Jedro

Skupnosti stanovalcev so bile po prvem odstavku 73. člena prej veljavnega ZSG pravne osebe in so takrat imele tudi pravdno sposobnost, vendar je ZSG na podlagi 1. točke prvega odstavka 159. člena SZ prenehal veljati. Skupnosti stanovalcev so zato z 19.10.1991 izgubile lastnost pravne osebe.

V prehodnem obdobju do sklenitve pogodb po 22. členu SZ so lahko delovale kot nosilci pravic in obveznosti materialnega prava, pravdno sposobnost pa so imele samo, če so bile registrirane kot pravne osebe.

Zahteva utemeljeno graja stališče obeh sodišč, da zaradi pravnega nasledstva lastnikov stanovanj po stanovanjski skupnosti ni bila potrebna njihova privolitev v subjektivno spremembo tožbe, kot to zahtevajo določbe 187. člena ZPP. V primerljivih procesnih situacijah je vrhovno sodišče že večkrat zavzelo stališče, da univerzalno pravno nasledstvo ne more nadomestiti pomanjkanja pravne subjektivitete stranke v času vložitve tožbe.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se delno ugodi, sklep sodišča druge stopnje se v celoti, sklep sodišča prve stopnje pa v razmerju proti J. B. P. in J. P. razveljavi in tožba proti njima zavrže. V ostalem se zahteva za varstvo zakonitosti zavrže. Tožnica sama krije stroške odgovora na zahtevo za varstvo zakonitosti.

Obrazložitev

Tožnica je vložila tožbo proti Skupnosti stanovalcev hiše ... in zahtevala vrnitev v letu 1992 preveč plačanih zneskov v izvršilnem postopku zaradi izterjave stroškov v zvezi s stanovanjem in skupnimi prostori. Sodišče je tožnico pozvalo, naj v določenem roku popravi tožbo tako, da predloži dokaz, da je tožena stranka vpisana v sodni register kot pravna oseba oziroma da v nasprotnem primeru poimensko navede imena in priimke vseh lastnikov. Tožnica je sodišču sporočila, da tožena stanovanjska skupnost ni vpisana v sodni register kot pravna oseba, naknadno pa je poimensko sporočila vseh 90 lastnikov stanovanj, ki jih sedaj toži. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 17.1.2003 ugotovilo, da se postopek na pasivni strani nadaljuje proti 90 poimensko navedenim pravnim naslednikom skupnosti stanovalcev, ki se ne morejo upirati vstopu v pravdo na pasivni strani, ker gre za pravno nasledstvo sedanje tožene stranke. V razlogih je pojasnilo, da skupnosti stanovalcev po Stanovanjskem zakonu (Ur. l. RS, št. 18/91 do 69/2003; SZ) ni več, saj so upravljanje v večstanovanjskih hišah po 22. členu navedenega zakona prevzeli vsi lastniki stanovanj, le oni so zato tudi pasivno legitimirani za obveznosti, nastale v zvezi z upravljanjem v večstanovanjskih hišah. Kot univerzalni pravni nasledniki se vstopu v pravdo na pasivni strani ne morejo upirati.

Sodišče druge stopnje je pritožbi dveh lastnikov, J. B. in J. P., zavrnilo in potrdilo prvostopenjski sklep. Pritrdilo je razlogom prvostopenjskega sodišča in še dodalo, da sta pritožnika kljub dejstvu, da sta kasneje kupila stanovanje, vstopila v procesni položaj svojih pravnih prednikov - prodajalcev stanovanj, ki pa so bili pravni nasledniki konkretne stanovanjske skupnosti. Ali to pomeni tudi sukcesijo v materialnopravno razmerje oziroma njuno materialnopravno zavezanost, pa bo sodišče odločalo v nadaljevanju postopka.

Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije v pravočasni zahtevi za varstvo zakonitosti (v nadaljevanju: zahteva) izpodbija sklepa obeh sodišč v celoti in predlaga razveljavitev izpodbijanih sklepov in zavrženje tožbe, podrejeno pa vrnitev sodišču prve stopnje v novo sojenje. Uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 11. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s prvim in drugim odstavkom 76. člena ZPP ter bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 81. člena ZPP in 187. členom ZPP. Sodišče pri odločanju tudi ni pravilno uporabilo materialnega prava iz 146. člena v zvezi z 22. členom SZ.

