Jedro

Dolžnik ni trdil, da (po lastni volji) ni uporabnik upnikovih komunalnih storitev, kot je njegov ugovor razumelo sodišče prve stopnje, temveč da upnik svojega dela obveznosti, ki mu ga nalaga odlok, ni izpolnil. Te dolžnikove navedbe so taka pravno relevantna dejstva, ki bi lahko imela, če bi se izkazala za resnična, za posledico zavrnitev tožbenega zahtevka.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se zato izpodbijani sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: "Ugovoru dolžnika zoper sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v I. z dne 18.4.2005 se ugodi in se zato sklep v 2. točki (o dovolitvi predlagane izvršbe) r a z v e l j a v i , o utemeljenosti 1. in 3. točke sklepa (dajatvenega dela zahtevka in stroških postopka) pa bo dalje Okrajno sodišče v I. odločalo v pravdi."

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je izdalo zoper dolžnika sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, s katerim mu je v 1. točki naložilo, naj v osmih dneh upniku poravna znesek 46.611,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi , v točki 2 je za primer neplačila dovolilo zoper dolžnika izvršbo na njegova denarna sredstva pri banki , v točki 3 pa je upniku odmerilo stroške postopka na 18.860,00 SIT. Zoper ta sklep je dolžnik vložil ugovor, ki ga je prvostopenjsko sodišče ocenilo za neutemeljenega in ga je zato zavrnilo.

Zoper sklep o zavrnitvi ugovora se dolžnik ponovno pritožuje. V pritožbi navaja, da z upnikom ni bil niti v nobenem poslovnem razmerju, niti ni bila s strani upnika določena lokacija za zbiranje smeti, niti ni bil v ta namen dostavljen kontejner. Ker niso bili izpolnjeni osnovni pogoji, se uslug odvoza smeti ni posluževal. Za storitve, ki niso bile opravljene, ga upnik ne more bremeniti plačila. Uslug se bo posluževal šele takrat, ko bodo pogoji s strani upnika izpolnjeni.

Pritožba je utemeljena.

Prvostopenjsko sodišče v obrazložitvi sklepa sicer pravilno opozarja, da za sporno razmerje ne velja načelo svobodnega urejanja obligacijskega razmerja, ker predstavlja podlago za nastanek dolžnikove obveznosti Odlok o ravnanju s komunalnimi odpadki, katerega določila so obvezna za vse subjekte, pri katerih komunalni odpadki nastajajo. Vendar pa je zaključek sodišča prve stopnje, da mora že zato dolžnik plačevati storitev pooblaščeni komunalni organizaciji, preuranjen. Že v ugovoru je namreč dolžnik trdil, da "uslug s strani komunale ni bilo", da se je glede tega na komunali že večkrat pritožil in da si ne more privoščiti plačevanja neopravljenih storitev. Dolžnik ni torej trdil, da (po lastni volji) ni uporabnik upnikovih komunalnih storitev, kot je njegov ugovor razumelo sodišče prve stopnje, temveč, da upnik svojega dela obveznosti, ki mu ga nalaga odlok, ni izpolnil. Podrobneje pa te svoje argumente razgrajuje še v pritožbi (da ni bila določena lokacija za zbiranje odpadkov in niti priskrbljen kontejner). Po oceni pritožbenega sodišča pa predstavljajo te dolžnikove navedbe taka pravno relevantna dejstva, ki bi lahko imela, če bi se izkazala za resnična, za posledico zavrnitev tožbenega zahtevka. To pa tudi pomeni, da se šteje dolžnikov ugovor na podlagi 2. odst. 61. člena ZIZ za utemeljenega. Ker gre za zatrjevanje negativnih dejstev, dolžnik zanje ni mogel predlagati dokazov, temveč bo to (da so storitve bile dolžniku na voljo) v nadaljevanju postopka naloga upnika. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da se ugodi dolžnikovemu ugovoru zoper sklep o izvršbi, sklep razveljavi v delu, v katerem je bila izvršba dovoljena, o utemeljenosti dajatvenega dela zahtevka pa bo sodišče moralo dalje odločati v pravdi.