Jedro

Ugotovitev volje strank o trenutku, v katerem je nastal učinek pogodbenega pobota, je dejanska ugotovitev, ki je z revizijo ni dovoljeno izpodbijati.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo razveljavilo sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine in zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, naj ji tožena stranka plača različne obveznosti v skupnem znesku 40.888.741,60 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Pritožbeno sodišče je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo. 2. Sodbo sodišča druge stopnje izpodbija tožeča stranka z revizijo "iz razlogov po 1., 2. in 3. točki 370. člena ZPP". Revizijskemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi in sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi ter vrne zadevo v novo sojenje sodišču prve stopnje.

3. Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Po določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. To z drugimi besedami pomeni, da je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in v pritožbenem postopku preizkusilo sodišče druge stopnje. V obravnavani zadevi je glede na revizijske navedbe sporno samo (še) to, ali je bila med pravdnima strankama sklenjena pogodba o pobotu medsebojnih terjatev in obveznosti za znesek 7.851.990,00 SIT ter če je bila, v katerem trenutku so nastali učinki pobota, ker je od tega odvisen tek morebitnih zamudnih obresti. O tem spornem vprašanju sta sodišči prve in druge stopnje ugotovili (in to med strankama niti ni bilo sporno), da je tožeča stranka listino o kompenzaciji podpisala že 31.12.1993, tožena pa šele 4.3.1999. Pogodba o pobotu je bila torej sklenjena, s čemer so vse medsebojne terjatve in obveznosti pravdnih strank, obsežene s pobotom, ugasnile. Spor je tekel še o vprašanju, ali so učinki pobota nastali že z dnem 31.12.1993 ali pa šele takrat, ko je tožena stranka podpisala listino o kompenzaciji, torej 4.3.1999. Pritožbeno sodišče je v izpodbijani sodbi jasno in pravilno povedalo, da je odgovor na vprašanje, kdaj nastanejo učinki pobota, do katerega pride s pogodbo med strankama, odvisen od tega, kakšna je bila pogodbena volja strank. Soglašalo je z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je bila volja strank, da učinki pobota nastanejo z dnem 31.12.1993 in ne šele z dnem, ko je listino o kompenzaciji podpisala tožena stranka. To je dejanska ugotovitev, na katero je revizijsko sodišče vezano in je z revizijo ni dovoljeno izpodbijati. Glede na take dejanske ugotovitve pa je seveda materialnopravno pravilna odločitev, da tožbeni zahtevek tožeče stranke na plačilo terjatve za glavnico, ki je ugasnila s pobotom, in na plačilo zamudnih obresti za čas do 4.3.1999, ni utemeljen. K temu revizijsko sodišče samo še dodaja, da je trditev o dejstvu, da naj bi terjatev tožene stranke, ki je bila predmet obravnavanega pobota, že pred pobotanjem plačala (zato pogojev za pobot naj ne bi bilo), tožeča stranka prvič postavila šele v reviziji in je revizijsko sodišče glede na že omenjeno določbo tretjega odstavka 370. člena ZPP ni smelo upoštevati. 6. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da revizija ni utemeljena, zato jo je na podlagi določbe 378. člena ZPP zavrnilo.