Jedro

Tisti, ki nosi odgovornost za programske vsebine in njihovo razširjenje, je izdajatelj medija in ne lastnik medija.

Ker v pritožbenem postopku ni več spora o tem, da spornih prispevkov ni objavila tožena stranka, temveč izdajatelj medija, pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da zatrjevanega protipravnega ravnanja ni mogla storiti tožena stranka, niti pri njej zaposleni novinarji.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje (1) zavrnilo tožbeni zahtevek, da se je tožena stranka dolžna tožeči stranki zaradi neresničnih trditev, da je tožeča stranka „vrgla“ iz stanovanja mamo D. L. in njenega partnerja Du. L. na svoje stroške javno opravičiti in da je tožena stranka dolžna zaradi kršitve osebnostnih pravic tožeči stranki plačati denarno odškodnino v višini 4.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 4. 2010 dalje ter pravdne stroške tožeče stranke; (2) tožeči stranki je naložilo, naj toženi stranki v roku 15 dni plača stroške postopka v znesku 500,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Pritožuje se tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga spremembo sodbe tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi ter toženi stranki naloži plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke oz. podrejeno, da se sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Sodišče je zavzelo stališče, da tožeča stranka ni dokazala, da bi novinarja, ki sta kršila osebnostne pravice tožnika, bila zaposlena pri toženi stranki. Vendar pa tožena stranka tega dejstva ni oporekala, zato ga tožeči stranki tudi ni bilo treba dokazovati. Tožena stranka zgolj z zanikanjem pasivne legitimacije v smislu, da ni izdajatelj medija K., v okviru katerega se predvaja oddaja „S.“, ni niti smiselno zanikala, da bi bila novinarja zaposlena pri toženi stranki. Četudi bi sodišče menilo, da je dokazno breme kljub neprerekani trditvi na tožeči stranki, bi moralo v okviru materialno procesnega vodstva tožečo stranko pozvati, da predlaga dokaze za svoje navedbe. Sicer pa je dokazno breme glede obravnavanega dejstva na toženi stranki, saj ima v konkretnem primeru lažji dostop do dokaza. Sodišče je s svojim postopanjem nepravilno uporabilo 212. člen ZPP ter ni uporabilo 214. člena ZPP in določb o materialno procesnem vodstvu. Oporeka stališču sodišča, da je nelogično, da bi bila novinarja zaposlena pri toženi stranki. Ne strinja se nadalje z načinom ugotavljanja dejstev. Sodišče je v celoti saniralo neaktivnost tožene stranke z ugotovitvami, da je nekaj, kar zatrjuje tožeča stranka, nelogično, nerelevantno. Tožena stranka ni trdila, da nima vpliva na uredniško politiko medija K.. Sodišče citira v zvezi s tem tudi sodno prakso, vendar npr. odločba Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 3906/2009 z dne 2. 6. 2010 ne izključuje neposredne odgovornosti delodajalca novinarjev. Tudi sicer ni jasno, zakaj bi bil delodajalec novinarjev izključen iz neposlovne odgovornosti po Obligacijskem zakoniku (v nadaljevanju OZ). V zvezi z ugotovitvijo sodišča, da je odgovorni urednik G. T., opozarja, da je relevantno, kdo je bil odgovorni urednik v času škodnega dogodka, to pa je bil P. V.. Sodišče nima podlage, da samo izpeljuje ugotovitve, če na razpolaga z zadostnimi dokazili na način, kot se ga je poslužilo v tem primeru. Ali je na koncu oddaje impresum ali ne, ni splošno znano dejstvo. Tožeča stranka je upravičena tudi do plačila pravdnih stroškov, saj tožena stranka pred pravdo ni odgovorila na noben poziv.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev ter naložitev plačila stroškov odgovora na pritožbo tožeči stranki.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka tožbeni zahtevek gradi na trditvah, da je prišlo do posega v čast in dobro ime tožnika z objavo prispevkov v oddaji „S.“, ki sta ju pripravila novinarja, zaposlena pri toženi stranki. Glede na takšno trditveno podlago (škoda naj bi nastala z objavo prispevkov), in ker v pritožbenem postopku ni več spora o tem, da spornih prispevkov ni objavila tožena stranka, temveč izdajatelj medija, pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da zatrjevanega protipravnega ravnanja ni mogla storiti tožena stranka, niti pri njej zaposleni novinarji. Tožena stranka zato že iz tega razloga ne odgovarja za škodo, ki jo v tem postopku vtožuje tožeča stranka v smislu 147. člena OZ, v katerem je uzakonjena odgovornost delodajalca za škodo, ki jo povzroči delavec pri delu ali v zvezi z delom.

