Jedro

Presoja višine odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je odločilo, da je toženka dolžna plačati tožniku 565.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pri čemer je upoštevalo valorizirano plačano akontacijo 335.000 SIT. Po oceni prvostopenjskega sodišča znaša pravična denarna odškodnina za telesne bolečine 500.000 SIT, ki jo je sodišče zaradi 20% tožnikovega prispevka k nastanku škode znižalo na 400.000 SIT. Za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je tožniku prisodilo 900.000 SIT, ki jo je zaradi prejšnjih tožnikovih bolezenskih stanj znižalo za 2/3 (na 300.000 SIT). Za strah mu je prisodilo 200.000 SIT . Višji tožbeni zahtevek za nepremoženjsko škodo je zavrnilo in odločilo še o pravdnih stroških.

Pritožbeno sodišče je tožnikovo pritožbo v delu, ki se nanaša na prisojeno odškodnino za nepremoženjsko škodo, zavrnilo in v tem delu potrdilo prvostopenjsko sodbo.

Zoper to sodbo je tožnik vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da zviša dosojeno odškodnino za nepremoženjsko škodo za 1.250.000 SIT s pripadajočimi obrestmi in toženki naloži v plačilo njegove stroške postopka. V reviziji povzema ugotovljena dejstva in meni, da jih pritožbeno sodišče ni v zadostni meri upoštevalo. Tožniku pripada odškodnina za telesne bolečine, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in za strah v vtoževani višini. K pritožbi je priložil primere iz sodne prakse, pritožbeno sodišče pa do teh navedb ni zavzelo nobenega stališča. Sklicuje se na pritožbene navedbe.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Na bistvene kršitve določb pravdnega postopka revizijsko sodišče ne pazi po uradni dolžnosti (371. člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS št. 73/2007-UPB-3), zato mora biti ta razlog obrazložen, kar pomeni, da je treba vsak očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka konkretizirati. Če naj bi bil razlog v tem, da "sodišče druge stopnje do pritožbenih navedb ni zavzelo nobenega stališča", bi moral revident povedati, do katerih bistvenih navedbah se pritožbeno sodišče ni opredelilo. Neopredeljene, nekonkretizirane trditve in sklicevanje na "pritožbene navedbe v zadnjih dveh odstavkih na strani 3 pritožbe" ne zadoščajo za obrazloženost tega revizijskega razloga.

V reviziji je sporna višina odškodnine za telesne bolečine, za strah in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Izhodišče za odločanje o višini odškodnine so dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča, ki jih je preverilo pritožbeno sodišče. Ugotovljeno je bilo, da je tožnik v poškodbi 27.4.2001 utrpel udarnine (obeh kolen in hrbtišča desnega stopala), izliv krvi v desno koleno, udarce (v levi temenski in zatilni del glave, v hrbet in ledveni predel desno), številne odrgnine (leve goleni) in zvin desnega stopala. Podlaga za prisojo pravične denarne odškodnine v zvezi s temi poškodbami je v 200. in 203. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Uradni list SFRJ št. 29/78-57/89). Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije višine odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Prvo načelo zahteva upoštevanje stopnje in trajanja bolečin in strahu, izhaja pa iz spoznanja, da je posameznik neponovljiva in nerazdružljiva celota telesne in duševne biti. Načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine pa terja upoštevanje objektivnih materialnih možnosti družbe in sodne prakse v podobnih primerih nepremoženjskih škod. Izraža tudi ustavni načeli enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic, da se morajo enaki primeri obravnavati enako, različni pa različno. Sodišči sta pravilno upoštevali obe načeli. Sodišče prve stopnje je natančno in izčrpno ugotovilo vse konkretnosti in specifičnosti tožnikovega primera, kar je dejanska podlaga izpodbijane sodbe, na katero je revizijsko sodišče vezano.

Na nižjih stopnjah ugotovljeno dejansko stanje, ki ga revizija po nepotrebnem ponavlja, je po presoji revizijskega sodišča pravilno pravno ovrednoteno. Zneski odškodnin za posamezne oblike nepremoženjske škode, to je za telesne bolečine 400.000 SIT (brez odbitka tožnikovega prispevka 500.000 SIT), za strah 200.000 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 300.000 SIT (brez odbitka zaradi prejšnjih tožnikovih bolezenskih stanj 900.000SIT), pravilno odsevajo razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje (200. in 203. člen ZOR). Odškodnina brez odbitkov 1.600.000 SIT, ki je v času izdaje prvostopenjske sodbe predstavljala 8,7 povprečnih neto plač, je primeren rezultat natančno in izčrpno ugotovljene konkretnosti in specifičnosti tega primera nepremoženjske škode in upoštevanja sodne prakse v podobnih primerih. Zato ne gre za zatrjevano zmotno uporabo materialnega prava in je revizijska zahteva za zvišanje odškodnine neutemeljena.

Ker uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan, razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka pa je ostal nekonkretiziran, je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP tožnikovo neutemeljeno revizijo zavrnilo in z njo tudi priglašene revizijske stroške.