Jedro

Žalitev sodelavca na nacionalni osnovi predstavlja hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, tako da je tožena stranka tožniku utemeljeno izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni v delu glede zavrnitve tožbenega zahtevka za ugotovitev, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo dne 13. 12. 2008, in v delu glede zavrnitve tožbenega zahtevka za vpis delovne dobe v delovno knjižico, obračun bruto plače v višini, kot izhaja iz pogodbe o zaposlitvi z dne 24. 7. 2008, ki bi jo tožnik prejemal, če bi delal, plačilo predpisanih prispevkov ter izplačilo neto zneskov mesečnih nadomestil plače skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. dne v mesecu za pretekli mesec do 16. 12. 2008 tako, da se v tem delu glasi: „Ugotovi se, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 13. 12. 2008, ampak je trajalo do dne 15. 12. 2008, in je tožena stranka dolžna tožniku za obdobje od vključno 14. 12. 2008 do vključno 15. 12. 2008 vpisati delovno dobo v delovno knjižico in mu za to obdobje obračunati bruto plačo v višini, kot izhaja iz pogodbe o zaposlitvi z dne 24. 7. 2008, ki bi jo tožnik prejemal, če bi delal, plačati predpisane prispevke ter izplačati neto zneske mesečnih nadomestil plače skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. dne v mesecu za pretekli mesec.“ V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu (glede ugotovitve nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, vrnitve na delo ter vpisa delovne dobe in plačila prejemkov iz delovnega razmerja od dne 16. 12. 2008 dalje).

Tožnik sam krije stroške pritožbe.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 11. 2008 nezakonita, zato tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 13. 12. 2008, ampak še traja (1. točka); ter da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na ustrezno delo, ga prijaviti v zavarovanja, mu za obdobje od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, to je od 14. 12. 2008 do vrnitve na delo vpisati delovno dobo v delovno knjižico, za isto obdobje obračunati bruto plače v višini kot izhaja iz pogodbe o zaposlitvi z dne 24. 7. 2008, ki bi jih tožnik prejemal, če bi delal, plačati predpisane prispevke ter izplačati neto zneske mesečnih nadomestil plače skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. dne v mesecu za pretekli mesec (2. točka).

Zoper izpodbijano sodbo se je pravočasno pritožil tožnik iz razloga nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Sklicuje se na 1. odstavek 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR) in poudarja, da izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi opredeljuje takojšnje prenehanje delovnega razmerja, ta pogoj pa ni podan, če delodajalec kljub izredni odpovedi delavcu omogoči nadaljevanje dela do konca odpovednega roka. Navaja, da je delo na delovnem mestu opravljal do izteka odpovednega roka. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi mu je bila vročena dne 13. 11. 2008, z delovnim razmerjem pa je nadaljeval vse do 13. 12. 2008. Meni, da zadržanje učinkovanja odpovedi pogodbe ne opravičuje dejstva, da je tožnik delal do 13. 12. 2008, saj zadržanje učinkovanja učinkuje le na datum prenehanja delovnega razmerja. To pa po njegovem dodatno potrjuje, da niso bili izpolnjeni vsi elementi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, torej da ni bilo možno nadaljevanje delovnega razmerja. Izredna odpoved je zakonita le, če je dokazano, da delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka. Bistvene za to ugotovitev so vse okoliščine in interesi pogodbenih strank, ki se presojajo glede na naravo, težo in posledice kršitve ter glede na to, kako je kršitev vplivala na medsebojno razmerje strank, medsebojno zaupanje in možnost nadaljnjega sodelovanja. Sodišče tega v konkretnem primeru ni ugotovilo. Priglasil je stroške pritožbe.

