Jedro

Uporabnik, ki je javno predvajal fonogram, ne da bi predhodno pridobil dovoljenje za uporabo, je dolžan plačati DDV od prisojenega (utemeljeno zaračunanega) nadomestila za uporabo fonograma. Z uporabo fonograma je bil promet izvršen, ne glede na to, da dovoljenja za uporabo ni imel.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se: - II. točka izreka glasi „V prvi točki izreka navedeni sklep o izvršbi ostane v I. točki izreka v veljavi tudi za znesek 17,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2.9.2012 dalje, za znesek 64,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2.9.2012 dalje pa se razveljavi in zahtevek v tem delu zavrne.“ - III. točka glasi: „Tožena stranka je v roku 15. dni od prejema te sodbe dolžna tožeči stranki povrniti 136,00 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude s plačilom z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.“ V ostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, pa nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je v roku 15. dni od prejema te sodbe dolžna tožeči stranki plačati 20,64 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude s plačilom z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 63827/2013 z dne 25.4.2013 vzdržalo v veljavi za znesek 210,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2.9.2012 dalje in za znesek 40,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.4.2013 dalje ter v celoti za izvršilne stroške (I. točka izreka). Razveljavilo pa je ta sklep o izvršbi glede plačila zneska 81,93 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in v tem delu zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Glede pravdnih stroškov je odločeno, da jih je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki v višini 179,98 EUR (III. točka izreka).

2. Zoper zavrnilni del odločitve se pritožuje tožeča stranka. Uveljavlja dva pritožbena razloga: bistvene kršitve določb pravdnega postopka in nepravilno uporabo materialnega prava. Predlaga spremembo sodbe tako, da bo zahtevku ugodeno v celoti, podredno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Navaja, da predpisi tožeči stranki nalagajo plačilo nadomestila, ki vključuje DDV. Ker predvajanja ni prijavila, se je neupravičeno obogatila. To obogatitev je tožeča stranka ovrednotila z višino celotnega nadomestila, ki ga je bila tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki za uporabo varovanih del. Meni, da je z odločitvijo prvostopenjskega sodišča tožena stranka postavljena v privilegiran položaj v razmerju do uporabnikov, ki svoje obveznosti do tožeče stranke izpolnjujejo redno in v skladu s predpisi. Poleg tega je tožeča stranka z njo imela še ogromno stroškov. Tožena stranka je DDV dolžna plačati, ker je intelektualna lastnina po 40. čl. Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (v nadaljevanju ZASP) izenačena z lastninsko pravico na stvari. Graja tudi odločitev o zavrnitvi zahtevka za povrnitev stroškov terenske kontrole in stroškov obdelave podatkov. Te stroške je tožeča stranka imela, ker tožena stranka prireditve ni prijavila. Tožeča stranka je zato morala po terenskem zastopniku sama obiskati prireditev. Ti stroški tožeči stranki ne bi smeli nastati, vsekakor pa jih tožeča stranka ni dolžna pokrivati iz lastnih sredstev. Podlaga za ta zaključek je drugi odstavek 4. čl. v povezavi z 11. čl. Skupnega sporazuma, na katerega so sodišča vezana v skladu s sedmim odstavkom 157. čl. Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (v nadaljevanju ZASP).

