Jedro

Sodišče prve stopnje je glede na okoliščine primera pravilno sklepalo, da je v obravnavanem primeru izkazana pravica investitorja graditi kot pogoj za izdano gradbeno dovoljenje v skladu s 6. točko 1. odstavka 66. člena ZGO-1 oziroma, da ta pravica glede na lokacijo gradnje ni omejena s sporno služnostjo obračanja, tudi če bo kasneje v sodnem postopku ugotovljen njen obstoj.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) kot neutemeljeno zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 7.6.2005. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Upravne enote Novo mesto z dne 25.10.2004, s katero je upravni organ prve stopnje investitorici A.A. dovolil legalizacijo pričete gradnje in dokončanje gradnje gospodarskega poslopja na zemljišču s parc. št. 9 k.o. ... pod tam navedenimi pogoji. V 2. točki izreka sodbe je sodišče prve stopnje odločilo, da se zahteva tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka zavrne.

Sodišče prve stopnje pritrjuje odločitvi tožene stranke in navaja , da je v tem upravnem sporu sporno gradbeno dovoljenje, ki je bilo izdano investitorki za obnovo gospodarskega poslopja (legalizacija pričete gradnje in dokončanje gospodarskega poslopja). Podlaga za izdano gradbeno dovoljenje je Zakon o graditvi objektov (ZGO-1, Uradni list RS, št. 110/02 in nadaljnji), ki med pogoji za izdajo gradbenega dovoljenja v 66. členu določa tudi pogoj, da je projekt izdelan v skladu z izvedbenim prostorskim aktom. V konkretnem primeru območje ureja Odlok o prostorskih ureditvenih pogojih za pomembnejša lokalna središča občine Novo mesto oziroma Odlok o spremembah in dopolnitvah Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za pomembnejša lokalna središča občine Novo mesto - za naselje A. (Skupščinski Dolenjski l., št. 9/91, Uradni list RS, št. 15/98 in 48/98 ter Uradni vestnik Občine Šentjernej, št. 2/04, v nadaljevanju PUP). Zemljišče posega je uvrščeno v morfološko enoto 284/I A, za katero 94. člen PUP podrobneje določa, katere namembnosti objektov niso dovoljene. Med pogoji gradbenih posegov je med drugim določeno, da nadomestne gradnje in adaptacije, ki spreminjajo zunanje gabarite in arhitekturo stavb, niso dovoljene. Na vseh stavbah se lahko na zunanjosti izvajajo zgolj vzdrževalna dela ter rekonstrukcije, ki jih mora posebej odobriti pristojna služba za varstvo naravne in kulturne dediščine. V konkretnem primeru je sporna predvsem okoliščina, da naj poseg oziroma gradnja, dovoljena z gradbenim dovoljenjem, ne bi bila v skladu s pogoji, določenimi v 94. členu PUP. Kot izhaja iz izpodbijanega dovoljenja ter odločbe tožene stranke, bo novi objekt imel povečan tloris v širini za 0,7 m. Z novogradnjo bo v primerjavi s podrtim objektom tloris pritličja poenoten s tlorisom podstrešja, zaradi česar tudi po mnenju sodišča ne gre za povečanje gabarita. Novogradnja namreč ne bo zavzela več prostora oziroma ne bo segala globlje v zemljišče, kot je segal star gospodarski objekt. Po mnenju sodišča prve stopnje je pravilen tudi zaključek obeh upravnih organov, da novogradnja tudi ne bo vplivala na izvrševanje služnostne pravice tožeče stranke. V zvezi s tožbeno navedbo, da naj bi bilo soglasje Zavoda za varstvo kulturne dediščine z dne 13.4.2004 dano še pred spremembo in dopolnitvijo gradbene dokumentacije, sodišče prve stopnje ugotavlja, da se sprememba nanaša le na višino oken, ki so obrnjena proti zemljišču s parc. št. 7/3 k.o. ... , torej na drugo stran in tako niso v nobeni povezavi z zemljiščem oziroma služnostjo tožeče stranke. V zvezi s tožbeno trditvijo, da "zavod gradnje ni posebej odobril," sodišče prve stopnje navaja, da je soglasje v obliki, kot ga je dal Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Območna enota Novo mesto, v katerem posebej navaja, da za načrtovani poseg niso potrebni posebni kulturno varstveni pogoji ter da predvidena gradnja ohranja osnovne stavbne gabarite, dovolj, da se šteje, da je soglasje dano. V zvezi s služnostno pravico obračanja, ki jo tožeča stranka zatrjuje v tožbi, sodišče prve stopnje ugotavlja, da ta služnost ni izkazana, oziroma ni nesporna, ampak je le zatrjevana, sodni postopki z njo pa še tečejo. Ne glede na to vse ugotovljeno zadošča za zaključek, da je investitorka izkazala pravico graditi na zemljišču oziroma, da ta pravica glede na lokacijo gradnje ni omejena s sporno služnostjo obračanja, tudi če bo kasneje v sodnem postopku ugotovljen njen obstoj. V zvezi z odločitvijo o stroških v 2. točki izreka je sodišče prve stopnje navedlo, da je investitorka po izpodbijanem gradbenem dovoljenju v odgovoru na tožbo predlagala tudi povrnitev stroškov postopka. Sodišče prve stopnje je zahtevo za povrnitev stroškov zavrnilo, saj v skladu s 3. odstavkom 23. člena ZUS, kadar sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti upravnega akta, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