V odgovoru na pritožbo tožeča stranka v celoti prereka pritožbene navedbe. Meni, da je sodišče prve stopnje jasno, razumljivo in obrazloženo zavrnilo tožnikovo interpretacijo 110. člena ZDR. Ugotavljanje nemožnosti nadaljevanja delovnega razmerja je sestavni del postopka pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Delodajalec najprej zazna kršitev, zbere zanjo dokaze, z ugotovitvami in nameravano odpovedjo seznani delavca, mu omogoči zagovor in nato sprejme končno odločitev. Ne strinja se s tožnikovim stališčem, da zadržanje učinkovanja pomeni, da ni izkazana nezmožnost nadaljevanja delovnega razmerja.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 339. člena v zvezi z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008 - v nadaljevanju: ZPP), ki se v delovnih sporih uporablja na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004, 10/2004 - v nadaljevanju: ZDSS-1), in na pravilno uporabo materialnega prava. Po preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje razčistilo bistvena dejstva za odločitev v tej zadevi in na podlagi pravilno uporabljenega materialnega prava, razen določbe 3. odstavka 85. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002, 47/2007 – v nadaljevanju: ZDR), ki je ni uporabilo, pravilno odločilo, da izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku ni bila podana nezakonito. Sodišče prve stopnje pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Tožena stranka je tožniku dne 10. 11. 2008 izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi (priloga A4). Tožena stranka je tožniku očitala, da se je neprimerno vedel do sodelavca, bil pod vplivom alkohola ter da je brez dovoljenja zapustil delovno mesto. Tožnik je prejel pisno obdolžitev z dne 20. 1. 2008 in dne 30. 10. 2008 podal zagovor v smislu določbe 2. odstavka 83. člena ZDR. Izredna odpoved je bila podana v 30-dneh od seznanitve z razlogi (2. odstavek 110. člena ZDR), na tožnikovo zahtevo je bil skladno s 84. členom ZDR obveščen tudi sindikat. Ker je sindikat nasprotoval odpovedi, je tožnik v skladu z določbo 1. odstavka 85. člena ZDR podal predlog za zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi. Tožena stranka je učinkovanje izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zadržala do dne 13. 12. 2008, ko je tožniku delovno razmerje prenehalo. Iz izvedenega dokaznega postopka pred sodiščem prve stopnje je razvidno, da je tožnik dne 9. 10. 2008 ob prihodu na delo okoli 22.00 ure na nacionalni osnovi žalil sodelavca B.A., kazal znake alkoholiziranosti in odklonil preizkus alkoholiziranosti ter nato odšel z dela, ne da bi za to imel dovoljenje. Sodišče prve stopnje je na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja, ki ga tožnik v pritožbi ne izpodbija, presodilo, da so v obravnavanem primeru podani razlogi za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, določeni z zakonom (3. odstavek 81. člena ZDR), nadaljevanje delovnega razmerja pa ni bilo mogoče (1. odstavek 110. člena ZDR). S takšno presojo sodišča prve stopnje pritožbeno sodišče soglaša. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi je po 3. odstavku 81. člena ZDR dopustna v primerih oziroma iz razlogov, določenih z zakonom. Razlogi za izredno odpoved na strani delavca so določeni v 1. odstavku 111. člena ZDR. Na podlagi 2. alineje 1. odstavka 111. člena ZDR se delavcu izredno odpove pogodba o zaposlitvi, če naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Kaj je hujša kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja iz 2. alineje 1. odstavka 111. člena ZDR ni definirano, zato je potrebno izhajati iz pogodbene narave delovnega razmerja in iz obveznosti, ki jih ima delavec v delovnem razmerju. Obveznosti so lahko določene v pogodbi o zaposlitvi ali pa izhajajo iz drugih pravnih virov, to je iz ZDR oziroma splošnih aktov delodajalca. V 13. in 14. členu pogodbe o zaposlitvi z dne 24. 7. 2008 sklenjene med tožnikom in toženo stranko so tako določene hujše kršitve pogodbenih obveznosti oziroma drugih obveznosti iz delovnega razmerja, iz katerih lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi. Tožena stranka pa je hujše kršitve teh delovnih obveznosti uredila tudi s Pravilnikom o odškodninski in disciplinski odgovornosti z dne 1. 9. 2008 ter tudi Pravilnikom o odreditvi in izvajanju preizkusa alkoholiziranosti po izdihanem zraku ter vpliva mamil ali psihonarkotičnih sredstev z dne 30. 10. 1998. Ob ugotovitvi, da je tožnik dne 9. 10. 2008 na nacionalni osnovi žalil sodelavca B.A., je zaključek sodišča prve stopnje, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana utemeljeno, materialnopravno pravilen. Po 6. členu ZDR mora delodajalec delavcu v času trajanja delovnega razmerja (in v zvezi s prenehanjem pogodbe o zaposlitvi) zagotavljati enako obravnavo, ne glede na osebne okoliščine, med drugim tudi ne glede na narodnost, raso ali etnično poreklo in nacionalno poreklo. Kršitev prepovedi diskriminacije ima na podlagi 7. odstavka 6. člena ZDR za posledico odškodninsko odgovornost delodajalca. Po 6. a členu ZDR je prepovedano tudi nadlegovanje na delovnem mestu. Nadlegovanje je vsako neželeno vedenje, povezano s katero koli osebno okoliščino, z učinkom ali namenom prizadeti dostojanstvo osebe ali ustvariti zastraševalno, sovražno, ponižujoče, sramotilno ali žaljivo okolje. Delodajalec je po 1. odstavku 45. člena ZDR dolžan zagotavljati takšno delovno okolje, v katerem noben delavec ne bo izpostavljen spolnemu ali drugemu nadlegovanju ali trpinčenju s strani s strani delodajalca, predpostavljenih ali sodelavcev. V ta namen mora delodajalec sprejeti ustrezne ukrepe za zaščito delavcev. S 4. alinejo 14. člena pogodbe o zaposlitvi z dne 24. 7. 2008 je tako določeno, da neprimerno vedenje delavca oziroma takšen odnos pri delu ali v zvezi z delom, da s se tem zmanjšuje ugled ali ustvarja slabo mnenje o podjetju ali o posameznih delavcih, predstavlja hujšo kršitev drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Že sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi pravilno izhajalo iz odločitev Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, ki je v zadevah opr. št. VIII Ips 125/2005 in opr. št. VIII Ips 214/2006 zavzelo stališče, da je utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji 1. odstavka 111. člena ZDR podan tudi tedaj, če je delodajalec dokazal, da ima zmerjanje in psovanje direktorja ter žaljiv odnos do sodelavcev značaj hujše kršitve pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, pod pogojem, da je žalitev v smislu navedene določbe znatna oziroma pomembna. Ali žalitev sodelavca predstavlja takšno kršitev pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ki jo lahko opredelimo kot hujšo, je stvar konkretne presoje. Po stališču pritožbenega sodišča je žalitev sodelavca na nacionalni osnovi glede na citirane določbe ZDR znatna oziroma pomembna in predstavlja hujšo kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja.