Ker po ugotovitvah sodišča Skupnost stanovalcev hiše ... ni pravna oseba in ker ob vložitvi tožbe kot pravni subjekt po Zakonu o stanovanjskem gospodarstvu (Ur. l. SRS, št. 3/81 in 1/86; ZSG) glede na določbo 1. točke prvega odstavka 159. člena SZ ni več obstajala, zahteva trdi, da je bila ob vložitvi tožbe kot tožena stranka navedena stranka, ki je svojo pravno subjektiviteto izgubila že pred vložitvijo tožbe. Navedba nekoga, ki ne more biti stranka glede na 76. člen ZPP (prej enako 77. člen ZPP/77), je neodpravljiva pomanjkljivost. Na sposobnost biti stranka mora sodišče paziti ves čas postopka po uradni dolžnosti, zato bi moralo že sodišče prve stopnje na podlagi petega odstavka 81. člena ZPP tožbo zavreči, enako pa bi moralo po uradni dolžnosti ukrepati sodišče druge stopnje na podlagi 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 350. člena ZPP in tretjim odstavkom 354. člena ZPP.

V nadaljevanju zahteva opozarja, da gre tudi v primeru (univerzalnega) pravnega nasledstva s stališča pravne identitete za drugo osebo, ki se lahko na pasivni strani vključi v postopek le ob izpolnjenih pogojih za subjektivno spremembo tožbe po 187. členu ZPP, torej le s privolitvijo novega toženca. Pri tem se zahteva sklicuje na razloge sklepa VS RS III Ips 65/2002. Ker sodišči nista uporabili navedene zakonske določbe, to pa je vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijanih sklepov, je prišlo tudi do relativne procesne kršitve.

Odločitev o (univerzalnem) pravnem nasledstvu vseh sedanjih lastnikov stanovanj v hiši v razmerju do stanovanjske skupnosti po prenehanju te skupnosti kot pravne osebe pa je tudi materialnopravno zmotna. Zahteva opozarja na prvi odstavek 146. člena SZ o prenosu sredstev, pravic in obveznosti od skupnosti stanovalcev na lastnike po stanju na dan 31.12.1991. S to določbo je zamejen krog pravnih naslednikov skupnosti stanovalcev na tiste lastnike stanovanj, ki so to bili na navedeni datum. Zato pritožnika, ki sta postala lastnika kasneje, ne odgovarjata za obveznosti skupnosti stanovalcev in tudi ne za obveznosti iz naslova upravljanja s stanovanjsko hišo, ki so nastale do sklenitve pogodbe iz prvega odstavka 22. člena SZ. Res materialno in procesno nasledstvo nista vedno povezani, vendar zahteva opozarja, zakaj v tej zadevi niso bili izpolnjeni niti pogoji za vstop pritožnikov v procesnopravni položaj njihovih pravnih prednikov, ki pa so bili pravni nasledniki tožene skupnosti stanovalcev.

Zahteva je bila vročena tožeči stranki, ki v odgovoru predlaga njeno zavrnitev.

Zahteva je delno utemeljena, delno pa prepozna.

V začetku zahteve vrhovni državni tožilec opredeljuje, da izpodbija sklepa obeh sodišč v celoti, temu ustrezen pa je tudi predlog, kako naj vrhovno sodišče odloči. Zato mora vrhovno sodišče upoštevati, da hkrati s sklepom pritožbenega sodišča o zavrnitvi pritožb dveh od 90 lastnikov izpodbija sklep prvostopenjskega sodišča o ugotovitvi, da se postopek nadaljuje proti vsem 90 lastnikom stanovanj v hiši, torej tudi proti tistim 88, ki niso vložili pritožbe. Rok treh mesecev za vložitev zahteve proti odločbi sodišča prve stopnje, ki ni bila izpodbijana s pritožbo, začne teči z iztekom pritožbenega roka (2. točka drugega odstavka 385. člena v zvezi s prvim odstavkom 385. člena ZPP). Zahteva je bila vložena 22.8.2005, prvostopenjsko sodišče pa je sklep z dne 17.1.2003 vročevalo 90 lastnikom daljše obdobje, vendar nobena vročitev (med njimi so bile tudi fikcije vročitev) ni bila opravljena po oktobru 2004. Zato je zahteva proti sklepu prvostopenjskega sodišča o nadaljevanju postopka proti 88 lastnikom, torej vsem razen obema pritožnikoma, vložena po izteku zakonskega roka. V tem delu prepozno zahtevo je moralo vrhovno sodišče na podlagi 377. člena v zvezi z drugim odstavkom 391. člena ZPP zavreči. V ostalem delu je zahteva utemeljena.