Tožeča stranka vlaga pritožbo zoper izpodbijano sodbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da vrhovno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi, ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, toženi stranki pa naloži povračilo stroškov tožeče stranke po tej pritožbi. Navaja, da ni sprejemljivo stališče, da ne gre za obid prepovedi iz 94. člena PUP, ki prepoveduje spreminjanje gabaritov in arhitekture stavb, če se razširitev izvede tako, da se poenoti tloris objekta s tlorisom podstrešja. Gospodarski objekt je v predmetnem arhitekturnem okolju značilno oblikovan, in sicer tako, da je tloris podstrešja zaradi poudarjenega napušča večji od tlorisa gospodarskega objekta. Če se navedeno poenoti, se spremenijo gabariti gospodarskega objekta, s tem pa tudi arhitektura stavbe, kar je v nasprotju s 94. členom PUP. Navaja, da je tožeča stranka podrobno obrazložila, da gre za tekočo pravdo na ugotovitev obstoja služnosti obračanja in da le-ta že obstaja. Gre le za njeno ugotovitev. Sodišče prve stopnje se v nasprotju s 46. in 47. členom ZUS zadovolji, da je služnost neizkazana oziroma sporna in da postopki še tečejo, kar naj ne bi vplivalo na pravico graditi. Pri vprašanju obstoja služnosti obračanja gre za predhodno vprašanje po 46. členu ZUS. Glede na določbo 3. odstavka 47. člena ZUS bi moralo sodišče postopek prekiniti in počakati na odločitev sodišča splošne pristojnosti, da odloči o tem, ali služnost obračanja obstaja, in o tem, ali bo nameravana gradnja posegla v služnost. Ker je v teku ugotovitvena pravda, bo ob ugoditvi tožbenemu zahtevku pred sodiščem splošne pristojnosti šteti, da je služnost nastala pred obnovo gospodarskega poslopja. Ker sodišče prve stopnje ni odločalo po 3. odstavku 47. člena ZUS, je prišlo do nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in napačne materialnopravne odločitve o stvari, zaradi česar je podan tudi pritožbeni razlog bistvene kršitve ZUP in vsi ostali pritožbeni razlogi. Glede na navedeno predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev sodišču prve stopnje v novo sojenje, toženi stranki pa naj se naloži povračilo pritožbenih stroškov.

Tožena stranka in prizadeta stranka nista podali odgovora.

Ker je bila pritožba vložena pred 1.1.2007, ko je začel veljati ZUS-1, je Vrhovno sodišče RS obravnavalo vloženo pritožbo kot pritožbo na podlagi 2. odstavka 107. člena ZUS-1. Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče presoja, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo. Pridobitev gradbenega dovoljenja je po določilih Zakona o graditvi objektov (ZGO-1, Uradni list RS, št. 110/02 in nadaljnji) dopustna pod pogoji, navedenimi v določilih drugega razdelka citiranega zakona, ki med drugim v določilu 66. člena od pristojnega organa za gradbene zadeve zahteva pred izdajo gradbenega dovoljenja tudi preveritev, ali je projekt izdelan v skladu s prostorskim izvedbenim aktom. V obravnavanem primeru je nameravani poseg v prostor uvrščen v ureditveno območje naselja A., ki ga urejata Odlok o prostorskih ureditvenih pogojih za pomembnejša lokalna središča občine Novo mesto (Skupščinski Dolenjski l., št. 9/91) in Odlok o spremembah in dopolnitvah Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za pomembnejša lokalna središča občine Novo mesto - za naselje A. (Uradni list RS, št. 15/98 in 48/98, Uradni vestnik Občine Šentjernej, št. 2/04 - v nadaljevanju PUP). Na podlagi navedenih predpisov je prvostopni upravni organ investitorici A.A. dovolil legalizacijo pričete gradnje in dokončanje gradnje gospodarskega poslopja na zemljišču parc. št. 9 k.o. ...

