Jedro

Posebnost postopka izvršbe na podlagi verodostojne listine je v tem, da je hkrati z naložitvijo plačila terjatve v sklepu o izvršbi tudi že dovoljena izvršba, zato ne pride do časovnega zamika med pravnomočnostjo sodne odločbe, s katero je naloženo plačilo terjatve, in začetkom izvršilnega postopka. Zastaralni rok zato začne teči šele, ko je postopek izvršbe na podlagi verodostojne listine pravnomočno končan.

Umik izvršilnega predloga v postopku na podlagi verodostojne listine je bil podan iz razlogov na strani dolžnice oziroma zaradi neizterljivosti, saj terjatev v obdobju več kot desetih let od izdaje sklepa o izvršbi do ustavitve postopka ni bila niti delno poplačana. Pravilen je zato zaključek, da umik ni bil podan zaradi odpovedi upnika sodnemu varstvu in zahtevku do dolžnice, temveč je bil posledica neuspešnosti izvršbe in zato ne more imeti učinkov v smislu prvega odstavka 366. člena OZ, posledično pa je pravilna tudi argumentacija, da je zastaralni rok pričel teči šele po pravnomočnosti sklepa o ustavitvi izvršbe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep v izpodbijanem delu I. točke izreka, kolikor je sodišče zavrnilo dolžničin ugovor, ter v izpodbijanih II. in III. točki izreka potrdi.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo: "I. Ugovoru se delno ugodi in se sklep o izvršbi I 113/2023 z dne 9. 6. 2023 razveljavi v I. točki izreka v delu, v katerem je bila dovoljena izvršba za izterjavo: - zakonskih zamudnih obresti, ki od zneska 321,31 EUR tečejo med 19. 12. 2002 in 9. 7. 2020, - zakonskih zamudnih obresti od zneskov 163,51 EUR, 278,96 EUR in 8,35 EUR v presežku nad zneskom zakonskih zamudnih obresti, ki so se natekle v obdobju med 22. 3. 2002 in 19. 12. 2002, in - zakonskih zamudnih obresti, ki od zneskov 104,32 EUR, 43,57 EUR, 27,58 EUR, 123,73 EUR, 12,30 EUR, 40,75 EUR in 11,23 EUR tečejo pred 9. 7. 2020, ter se v tem delu predlog upnika za izvršbo zavrne.

V preostalem delu pa se ugovor zavrne.

II. Dolžnica sama nosi svoje stroške ugovora in vloge z dne 24. 8. 2023. III. Dolžnica je dolžna upniku povrniti 149,33 EUR nadaljnjih izvršilnih stroškov v osmih dneh od prejema tega sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, tekočimi od poteka tega roka dalje do plačila."

2. Zoper sklep se pravočasno po pooblaščencu pritožuje dolžnica, ki predlaga njegovo spremembo tako, da se ugovoru v celoti ugodi in se sklep o izvršbi razveljavi, podredno pa njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Priglaša tudi stroške pritožbenega postopka.

3. Upnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške odgovora.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Višje sodišče je sklep preizkusilo v okviru zatrjevanih pravno pomembnih pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po določbi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), oba v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Glede na uspeh in pravni interes je višje sodišče štelo, da ga dolžnica izpodbija v delu, ki zanjo ni ugoden, torej v delu I. točke izreka, kolikor je sodišče zavrnilo njen ugovor, ter v II. in III. točki izreka (prvi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

6. Sodišče je s sklepom o izvršbi z dne 9. 6. 2023 dovolilo izvršbo na podlagi izvršilnih naslovov (pravnomočnega in izvršljivega sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine I 739/2002 z dne 19. 12. 2002 ter pravnomočnih in izvršljivih sklepov o nadaljnjih izvršilnih stroških iz tega postopka) zaradi izterjave 321,31 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 3. 2002 do plačila, 450,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v višini 450,82 EUR, 104,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 2. 2003 do plačila, 43,57 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 1. 2011 do plačila, 27,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 1. 2011 do plačila, 123,73 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 10. 2011 do plačila, 12,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 1. 2012 do plačila, 40,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 3. 2013 do plačila, 11,23 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 3. 2014 do plačila, izvršilnih stroškov v višini 118,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka osemdnevnega roka za njihovo plačilo dalje do plačila ter vseh v tem postopku upniku odmerjenih izvršilnih stroškov.

