Jedro

Tožena stranka je uvedla novo računalniško programsko opremo za izvajanje storitev upravljanja nepremičnin z namenom poenostavitve in racionalizacije poslovanja, zaradi česar je postalo nepotrebno delo na delovnem mestu tehnični vodja (ki ga je zasedal tožnik). Zato je tožena stranka to delovno mesto ukinila. Spremenjena organizacija dela, ki jo izvede delodajalec tako, da ukine določeno delovno mesto, delovne naloge tega delovnega mesta pa drugače razporedi med zaposlene, kar je storila tožena stranka, predstavlja utemeljen poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka tožniku kot invalidu II. kategorije invalidnosti v skladu s 40. členom ZZRZI utemeljeno ni mogla ponuditi zaposlitve na drugem delovnem mestu in tudi ne sklenitve pogodbe o zaposlitvi za določen čas pri drugem delodajalcu, saj to objektivno ni bilo mogoče, ker je imela vsa sistemizirana delovna mesta zasedena. Zato je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zakonita.

Komisija za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi je v mnenju ugotovila, da ne obstaja podlaga za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku (invalidu III. kategorije) brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi po prvem odstavku 102. člena ZPIZ-1 in 40. členu ZZRZI. Glede na podano negativno mnenje Komisije je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je mnenje Komisije zgolj procesna predpostavka, zato je v okviru dokaznega postopka pravilno presojalo, ali je bila podana podlaga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku iz poslovnega razloga.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 11. 6. 2014 ter na ugotovitev, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo, ampak še traja. Zavrnilo je tudi zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo z dnem 16. 1. 2015 in mu za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja obračunati plačo, ki bi jo tožnik prejemal, če bi delal, oz. za ves čas bolniškega staleža nadomestilo plač, od bruto zneskov plač oz. nadomestil plač za tožnika plačati vse ustrezne davke in prispevke ter tožniku izplačati neto zneske plač oz. nadomestil plač, in sicer od vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 19. dne v mesecu za plačo oz. nadomestilo plače preteklega meseca, vse v roku 8 dni pod izvršbo (I. tč. izreka). Odločilo je še, da tožnik sam nosi svoje stroške postopka (II. tč. izreka).

2. Zoper sodbo v celoti se pritožuje tožnik zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi oziroma podredno predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je tožena stranka podala odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 11. 6. 2014 kljub temu, da je Komisija ... podala mnenje, da ne obstaja podlaga za odpoved pogodbe o zaposlitvi brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka mu ni ponudila nove pogodbe o zaposlitvi v skladu z ZDR-1, kljub temu, da je takšna zaposlitev pri toženi stranki obstajala. Tožena stranka ni navedla kateri naj bi bili zmotni oz. neresnični podatki, ki naj bi jih tožnik posredoval Komisiji. Tožnik Komisiji ni posredoval neresničnih podatkov, mnenje Komisije je bilo pravilno. Uvajanje novega informacijskega sistema je bil zgolj izgovor za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Tožena stranka je namreč že pred tem imela informacijski sistem, ki ga je zgolj zamenjala z novim, delo tehničnega upravljanja stanovanjskih stavb pa je tako, da večina dela poteka na terenu, ostalo pa v pisarni. Sodišče prve stopnje je prezrlo njegove navedbe, da je delavec A.A. v celoti prevzel njegovo delo. Res je sicer, da je bil navedeni delavec zaposlen pri toženi stranki že od 8. 10. 2012 za določen čas na delovnem mestu tehnični referent za upravljanje, vendar pa ga je tožena stranka zaposlila v trenutku, ko je tožnik odšel v bolniški stalež zaradi multiple skleroze. Tožena stranka je zgolj preimenovala naziv delovnega mesta, sama vsebina dela pa je ostala popolnoma enaka. Poleg tega je tožena stranka v času, ko je odpovedala pogodbo o zaposlitvi tožniku, zaposlila še dve delavki, in sicer dva obračunska referenta, zaradi upokojitve dveh delavk. Navedeno kaže na to, da je imela vsaj dve prosti delovni mesti, ki bi ju lahko ponudila tožniku. Poudarja, da ne gre za reorganizacijo, če tožena stranka zaposluje nove delavce na delovnem mestu, ki bi ga lahko ponudila tožniku in bi ga tožnik tudi znal in zmogel opravljati. Po poklicu je namreč diplomirani inženir gradbeništva in bi lahko prevzel delo upokojenih delavk oz. delo, ki ga je opravljal prej in ga namesto njega opravlja A.A.. Navaja, da bi moral imeti kot invalid II. kategorije (pravilno: III. kategorije) prednostno pravico pri ohranitvi zaposlitve. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo, niti se ni opredelilo do pogodb o zaposlitvi A.A.. Iz teh pogodb o zaposlitvi izhaja, da je bil A.A. na dan 1. 7. 2013 zaposlen za določen čas, in da je vseskozi sklepal pogodbe za določen čas zaradi povečanega obsega dela, kar pomeni, da je tožena stranka imela možnost, da mu ob poteku časa za katera je bila sklenjena zadnja pogodba o zaposlitvi, ne bi podaljšala pogodbe in bi tožniku ponudila novo pogodbo o zaposlitvi za to delovno mesto. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri tem pa je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ob takšnem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

5. Predmet presoje v konkretni zadevi je odločitev o zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Po določbi prve alineje prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in naslednji) je razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu s strani delodajalca prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca (poslovni razlog).

6. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da je Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (v nadaljevanju: ZPIZ) dne 5. 6. 2013 izdal odločbo, s katero je bil tožnik razporejen v III. kategorijo invalidnosti in mu je bila priznana pravica do dela na delovnem mestu tehnični vodja upravljanja s krajšim delovnim časom od polnega, tj. 4 ure dnevno, od 25. 4. 2013 dalje. S sklenjeno pogodbo o zaposlitvi z dne 1. 7. 2013 je bil tožnik razporejen na delovno mesto tehnični vodja upravljanja stanovanjskih in poslovnih objektov (v nadaljevanju: tehnični vodja), od 27. 6. 2013 dalje s krajšim delovnim časom 20 ur tedensko. Tožena stranka je dne 18. 12. 2013 sprejela sklep, s katerim je ukinila delovno mesto tehnični vodja in o tem obvestila tožnika z dopisom z dne 19. 12. 2013. Komisija ... (v nadaljevanju: Komisija) je v mnenju z dne 21. 5. 2014 ugotovila, da ne obstaja podlaga za odpoved pogodbe o zaposlitvi brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi po prvem odstavku 102. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. list RS, št. 106/99 in naslednji) in 40. členu Zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (ZZRZI, Ur. list RS, št. 63/2004 in naslednji). Tožena stranka je tožniku vročila obvestilo o nameravani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga dne 7. 1. 2014, redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 11. 6. 2014 pa mu je vročila 12. 6. 2014. Iz obrazložitve odpovedi izhaja, da je tožena stranka 25. 1. 2012 pričela z uvajanjem nove računalniške programske opreme za izvajanje storitev upravljanja nepremičnin z namenom poenostavitve in racionalizacije samega poslovanja. V juniju 2013 je bila izvršena celotna implementacija te programske opreme, zaradi česar je postalo nepotrebno delo, ki se izvaja na delovnem mestu tehnični vodja. Zaradi ukinitve tega delovnega mesta z dnem 18. 12. 2013 je tako zaradi organizacijskih razlogov prenehala potreba po opravljanju dela tožnika pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi.

7. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi v izpodbijani sodbi, da organizacijske spremembe pri toženi stranki, v zvezi s katerimi je prenehala potreba po opravljanju del tožnikovega delovnega mesta, predstavljajo utemeljen poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi v smislu prve alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1. Tak zaključek je sodišče prve stopnje oprlo na izpoved zakonite zastopnice tožene stranke, ki je izpovedala, da se je z vpeljavo novega informacijskega sistema spremenil način dela, sprostile so se kapacitete vseh zaposlenih. Tožnikovo delovno mesto je bilo le pomoč tehničnim referentom na terenu in po implementaciji tega informacijskega sistema ni bilo več dela zanj. Dela, ki jih je tehnični vodja opravljal operativno na objektu, in so tudi sicer bila le sekundarnega pomena za to delovno mesto, so prevzeli delno obračunski referenti, delno pa tehnični referenti. Navedeno potrjuje tudi dopis tožene stranke z dne 19. 2. 2014 iz katerega izhaja, da je zaradi poenotenja obdelave podatkov in poenostavitve izdelave planov vzdrževalnih del – predračunov sprostila zasedenost delovnih mest tehničnih referentov in finančnih referentov, tako da v celoti pokrivajo dela, ki so se izvajala na delovnem mestu tehnični vodja, torej tožnikovem delovnem mestu. Pritožbeno sodišče na tem mestu poudarja, da se lahko tožena stranka kadarkoli odloči za ukrepe organizacijske narave. V skladu z ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča RS (npr. sodba opr. št. VIII Ips 131/2010 z dne 5. 9. 2011, sklep VIII Ips 196/2007 z dne 28. 5. 2008) se lahko delodajalec odloči za drugačno organizacijo oziroma način dela tako, da delovne naloge drugače razporedi med še zaposlene, sodišče pa se ne more spuščati v presojo poslovnih odločitev delodajalca (npr. sklep VIII Ips 37/2013 z dne 14. 10. 2013), oziroma lahko preveri le, ali je bil organizacijski razlog za ukinitev delovnega mesta resničen in utemeljen (tako npr. sodba VIII Ips 284/2010 z dne 20. 12. 2011). Kot je bilo obrazloženo, pa je tožena stranka svojo organizacijsko odločitev ustrezno dokazala v postopku pred sodiščem prve stopnje.