Nadalje je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da ugotovljena odklonitev preizkusa alkoholiziranosti ob še dodatno ugotovljenih znakih alkoholnih motenj, predstavlja utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz 2. alineje 1. odstavka 111. člena ZDR. Delavec mora na podlagi 33. člena ZDR spoštovati in izvajati predpise o varnosti in zdravju pri delu ter pazljivo opravljati delo, da zavaruje svoje življenje in zdravje ter življenje in zdravje drugih oseb. Z 2. alinejo 14. člena pogodbe o zaposlitvi z dne 24. 7. 2008 je določeno, da lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če se ugotovi ali utemeljeno predpostavlja, da se delavec zadržuje na območju podjetja pod vplivom alkohola ali psihonarkotičnih sredstev. Pravilnik o odreditvi in izvajanju preizkusa alkoholiziranosti po izdihanem zraku ter vpliva mamil ali psihonarkotičnih sredstev tožene stranke z dne 30. 10. 1998 (priloga A6) v 1. členu določa, da delavec ne sme opravljati dela niti ga začeti opravljati, če je pod vplivom alkohola ali mamil ali psihonarkotičnih sredstev. Po 10. členu tega pravilnika je že sama odklonitev preizkusa alkotesta hujša kršitev delovnih obveznosti, 2. odstavek 10. člena pa določa, da se šteje, da je delavec pod vplivom alkohola, če kaže znake alkoholnih motenj in odkloni preizkus alkoholiziranosti. Ker je bil torej tožnik dne 9. 10. 2008 na delovnem mestu pod vplivom alkohola (kazal je znake alkoholnih motenj in odklonil preizkus alkoholiziranosti), je storil hujšo kršitev delovnih obveznosti iz 2. alineje 1. odstavka 111. člena ZDR (tako tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije npr. v zadevi opr. št. VIII Ips 24/2008).

