Jedro

Ker tožnik po razrešitvi z delovnega mesta direktorja ni bil razporejen na drugo delovno mesto, mu za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja pripada nadomestilo plače po obračunski osnovi direktorja, kot njegovi zadnji obračunski osnovi.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožnikovemu tožbenemu zahtevku za razveljavitev sklepov tožene stranke z dne 10.6.1994 in 29.11.1994 o prenehanju tožnikovega delovnega razmerja zaradi petdnevne neupravičene odsotnosti z dela v času od 23.3.1994 do 31.3.1994 in nevrnitve na delo. Hkrati je sodišče tožniku v breme tožene stranke priznalo neprekinjene pravice iz delovnega razmerja za čas od 14.3.1994 do 16.9.1996 in toženi stranki naložilo, da tožniku za ta čas vpiše delovno dobo v delovno knjižico in mu iz naslova plače izplača 12,221.931,40 SIT bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od mesečnih neto zneskov od prvega v naslednjem mesecu do plačila ter tožniku povrne stroške postopka. Dodatni odškodninski zahtevek v višini 5,270.000 SIT zaradi nezakonite razrešitve s funkcije direktorja je zavrnilo, glede zahtevka za razveljavitev sklepa z dne 14.3.1994 ob predčasni razrešitvi s te funkcije pa tožbo zavrglo.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in v ugodilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Soglašalo je, da ni dokazano, da bi bil tožnik po 23.3.1994 pet dni neupravičeno odsoten z dela in soglašalo, da je bil tožnik zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do 16.9.1996, ko se je zaposlil drugje, upravičen do nadomestila plače po njegovi zadnji obračunski osnovi.

Zoper pravnomočno sodbo sodišče druge stopnje vlaga revizijo tožena stranka in v njej izrecno uveljavlja le pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava, pavšalno pa v nadaljevanju zatrjuje, da "so podani razlogi za revizijo iz 1., 2. in 3. točke 370. člena ZPP". Dejansko revizija graja dokazno oceno obeh nižjih sodišč glede tožnikove odsotnosti z dela, navaja, da je bila tožniku obračunska osnova plače v aneksu k pogodbi o zaposlitvi iz leta 1992 nezakonito zvišana, ker je takratnemu predsedniku študentske vlade ob podpisu aneksa že potekel mandat, da so bile tožniku priznane pravice iz delovnega razmerja v nasprotju z v tej zadevi izdano začasno odredbo, da je bil tožnik v času, za katerega mu je bilo prisojeno nadomestilo plače, zaposlen drugje oziroma samozaposlen in da bi mu v letu 1996 tudi sicer potekel mandat direktorja, nadomestilo plače pa je bilo tožniku tudi sicer dosojeno v nasprotju z določili njegove pogodbe o zaposlitvi.

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP - prečiščeno besedilo, Ur.l.RS, št. 36/04) vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

V skladu s 371. členom ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Kljub pavšalnemu sklicevanju na revizijske razloge iz 1. in 2. točke prvega odstavka 370. člena ZPP tožena stranka bistvenih kršitev postopka, ki bi jih hotela uveljavljati v reviziji, ni določno opredelila. Zato revizijsko sodišče v tej smeri izpodbijane sodbe ni preizkušalo.

Glede na prepoved uveljavljanja zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja v revizijskem postopku je revizijsko sodišče vezano na dejanske ugotovitve nižjih sodišč, na katerih temelji izpodbijana sodba. Grajanje dokazne ocene glede tožnikove odsotnosti z dela po 23.3.1994, zatrjevanje, da je bil v letih 1994 in 1995 zaposlen drugje oziroma samozaposlen, da je podpisniku aneksa k tožnikovi pogodbi o zaposlitvi v letu 1992 že potekel mandat in da bi tudi sicer tožniku v letu 1996 potekel mandat direktorja, pomeni poskus uveljavljanja novih dejstev oziroma zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar v reviziji ni dovoljeno.

Revizijsko sodišče soglaša z materialno pravno presojo sodišča druge stopnje, da sta bila sporna sklepa o prenehanju delovnega razmerja tožnika nezakonita, ker petdnevna neupravičena odsotnost tožnika v spornem obdobju ni dokazana. Trditve, da je bil tožnik pri toženi stranki edini pravnik in da se naj bi uspešno izmikal drugačnemu načinu razrešitve njegovega delovno pravnega statusa po razrešitvi z delovnega mesta direktorja, ne morejo vplivati na drugačno presojo zakonitosti spornih sklepov. Ob ugotovitvi sodišča, da tožnik pri toženi stranki po razrešitvi z delovnega mesta direktorja ni bil razporejen na nobeno določeno delovno mesto, revizijsko sodišče soglaša, da je bil za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja upravičen do nadomestila plače po zadnji obračunski osnovi, to je po obračunski osnovi na delovnem mestu direktorja pred njegovo razrešitvijo. Pri tem soglaša z razlogi sodišča druge stopnje, da pogodbene določbe o izplačilu zajamčene plače v višini zajamčenega nadomestila za čas treh mesecev po razrešitvi do prenehanja delovnega razmerja ni bilo mogoče upoštevati že zato, ker pri toženi stranki ob tožnikovi razrešitvi z delovnega mesta direktorja ni bilo odločeno, da tožniku delovno razmerje preneha. Prav tako soglaša, da sodišče pri odločitvi o višini nadomestila plače za sporno obdobje ni bilo vezano na v tej zadevi izdano začasno odredbo, ki je tožena stranka po ugotovivi sodišča dejansko ni izvršila, ker tožnika ni pozvala na ustrezno delo. Odločitev o predlogu za izdajo začasne odredbe v nobenem primeru ne pomeni preiudica končne odločbe o sporu oziroma o tožbenem zahtevku, saj je izdaja začasne odredbe v delovnem sporu namenjena zgolj preprečitvi samovoljnega ravnanja ali odvrnitvi nastanka nenadomestljive škode zaradi ravnanja tožene stranke med sodnim postopkom (prvi odstavek 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih - ZDSS (1994), Ur.l.RS, št. 19/94 in 20/98), ne pa meritornemu odločanju o zahtevku.

Glede na povedano sodišče ugotavlja, da revizijski razlogi niso podani. Zato je v skladu s 378. členom ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.