Jedro

Prekrškovni organ je namreč v prilogi citiranega PN pod rubriko “kratek opis dejanskega stanja z navedbo dokazov” med drugim tudi jasno zapisal, kot očitek storilcu, “da se je oškodovanec zaradi izrečenih groženj in nasilnega vedenja počutil prestrašenega in ogroženega”, kar je naknadno povzeto še v kratek opis dejanja in dokazov, kar je prejel tudi storilec na kraju samem. Zato so skromni razlogi v izpodbijani sodbi za tako sprejeto odločitev ne le v nasprotju s spisovnim gradivom, ki ga je sodišču predložil prekrškovni organ, temveč so tudi izrazito pomanjkljivi, saj se prvostopno sodišče ni opredelilo do celotnega opisa dejanskega stanja, ki ga je ob izdani PN zapisal prekrškovni organ.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter vrne zadeva temu sodišču v nov postopek.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zahtevi za sodno varstvo (ZSV) storilca ugodilo in je plačilni nalog (PN) prekrškovnega organa Policijske postaje C., opr. št. ... z dne 25. 7 2015 spremenilo tako, da je postopek o prekršku zoper storilca ustavilo na podlagi 1. točke prvega odstavka člena 136 Zakona o prekrških (ZP-1), posledično pa s stroški tako ustavljenega postopka obremenilo proračun.

2. S tako odločitvijo se prekrškovni organ ne strinja in v pravočasno vloženi pritožbi prvostopnemu sodišču očita kršitev materialnih določb zakona (člen 156 ZP-1) in predlaga, da se sodba sodišča prve stopnje razveljavi in vrne zadeva temu sodišču v ponovljen postopek.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Uradni preizkus napadene sodbe (člen 159 ZP-1) ob upoštevanju pritožbenih navedb pokaže, da je točna ugotovitev v izpodbijani sodbi o tem, da je prekrškovni organ storilcu 25. 7. 2015 izdal citirani PN zaradi kršitve določbe prvega odstavka člena 6 ZJRM-1, izrečena mu je bila globa v višini 250,38 EUR. Tako odločitev je storilec napadal s pravočasno vloženim rednim pravnim sredstvom - ZSV, zato je bila odstopljena v reševanje nižjemu sodišču 7. 8. 2015. Prvostopno sodišče je nato, kot izkazuje spisovno gradivo, dne 22. 9. 2015 zaslišalo storilca in oškodovanca P. E., nato pa 7. 10. 2015 sprejelo odločitev, ki izhaja iz izpodbijane sodbe. Postopek o prekršku zoper storilca je ustavilo po določbi 1. točke prvega odstavka člena 136 ZP-1, v obrazložitvi pa je (točka 5 izpodbijane sodbe) zapisalo, da iz opisa obravnavanega prekrška ni razvidno, da bi storilčevo vedenje pri drugem povzročilo prepovedano posledico, to je, da se je zaradi tega počutil ponižanega ali prizadetega.

5. Tako odločitev prekrškovni organ ob natančnem povzemanju določbe prvega odstavka člena 6 ZJRM-1 opravičeno napada s primerjavo in povzetkom kratkega opisa dejanskega stanja prekrška, ki je priložen citiranemu PN in iz katerega je po navedbah in zatrjevanju pritožbe jasno razvidno, da je prekrškovni organ v opis prekrška zapisal, da se je P. E., to je oškodovanec, zaradi izrečenih groženj in nasilnega vedenja storilca počutil prestrašenega in ogroženega in je zaradi tega poklical policijo. Zato pritožba meni, da so v izreku odločbe prekrškovnega organa jasno in kumulativno podani vsi elementi prekrška po določbi prvega odstavka člena 6 ZJRM-1, zaradi česar je prvostopno sodišče s tako odločitvijo zagrešilo kršitev materialnih določb zakona (1. točka člena 156 ZP-1).