7. Sklep o izvršbi, s katerim je predlogu za izvršbo ugodeno, lahko dolžnik izpodbija z ugovorom (prvi odstavek 53. člena ZIZ), ki mora biti obrazložen. V ugovoru mora dolžnik navesti dejstva, s katerim ga utemeljuje, in predložiti dokaze, sicer se ugovor šteje kot neutemeljen (drugi odstavek 53. člena ZIZ). Ugovor zoper sklep o izvršbi je mogoče vložiti iz razlogov, ki preprečujejo izvršbo, nekatere od teh ZIZ primeroma našteva v prvem odstavku 55. člena.

8. Dolžnica je v pravočasnem ugovoru uveljavljala, da je vtoževana terjatev že v celoti zastarala.

9. Upnik je v odgovoru na ugovor dolžničinim ugovornim navedbam nasprotoval in uveljavljal, da gre za judikatno terjatev, katere zastaranje je bilo pretrgano z izvršilnim postopkom I 739/2002 in je začelo znova teči šele po njegovem zaključku, do vložitve predmetnega predloga za izvršbo pa še ni nastopilo. Navedel je še, da je bilo zastaranje naknadno zadržano še s predpisi, izdanimi v času epidemije covida.

10. Dolžnica je v odgovoru vztrajala pri ugovoru zastaranja in navedla, da je bil izvršilni postopek I 739/2002 končan zaradi umika predloga za izvršbo na podlagi volje upnika, zato do pretrganja zastaranja ni prišlo. Opozorila je tudi na zastaranje zakonskih zamudnih obresti.

11. Sodišče je dolžničinemu ugovoru z izpodbijanim sklepom delno ugodilo glede zastaranega dela zakonskih zamudnih obresti (ta del odločitve ni predmet pritožbene presoje), v preostalem delu pa je njen ugovor zastaranja terjatve zavrnilo. Ob tem je v izpodbijanem sklepu jasno in sistematično pojasnilo pravno podlago, kot jo določa OZ glede zastaranja terjatve, z ločevanjem med pravimi in nepravimi judikatnimi terjatvami ter ob upoštevanju specifik postopka izvršbe na podlagi verodostojne listine. Višje sodišče podana materialno pravna izhodišča sprejema kot pravilna in se v izogib nepotrebnemu ponavljanju nanje tudi sklicuje.

12. Odločitev o zavrnitvi preostalega dela ugovora je sodišče prve stopnje oprlo na ugotovitev, da zastaralni roki po OZ glede tega dela terjatve ob vložitvi obravnavnega predloga za izvršbo dne 5. 5. 2023 še niso potekli, saj je bil predhodni postopek izvršbe na podlagi verodostojne listine (iz katerega izvirajo izvršilni naslovi za ta postopek) na podlagi upnikovega umika predloga končan s sklepom z dne 18. 6. 2013, ki je postal pravnomočen dne 28. 3. 2014. 13. Izpodbijana odločitev je materialnopravno pravilna, obširne pritožbene navedbe, da umik v postopku I 739/2002 ni bil podan zaradi neuspešnosti izvršbe, temveč zaradi upnikovega odstopa od izvršbe kot njegove enostranske izjave volje, ter da zato tek zastaralnega roka ni bil prekinjen in je terjatev v celoti zastarala najkasneje 5. 2. 2013, pa so neutemeljene, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

14. Kot je obrazložilo že sodišče prve stopnje, izvršilni naslovi v tem postopku izvirajo iz postopka izvršbe na podlagi verodostojne listine. Posebnost tega postopka je v tem, da je hkrati z naložitvijo plačila terjatve v sklepu o izvršbi tudi že dovoljena izvršba, zato ne pride do časovnega zamika med pravnomočnostjo sodne odločbe, s katero je naloženo plačilo terjatve, in začetkom izvršilnega postopka. Zastaralni rok zato začne teči šele, ko je postopek izvršbe na podlagi verodostojne listine pravnomočno končan, to pa ne velja samo za terjatev iz sklepa o izvršbi, temveč tudi za terjatve iz naslova s kasnejšimi sklepi odmerjenih stroškov prvotnega postopka, saj se tudi slednji najprej poskušajo poplačati že v okviru postopka, v katerem so nastali (torej v okviru postopka izvršbe na podlagi verodostojne listine).

15. Poleg trenutka pravnomočnega končanja postopka na podlagi verodostojne listine pa je bistvenega pomena za presojo zastaranja terjatve tudi razlog, zaradi katerega se je ta postopek zaključil, kot je prav tako pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Morebitna aktivnost upnika pred sodiščem namreč nima učinka pretrganja zastaranja, če upnik pozneje izgubi pravni interes za sodno varstvo, ki ga je najprej uveljavljal (prim. prvi odstavek 366. člena OZ).

