Jedro

Sporazum, s katerim se je tožnik odpovedal pravici do odpravnine v višini razlike med pripadajočo in plačano odpravnino, je ničen, ker nasprotuje ustavi in prisilnim predpisom oziroma moralnim načelom. Odpravnina je namenjena zagotavljanju socialne varnosti delavca ob prehodu v brezposelnost in je odmena za njegovo dotedanje delo. Upoštevajoč navedeno in dejstvo, da je delavec šibkejša stranka v delovnem razmerju, se je v sodni praksi oblikovalo stališče, da izplačilo odpravnine, ki je zakonska kategorija, ne more biti odvisno od volje pogodbenih strank, oziroma da se delavec ne more veljavno odpovedati niti pravici do odpravnine niti njenemu izplačilu. Ni utemeljenega razloga za razlikovanje med tem, kdaj se delavec odpove odpravnini – pred ali po vročitvi odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Zato je zmotno stališče pritožbe, da je dopustna odpoved odpravnini po tem, ko je delavec že pridobil pravico do te odpravnine (kar tožena stranka veže na čas po vročitvi odpovedi) in da stališče o nedopustnosti odpovedi pravici do odpravnine velja le za primere, ko pravica še ni nastala. Za takšno razlikovanje ni nobene pravne podlage. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati razliko v odpravnini v vtoževanem znesku skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je izjava, s katero je tožeča stranka toženi stranki odpustila del dolga v višini 9.752,55 EUR iz naslova odpravnine z dne 1. 3. 2014 nična (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati razliko odpravnine v višini 9.576,42 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 10. 2015 dalje do plačila ter mu povrniti stroške postopka v višini 1.440,91 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku izpolnitvenega roka, vse v 15 dneh pod izvršbo (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnika zavrne oziroma podredno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do vseh njenih relevantnih trditev. Ustavno sodišče RS je v odločbi Up-63/2008-19 (pravilno Up-63/03-19) in Vrhovno sodišče RS v sodbi, na katero se sklicuje celo izpodbijana sodba (VIII Ips 193/2008) odločilo, da se delavec ne more odpovedati pravici do odpravnine v času pred odpovedjo ali istočasno s podano odpovedjo. V konkretnem primeru ne gre za tak primer, saj je tožena stranka tožniku podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga dne 9. 12. 2013, ki je bila tožniku vročena 10. 12. 2013. Tožnik pa je podal enostransko izjavo, da se odpoveduje delu odpravnine dne 1. 3. 2014. Tožnik se ni odpovedal pravici do odpravnine, je pa s svojo pravico razpolagal po lastni volji, kot izhaja tudi iz izjave. Ustavno sodišče RS je odločilo, da se delavec ne more odpovedati pravici, ki je še ni prejel, ne pa da se ne sme odpovedati pravici, ki jo je že pridobil. Sodba sodišča prve stopnje se ne opredeli do ugovorov tožene stranke glede vprašanja istočasnosti. Izpodbijana sodba se v obrazložitvi sklicuje tudi na sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 2/2015, ki pa ne odraža enake situacije, kot izhaja iz konkretnega primera. Nedopustno je, da sedaj riziko v celoti nosi tožena stranka oziroma delodajalec, čeprav je bila volja strank drugačna. Tako je mogoče ugotoviti, da ni prišlo tudi do nobene zamude po izplačilu razlike v odpravnini, saj je tožnik primarno z neizplačilom razlike v odpravnini soglašal. Ravno podana izjava in sprejem le te, izključuje vse negativne posledice in tveganja na strani tožene stranke. Zato bi sodišče moralo v procesnem delu uporabiti 240. člen OZ v zvezi s 13. členom ZDR-1 in je tudi v tem delu materialno pravo napačno uporabljeno. Ker zakonske zamudne obresti niso institut delovnega prava, se je tožnik obrestim lahko veljavno odpovedal, kar pa izpodbijana sodba ne upošteva. Sodišče je brez zakonske osnove tožniku omejilo razpolagati z lastninsko pravico na delu odpravnine in ni upoštevalo dejstva, da je bila volja v razpolaganju tožnika jasno izražena v podani izjavi. Prav tako je tožena stranka izkazala, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, ker je imela tožena stranka v tem času izkazane poslovne razloge. Tožena stranka izpodbija tudi odločitev o stroških postopka. Tožniku nikakor ne gredo stroški druge vloge, ki je bila podana po naroku, torej prepozno.

3. Tožnik je v odgovoru na pritožbo prerekal trditve tožene stranke v pritožbi in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Priglasil je stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, ki jih tožena stranka zatrjuje v pritožbi in tudi ne tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo, in na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Med strankama v postopku je sporno predvsem pravno vprašanje, ali se lahko delavec po vročitvi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga veljavno odpove delu odpravnine, do katere je sicer upravičen po 108. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013). Tožena stranka je tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki mu jo je vročila dne 10. 12. 2013 in tožniku obračunala odpravnino v višini 14.264,73 EUR. Obvezala se je, da bo tožniku odpravnino izplačala do izteka odpovednega roka, vključno do 28. 2. 2014. Tožnik pa je podpisal izjavo, s katero se je odpovedal delu odpravnine v višini 9.752,55 EUR dne 1. 3. 2014 (naslednjega dne po prenehanju delovnega razmerja).

7. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je izjava, ki jo je tožnik podpisal dne 1. 3. 2013 nična, ker nasprotuje ustavi in prisilnim predpisom, oziroma moralnim načelom (86. člen Obligacijskega zakonika - OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 s sprem.), pri tem se je sklicevalo na sodbo VDSS opr. št. Pdp 2/2015 in sodbo Ustavnega sodišča RS opr. št. Up-63/2003-19 z dne 27. 1. 2005. Z zaključkom sodišča prve stopnje se strinja tudi pritožbeno sodišče. Odpravnina je namenjena zagotavljanju socialne varnosti delavca ob prehodu v brezposelnost in je odmerjena za njegovo dotedanje delo. Upoštevaje dejstvo, da je delavec šibkejša stranka v delovnopravnem razmerju, se je v sodni praksi (kar izhaja tudi iz citiranih odločb Vrhovnega in Ustavnega sodišča RS) oblikovalo stališče, da izplačilo odpravnine, ki je zakonska kategorija, ne more biti odvisno od volje pogodbenih strank, oziroma da se delavec ne more veljavno odpovedati niti pravici do odpravnine, niti njenemu izplačilu.

8. Tega stališča ne more spremeniti pritožbeno zavzemanje tožene stranke za razlikovanje med tem, kdaj se delavec odpove odpravnini. Pritožba neutemeljeno navaja, da je dopustna odpoved odpravnini potem, ko je delavec že pridobil pravico do te odpravnine (kar tožena stranka veže na čas po vročitvi odpovedi), da torej stališče o nedopustni odpovedi odpravnine velja le za primer, ko pravica še ni nastala. Za takšno razlikovanje ne obstoji relevantna pravna podlaga. Ta pravna podlaga ni podana niti v 33. členu Ustave RS (Ustava RS, Ur. l. RS, št. 33/1991 in naslednji), ki določa pravico do zasebne lastnine, niti v 67. členu Ustave RS, ki določa način pridobivanja in uživanja lastnine tako, da je zagotovljena njena gospodarska, socialna in ekološka funkcija. To pomeni, da se delavec ne more odpovedati niti pravici niti izplačilu odpravnine, ker drugače namen zagotavljanja socialne varnosti ne bi bil uresničen, saj je namen odpravnine v zagotavljanju socialne varnosti delavca v prehodu v brezposelnost. 9. Napačno pa tolmači pritožba tudi odločbo Ustavnega sodišča RS ter sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 193/2008 z dne 28. 9. 2010, ko poudarja, da je odločilni razlog za priznanje razlike v odpravnini v istočasnosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi in odpovedi odpravnine. Pri tem ne drži navedba tožene stranke, da v spornem primeru ni šlo za istočasnost, ker je tožniku bila vročena odpoved pogodbe o zaposlitvi dne 10. 12. 2013, tožnik pa je izjavo podpisal 1. 3. 2014. Sodišče prve stopnje je namreč na podlagi izpovedi tožnika, ki mu je v celoti verjelo in priče A.A. zaključilo, da je tožnik izjavo podpisal dve uri po vročitvi odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

10. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati razliko v odpravnini v vtoževanem znesku 9.576,42 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka odpovednega roka, oziroma od 1. 3. 2014 dalje do plačila. Datum pričetka teka zakonskih zamudnih obresti je pravilno določen, saj gre za naslednji dan po prenehanju delovnega razmerja in hkrati za dan delnega poplačila odpravnine s strani tožene stranke (299. člen OZ, 378. člen OZ). Tožena stranka se v pritožbi neutemeljeno sklicuje, da je odločitev v obrestnem delu napačna že zato, ker zakonske obresti niso institut delovnega prava, saj se s podpisom izjave tožnik obrestim ni izrecno odpovedal. Prav tako ni uporabljiva določba 240. člena OZ, na katero se sklicuje tožena stranka v pritožbi, ki določa, kdaj je dolžnik prost odgovornosti za škodo, kar pa ni predmet tega spora.

11. Sodišče prve stopnje je pravilno odmerilo stroške postopka po veljavni odvetniški tarifi, zato je pritožba tožene stranke tudi glede odmere stroškov postopka neutemeljena.

12. Pritožbeno sodišče na preostale pritožbene navedbe tožene stranke ne odgovarja, ker za odločitev o utemeljenosti njene pritožbe niso relevantne (prvi odstavek 360. člena ZPP).

13. Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker odgovor na pritožbo tožnika ni pripomogel k rešitvi tega individualnega delovnega spora, tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo (155. člen ZPP).