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Pritrjuje ugotovitvam, zaključkom in pravnim stališčem prvostopenjskega sodišča in predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Nadzor javnega priobčevanja fonogramov je ena od dejavnosti tožeče stranke pri kolektivnem upravljanju avtorski sorodne pravice; s tem zvezani stroški so stroški njenega poslovanja. Stroške svojega poslovanja je tožeča stranka dolžna pokrivati iz prihodkov (prvi odstavek 153. čl. ZASP), medtem ko je obveznost uporabnikov fonogramov plačilo nadomestila za uporabo – javno predvajanje (prvi odstavek 130. čl. ZASP). Zahtevek za plačilo stroškov, ki jih je tožeča stranka imela s kontrolo, pri kateri je ugotovila kršitev avtorski sorodne pravice – potni in drugi stroški v zvezi s kontrolo pooblaščene terenske zastopnice B. Z. ter stroški v zvezi z obdelavo podatkov (iskanje podatkov o prireditvi, identifikacija, pošiljanje poziva za predložitev podatkov in sporeda uporabljenih fonogramov) – je utemeljeno zavrnjen. Obveznost povrnitve stroškov preverjanja in obdelave podatkov, predpisana z 11. čl. Skupnega sporazuma(1), nima podlage v zakonu, zato tega določila sodišče ne sme uporabiti (3. čl. Zakona o sodiščih). V tem delu je zato pritožba zavrnjena in potrjena odločitev sodišča prve stopnje (353. čl. Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

6. Pravilno pa pritožba opozarja, da ji od prisojenega zneska 210,00 EUR, ki je odmena za prikrajšanje zaradi neplačanega nadomestila za javno predvajanje fonograma, neutemeljeno ni bil priznana tudi 8,5 % DDV. Stališče, navedeno na zaključku 14. točke obrazložitve prvostopenjske sodbe, je materialnopravno napačno. Tudi v primeru nepooblaščene javne priobčitve fonograma je tožeča stranka dolžna obračunati in odvesti DDV. Ni videti razloga za obravnavo te situacije drugače od situacij, ko uporabnik fonogram javno predvaja na osnovi predhodne prijave oz. dovoljenja. Ker je iz ekonomske dejavnosti tožeče stranke izvirajoč dogodek tudi uveljavljanje plačil od od nezakonite uporabe fonogramov, je tožeča stranka DDV upravičena in tudi dolžna obračunati. Gre torej za obdavčljivi dogodek, zaradi katerega je treba obračunati DDV v roku, določenem v 33. čl. Zakona o davku na dodano vrednost, v nadaljevanju ZDDV-1. 7. Dejanska podlaga zahtevka za plačilo DDV je v vlogi z dne 18.9.2013 vsebovana trditev tožeče stranke, da je izdala račun. Račun je tudi predložila. S sklicevanjem na izdani račun z zaračunanim DDV tožeča stranka zatrjuje, da je zavezanka za DDV in da je DDV dolžna obračunati in plačati. S temi trditvami zahtevek za plačilo DDV - drugače kot glavno terjatev, katere podlaga je verzija – utemeljuje na drugi dejanski in pravni podlagi kot ostali del iztoževane terjatve. Dejstva, da je tožena stranka izdala račun z obračunanim DDV, tožena stranka ni zanikala. Ker nespornih dejstev ni treba dokazovati, se dejstvo, da je tožeča stranka zavezanka za plačilo DDV (prvi odstavek 78. čl. ZDDV-1), šteje za dokazano. Dejanska in pravna podlaga zahtevka za plačilo DDV je, drugače od dejanske podlage ostalega dela zahtevka, zakonska obveznost tožeče stranke, da to davščino obračuna in odvede v proračun – torej izpolnitev obveznosti, predpisane z ZDDV-1. 8. ZDDV-1 določa obveznost plačila DDV za subjekte, ki opravljajo ekonomsko dejavnost. DDV je predpisan za vsako transakcijo - dobavo blaga ali opravljeno storitev (3. čl. ZDDV-1). Uporabo fonograma za javno predvajanje davčni organ šteje za opravljeno storitev. Predmet obdavčitve je plačilo, do katerega je upravičen proizvajalec fonogramov v primeru javne priobčitve (davčna osnova). Ker ima tožeča stranka pooblastilo, da nadomestila za uporabo fonogramov izterjuje v svojem imenu (vendar za račun proizvajalcev fonogramov), je dolžna obračunati in plačati tudi DDV.