Zakonit razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi predstavlja tudi tožnikov samovoljen odhod z dela. V izvedenem dokaznem postopku je bilo namreč ugotovljeno, da tožniku dopust ni bil odobren. Ob siceršnji določbi 5. točke 4. člena Pravilnika o disciplinski in odškodninski odgovornosti tožene stranke z dne 1. 9. 2008 (priloga A7), po kateri neupoštevanje režima delovnega časa, zlasti zamuda, predčasen odhod z dela ali neupravičena zapustitev dela med delovnim časom, če je delavec v obdobju zadnjih dvanajstih mesecev to dejanje že storil ali če ga je storil prvič, pa gre za dejanje hujše narave, in ob diskrecijski pravici tožene stranke, da odloči ali bo v primeru kršitve uveden disciplinski postopek ali postopek odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, pri čemer je temeljni kriterij za uvedbo milejšega postopka odsotnost neznatnost nastanka škodljivih posledic zaradi ugotovljene kršitve, iz 5. člena tega pravilnika, je sodišče prve stopnje pravilno izhajalo iz osnovne delavčeve obveznosti iz 31. člena ZDR, to je opravljanje dela. Delavec mora namreč vestno opravljati delo na delovnem mestu, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, v času in na kraju, ki sta določena za izvajanje dela, upoštevaje organizacijo dela in poslovanja pri delodajalcu. Samovoljen odhod z dela ob tem, da je morala tožena stranka sprejeti ukrepe za nemoten potek dela (na delu je moral ostati delavec B.A.), torej predstavlja hujšo kršitev pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja že na podlagi 31. člena ZDR, ne glede na to, ali je konkretneje opredeljen v delodajalčevih splošnih aktih. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je že v več zadevah (npr. opr. št. VIII Ips 279/2007) zavzelo stališče, da je samovoljno koriščenje letnega dopusta ob upoštevanju zahtev delovnega procesa hujša kršitev pogodbenih obveznosti.

Pritožbeno sodišče tako pritrjuje sodišču prve stopnje, da je tožena stranka dokazala, da je tožnik naklepoma hujše kršil pogodbene ali drugih obveznostih iz delovnega razmerja, pri čemer že vsaka posamezna kršitev predstavlja razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. točki 1. odstavka 111. člena ZDR, tožnikov naklep pa izhaja že iz same narave kršitev. Soglaša pa tudi s tem, da nadaljevanje delovnega razmerja ni bilo mogoče do izteka odpovednega roka. Po 1. odstavku 110. člena ZDR lahko delodajalec izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če obstajajo razlogi, določeni s tem zakonom, in ob nadaljnjem pogoju, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo, da tožena stranka, upoštevaje tudi, da se tožnik B.A. naknadno ni želel opravičiti, ne more dopustiti neprimernega vedenja do sodelavcev drugih narodnosti, poleg tega odklonitev alkotesta in samovoljen odhod z dela kažeta na tožnikov (negativen) odnos do navodil tožene stranke. V takšnih okoliščinah delodajalec ne more uveljavljati svoje direktivne oblasti, kar je eden izmed bistvenih elementov delovnega razmerja. Glede na ugotovljene kršitve, njihovo število, naravo in težo se pritožbeno sodišče tako pridružuje presoji sodišča prve stopnje, da je ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov strank odpoved brez odpovednega roka v konkretnem primeru utemeljena, tožnikove pritožbene navedbe v tej smeri pa neutemeljene.