Pravilen je sklep sodišča prve stopnje, da je predloženi projekt skladen z določili PUP, ki v 94. členu natančno določa pogoje namembnosti oziroma določa tiste namembnosti objektov, ki niso dovoljene. Med pogoji gradbenih posegov je med drugim določeno, da nadomestne gradnje in adaptacije, ki spreminjajo zunanje gabarite in arhitekturo stavb, niso dovoljene. Na vseh stavbah pa so lahko na zunanjosti zgolj vzdrževalna dela in rekonstrukcije, ki jih mora posebej odobriti pristojna služba za varstvo naravne in kulturne dediščine. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, to pa izhaja tudi iz predloženega projekta, da bo z nadomestno gradnjo tloris pritličja poenoten s tlorisom podstrešja ter da gradnja, dovoljena z gradbenim dovoljenjem, ne bo posegla globlje v dvorišče, kot je segal star gospodarski objekt. Poleg tega je, kot izhaja iz listin v spisu, pristojna služba za varstvo naravne in kulturne dediščine izrecno navedla, da za načrtovani poseg niso potrebni posebni kulturnovarstveni pogoji, s katerimi se določajo zahteve, ki jih mora izpolnjevati projektna dokumentacija, saj predvidena gradnja ohranja osnovne stavbne gabarite. Glede na navedeno ni utemeljen pritožbeni ugovor, da gradnja, ki je bila z odločbo prvostopnega organa dovoljena z gradbenim dovoljenjem, ni skladna s pogoji, določenimi v citiranem določilu PUP.

Prav tako je neutemeljen pritožbeni očitek v zvezi z vprašanjem obstoja služnosti obračanja. V obravnavanem primeru tožeča stranka zatrjuje obstoj služnosti obračanja, za katero je sprožila postopek ugotavljanja služnosti pred sodiščem splošne pristojnosti, ki pa po podatkih v spisu še ni končan. Ker je služnost stvarna pravica, za katero velja, da je pravno izkazana, če je vpisana v zemljiško knjigo, tožeča stranka pa le-te, kot izhaja iz listin v spisu, nima vpisane, so vsi ugovori, ki se nanašajo na navedeno služnost, neupoštevni. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno sklepalo, da je v obravnavanem primeru izkazana investitorjeva pravica graditi kot pogoj za izdano gradbeno dovoljenje v skladu s 6. točko 1. odstavka 66. člena ZGO-1 oziroma, da ta pravica glede na lokacijo gradnje ni omejena s sporno služnostjo obračanja, tudi če bo kasneje v sodnem postopku ugotovljen njen obstoj.

Pritožbeno sodišče pa zavrača kot neutemeljen tudi ugovor bistvenih kršitev pravil postopka v upravnem sporu, ki jih tožeča stranka smiselno uveljavlja, ko zatrjuje, da gre v primeru ugotovitve takšne služnosti za predhodno vprašanje po 46. členu ZUS. Navaja namreč, da bi sodišče prve stopnje moralo prekiniti postopek in počakati na odločitev sodišča splošne pristojnosti. V skladu z določilom 46. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in nadaljnji, ZUS), ki se je uporabljal v času odločanja sodišča prve stopnje, lahko sodišče prekine postopek, dokler vprašanja ne reši pristojni organ, če je odločitev v upravnem sporu odvisna od vprašanja, ki je samostojna pravna celota in sodi v pristojnost drugega sodišča ali organa (predhodno vprašanje), lahko pa to vprašanje reši tudi sama. Ker tožeča stranka ni pojasnila, na kakšen način naj bi jo gradnja, dovoljena z gradbenim dovoljenjem, ovirala v izvrševanju domnevne služnosti obračanja, to pa tudi ne izhaja iz listin v upravnem spisu, v obravnavanem primeru niso bili izpolnjeni pogoji za prekinitev postopka.

Drugih bistvenih kršitev določb postopka tožeča stranka v pritožbi ne navaja, bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (3. odstavek 75. člena ZUS-1 v zvezi z 2. odstavkom 350. člena ZPP in 1. odstavkom 22. člena ZUS-1) pa pritožbeno sodišče ni ugotovilo.

Ker sodišče prve stopnje ni samo ugotavljalo dejanskega stanja, pač pa je odločalo na podlagi dejanskega stanja, pravilno in popolno ugotovljenega v upravnem postopku, v obravnavani zadevi ni mogoče z uspehom uveljaviti pritožbenega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (1. odstavek 73. člena ZUS-1).

Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 22. člena ZUS-1).