Jedro

Sodišče prve stopnje je preuranjeno zaključilo, da tožnik ni verjetno izkazal nastanka težko nadomestljive škode glede njegovega preživljanja in preživljanja njegove družine. Ker je bila višina starševskega nadomestila tožnikove partnerke odvisna od prispevkov, obračunanih od njene plače v obdobju pred nastopom starševskega dopusta, in ker je iz tožnikovih trditev razvidno, da je plača njegove partnerke znašala okoli 460,00 EUR neto mesečno, je tožnik verjetno izkazal, da bi mu z neizdajo predlagane začasne odredbe nastala težko nadomestljiva škoda. Znesek plače, ki ga je tožnikova partnerka prejemala za opravljanje dela pri delodajalcu in znesek starševskega nadomestila, ki ga je prejemala v času starševskega dopusta, ne predstavljata zneska, s katerim bi lahko živela tričlanska družina (ta znesek je celo nižji od zneska minimalne plače, ki v letu 2015 znaša 790,73). Iz podatkov spisa pa ne izhaja, da bi tožnikova družina razen prejemkov njegove partnerke prejemala še kakšne druge zneske. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka izpodbijanega sklepa zavrnilo primarni predlog za izdajo začasne odredbe, na podlagi katere naj bi se zadržalo učinkovanje prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi izredne odpovedi, ki jo je tožena stranka podala tožniku dne 13. 3. 2015 in sicer do pravnomočnega zaključka tega delovno-pravdnega postopka. Ugovor ali pritožba naj ne bi zadržala izvršitve tega sklepa. Zavrnilo je tudi podredni predlog za izdajo začasne odredbe, na podlagi katere naj bi bila dolžna tožena stranka tožniku od dneva izdaje tega sklepa dalje plačevati mesečno nadomestilo plače v višini 840,00 EUR neto ter na ta znesek obračunati in plačati vse davke in prispevke, do 18. dne v mesecu za pretekli mesec in sicer do pravnomočnega zaključka tega delovno-pravdnega postopka. V II. točki izreka je odločitev o stroških postopka pridržalo do izdaje končne odločbe.

2. Zoper navedeni sklep se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik in predlaga pritožbenemu sodišču, da njegovi pritožbi ugodi, izpodbijani sklep spremeni tako, da ugodi njegovemu predlogu za izdajo začasne odredbe v celoti oziroma podredno, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ugotovilo, da je tožnik s stopnjo verjetnosti dokazal obstoj svoje terjatve, kar pomeni, da je presodilo, da je s stopnjo verjetnosti izkazano, da je izredna odpoved nezakonita. Zmotno pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnik ni izkazal za verjetno, da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode. Tožnik je v predlogu za izdajo začasne odredbe zares priložil le plačilno listo partnerke iz januarja 2014, ne pa ostalih plačilnih list, saj z njimi ni razpolagal v času, ko je predlagal izdajo začasne odredbe. Takrat je bila namreč tožnikova partnerka hospitalizirana v bolnišnici, tožnik je izključno sam skrbel za mladoletnega otroka, saj je bil tedaj na starševskem dopustu. Tožnikova partnerka je plačilne liste in dokazila o dohodkih prejemala na naslov svojega stalnega bivališča in ne na naslov začasnega prebivališča v A., kjer živi skupaj s tožnikom. Iz podatkov spisa izhaja, da je bila tožnikova hčerka rojena 25. 4. 2014, kar pomeni, da tožnikova žena najmanj od marca 2014 plače ni več prejemala, ker je bila na porodniškem dopustu. V času porodniškega dopusta je tožnikova partnerka prejemala porodniško nadomestilo v višini 526,26 EUR neto, kot izhaja iz priloženih obvestil CSD. V času vložitve predloga za izdajo začasne odredbe je starševsko nadomestilo partnerke prenehalo, ker je starševski dopust koristil tožnik, plače pa še ni prejela, zato tožnik niti ni mogel predložiti dokazila o višini plače. Znesek 526,26 EUR na mesec, ki ga je prejemala tožnikova partnerka, je zagotovo prenizek, da bi z njim lahko živela tričlanska družina. Za marec 2015 je partnerka prejela neto plačo v višini 408,43 EUR, to plačilo je bilo izvršeno 15. 4. 2015, tako da te plačilne liste tožnik v času vložitve predloga za izdajo začasne odredbe v nobenem primeru ne bi mogel vložiti. Dohodek, ki ga prejema tožnikova partnerka, je celo nižji od minimalnega dohodka. Sodišče prve stopnje bi lahko tudi samo pridobilo podatek pri Centru za socialno delo A., koliko je znašala višina starševskega nadomestila tožnikove partnerke. Zmotno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da je tožnik s tem, ko je zatrjeval, da bi v primeru neizdaje začasne odredbe svet zavoda ostal brez enega člana in bi bilo okrnjeno njegovo delovanje, uveljavljal oziroma ščitil interese tretjih in ne svojega interesa. Tožnik je član sveta zavoda, v njem predstavlja delavce, s predlagano začasno odredbo pa je ščitil predvsem svoj interes. Ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do tožnikovih trditev, da bi bilo v primeru neizdaje začasne odredbe delovanje sveta zavoda okrnjeno, je storilo bistveno kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Tožnik s predlogom tudi ni zahteval zavarovanja bodoče terjatve, temveč obstoječe terjatve (nezakonitosti odpovedi in reintegracijo) zato je drugačno razlogovanje sodišča prve stopnje materialnopravno zmotno. Če sodišče ne bi zadržalo učinkovanja odpovedi, bi tožniku prenehalo članstvo v svetu zavoda in bi mu nastala težko nadomestljiva škoda. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v 2. odstavku 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

5. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe. Ugotovilo je, da je sicer tožnik verjetno izkazal obstoj svoje terjatve v zvezi z vtoževano nezakonitostjo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka ni spoštovala posebnega pravnega varstva pred odpovedjo, ki jo je tožnik užival na podlagi 115. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013). Tožena stranka pred podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku ni pridobila soglasja inšpektorja za delo, s čimer je kršila 115. člen ZDR-1. V nadaljevanju pa je ugotovilo, da tožnik ni uspel s stopnjo verjetnosti izkazati, da je predlagana začasna odredba potrebna, da se prepreči nastanek težko nadomestljive škode, ki bi nastala tožniku oziroma njegovim družinskim članom.

6. 2. odstavek 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ; Ur. l. RS, št. 51/98 in nadalj.) v 2. alineji določa, da sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve, če upnik (poleg verjetne izkazanosti obstoja terjatve) verjetno izkaže tudi, da je ta odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode.

7. Tožnik je nastanek težko nadomestljive škode izkazoval z dejstvom, da bo ostal brez zaposlitve, brez obveznih zavarovanj in brez vsakih dohodkov, prav tako pa zaradi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne bo upravičen niti do nadomestila za brezposelnost. S tem pa bo ogroženo njegovo preživljanje in preživljanje njegove družine. Navedel je, da je oče mladoletnega hčerke, rojene 25. 4. 2014, ki jo je dolžan preživljati, tožnikova žena je zaposlena v družbi B., ki je za delo v krajšem delovnem času od polnega (za 27 ur tedensko) prejemala približno 460,00 EUR neto plače mesečno, kar pa ne zadošča za normalno preživljanje tričlanske družine. Poleg tega bi nastala nenadomestljiva škoda tudi toženi stranki in njenim zaposlenim, saj tožnik ne bi več mogel opravljati funkcije člana sveta zavoda in predstavljati delavcev v svetu zavoda. Po stališču tožnika s predlagano začasno odredbo tožena stranka ne bi utrpela nobene škode, v vsakem primeru pa bi bila ta manjša od tiste, ki bi jo utrpel tožnik, če predlagana začasna odredba ne bi bila izdana (ogroženo bi bilo namreč preživljanje njega in njegove družine).

8. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da tožnik ni verjetno izkazal nastanka težko nadomestljive oziroma nenadomestljive škode v zvezi z njegovim članstvom v svetu zavoda in se v izogib ponavljanju na ta del obrazložitve izpodbijanega sklepa le sklicuje.

