Jedro

Izjava o razdrtju pogodbe mora biti jasno izražena. ahko tudi s konkludentnimi dejanji, vendar tako, da ne pušča nobenega dvoma o tem, ali tožeča stranka pri pogodbi še vztraja ali ne. Od tega je namreč odvisno, kakšne zahtevke ima do tožene stranke.

Škoda, kot jo je tožeča stranka opredelila, ne predstavlja niti navadne škode niti izgubljenega dobička, saj bi pri izračunu le-tega morala upoštevati tudi odhodke in ne samo prihodkov. Iz njenih tožbenih navedb pa ni razbrati, da je pri izračunu škode to upoštevala. Čeprav tožena stranka tožbenega zahtevka v tem smeri ni prerekala, pa mora sodišče v okviru materialnopravnega preizkusa sklepčnosti tožbe samo ugotavljati, ali je tožeča stranka postavila minimum tistih trditev, iz katerih izhaja, da je tožbeni zahtevek po materialnem pravu utemeljen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Pritožnik nosi sam svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, po katerem bi ji bila tožena stranka dolžna plačati 542.435,63 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 4. 2007 dalje do plačila, ter ji povrniti pravdne stroške z obrestmi (točka I/1, 2 izreka). Zaradi umika tožbe je postopek ustavilo za znesek 109.180,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 4. 2007 dalje do plačila (točka II izreka).

2. Tožeča stranka je zoper sodbo (točka I/1, 2 izreka) pravočasno vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da predmetni spor izvira iz pogodbenega razmerja med pravdnima strankama, da sta stranki dogovorili pristojnost slovenskega sodišča (sodišča v Ljubljani) in uporabo Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 s spr.; ZOR), torej prava Republike Črne gore, kar je v skladu z določbami Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (Uradni list RS, št. 56/1999). ZOR se je v Črni gori uporabljal do meseca avgusta 2008. 29. 7. 2008 pa je bil sprejet nov Zakon o obligacijskih razmerjih, ki je v 1. odstavku 1202. člena določil, da se določbe novega zakona ne bodo uporabljale za obligacijska razmerja, ki so nastala pred uveljavitvijo novega zakona. Ta je začel veljati 8 dni po objavi v Uradnem listu Republike Črne gore. Za sporno razmerje je torej potrebno uporabiti Zakon o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ št. 29/78 s spr.).

6. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče svojo odločitev oprlo na določbe Obligacijskega zakonika, torej pravo Republike Slovenije. Vendar pa navedeno na pravilnost odločitve ni vplivalo, saj se pravno relevantne določbe navedenega zakonika ne razlikujejo od določb ZOR.

7. Iz dejanskih ugotovitev prvostopenjskega sodišča izhaja, da sta pravdni stranki sklenili Pogodbo št. 1/2006 (pogodba), s katero je tožeča stranka prevzela izvedbo dokončanja del, izdelavo, dobavo in montažo opreme in pohištva za Hotel J. v Budvi, da sta vrednost celotnega predmeta pogodbe določili na 583.947,63 EUR in se dogovorili, da bo plačilo izvedeno tako, da bo naročnik izročil izvajalcu v najem hotel za dobo šestih let. Dogovorjeno je bilo, da se najem hotela kompenzira z delom izvajalca in plačilom 45.000,00 EUR na račun naročnika. Z aneksom št. 2 k pogodbi št. 1/2006 sta se dogovorili za opravo dodatnih del in dobavo dodatne opreme v vrednosti 67.668,00 EUR, kar naj bi bilo plačano s podaljšanjem najema hotela za 6 mesecev.

8. Prvostopenjsko sodišče je nadalje ugotovilo, da tožeča stranka trdi, da ji je tožena stranka dolžna plačati izvedena dela po pogodbi, ker ji ni zagotovila ustrezne uporabe hotela v skladu s sklenjeno pogodbo, kar je bilo med strankama dogovorjeno kot nadomestna izpolnitev. Ocenilo je, da tožeča stranka tožbenega zahtevka ne temelji na razdrtju pogodbe, da vztraja pri pogodbi ter uveljavlja ugovor nepravilne izpolnitve pogodbenih obveznosti, izpolnitve s stvarnimi napakami.

9. Pritožnik takšno oceno prvostopenjskega sodišča graja. Trdi, da je bilo z vložitvijo tožbe storjeno prvo aktivno ravnanje tožeče stranke v zvezi s pogodbo, da je tožbo treba šteti kot izjavo volje tožeče stranke, da pogodbo razdira in da s tožbo zahteva to, kar ji po prenehanju pogodbe pripada. Opozarja, da se tožena stranka razdrtju pogodbe ni upirala, temveč je v odgovoru na tožbo tudi sama štela, da vložitev tožbe na sodišče pomeni, da je tožeča stranka dejansko in pravno odpovedala Pogodbo št. 1/2006 z dne 17. 2. 2006. 10. Prvenstveno pravno odločilno v navedeni zadevi je torej vprašanje, ali je tožeča stranka razdrla pogodbo, sklenjeno med pravdnima strankama, ali ne. Od tega je namreč odvisno, kakšne zahtevke ima proti toženi stranki.

11. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka v zaključku tožbenih trditev navedla, da tožena stranka napak, ki so onemogočale obratovanje objekta Hotel J., kljub pozivom k odpravi, ni sanirala do 1. 3. 2008, zato so se težave z oddajanjem objekta nadaljevale tudi v poletni sezoni 2008, uporaba hotela pa dejansko ni bila možna. Navedla je, da glede na to, da tožena stranka ni izpolnila svojih obveznosti, dolguje tožeči stranki iz naslova izvršenih gradbenih del po Pogodbi št. 1/2006 znesek 583.947,63 EUR in dodatna dela v višini 67.668,00 EUR z obrestmi. Tekom postopka je tožbo delno umaknila.

12. Tožena stranka je res v odgovoru na tožbo navedla, da vložitev tožbe pomeni, da je tožeča stranka dejansko in pravno odpovedala pogodbo, kar naj bi po mnenju tožeče stranke dokazovalo, da sta pravdni stranki enotnega stališča, da bi bilo nadaljnje izpolnjevanje pogodbe nesmiselno, ter da je tožeča stranka s tožbo pogodbo razdrla. Vendar pa mora biti izjava o razdrtju pogodbe, po presoji pritožbenega sodišča, jasneje izražena, lahko tudi s konkludentnimi dejanji, vendar tako, da ne pušča nobenega dvoma o tem, ali tožeča stranka pri pogodbi še vztraja ali ne. Od tega je namreč odvisno, kakšne zahtevke ima do tožene stranke. V danem primeru pa glede na trditve, ki jih je tožeča stranka podala, upoštevaje pri tem tudi, da je Hotel J. uporabljala še po 1. 3. 2008 (do tega dne naj bi tožena stranka odpravila napake), še vso poletno sezono 2008, ni mogoče zaključiti, da je pogodbo z vloženo tožbo razdrla. Določba 3. odstavka 126. člena ZOR, pa v danem primeru, glede na specialno določbo 3. odstavka 578. člena ZOR v zvezi s 579. členom ZOR, ni uporabljiva.

13. Prvostopenjsko sodišče je torej pravilno ocenilo, da tožeča stranka pogodbe ni razdrla ter, da glede na dogovorjen način izpolnitve obveznosti v 3. členu pogodbe, nima zahtevka na plačilo vrednosti opravljenih del. 14. Pritožbeno sodišče tudi v celoti soglaša z razlogi prvostopenjskega sodišča glede odškodninske podlage tožbenega zahtevka in se jim v izogib ponavljanju pridružuje. Prvostopenjsko sodišče je pravilno ocenilo, da bi imela tožeča stranka, glede na trditve, ki jih je podala, pravico le do izgubljenega dobička. Škoda, kot jo je opredelila, ne predstavlja niti navadne škode niti izgubljenega dobička, saj bi pri izračunu le-tega morala upoštevati tudi odhodke in ne samo prihodkov. Iz njenih tožbenih navedb pa ni razbrati, da je pri izračunu škode to upoštevala. Čeprav tožena stranka tožbenega zahtevka v tej smeri ni prerekala, pa pritožbeno sodišče pripominja, da mora sodišče v okviru materialnopravnega preizkusa sklepčnosti tožbe samo ugotavljati, ali je tožeča stranka postavila minimum tistih trditev, iz katerih izhaja, da je tožbeni zahtevek po materialnem pravu utemeljen. To pomeni, da bi tožeča stranka morala pojasniti posamezne elemente izračuna izgubljenega dobička. Tega ni storila, saj škode v navedenem smislu niti ni uveljavljala. Zato njen tožbeni zahtevek, temelječ na odškodninski podlagi, ni utemeljen.

15. Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da tožbeni zahtevek tožeče stranke ne bi bil utemeljen niti v primeru razdrtja pogodbe. Tožeča stranka v pritožbi namreč sama navaja, da je v primeru razdrtja pogodbe prvenstvena naturalna restitucija. Ta pa je v vrnitvi tistega, kar je bilo dano ali narejeno (2. odstavek 132. člena ZOR). Le v kolikor to ni mogoče, pride v poštev vrnitev vrednosti dosežene koristi. Ker tožeča stranka ni trdila, da naturalna restitucija ne bi bila možna (in ker v danem primeru ne gre za dogovor o nadomestni izpolnitvi, temveč za dogovor o načinu izpolnitve), do plačila vtoževanega zneska ne bi bila upravičena. V kolikor tožbeni zahtevek tožeče stranke temelji na odškodninski podlagi, pa zanj velja enako, kot je bilo navedeno pod točko 14. obrazložitve te sodbe.

16. Prvostopenjsko sodišče je torej pravilno zaključilo, ko je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo. Pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe ugotavlja, da prvostopenjsko sodišče ni storilo nobene od bistvenih kršitev določb postopka, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP). Zato je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

17. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, nosi sama svoje pritožbene stroške (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).