Tožnik v pritožbi neutemeljeno opozarja tudi na to, da mu je delodajalec kljub izredni odpovedi omogočil nadaljevanje dela do konca odpovednega roka. Tožnik je namreč ob nasprotovanju sindikata podani izredni odpovedi pri toženi stranki predlagal zadržanje učinkovanja izredne odpovedi do poteka roka za sodno varstvo. Če sindikat nasprotuje izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi in delavec pri delodajalcu zahteva zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi, prenehanje pogodbe o zaposlitvi skladno s 1. odstavkom 85. člena ZDR ne učinkuje do poteka roka za arbitražno oziroma sodno varstvo. Po 3. odstavku 204. člena ZDR lahko delavec zahteva ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi ali odločitev o disciplinski odgovornosti delavca v roku 30 dni od dneva vročitve oziroma od dneva, ko je zvedel za kršitev pravice, pred pristojnim delovnim sodiščem. Izredna odpoved z dne 10. 11. 2008 (vročena dne 13. 11. 2008) je tako začela učinkovati z iztekom 30-dnevnega roka za sodno varstvo in ne z iztekom odpovednega roka, kot to zmotno meni tožnik v pritožbi. Ker 4. odstavek 85. člena ZDR izrecno določa, da delodajalec v času zadržanja učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi do izvršljive arbitražne odločitve oziroma do odločitve sodišča o predlogu za izdajo začasne odredbe lahko prepove delavcu opravljati delo, vendar mu mora v tem času zagotavljati nadomestilo plače v višini polovice povprečne delavčeve plače v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo, tožnikova zatrjevanja, da je delo opravljal vse do prenehanja delovnega razmerja, ne vplivajo na presojo okoliščin in interesov zaradi katerih delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka. Citirana določba 4. odstavka 85. člena ZDR namreč kljub podanim razlogom za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, vključno z nezmožnostjo nadaljevanja delovnega razmerja, delavcu omogoča nadaljevanje z delom v času zadržanja učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi do poteka roka za sodno varstvo oziroma izrecno celo do odločitve sodišča o predlogu za izdajo začasne odredbe.

Navedeno pomeni, da je bila tožniku zakonito in utemeljeno podana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi. Vendar pa sodišče prve stopnje pri odločitvi ni upoštevalo 3. odstavka 85. člena ZDR, ki določa, da se, če delavec v sodnem postopku uveljavlja nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi v primerih iz 1. odstavka tega člena in najkasneje ob vložitvi tožbe predlaga sodišču izdajo začasne odredbe, zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi podaljša do odločitve sodišča o predlogu za izdajo začasne odredbe. Ker so v konkretnem primeru izpolnjeni vsi pogoji iz te določbe (tožnik je predlog za izdajo začasne odredbe vložil skupaj s tožbo dne 12. 12. 2008), se zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi podaljša do dne 15. 12. 2008, ko je sodišče s sklepom z dne 15. 12. 2008 (zavrnilno) odločilo o tožnikovem predlogu za izdajo začasne odredbe.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče skladno z določbo 5. alineje 1. odstavka 358. člena ZPP glede na 341. člen ZPP delno ugodilo tožnikovi pritožbi in sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo v delu glede zavrnitve tožbenega zahtevka za ugotovitev, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo dne 13. 12. 2008 in v delu zavrnitve tožbenega zahtevka za vpis delovne dobe v delovno knjižico, obračun bruto plače, plačilo prispevkov ter izplačilo neto zneskov mesečnih nadomestil plače skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. dne v mesecu za pretekli mesec do 16. 12. 2008 tako, da se v tem delu glasi, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 13. 12. 2008, temveč dne 15. 12. 2008 in je posledično tožena stranka dolžna tožniku za obdobje od 14. 12. 2008 do vključno 15. 12. 2008 priznati pravice iz delovnega razmerja, oziroma mu skladno s tožbenim zahtevkom za to obdobje vpisati delovno dobo v delovno knjižico in mu obračunati bruto plačo v višini, kot izhaja iz pogodbe o zaposlitvi z dne 24. 7. 2008, ki bi jo tožnik prejemal, če bi delal, plačati predpisane prispevke ter izplačati neto zneske mesečnih nadomestil plače skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. dne v mesecu za pretekli mesec. V preostalem je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo v nespremenjenem delu, to je glede ugotovitve nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, vrnitve na delo ter vpisa delovne dobe in plačila prejemkov iz delovnega razmerja od dne 16. 12. 2008 dalje. Ta del tožbenega zahtevka je že pravilno zavrnilo sodišče prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker je tožnik s pritožbo uspel samo s sorazmerno majhnim delom, je pritožbeno sodišče sklenilo, da stroške pritožbe po 1. in 3. odstavku 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP krije sam.