Jedro

Stališče, da ni identičnosti oziroma pravne kontinuitete med kaznivim dejanjem zlorabe položaja ali pravic odgovorne osebe po 2. odstavku 133. člena KZ-77 in kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po 1. odstavku 244. člena KZ, ni pravilno: gre za iste oblike izvršitvenih dejanj, pri opredelitvi premoženjske koristi opuščena protipravnost v 1. odstavku 244. člena KZ v primerjavi z 2. odstavkom 133. člena KZ-77 ne pomeni, da je določba prejšnjega zakona dekriminirana, vsebinsko pa tudi ni razlik v opredelitvi storilca kaznivega dejanja.

Izrek

Zahtevi zagovornikov obsojenih J.G. in G.P. za varstvo zakonitosti se zavrneta kot neutemeljeni.

Obsojenca sta dolžna plačati vsak po 200.000 povprečnine.

Obrazložitev

Z obsodilnim delom pravnomočne sodbe Okrožnega sodišča v Novem mestu z dne 5.12.2001 sta bila obsojena J.G. in G.P. spoznana za kriva kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po 2. odstavku 244. člena KZ. Po 50. in 51. členu istega zakonika sta jima bili izrečeni pogojni obsodbi ter obs. J.G. določena kazen 2 leti in 6 mesecev zapora, obs. G.P. pa kazen 2 leti zapora, obema pa preizkusni dobi 3 let. Po 96. členu KZ je bilo odločeno, da morata plačati denarna zneska, ki ustrezata pridobljeni premoženjski koristi, obs. J.G. 16.808.505 SIT, obs. G.P. pa 3.622.698 SIT. Po določbi 1. odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) jima je bila naložena povrnitev stroškov kazenskega postopka ter odločeno, da mora vsak plačati 200.000 SIT povprečnine. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 21.6.2002 ob delni ugoditvi pritožbam okrožnega državnega tožilca in zagovornika obs. G.P. izpodbijano sodbo v odločbah o kazenski sankciji spremenilo tako, da je znižalo kazni, ki sta bili obsojencema določeni v pogojnih obsodbah, in sicer obs. J.G. na 2 leti zapora in obs. G.P. na 1 leto in 6 mesecev zapora, obema pa določilo preizkusni dobi 3 let. V ostalem je pritožbe zavrnilo kot neutemeljene in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zagovorniki obsojenih, odvetnica T.V. in odvetnika S. ter I.S., so zoper navedeno pravnomočno sodbo vložili zahtevi za varstvo zakonitosti, prva priporočeno po pošti dne 2.12.2002, druga pa dne 29.11.2002. Zagovornica obs. J.G. uveljavlja kršitev kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka in druge kršitve, ki so vplivale na zakonitost pravnomočnih odločb, zagovornika obs. G.P. pa absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka in kršitve Kazenskega zakonika. Zagovornica obs. J.G. predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevi ugodi in izpodbijani sodbi spremeni tako, da obtožbo proti obsojencu zavrne ali podrejeno, da obe izpodbijani sodbi razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje sodišču prve stopnje pred spremenjenim senatom. Zagovornika obs. G.P. pa predlagata, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugodi zahtevi, izpodbijani sodbi razveljavi ter obsojenca oprosti obtožbe, oziroma podrejeno, obsojenčevi zahtevi ugodi, izpodbijani sodbi razveljavi ter zadevo vrne v novo odločanje.

Obs. J.G. je z vlogo z dne 17.2.2003, to je po preteku roka, določenega v 3. odstavku 421. člena ZKP, dopolnil zahtevo za varstvo zakonitosti tako, da je Vrhovnemu sodišču predložil kopijo ustavne odločbe št. U-I-92/96, s predlogom, da se upošteva v njej sprejeto stališče. Vrhovni državni tožilec svetnik mag. J.F. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, predlaga, da senat Vrhovnega sodišča Republike Slovenije obe zahtevi za varstvo zakonitosti zavrne. Zahtevi za varstvo zakonitosti, v katerih zagovornika zastopata stališče, da med kaznivim dejanjem zlorabe položaja ali pravic odgovorne osebe po 133. členu KZ - 77 in kaznivim dejanjem zlorabe položaja ali pravic po 244. členu KZ ni kontinuitete, nista utemeljeni. Kakor je Okrožno sodišče v svoji odločbi jasno obrazložilo, obstaja indentiteta med kaznivim dejanjem po 133. členu KZ - 77 in 244. členom KZ. To stališče je Višje sodišče povzelo v svoji sodbi in pred tem že tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Kršitve kazenskega zakona sodišče s pravnomočno sodbo nista zagrešili, podane pa tudi niso bistvene kršitve določb kazenskega postopka.