9. Po zaključku pritožbenega sodišča pa je sodišče prve stopnje vsaj preuranjeno zaključilo, da tožnik ni verjetno izkazal nastanka težko nadomestljive škode glede njegovega preživljanja in preživljanja njegove družine. Tožnik je v zvezi z dokazovanjem obstoja te škode sicer res predložil le plačilno listo njegove partnerke iz januarja 2014 (A21), iz katere izhaja, da je v januarju 2014 prejela 456,67 EUR neto plače. Poleg tega pa je tožnik vložil v spis tudi sklep Centra za socialno delo A. z dne 26. 2. 2015 (A9), iz katerega izhaja, da je upravičen do starševskega dopusta v času od 23. 2. 2015 do 20. 3. 2015 za svojo hčerko, ki je bila rojena 25. 4. 2014. Iz odločbe Centra za socialno delo A. z dne 26. 2. 2015 (A25) izhaja, da je z dnem 22. 2. 2015 prenehala pravica do dopusta za nego in varstvo otroka in pravica do nadomestila za nego in varstvo otroka za tožnikovo partnerico, ker od 23. 2. 2015 ni sposobna za samostojno življenje in delo (kar izhaja iz obrazložitve citirane odločbe).

10. 17. člen Zakona o starševskem varstvu in družinskih prejemkih (ZSDP; Ur. l. RS, št. 97/2001 in nadalj.), ki se je uporabljal v spornem obdobju, je določal, da ima mati pravico do porodniškega dopusta v trajanju 105 dni, pri čemer mora mati porodniški dopust nastopiti 28 dni pred predvidenim datumom poroda (člen 19/2 ZSDP). Dopust za nego in varstvo otroka (do katerega ima pravico eden od staršev - člen 26 ZSDP) pa traja 260 dni neposredno po preteku porodniškega dopusta. Po 41. členu ZSDP je osnova za posamezno vrsto starševskega nadomestila povprečna osnova, od katere so bili obračunani prispevki za starševsko varstvo v skladu z 9. členom tega zakona v zadnjih dvanajstih mesecih pred vložitvijo prve vloge za starševski dopust. Ob upoštevanju dejstva, da je bila tožnikova hčerka rojena 25. 4. 2014, tožnikova partnerka najkasneje od marca 2014 dalje ni več prejemala plače, temveč porodniško nadomestilo oziroma kasneje nadomestilo za nego in varstvo otroka. To sicer potrjujejo tudi potrdila o starševskem nadomestilu za tožnikovo partnerko, ki jih je sicer tožnik vložil v spis šele s pritožbo.

11. Tožnik torej plačilnih list za svojo partnerko za čas, ko je bila na starševskem dopustu, niti ni mogel predložiti, saj v tem času plače ni prejemala. Ker je bila višina starševskega nadomestila tožnikove partnerke odvisna od prispevkov, obračunanih od njene plače v obdobju pred nastopom starševskega dopusta in ker je iz tožnikovih trditev razvidno, da je plača njegove partnerke znašala okoli 460,00 EUR neto mesečno (kar je dokazoval tudi s plačilno listo - A21) je po zaključku pritožbenega sodišča tožnik verjetno izkazal, da bi mu z neizdajo predlagane začasne odredbe nastala težko nadomestljiva škoda. Znesek plače, ki ga je tožnikova partnerka prejemala za opravljanje dela pri delodajalcu in tudi znesek starševskega nadomestila, ki ga je prejemala v času starševskega dopusta (A21, A47 - A57) namreč po oceni pritožbenega sodišča ne predstavlja zneska, s katerim bi lahko živela tričlanska družina (ta znesek je celo nižji od zneska minimalne plače, ki v letu 2015 znaša 790,73 - Ur. l. RS, št. 6/2015). Iz podatkov spisa pa ne izhaja, da bi tožnikova družina razen prejemkov njegove partnerke prejemala še kakšne druge zneske.

12. Iz tega razloga je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek tako, da bo lahko sodišče prve stopnje po ponovni dokazni oceni predloženih dokazov presodilo utemeljenost tožnikovega predloga za izdajo začasne odredbe tudi glede zatrjevane težko nadomestljive škode (3. točka 366. člena ZPP). Pritožbeno sodišče ob tem dodaja, da 2. odstavek 278. člena ZIZ določa, da sodišče ustavi postopek in razveljavi opravljena dejanja tudi na predlog dolžnika, če se okoliščine, zaradi katerih je bila izdana začasna odredba, pozneje spremenile tako, da odredba ni več potrebna.

13. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 3. odstavka 165. člena ZPP.