6. Četudi bi bilo torej dokazano, da sta novinarja, ki sta pripravila sporna prispevka, zaposlena pri toženi stranki, odgovornost tožene stranke ne bi bila podana, zato je sodišče prve stopnje po nepotrebnem ugotavljalo, ali sta bila novinarja dejansko zaposlena pri toženi stranki. Glede na to pritožbeno sodišče ni obravnavalo pritožbenih navedb, da je sodišče prve stopnje storilo več procesnih kršitev, ko je ugotavljalo to dejstvo.

7. V zvezi s pritožbenim sklicevanjem tožeče stranke na odločbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 3906/2009 z dne 2. 6. 2010, ki naj ne bi izključevala odgovornosti delodajalca novinarjev, je potrebno povedati, da ena pravnomočna odločba višjega sodišča še ne predstavlja enotne sodne prakse, zato se sodišče prve stopnje ni bilo dolžno ravnati po njej.

8. Tožeča stranka je, ko je ugotovila, da spornih prispevkov ni objavila tožena stranka, trdila še, da je tožena stranka 100 % lastnik izdajatelja medija ter da ima zato vpliv na programsko zasnovo, medijsko politiko, način dela izdajatelja medija, da vodi uredniško politiko tako izdajatelja medija kot oddaje S. ter da je direktor tožene stranke odgovorni urednik izdajatelja medija in ima na tak način vse vzvode, da oblikuje politiko izdajatelja medija. V zvezi z navedeno trditveno podlago tožbe je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da sta lastnik izdajatelja medija in izdajatelj medija dve ločeni pravni osebi, ter da v skladu z Zakonom o medijih (v nadaljevanju ZMed) izdajatelj samostojno oblikuje programsko zasnovo medija in nosi temeljno odgovornost za njeno izvajanje. Za objavljene vsebine torej odgovarja izdajatelj medija in ne lastnik izdajatelja medija, pa čeprav slednji vpliva na izdajatelja medija. Ravno zaradi različnih vplivov na medije je potrebna specialna zakonska ureditev, ki določa, da je izdajatelj medija tisti, ki vedno odgovarja za objavljene vsebine oziroma prispevke. Sicer pa tožeča stranka niti ni konkretizirala vpliva tožene stranke v zvezi s spornimi prispevki.

9. Ker upoštevaje navedeno za odločitev ni bistveno kakšen vpliv na splošno ima tožena stranka kot lastnik izdajatelja medija na vsebino medija K., se pritožbenemu sodišču ni bilo treba opredeljevati do pritožbenih navedb, s katerimi tožeča stranka očita sodišču prve stopnje kršitev določb ZPP pri ugotavljanju vpliva tožene stranke na uredniško politiko medija K..

10. Ker je v konkretnem primeru tožeča stranka vložila tožbo zoper lastnika izdajatelja medija in ne zoper izdajatelja medija oziroma odgovornega urednika, nista pravno odločilni vprašanji kdo je odgovorni urednik izdajatelja medija ter ali je bil na koncu oddaje, v kateri so bili objavljeni sporni prispevki, impresum, iz katerega bi bilo razvidno, kdo je izdajatelj medija. Pritožbeno sodišče se zato ni opredeljevalo do pritožbenih navedb, s katerimi tožeča stranka izpodbija zaključke sodišča prve stopnje v zvezi s tema dvema vprašanjema (prvi odstavek 360. člena ZPP).

11. Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da zahteva tožeče stranke za povrnitev njenih pravdnih stroškov, ki naj bi jih tožena stranka po nepotrebnem povzročila, saj se pred tožbo ni odzivala na njene poskuse mirne ureditve sporne zadeve, ni utemeljena. ZPP namreč v določbah 154. do 162. člena, ki uzakonjajo pravila, po katerih sodišče odloča o tem, kdo v končni posledici nosi stroške postopka, ne določa takšne možnosti glede povrnitve stroškov postopka. Pritožbeno vztrajanje, da je tožeča stranka iz povzetega razloga upravičena do povračila pravdnih stroškov, zato ni utemeljeno, odločitev sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka, ki v pravdi ni uspela, dolžna plačati toženi stranki njene pravdne stroške, pa pravilna.

12. Glede na navedeno in ker sodišče prve stopnje ni zagrešilo kakšne od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Ker odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel pri odločanju pritožbenega sodišča, tožena stranka sama nosi stroške v zvezi z njim (prvi odstavek 155. člena ZPP).