Zahtevi za varstvo zakonitosti nista utemeljeni.

Zahtevi zagovornikov obeh obsojencev uveljavljata bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 2. odstavka 371. člena ZKP v povezavi s 16. členom istega zakona in 29. člena Ustave Republike Slovenije. Zahtevi ocenjujeta, da je sodišče kršilo ustavno zajamčeno pravico obsojenca do obrambe, ker ni izvedlo predlaganih dokazov.

Po 1. odstavku 18. člena ZKP pravica sodišča, da presoja, ali je podano kakšno dejstvo ali ne, ni vezana na nobena posebna formalna dokazna pravila in ne z njimi omejena. Ta določba vsebuje načelo proste presoje dokazov. V ustavno sodni praksi je doslej bila sprejeta razlaga, po kateri sodišče glede na načelo proste presoje dokazov samo odloča, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost, ter ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba. Predlagani dokazi morajo biti pravno relevantni, pri čemer mora obramba obstoj in pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti. V dvomu je vsak dokazni predlog v korist obdolženca, sodišče ga mora izvesti, razen če je očitno, da dokaz ne more biti uspešen.

Na glavni obravnavi dne 27.9.2001 je obramba predlagala izvedbo številnih dokazov. Sodišče je ugodilo le predlogu za zaslišanje priče G.P., medtem ko je vse ostale predloge zavrnilo, ker je ocenilo, da niso potrebni za razjasnitev dejanskega stanja v tej zadevi. Na glavni obravnavi dne 5.12.2001 je sodišče v skladu z določbo 1. točke 1. odstavka 340. člena ZKP prebralo izpovedbe navedene priče, ki je odklonila prihod na glavno obravnavo, kot je razvidno iz njenega sporočila z dne 6.11.2001, izvedbo ostalih predlaganih dokazov pa je znova zavrnilo. To odločitev je sodišče prve stopnje v svoji sodbi obrazložilo, sodišče druge stopnje pa je z zavrnitvijo dokaznih predlogov soglašalo.

Sodišče je v razlogih (13. in 14. stran prvostopne sodbe ter 7. in 8. stran drugostopne sodbe) navedlo, zakaj šteje za dokazano, da sta si obsojenca prilastila gotovino, ki sta jo postopoma dvigovala pri B. banki v C. in kako presoja s strani obrambe uveljavljane okoliščine, ki zadevajo to odločilno dejstvo. V tej zvezi je dejansko ocenilo, da predlagani dokazi ne bi mogli bistveno vplivati na drugačno presojo zagovorov obsojencev in ostalih izvedenih dokazov ter zato tudi ne na presojo dejstva, da sta si dvignjeni denar prilastila. Le tako je mogoče razumeti tudi tozadevne razloge v sodbi sodišča prve stopnje. V nasprotju s temi zaključki zahtevi trdita, in sicer zahteva zagovornikov obs. G.P., da bi se z izvedbo predlaganih dokazov dalo jasno ugotoviti, ali drži očitek, da si je ta obsojenec denar prilastil, zahteva zagovornice obs. J.G., da bi z v njej navedenimi dokazi dopolnjen dokazni postopek pokazal, da je obsojenec kot formalni podpisnik računa podpisal formular, potreben za dvig gotovine, le-ta pa je po nalogu in v prisotnosti M.K. - Z. prejeta in izročena drugim osebam, ki so jo nato nosile preko meje in predajale J.K. Glede na to, da se dokazni predlogi vežejo na dejstvo, na katerem temelji neposredna uporaba kazenskega zakona, ni mogoče zaključiti, da predlagani dokazi niso pravno relevantni, zato sta takšno relevantnost obrambi izkazali, ne pa tudi potrebno stopnjo verjetnosti, da bi izvedba predlaganih dokazov vplivala na drugačno presojo navedenega odločilnega dejstva. Sodišče je namreč ocenilo, da predlagani dokazi v primerjavi z izvedenimi (izpovedbi M.K.-Z. in J.K., poslovna dokumentacija o tem, da so odpravnine bile izplačane iz drugih virov, pomanjkanje dokumentov o izplačilih hrvaškim poslovnim partnerjem ter ostale po sodišču ugotovljene ter ocenjene okoliščine) glede na njihovo vsebino, ki tudi ni v zadostni meri konkretizirana in s tem glede na njihovo dokazno vrednost, ne bi privedli do drugačnih zaključkov, kot so bili sprejeti v zvezi z okoliščino, da sta si obsojenca dvigovano gotovino tudi prilastila. Zato sodišče z odločitvijo, s katero je zavrnilo izvedbo predlaganih dokazov, ni prekršilo pravice obrambe obsojencev tako, da bi to vplivalo na zakonitost pravnomočne sodbe.

