Jedro

Sodišče prve stopnje je zmotno presodilo, da so potrdila o plačilih dobaviteljem predložena prepozno, saj je tožeča stranka svoje trditveno in dokazno breme izpolnila že v dopolnitvi tožbe (prvi pripravljalni vlogi), v drugi pripravljalni vlogi pa je že podane navedbe le dodatno obrazložila ter skladno s tretjim odstavkom 452. člena ZPP odgovorila na navedbe tožene stranke v dopolnitvi odgovora na tožbo, ter v zvezi s temi „odgovornimi navedbami“ predložila dokaze.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 206242/2012 z dne 27. 12. 2012 razveljavilo tudi v 1. in 3. odstavku izreka in tožbeni zahtevek zavrnilo (I. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da mora toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 248,74 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka osemdnevnega roka dalje do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper takšno odločitev se je iz razloga po 1. in 3. točki prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pritožila tožeča stranka. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 206242/2012 z dne 27. 12. 2012 v 1. in 3. odstavku izreka obdrži v veljavi oziroma podredno, da sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. V tem gospodarskem sporu gre za spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena ZPP). Sodba, s katero je končan spor v postopkih v sporu majhne vrednosti, se sme izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, na katere je pritožbeno sodišče vezano, izhaja, da je tožeča stranka na podlagi Pogodbe o opravljanju storitev upravljanja z dne 1. 11. 2007 upravnica poslovne stavbe na naslovu T., v kateri so tudi poslovni prostori v lasti tožene stranke. V konkretnem primeru je tožeča stranka zahtevala plačilo obratovalnih stroškov za poslovni prostor tožene stranke št. 56 oziroma računov za mesec od vključno januarja 2008 do vključno oktobra 2012, ki jih tožena stranka ni plačala.

7. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je neutemeljen pritožbeni očitek absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je res zapisalo, da tožena stranka dolgovanih stroškov ni plačala (11. točka obrazložitve), vendar je iz nadaljnje obrazložitve povsem jasno, da je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek kljub temu zavrnilo, ker po oceni sodišča prve stopnje tožeča stranka ni izkazala svojega prikrajšanja in ker naj bi večino dejstev in dokaznih listin predložila prepozno. Prav tako očitana kršitev ni podana, ker sodišče prve stopnje ni navedlo, katera potrdila o plačilu računov dobaviteljev naj ne bi bila predložena. Navedena okoliščina se namreč nanaša na (ne)obstoj prikrajšanja tožeče stranke, o tem pa izpodbijana sodba vsebuje razloge (prim. 12., 13. in 15. točko obrazložitve), pa čeprav (kot pravilno opozarja pritožnica in kar bo pojasnjeno v naslednji točki obrazložitve) napačne.

8. V postopku v sporih majhne vrednosti mora tožeča stranka po določbi 451. člena ZPP navajati vsa dejstva in predlagati vse dokaze v tožbi, tožena stranka pa v odgovoru na tožbo. Vsaka stranka lahko vloži še po eno pripravljalno vlogo - tožeča stranka lahko v osmih dneh po prejemu odgovora na tožbo vloži pripravljalno vlogo, v kateri odgovori na navedbe v odgovoru na tožbo, tožena stranka pa lahko v osmih dneh po prejemu te pripravljalne vloge tožeče stranke vloži pripravljalno vlogo, v kateri odgovori na navedbe tožeče stranke v njeni pripravljalni vlogi (drugi do četrti odstavek 452. člena ZPP). Dejstva in dokazi, ki jih stranka ne navaja v teh vlogah, se ne upoštevajo (453. člen ZPP). Sodišče prve stopnje se je na ta procesna pravila sklicevalo, vendar jih je ob dani procesni situaciji napačno uporabilo, s tem pa poseglo v pravico tožeče stranke do obravnavanja (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Tožeča stranka je namreč že v dopolnitvi tožbe (prvi pripravljalni vlogi) zatrjevala, da so bili obratovalni stroški, katerih povračilo zahteva v tem postopku, plačani iz njenih lastnih sredstev in kot dokaz predlagala zaslišanje priče (list. št. 32). Tožena stranka je nato v dopolnitvi odgovora na tožbo (prvi pripravljalni vlogi) zatrjevala, da ne drži, da je tožeča stranka te stroške plačala iz lastnih sredstev (pri čemer tega zanikanja sploh ni obrazložila) in nasprotovala zaslišanju priče (ker da je potrebno o opravljenih plačilih predložiti pisna dokazila, list. št. 39), nakar je tožeča stranka v drugi pripravljalni vlogi ponovno navedla, da je vse račune dobaviteljev poravnavala sproti ter priložila potrdila o plačilih dobaviteljem (list. št. 45). Glede na navedeno, je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da so potrdila o plačilih dobaviteljem predložena prepozno, saj je tožeča stranka svoje trditveno in dokazno breme izpolnila že v dopolnitvi tožbe (prvi pripravljalni vlogi), v drugi pripravljalni vlogi pa je že podane navedbe le dodatno obrazložila ter skladno s tretjim odstavkom 452. člena ZPP odgovorila na navedbe tožene stranke v dopolnitvi odgovora na tožbo, ter v zvezi s temi „odgovornimi navedbami“ predložila dokaze (prim. VSL II Cpg 628/2015 in II Cpg 1012/2014).

