Jedro

Napotitveni sklep pravni interes predpostavlja, zato pravdno sodišče stranki, ki je bila napotena na pravdo, pravnega interesa zaradi pomanjkanja ne more odreči. To velja tudi v primeru, če je napotitveni sklep nepravilen.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek pred drugim sodnikom posameznikom.

Obrazložitev

V navedeni zadevi je prvostopno sodišče že enkrat odločalo. Prvič je s sklepom z dne 17.2.1995 tožbo tožeče stranke, s katero je ta zahtevala ugotovitev, da ima pravico do ločenega poplačila svoje terjatve v višini 990,956.904,00 SIT s pripadki zavrglo in naložilo tožeči stranki, da povrne toženi stranki 5.000,00 SIT pravdnih stroškov. Navedena odločitev je bila s strani Višjega sodišča v Ljubljani dne 7.5.1996 razveljavljena in vrnjena v nov postopek.

Prvostopno sodišče je z izpodbijanim sklepom z dne 12.2.1999 odločilo enako kot prvič in tožbo tožeče stranke ponovno v celoti zavrglo, tožeči stranki pa naložilo povrnitev stroškov v višini 12.000,00 SIT.

Zoper navedeno odločitev se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 353. člena ZPP. Tožeča stranka ponavlja, da ima pravni interes na vloženi tožbi, saj je stečajni upravitelj terjatvi pod zap. št. 59 izrecno ugovarjal glede ločitvene pravice. S sklepom stečajnega senata je bila na pravdo tudi napotena, čeprav je vsebina napotitvenega sklepa dejansko napačna.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz navedb obeh strank nedvomno izhaja, da je tožeča stranka kot upnik v stečajnem postopku nad toženo stranko, ki se vodi pod opr. št. St ... pri prvostopnem sodišču prijavila svojo terjatev v višini 990,821.625,00 SIT, ki jo je pridobila na podlagi pravnomočne sodbe Temeljnega sodišča v Ljubljani, Enote v Ljubljani, opr. št. ... dvakrat. Pod zaporedno št. 56 tega stečajnega spisa je prijavila samo terjatev, pod št. 59 pa to terjatev iz naslova posebnega poplačila kot ločitveno pravico. Iz odgovora na tožbo tožene stranke je razvidno, da ji je terjatev pod zaporedno št. 56 v celoti priznala. Terjatev pod zaporedno št. 59 pa je prerekala zgolj zato, ker je ocenila, da tožeči stranki ne gre pravica do ločenega poplačila.

Napotitveni sklep, na podlagi katerega je vložila tožeča stranka omenjeno tožbo, se nedvomno nanaša prav na terjatev pod zap. št. 59 (glej sklep St ... z dne 21.9.1994; priloga A1). Iz navedb obeh strank je razvidno, da je stečajni upravitelj prerekal prav to terjatev, ne pa tudi prijavljene terjatve pod zap. št. 56, pod katero je prijavljena terjatev v višini 990,821.625,00 SIT. Tožena stranka pa tudi v odgovoru na tožbo, kot je bilo zgoraj že povedano, priznava, da oporeka tožeči stranki navedeno terjatev le kot pravico do posebnega poplačila (ločitveno pravico), ne oporeka pa sami terjatvi, ki jo je pridobila tožeča stranka na podlagi pravnomočne sodbe. Prvostopno sodišče ni upoštevalo, da tožena stranka izrecno priznava, da prereka zgolj ločitveno pravico na navedeni terjatvi, medtem ko samo terjatev priznava. Vse to pa nedvomno vodi v zaključek, da je napotitveni sklep, izdan za terjatev pod zaporedno št. 59 z dne 21.9.1994 nepravilen, saj je izdan po prvem odstavku 144. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL), ne pa, pravilno, po petem odstavku 143. člena ZPPSL. Vendar pa po oceni Višjega sodišča zaradi tega tožba ni nedovoljena.

Potrebno je upoštevati, da je bila tožeča stranka napotena na pravdo prav za terjatev pod št. 59 (ki vsebuje le pravico do posebnega poplačila), ne pa tudi za terjatev, ki jo ima prijavljeno pod št. 56. Zgolj zaradi nepravilne vsebine napotitvenega sklepa, ob zgoraj navedenih ugotovitvah, tožeči stranki pravnega interesa za vložitev te tožbe ni mogoče odreči, v posledici navedenega pa njene tožbe ni bilo dopustno zavreči. Prvostopno sodišče je ponovno upoštevalo napotitveni sklep za terjatev pod zap. št. 59 samo tako kot se ta vsebinsko glasi, ne pa tudi zgoraj omenjenih okoliščin. Zato je odločitev prvostopnega sodišča (povsem enaka kot tri leta pred tem) nepravilna. V zvezi s tem pritožbeno sodišče ponovno opozarja na stališče obče seje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 22.6.1994 (Pravna mnenja, I/94 stran 7), po katerem pravnega interesa, ko je že izkazan s pravnomočnim napotitvenim sklepom (čeprav napačnim) ni potrebno posebej izkazovati (drugi odstavek 187. člena ZPP) in še na sklep Vrhovnega sodišča RS z dne 10.3.1995, opr. št. 64/94, iz katerega je prav tako razvidno, da tožba tudi v primeru, če je napotitveni sklep napačen, ni nedovoljena.

Prvostopno sodišče je pri odločanju ponovno kršilo določbo drugega odstavka 187. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 2. člena ZPP. Ker so navedene kršitve vplivale na pravilnost odločitve, je podana bistvena kršitev po prvem odstavku 354. člena ZPP. Zato je bilo potrebno pritožbi ugoditi, izpodbijani sklep razveljaviti in ga vrniti prvostopnemu sodišču v nov postopek po 3. točki 380. člena ZPP. V zvezi s tem je pritožbeno sodišče še odredilo v skladu s 371. členom ZPP, da se navedena zadeva obravnava pred drugim sodnikom posameznikom (371. čl. ZPP/77 v zvezi s prvim odstavkom 486. čl. ZPP/99). Prvostopni sodnik je namreč že dvakrat zavzel v navedeni zadevi povsem enako stališče kljub prejšnji odločbi Višjega sodišča, v kateri je vse navedeno že obrazloženo.