Po stališču obeh zahtev je sodišče tudi kršilo kazenski zakon, s tem ko je obsojenca spoznalo za kriva kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po 2. odstavku 244. člena KZ, ki v času storitve dejanj še ni bil v veljavi. Mnenje vložnikov zahtev je, da med kaznivim dejanjem po 133. členu KZ - 77, ki je veljal v času storitve kaznivih dejanj in sedaj veljavnim 2. odstavkom 244. člena KZ, ni identičnosti oziroma kontinuitete. Zaradi tega v obravnavanem primeru ni mogoče s sklicevanjem na določbe 2. odstavka 3. člena KZ dejanji obsojencev opredeliti kot kaznivi dejanji po 2. odstavku 244. člena KZ.

Primerjava zakonskih znakov kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic odgovorne osebe po 2. odstavku 133. člena KZ - 77 in kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po 1. odstavku 244. člena KZ pokaže, da gre v primeru obeh kaznivih dejanj za iste oblike izvršitvenih dejanj. Storilec namreč deluje tako, da izrabi svoj položaj, prestopi meje svojih pravic ali ne opravi svoje dolžnosti. Tudi njegov namen je v obeh zakonskih določbah opisan v bistvu enako, čeprav je v določbah 2. odstavka 244. člena KZ izpuščena protipravnost. V 7. členu KZ je določeno, da je kaznivo dejanje protipravno dejanje, ki ga zakon zaradi njegove nevarnosti določa kot kaznivo dejanje in hkrati določa njegove znake in kazen zanj, kar pomeni, da je protipravnost sestavina vsakega kaznivega dejanja, ne glede na to, ali je določena kot poseben zakonski znak. Prvi odstavek 244. člena KZ vsebuje takšen opis zakonskih znakov, iz katerega je razvidna protipravnost ravnanja in posledice. Zato ni mogoče zaključiti, da pri opredelitvi premoženjske koristi opuščena protipravnost pomeni, da je določba prejšnjega zakona dekriminirana. Takšno stališče je vrhovno sodišče zavzelo tudi v sodbi I Ips 74/97. Določbe obeh navedenih členov se sicer na prvi pogled razlikujejo v opredelitvi storilca tega kaznivega dejanja, ne pa tudi vsebinsko. Storilec po 133. členu KZ - 77 je imel lastnost odgovorne osebe, organizacije združenega dela ali druge družbene pravne osebe. Po določbah 244. člena KZ pa je storilec oseba, ki opravlja gospodarsko dejavnost. Pojem odgovorne osebe je bil opredeljen v 3. odstavku 45. člena KZ - 77, ki je določal, da je odgovorna oseba tista, ki ji je v organizaciji združenega dela ali drugi družbeni pravni osebi glede na njeno funkcijo ali po posebnem pooblastilu v organizaciji, oziroma družbeni pravni osebi zaupan določen krog poslov, ki se je med ostalim nanašal tudi na vodenje ali nadzorstvo proizvajalnega ali kakšnega drugega gospodarskega procesa. V splošnem delu veljavnega kazenskega zakonika je v 5. odstavku 126. člena določeno, kako je treba pojmovati oziroma razlagati izraz gospodarska dejavnost. Po tej določbi se kot takšna dejavnost štejejo proizvodnja in promet blaga, opravljanje storitev na trgu, bančno in drugo finančno poslovanje (1. točka 5. odstavka 126. člena) ter vodenje in sodelovanje pri opravljanju, zastopanju in nadzorstvu navedenih dejavnosti (2. točka 5. odstavka 126. člena). Glede na vsebino navedenih določb, ki se v zvezi z razlago dejavnosti potencialnih storilcev obeh kaznivih dejanj v bistvu ne razlikujejo ter ob upoštevanju razlage pojma družbene pravne osebe, kot jo sprejema Vrhovno sodišče v sodbi I Ips 84/96, ni mogoče slediti stališču zahtev za varstvo zakonitosti, da ni identičnosti oziroma pravne kontinuitete med navedenima kaznivima dejanjima. Poleg tega je povsem jasno, da ni bil zakonodajalčev namen odpraviti to kaznivo dejanje, temveč le prilagoditi njegove temeljne elemente spremenjeni sistemski ureditvi na gospodarskem področju.