8. Ker je bil tožnik invalid, je morala tožena stranka upoštevati še posebne določbe ZDR-1, ZPIZ-1 in ZZRZI. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožena stranka tožniku v skladu s 40. členom ZZRZI utemeljeno ni mogla ponuditi zaposlitve na drugem delovnem mestu in tudi ne sklenitve pogodbe o zaposlitvi za določen čas pri drugem delodajalcu, saj to objektivno ni bilo mogoče. Tak zaključek je sodišče prve stopnje oprlo na izpoved zakonite zastopnice tožene stranke, ki je izpovedala, da je preverila možnosti za prezaposlitev tožnika na drugo delovno mesto pri toženi stranki, a tožniku ustreznega dela ni mogla ponuditi, saj je imela vsa sistemizirana delovna mesta zasedena. Izpovedala je tudi, da si je prizadevala, da bi tožniku ponudila sklenitev pogodbe o zaposlitvi pri drugem delodajalcu za nedoločen čas, kar izhaja tudi iz predloga za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 25. 2. 2014 (priloga B2) in ponudb o prezaposlitvi delavca invalida (priloga B16).

9. Pritožba se neutemeljeno sklicuje na dejstvo, da tožena stranka ni imela podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi, ker Komisija ni podala pozitivnega mnenja. Glede na sodno prakso (npr. sodba VDSS opr. št. Pdp 392/2014 z dne 11. 9. 2014) je mnenje Komisije zgolj procesna predpostavka in delodajalec na negativno mnenje Komisije ni vezan, kar pomeni, da lahko kljub negativnemu mnenju odpove pogodbo o zaposlitvi. Bistveno je, da je sodišče prve stopnje pravilnost mnenja Komisije z dne 21. 5. 2014 preverilo v okviru presoje zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi in ugotovilo, da je obstajala zakonita podlaga za odpoved pogodbe o zaposlitvi.

10. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je imela tožena stranka prosta delovna mesta, ki bi jih lahko ponudila tožniku, saj naj bi v času, ko je odpovedala pogodbo o zaposlitvi tožniku, zaposlila še dve delavki. Zakonita zastopnica tožene stranke je sicer res izpovedala, da so zaradi upokojitve dveh delavk zaposlili dva obračunska referenta, vendar pa je ključno, da je tožena stranka obračunska referenta, glede na izpoved zakonite zastopnice tožene stranke, zaposlila že v juliju 2012 in oktobru 2013, torej še preden je dne 18. 12. 2013 ukinila tožnikovo delovno mesto.

11. Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe v zvezi z zaposlitvijo A.A.. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku prebralo tudi pogodbe o zaposlitvi, ki so bile sklenjene z A.A. (priloge B20 - B22), zato sodišču prve stopnje ni mogoče očitati, da je prezrlo navedene pogodbe o zaposlitvi. Kot pravilno ugotavlja že prvostopenjsko sodišče je bil A.A. zaposlen pri toženi stranki na delovnem mestu tehnični referent za upravljanje, in sicer že od 8. 10. 2012. Tožena stranka ga je torej zaposlila še pred ukinitvijo delovnega mesta, tehnični vodja, tj. delovnega mesta, ki ga je zasedal tožnik. Četudi tožnik navaja, da ga je navedeni delavec dejansko nadomeščal, pa to iz pogodbe o zaposlitvi ne izhaja, saj je bila ta sklenjena zaradi povečanega obsega dela in za opravljanje dela na drugem delovnem mestu, tj. na delovnem mestu tehnični referent za upravljanje. Nenazadnje tudi iz primerjave opisa del za delovni mesti tehnični vodja in tehnični referent za upravljanje izhaja, da gre za različni delovni mesti.

12. Pritožbeni očitek, da je imela tožena stranka ob prenehanju pogodbe o zaposlitvi za določen čas, sklenjene z A.A. možnost, da z A.A. ne bi sklenila nove pogodbe o zaposlitvi, temveč bi lahko tožniku ponudila sklenitev pogodbe o zaposlitvi, ne drži. Tožena stranka je namreč po prenehanju pogodbe o zaposlitvi zaradi poteka časa, z A.A. sklenila novo pogodbo o zaposlitvi z dne 5. 4. 2013, in sicer za nedoločen čas, vendar jo je sklenila za čas od 8. 4. 2013 dalje, kar pomeni, da je bila navedena pogodba o zaposlitvi sklenjena več kot pol let pred ukinitvijo tožnikovega delovnega mesta dne 18. 12. 2013. 13. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).