16. Upnik je že k predlogu za izvršbo priložil vlogo z dne 6. 6. 2013, s katero je predlagal ustavitev izvršilnega postopka I 739/2002. Ta vloga je bila kot priloga k predlogu za izvršbo v predmetnem postopku dolžnici vročena skupaj s sklepom o izvršbi, kot izhaja iz vročilnice, ki ima naravo javne listine in dokazuje resničnost podatkov, ki jih vsebuje (prim. 224. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), zato dolžnica ne more uspeti z dokazno nepodprtimi pavšalnimi navedbami, da ji vloga ni bila vročena, posledično pa tudi ni mogoče slediti očitkom o kršitvi določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, zaradi katere naj se do vloge ne bi mogla izjasniti. V vlogi z dne 6. 6. 2013 je upnik pojasnil, da se kljub izdanemu sklepu o izvršbi ni uspel poplačati, glede na podatke, ki jih je pridobil o dolžnici, pa tega zaenkrat tudi ni pričakovati in bi z vztrajanjem pri izvršbi nastali samo dodatni stroški. Višje sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da se upnik glede na tako vlogo v postopku I 739/2002 ni želel odpovedati sodnemu varstvu, ampak je bil umik izvršilnega predloga podan iz razlogov na strani dolžnice oziroma zaradi neizterljivosti, saj tudi iz spisa I 739/2002 izhaja, da terjatev v obdobju več kot desetih let od izdaje sklepa o izvršbi do ustavitve postopka ni bila niti delno poplačana (in dolžnica tega niti ne trdi). Pravilen je zato zaključek, da umik ni bil podan zaradi odpovedi upnika sodnemu varstvu in zahtevku do dolžnice, temveč je bil posledica neuspešnosti izvršbe in zato ne more imeti učinkov v smislu prvega odstavka 366. člena OZ, posledično pa je pravilna tudi argumentacija, da je zastaralni rok pričel teči šele po pravnomočnosti sklepa o ustavitvi izvršbe. Z nasprotnim pritožbenim vztrajanjem, da je z umikom upnik odstopil od izvršbe in da zato tek zastaralnega roka ni bil prekinjen, dolžnica pravilnosti zaključka sodišča prve stopnje ob opisani pomembnosti razloga za umik ni uspela izpodbiti.

17. Neutemeljene so dolžničine pritožbene navedbe, da je bil sklep o ustavitvi v postopku I 739/2002 le deklaratorne narave in da je do končanja izvršbe dejansko prišlo že precej prej zaradi upnikove popolne neaktivnosti pri izterjavi, ki po več kot desetih letih še vedno ni bila zaključena s poplačilom. Upniku namreč neaktivnosti nikakor ni mogoče očitati, saj iz sklepov v postopku I 739/2002, ki jih je priložil k predlogu za izvršbo, izhaja, da je aktivno poskušal doseči prisilno realizacijo terjatve zoper dolžnico z več izvršilnimi sredstvi in je v ta namen opravil različne poizvedbe o dolžničinem premoženju ter vložil več predlogov za nadaljevanje izvršbe (na plačo, na vrednostne papirje, na denarna sredstva na dolžničinih računih), do poplačila pa ni prišlo, ker viri za ta predlagana sredstva niso obstajali (dolžnica ni bila zaposlena, ni imela vrednostnih papirjev,...). Neuspešnosti predhodne izvršbe torej ni mogoče pripisati pasivnosti upnika, ki hkrati z vložitvijo novega predloga za izvršbo zaradi izterjave nepoplačane in nezastarane terjatve tudi ni kršil načela vestnosti in poštenja in ni zlorabil procesnih pravic, kot mu to neutemeljeno očita pritožba.

18. Dolžnica s pritožbo izpodbija tudi odločitev o stroških ugovornega postopka iz II. in III. točke izreka sklepa. Ker v tem delu ne navaja nobenih konkretnih pritožbenih razlogov, je višje sodišče napravilo uradni preizkus in ugotovilo, da je odločitev skladna s pravili o uspehu v postopku iz 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ ter s pravili 38. člena ZIZ, po višini pa so stroški odmerjeni skladno z Odvetniško tarifo.

19. Po pojasnjenem in ker tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je višje sodišče neutemeljeno pritožbo dolžnice zavrnilo in sklep v izpodbijanem delu I. točke izreka, kolikor je sodišče zavrnilo njen ugovor, ter v izpodbijanih II. in III. točki izreka potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

20. Dolžnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP in šesti odstavek 38. člena ZIZ). Prav tako sam svoje stroške odgovora na pritožbo krije upnik, saj z njim ni prispeval k odločitvi višjega sodišča (prvi odstavek 155. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ in peti odstavek 38. člena ZIZ).