. Tožniku so nato 9. 12. 2010 artroskopsko odstranili meniskus in rekonstruirali sprednjo križno vez. Izvedenec je pojasnil, da je tožnik tudi po operaciji potreboval podobno pomoč kot neposredno po poškodbi, in sicer okvirno tri tedne. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je glede na datum vložitve tožbe, terjatev za stroške tuje pomoči nastala do vključno 26. 12. 2010, zastarala, zastarali pa so tudi stroški prevozov pred 27. 12. 2010. Glede na navedeno so neutemeljene pritožbene navedbe tožnika o tem, da bi mu sodišče moralo priznati zavrnjeni del odškodnine za materialno škodo.

27. Ker so delno podani uveljavljani pritožbeni razlogi oziroma razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbama toženih strank delno ugodilo ter na podlagi 5. alineje 358. člena ter prvega odstavka 351. člena ZPP delno spremenilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje tako, da je prisojeno odškodnino za nematerialno škodo znižalo za 4.000,00 in toženima strankama naložilo, da sta tožniku iz tega naslova dolžni solidarno plačati znesek 23.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 10. 2011 do plačila. V posledici navedenega je pritožbeno sodišče zavrnilo višji tožbeni zahtevek za plačilo razlike do zneska 27.500,00 EUR, kolikor je tožniku prisodilo sodišče prve stopnje, ter zahtevek za plačilo zakonitih zamudnih obresti od zavrnjenega zneska 4.000,00 EUR od 26. 10. 2011 do plačila.

28. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo in pri odmeri pravdnih stroškov upoštevalo načelo uspeha strank v pravdi. Neutemeljena je pritožbena navedba tožnika, da bi moralo sodišče izračun stroškov postopka opraviti ločeno po temelju in po višini, saj za takšen izračun ni podlage v ZPP. Sodišče prve stopnje je odločitev o stroških utemeljeno oprlo na določbo drugega odstavka 154. člena ZPP, po kateri se stroški povrnejo glede na uspeh stranke v postopku. Zaradi delne spremembe prvostopenjske sodbe je bilo potrebno spremeniti tudi odločitev o stroških postopka. Tožnik je uspel s 75 % svojega zahtevka, zato je upravičen do povrnitve stroškov v takem obsegu. Ob ugotovljenih pravdnih stroških, ki jih je pravilno odmerilo sodišče prve stopnje, v znesku 2.263,91 EUR, sta mu tako toženi stranki glede na 75 % uspeh dolžni povrniti stroške postopka v znesku 1.697,93 EUR. Prvotožena stranka je upravičena do povračila pravdnih stroškov v višini 2.160,53 EUR, tožnik pa ji je glede na njen uspeh (25 %) dolžan povrniti stroške postopka v višini 540,13 EUR.

29. Ker v preostalem delu niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče v ostalem zavrnilo pritožbi toženih strank, pritožbo tožnika pa v celoti in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

30. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 4. odstavka 165. člena ZPP. Toženi stranki sta s svojima pritožbama uspeli v približno 12 %, zato sta upravičeni do stroškov pritožbenega postopka v takem obsegu. Prvotoženi stranki pripada nagrada po tar. št. 3210 v višini 865,60 EUR ter materialni izdatki po tar. št. 6002 v višini 20,00 EUR. Skupaj z 22 % DDV na odvetniške storitve in sodno takso za pritožbo v višini 494,00 EUR je prvotožena stranka upravičena do 1.574,43 EUR pritožbenih stroškov, glede na uspeh pa ji je tožnik dolžan povrniti pritožbene stroške v višini 188,93 EUR. Drugotoženi stranki pritožbeno sodišče pavšalno priglašenih, a neizkazanih, materialnih stroškov ni priznalo, ker je ni zastopal odvetnik, zato zanjo ne velja določba ZOdvT o pavšalno priglašenih stroških. Tožnik sam krije stroške pritožbe, ker z njo ni uspel, in stroške odgovora na pritožbi toženih strank, ker njegov odgovor ni bistveno pripomogel k reševanju pritožb toženih strank (1. odstavek 155. člena ZPP). Iz istega razloga stroške odgovora na pritožbo sama nosi tudi prvotožena stranka.