Jedro

Po vloženi obtožbi za kaznivo dejanje velike tatvine po členu 166/3 in šest kaznivih dejanj po členu 166/1 tč. 1 je bil obtožencu pripor podaljšan iz razloga 3. tč. člena 191/2 ZKP. Razlog: Obtoženec je tudi po zaslišanjih oz. zagovorih v zvezi z nekaterimi od teh kaznivih dejanj (dejanja so bila odkrita postopoma) z vlomi nadaljeval, je brez rednih sredstev, vlamljal pa je v družbi z mladoletniki, ki jih je pretežno k temu tudi nagovoril.

Izrek

Pritožba zagovornice obt. N. H. se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Zoper obt. N. H. je bila dne 11.11.1993 vložena obtožba zaradi utemeljenega suma, da naj bi storil kaznivo dejanje velike tatvine po III. odst. 166. čl. KZ RS ter šest kaznivih dejanj velike tatvine po 1. tč. I. odst. 166. čl. KZ RS. Ker je obtoženec v priporu iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti od 23.10.1993 dalje in ker je bilo v obtožbi predlagano, naj se zoper obtoženca pripor podaljša iz istega pripornega razloga, je senat sodišča druge stopnje s sklepom, ki je naveden v uvodu, obtožencu pripor podaljšal tudi po vloženi obtožbi. Ocenil je, da je še vedno podana nevarnost, da bi na prostosti utegnil s kaznivimi dejanji nadaljevati. Takšno bojazen utemeljuje z okoliščino, da je obtoženec s kaznivimi dejanji velike tatvine nadaljeval tudi že po tistem, ko je bil 9.4.1992 in 8.7.1993 že zaslišan, in, ko je vedel, da teče zoper njega kazenski postopek.

Tako število kaznivih dejanj, ki jih je obtožen, kot že povedana okoliščina ter dejstvo, da nima sredstev za preživljanje, vlamljal pa je v družbi z mladoletniki, ki jih je angažiral, pa tudi vrednosti vzetih stvari niso majhne, saj znesejo okrog 1,000.000,00 tolarjev narekujejo po oceni sodišča prve stopnje podaljšanje pripora.

Sklep o podaljšanju pripora izpodbija zagovornica, ki v pritožbi najprej dvomi v pravilnost pravnih ugotovitev posameznih dejanj, kakor tudi oceno, da naj bi bil obtoženec v primerjavi z mladoletniki, ki so sodelovali pri posameznih vlomih, pri svojih 20-ih letih komaj nekaj let starejši in ga ni šteti kot vodilnega pri vlomilskih akcijah. Opozarja pa tudi na družinske razmere, da je mati popoln invalid, oče mu je umrl spomladi leta 1993, od otrok je v družini najstarejši, glede možnosti preživljanja pa se sklicuje na okoliščino, da živi pri materi in da se preživljajo s skromno pokojnino po očetu. Iz teh razlogov meni, da ni bojazni za ponavljanje kaznivih dejanj in predlaga odpravo pripora.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišču druge stopnje se pri presoji utemeljenosti pripornega razloga zdi predvsem pomembna okoliščina, da je obtoženec nadaljeval s kaznivimi dejanji že po tistem, ko je zoper njega tekel kazenski postopek in ko je bil pred tem že dvakrat zaslišan. Takšno ravnanje pa je moč oceniti kot trdno voljo za nadaljevanje premoženjskih deliktov, ne glede na to, da mu je verjeti, da živi doma z materjo in bratoma in da so mu osnovne življenjske potrebe (prehrana, stanovanje) zagotovljene. Takšna okoliščina je bila podana tudi v času izvrševanja kaznivih dejanj. Kar zadeva pritožbene dvome v pravilnost posameznih pravnih opredelitev pa je treba povedati, da je glede na pravnomočno obtožbo stvar sodišča prve stopnje, da na glavni obravnavi z izvedbo in oceno dokazov presodi, ali je obtožba v celoti utemeljena. Res je obtoženec mlajši polnoletnik, saj ima komaj 20 let, vendar je kljub mladosti že stopil na takšna stranpota, ki terjajo odreditev oz. podaljšanje pripora. Iz povedanih razlogov sodišče druge stopnje ocenjuje, da pritožba ni utemeljena, zato jo je zavrnilo.