V dejanjih obsojencev, ki sta bili storjeni, preden je začel veljati kazenski zakonik, so tako podani vsi znaki kaznivega dejanja po 3. v zvezi z 2. odstavkom 133. člena KZ - 77. Zato sodišče ni kršilo kazenskega zakona, ko je ob upoštevanju določbe 2. odstavka 3. člena KZ, dejanje obsojencev pravno opredelilo kot kaznivi dejanji zlorabe položaja ali pravic po 2. odstavku 244. člena KZ. Nakazovanje, ki je nasprotno ugotovitvam pravnomočne sodbe, da obsojenca nista bila odgovorni osebi in zatrjevanje zahteve zagovornika obs. G.P., da gospodarska družba G. ni bila organizacija združenega dela niti družbena pravna oseba, ker je prišlo do lastninjenja N. v skladu z določili zakona o gospodarskih družbah, pomeni z zahtevo za varstvo zakonitosti nedovoljeno uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 420. člena ZKP). Na presojo, ki zadeva vprašanje, ali je gospodarska družba G. imela lastnost družbene pravne osebe, nima vpliva dejstvo, da v času vložitve obtožbe ni več obstajala, ker je odločilno dejansko stanje, ki je obstajalo v času storitve kaznivega dejanja.

Zahteva zagovornika obs. G.P. navaja, da je izrek pravnomočne sodbe nesklepčen in sam s seboj v nasprotju in da nima razlogov o odločilnih dejstvih. S tem uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP je med drugim podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka, če izrek sodbe nasprotuje sam sebi, ali če v sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih. Za nasprotje v izreku gre takrat, kadar si nasprotujejo navedbe glede pravno relevantnih dejstev. Prav tako se odsotnost razlogov v sodbi mora nanašati na odločilna dejstva, to je dejstva, na katerih temelji neposredna uporaba materialnega ali procesnega zakona v posamezni kazenski zadevi.

Obs. G.P. je očitano, da je izrabil svoj položaj s tem, ko je kot izvozni referent - direktor gospodarske družbe G.T.C. d.d. N.m. in kot pooblaščeni podpisnik bančnega računa pri B. banki v C. postopoma dvignil določeno vsoto denarja ter si ga prilastil. Takšen opis obsojenčevega ravnanja ni niti nesklepčen niti ne nasprotuje sam sebi na način, ki ga prikazuje zahteva. Iz njega povsem jasno sledi očitek, da je obsojenec v navedenem svojstvu dejstvo, da je bil pooblaščen za dvig denarja, ki ga je dejansko tudi dvignil, izkoristil za pridobitev premoženjske koristi. Trditev zahteve, da se zloraba položaja v izreku pravnomočne sodbe obsojencu sploh ne očita, zato ni sprejemljiva.

Sodišče je, kot je razvidno iz razlogov izpodbijane sodbe, ugotovilo, da sta bila obs. G.P. in obs. J.G. v inkriminiranem obdobju edina pooblaščena podpisnika računa G. pri navedeni banki v C. Na podlagi izvedenih dokazov je zaključilo, da sta osebno dvigovala gotovino v USD in v DEM. Zato presoja vsebine pooblastil, ki je sodišče prve in druge stopnje potrditvi zahteve zagovornika obs. G.P. nista opravili, ni odločilna, kot je to pravilno nakazalo že sodišče druge stopnje. Okoliščine, da je obsojenec bil neomejeno pooblaščen za dvige denarja in da iz obeh pooblastil jasno izhaja, da je potrebno vsa denarna sredstva, ki so bila namenjena za družbi K.K. in Z.Z. nakazovati na račun pri B. banki v C. ter da je bil poooblaščen za opravljanje vseh finančnih operacij, na presojo pravnomočne sodbe, da si je dvignjeni denar prilastil, ob vseh ostalih izvedenih dokazih ne more bistveno vplivati.

Iz teh razlogov ni mogoče zaključiti, da je izrek pravnomočne sodbe sam s seboj v nasprotju in da sodba nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih. Zato bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP ni podana.

Zagovornica obs. J.G., ko utemeljuje "druge bistvene kršitve" navaja, da obe sodbi izrazito zmotno presojata verodostojnost izpovedbe priče M.K. - Z. Pri tem se sklicuje na okoliščine, povezane s položajem priče v podjetju, razmerjem z obema obsojencema, vsebino njene izpovedbe, nanašajočo se na očitek prilastitve dvignjenega denarja, na dejstvo, da se je iz obdolženke spremenila v glavno pričo obtožbe, da sta obsojenca dokumentacijo sama v bojazni pred izgubo listin izročila sodniku v preiskavi in da sodišči nista upoštevali ugotovitev v pravdnih zadevah Okrožnega sodišča v Novem mestu, iz katerih izhaja, da se je finančna dokumentacija prirejala v N. za njihove potrebe. Te navedbe v bistvu predstavljajo utemeljevanje zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi katere glede na določbo 2. odstavka 420. člena ZKP ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicujejo vložniki zahtev. Zato je zahtevi zagovornikov obsojenih J.G. in G.P. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeni (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena in 1. odstavku 95. člena ZKP. Višina povprečin je odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter premoženjskih razmer obsojencev (3. odstavek 92. člena ZKP).