6. Postopanje sodišča v zvezi z vloženim rednim pravnim sredstvom proti odločbi prekrškovnega organa (tudi PN) je natančno razdelano v določbah členov 59 do 66 ZP-1. Po prejetju ZSV mora sodišče vselej najprej opraviti uradni preizkus tako vložene ZSV (določba prvega odstavka člena 62a ZP-1), kjer med drugim preizkuša tudi kršitev materialnih določb zakona ali predpisa, ki določa prekršek (1. točka člena 156 ZP-1). Šele, če vložena ZSV prestane uradni preizkus in je sposobna za nadaljnjo obravnavo, sodišče odloča o tem, ali bo vloženo ZSV zavrnilo kot neutemeljeno, ali bo vloženi ZSV pritrdilo in odpravilo odločbo prekrškovnega organa, oziroma jo bo odpravilo po uradni dolžnosti, ali pa bo ugodilo vloženi ZSV tako, da bo odločbo prekrškovnega organa spremenilo (ali pa jo spremenilo po uradni dolžnosti). Če pa sodišče spozna, da dejansko stanje ni popolno in pravilno ugotovljeno, pa v takem primeru ponovi ali dopolni dokazni postopek po pravilih rednega postopka (določba četrtega odstavka člena 65 ZP-1). V konkretnem primeru pa je prvostopno sodišče brez, da bi naj najprej opravilo uradni preizkus (določba prvega odstavka člena 62a ZP-1) odločbe prekrškovnega organa, zaslišalo storilca in oškodovanca, nato pa šele sprejelo odločitev o tem, da takšen opis prekrška, ki izhaja iz odločbe (PN prekrškovnega organa) oziroma njegovih prilog, ne predstavlja prekrška. Prav tako navedba v izpodbijani sodbi o tem, da PN velja kot pisna odločba o prekršku ni vsebovana v določbi drugega odstavka člena 57 ZP-1, kot nepravilno v izpodbijano sodbo povzema nižje sodišče, temveč v določbi tretjega odstavka tega istega zakonitega določila, v katerem so med drugim določene obvezne pisne sestavine PN, medtem ko so obvezne sestavine izreka odločbe prekrškovnega organa, med katerimi je naveden tudi kratek opis dejanja, izrecno predpisane v določbi četrtega (ne pa tretjega) odstavka določbe člena 56 ZP-1. 7. Da je sprejeta odločitev nižjega sodišča, kot to utemeljeno trdi pritožba, nepravilna, ugotavlja tudi pritožbeno sodišče (člen 159 ZP-1), saj so tudi razlogi v izpodbijani sodbi (točka 5 obrazložitve), s katerimi sodišče pojasnjuje odsotnost izvršitvene oblike prekrška po določbi člena 6 ZJRM-1 protispisni in posledično tudi pomanjkljivi. Prekrškovni organ je namreč v prilogi citiranega PN pod rubriko “kratek opis dejanskega stanja z navedbo dokazov” med drugim tudi jasno zapisal, kot očitek storilcu, “da se je oškodovanec zaradi izrečenih groženj in nasilnega vedenja počutil prestrašenega in ogroženega”, kar je naknadno povzeto še v kratek opis dejanja in dokazov, kar je prejel tudi storilec na kraju samem. Zato so skromni razlogi v izpodbijani sodbi za tako sprejeto odločitev ne le v nasprotju s spisovnim gradivom, ki ga je sodišču predložil prekrškovni organ, temveč so tudi izrazito pomanjkljivi, saj se prvostopno sodišče ni opredelilo do celotnega opisa dejanskega stanja, ki ga je ob izdani PN zapisal prekrškovni organ. Ker se prvostopno sodišče ni opredelilo do vseh kumulativno zajetih elementov prekrška, ki so navedeni v kratkem opisu s strani prekrškovnega organa glede očitka storilcu po določbi prvega odstavka člena 6 ZJRM-1, pa je ravnalo tudi v nasprotju z določbo 1. točke člena 156 ZP-1. Glede na takšno protispisno povzemanje kratkega opisa dejanskega stanja prekrška s strani prekrškovnega organa in pomanjkljive razloge v tej smeri pa se je po oceni pritožbenega sodišča sodišču prve stopnje s tako odločitvijo, ko je postopek o prekršku zoper storilca ustavilo na podlagi 1. točke prvega odstavka člena 136 ZP-1 pripetila še bistvena kršitev določb postopka o prekršku iz 8. točke prvega odstavka člena 155 ZP-1, zaradi česar je bilo potrebno pritožbi ugoditi in sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti (določba petega odstavka člena 163 ZP-1) in vrniti zadevo temu sodišču v ponovljen postopek.

8. V ponovljenem postopku bo moralo prvostopno sodišče ob upoštevanju pritožbenih izvajanj temeljito proučiti celotno spisovno gradivo, ki ga je prvostopnemu sodišču dostavil prekrškovni organ že 7. 8. 2015. Zlasti se bo moralo poglobiti v opis dejanskega stanja prekrška, ki je temu PN priložen, nato pa ob pravilnem razumevanju in upoštevanju določb členov 62a in 65 ZP-1 sprejeti odločitev o tem, ali je pritrditi storilčevi vloženi ZSV ali ne ter ob dejstvu, da je doslej že izvedlo posamične dokaze (zaslišanje storilca in oškodovanca) sprejeti odločitev o tem, ali je storilčeva ZSV utemeljena ali ne.