9. Obveznost obračuna DDV nastane, ko ima davčni organ po zakonu pravico zahtevati davek od osebe, ki ga je dolžna plačati. V primeru storitev obveznost obračuna nastane, ko je storitev opravljena (33. čl. ZDDV-1). Izpolnitev pravnih pogojev, potrebnih za nastanek obveznosti obračuna DDV, zakon imenuje »obdavčljivi dogodek«. Davčni zavezanec mora za opravljeno storitev izdati račun in DDV obračunati (81. čl. ZDDV-1). Če račun ni izdan, storitev pa je opravljena, se DDV obračuna najpozneje zadnji dan davčnega obdobja, v katerem je nastal obdavčljivi dogodek (šesti odstavek 33. čl. ZDDV-1). Ugotovljeno je, da je bil komercialni fonogram javno predvajan dne 21.7.2012. Tožeča stranka je bila torej DDV dolžna obračunati skladno s 33. čl. ZDDV-1. Razrešitev vprašanja, ali je tožeča stranka obračunani DDV davčnemu organu evidentirala in ga plačala, pa presega potrebe tega postopka, ker gre za razmerje med tožečo stranko in davčnim organom.

10. DDV se obračuna po stopnji, ki velja v trenutku obdavčljivega dogodka (40. čl. ZDDV-1). V trenutku obravnavanega obdavčljivega dogodka je stopnja DDV od nadomestila za uporabo avtorski sorodne pravice znašala 8,5 %. Ker ugotovljeno prikrajšanje tožeče stranke oz. obogatitev tožene stranke znaša 210,00 EUR, tožeča stranka pa je od tega zneska upravičena in dolžna obračunati tudi 8,5 % DDV, ki znaša 17,85 EUR, je obveznost tožene stranke 227,85 EUR (210,00 EUR + 17,85 EUR). V tem obsegu je odločitev zaradi nepravilne uporabe materialnega prava spremenjena (358. čl. ZPP).

11. Kadar pritožbeno sodišče odločitev prvostopenjskega sodišča spremeni, odloči o stroških celotnega postopka. Uspeh tožeče stranke, ki je zahtevala plačilo 291,93 EUR in 40,00 EUR, uspela pa za zahtevkom za plačilo 227,85 EUR in 40,00 EUR, je 80 % uspeh. Tožena stranka se je uspela ubraniti 20 % zahtevka. Iz 19. točke prvostopenjske sodbe je razvidno, da je tožeči stranki v postopku pred sodiščem prve stopnje nastalo 179,98 EUR stroškov. Tožena stranka je imela 40,00 EUR stroškov s plačilom sodne takse za ugovor. Upoštevajoč uspeh v postopku, je tožeča stranka upravičena do povrnitve 144,00 EUR pravdnih stroškov, tožena stranka pa do povrnitve 8,00 EUR pravdnih stroškov. Po pobotu je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 136,00 EUR (drugi odstavek 165. čl. in drugi odstavek 154. čl. ZPP).

12. Tožeča stranka je v pritožbenem postopku izpodbijala zavrnilni del v višini 81,93 EUR, uspela pa prisojeno terjatev zvišati za 17,85 EUR, kar je 22 % uspeh. V tem obsegu je upravičena do povrnitve stroškov pritožbenega postopka, ki so ji nastali v sledeči višini: nagrada za postopek po tar. št. 3210 Odvetniške tarife 27,20 EUR, materialni stroški po tar. št. 6002 5,44 EUR, DDV 7,17 EUR, sodna taksa za pritožbo 54,00 EUR, skupaj 93,81 EUR. Glede na uspeh je upravičena do povrnitve 20,64 EUR (drugi odstavek 165. čl. v zvezi s prvim odstavkom 154. čl. ZPP).

Op. št. (1): Skupni sporazum za določitev višine nadomestila za javno priobčitev fonogramov na prireditvah razvedrilne narave, na katerih javna priobčitev fonogramov ni ključnega pomena (Ur. list RS 51/2012).