9. Nadalje je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo, da tožeča stranka ni pravočasno pojasnila, kot tudi ne izkazala, površine celotne stavbe in površine poslovnega prostora tožene stranke. Ker obenem ni navedla koliko poslovnih prostorov ima predmetna stavba in koliko od njih ima lastne števce za elektriko oziroma vodo ter ni podala njihove površine, obračunov obratovalnih stroškov po oceni sodišča prve stopnje ni bilo mogoče preizkusiti. Sprva je treba opozoriti, da je tožeča stranka že v tabeli v dopolnitvi tožbe (list. št. 33) jasno navedla, koliko znaša posamezni strošek za vsak posamezni mesec ter vsebinsko opisala ključ delitve stroškov (tj. po solastniškem deležu oziroma po stanju števcev). K temu je priložila obračune stroškov za vtoževane mesece (priloga A3 – A60 spisa), iz katerih izhaja opredelitev posameznega stroška, navedba dobavitelja, višina stroška za celotno stavbo, znesek, ki glede na uporabljen ključ delitve odpade na toženo stranko, končni znesek posameznega stroška in končni znesek vseh stroškov za posamezni mesec za toženo stranko. V drugi pripravljalni vlogi (kljub temu, da tožena stranka nobenemu od navedenih podatkov ni obrazloženo nasprotovala) je tožeča stranka ponovno pojasnila način obračuna stroškov ter navedla še površino celotne stavbe, skupno površino prostorov, ki nimajo lastnih števcev in površino toženkinega poslovnega prostora št. 56. Tako nanizani podatki pa po oceni pritožbenega sodišča omogočajo preizkus obračunov stroškov in je sodišče prve stopnje tožeči stranki neutemeljeno očitalo, da bi morala navesti še koliko poslovnih prostorov ima predmetna stavba in koliko od njih ima svoje lastne števce ter kakšna je površina teh enot. Še zlasti, ker so vsi ti podatki potrebni zgolj za preverjanje pravilnosti obračunov stroškov, do katerega lahko pride le, v kolikor nasprotna stranka obračunu stroškov argumentirano nasprotuje.

10. Ker tožena stranka ni pravočasno (tj. v dopolnitvi odgovora na tožbo) obrazloženo ugovarjala, da preizkus izračuna stroškov po posameznih postavkah ni mogoč (da so bile položnice „tako nestrokovne in nespecificirane, da jih tožena stranka ni niti razumela“ pač ni mogoče šteti za obrazložen ugovor, še zlasti upoštevaje dejstvo, da je tožena stranka sama lastnica poslovnega prostora v tej stavbi in gotovo ima dostop do določenih podatkov o stavbi, ki so nenazadnje razvidni tudi iz javno dostopnih podatkov) je nepravilen tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka podatke o površini stavbe in izmeri poslovnega prostora tožene stranke podala prepozno. Ta dva podatka namreč za sklepčnost tožbenega zahtevka nista potrebna (prim. VS RS III Ips 5/2012), ni pa na tožeči stranki, da namesto tožene stranke (že vnaprej) konkretizira dejstva in v zvezi s temi dejstvi predlaga dokaze, na katerih bo tožena stranka gradila svoje ugovore. V kolikor tožeča stranka v nadaljevanju določene podatke vseeno navede, pa ji tega ni mogoče šteti v škodo.

11. Da tožena stranka pravočasno ni podala obrazloženega ugovora smiselno velja tudi glede vtoževanih bančnih stroškov. Glede na razloge za zavrnitev v 14. točki obrazložitve izpodbijane sodbe pa pritožbeno sodišče sodišču prve stopnje pripominja, da sicer drži, da so kot izdajatelj računov za bančne stroške navedeni etažni lastniki. Vendar je kljub temu mogoče razbrati, da se nanašajo na tožečo stranko, saj vsebujejo njen naslov (Z. 153), žig in podpis tožeče stranke, plačilo omenjenih računov pa potrjuje tudi pregled prometa tožeče stranke (A 101- 103). Pri tem dejstvo, da slednji nima ne podpisa in ne žiga, ne pomeni, da mu gre v celoti odreči dokazno vrednost oziroma da ga ni mogoče uporabiti kot dokaz v postopku. Po 8. členu ZPP namreč velja načelo proste dokazne ocene oziroma proste presoje dokazov. ZPP ne določa nobenih formalnih dokaznih pravil (razen domneve o resničnosti vsebine javne listine), ki bi določala, kaj in na podlagi česa se lahko šteje za dokazano.

12. Iz vsega navedenega izhaja, da je sodišče prve stopnje poseglo v pravico do obravnavanja tožeče stranke (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) s tem, ko je zmotno presodilo, da tožeča stranka ni zmogla trditvenega in dokaznega bremena v zvezi z zahtevkom iz naslova neupravičene obogatitve in s tem, ko je preseglo okvir trditvene podlage tožene stranke in ko je zmotno presodilo, da so določeni dokazi predloženi prepozno in jih ni presojalo. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člen ZPP).

13. Sodišče prve stopnje naj v novem sojenju šteje, da je trditvena (in dokazna) podlaga tožeče stranke zadostna, da omogoča preizkus tožbenega zahtevka, ter da so k drugi pripravljalni vlogi predložena potrdila o plačilih pravočasna, pri čemer naj utemeljenost tožbenega zahtevka preizkuša v okviru trditvene podlage tožene stranke. Ob tem pritožbeno sodišče pripominja, da tožeča stranka z isto tožbo zahteva več (minornih) denarnih zneskov, kar pa ne pomeni, da se lahko tožena stranka razbremeni plačila vseh vtoževanih zneskov, v kolikor se s svojimi ugovornimi trditvami uspe ubraniti pred enim izmed le-teh. Enako velja za sodišče - v kolikor tožeča stranka res ni predložila vseh potrdil o plačilih računov dobaviteljem (pri čemer sodišče v izpodbijani sodbi niti ne pojasni, katera naj bi manjkala) sodišče zgolj iz razloga, da ni izkazan del vtoževane terjatve, ne more zavrniti celotnega zahtevka. Pripomniti velja tudi, da novejša sodna praksa primere, ko upravnik za etažnega lastnika izpolni njegove obveznosti do dobaviteljev, ne presoja več po pravilih o neupravičeni obogatitvi, temveč šteje, da je s tem prišlo do zakonske subrogacije (275. člen Obligacijskega zakonika). Do slednje namreč po samem zakonu pride vedno, kadar obveznost dolžnika izpolni oseba, ki ima za to pravni interes, pri čemer pravni interes v konkretnem primeru utemeljuje že 118. člena Stvarnopravnega zakonika, ki določa, da dolžnosti upravnika zajemajo dolžnost skrbeti za redno vzdrževanje in obratovanje skupnih delov stavbe. Za zagotovitev tega cilja pa morajo biti izpolnjene dolžnosti do dobaviteljev. Tako mora upravnik, četudi k temu ni izrecno zavezan (in v odnosu do dobavitelja ni dolžnik in ni pasivno legitimiran v morebitni pravdi), sproti poravnati takšne (obratovalne) stroške. Le tako lahko v celoti in popolnoma izpolni prej navedeno obveznost in prepreči morebitno škodo, ki bi nastala kot posledica prekinitve dobav zaradi neplačil (prim. VSL II Cpg 567/2015, II Cpg 246/2015, II Cpg 865/2015 in dr. Anita Dolinšek: Dolžnost upravnika zalagati sredstva za plačilo skupnih obratovalnih stroškov, Pravna praksa, 2014, št. 19, str. 19).

14. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločitev (tretji odstavek 165. člena ZPP).