Sposobnost biti stranka je sposobnost biti nosilec pravic in obveznosti v procesnem razmerju. Ta sposobnost je v tesni zvezi s pravno sposobnostjo, to je sposobnostjo biti nosilec pravic in obveznosti materialnega prava. Po prvem odstavku 76. člena ZPP je pravdna stranka lahko vsaka fizična in pravna oseba. Sodišče mora v skladu z 80. členom ZPP ves čas postopka po uradni dolžnosti paziti med drugim tudi, ali je tisti, ki nastopa kot stranka, sploh lahko pravdna stranka. Če gre za odpravljivo pomanjkljivost, sodišče ravna po prvem odstavku 81. člena ZPP, če pa pomanjkljivosti ni mogoče odpraviti, mora na podlagi petega odstavka 81. člena ZPP razveljaviti vsa opravljena pravdna dejanja in zavreči tožbo. Enake določbe je vseboval v prvem odstavku 77. člena, v 82. členu, v prvem in petem odstavku 83. člena tudi ZPP/77, ki se je uporabljal v času vložitve tožbe. Po obeh zakonih je nesposobnost biti stranka procesna ovira, zaradi katere ni mogoče izdati meritorne odločbe oziroma je taka odločba obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (prej pa iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP/77), na katero mora tudi pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti.

Tesna zveza sposobnosti biti stranka in sposobnosti biti nosilec pravic in obveznosti materialnega prava pa ne pomeni izenačitve obeh institutov. V določenih primerih imajo nekateri subjekti sposobnost biti nosilec pravic in obveznosti materialnega prava, torej pravno sposobnost, nimajo pa hkrati tudi pravdne sposobnosti. Za tak primer je šlo tudi pri skupnostih stanovalcev. Te so bile po prvem odstavku 73. člena prej veljavnega ZSG pravne osebe in so takrat imele tudi pravdno sposobnost, vendar je ZSG na podlagi 1. točke prvega odstavka 159. člena SZ prenehal veljati. Skupnosti stanovalcev so zato z 19.10.1991 izgubile lastnost pravne osebe, delovale pa so še naprej in so v okviru nalog, ki jim jih je za prehodno obdobje določil SZ, imele pravno sposobnost. Delovale so do sklenitve pogodb iz 22. člena SZ (primerjaj 145. člen SZ), v 30 dneh po sklenitvi teh pogodb pa so morale na lastnike prenesti sredstva, pravice in obveznosti po stanju na dan 31.12.1991 (146. člen SZ). Po noveliranem 27. členu SZ so bili njihovi žiro računi odpravljeni najkasneje do 31.12.1996. V navedenem obdobju so torej skupnosti stanovalcev lahko delovale kot nosilci pravic in obveznosti materialnega prava, pravdno sposobnost pa so imele samo, če so bile registrirane kot pravne osebe. Dejanska ugotovitev v tem postopku je, da Skupnost stanovalcev hiše ... ni bila registrirana kot pravna oseba.

Tudi subjekti, ki nimajo lastnosti pravne osebe, so ob izpolnjenih posebnih pogojih lahko pravdne stranke: kadar to določa poseben predpis (drugi odstavek 76. člena ZPP) ali kadar jim lastnost stranke izjemoma in le z učinkom v konkretni pravdi določi sodišče (tretji odstavek 76. člena ZPP). V obravnavani zadevi ne gre niti za prvo niti za drugo situacijo (SZ je skupnostim stanovalcev odvzel lastnost pravne osebe, noben drug predpis pa jim te lastnosti ni podelil, saj so delovale le še v prehodnem obdobju; v spisu ni nobenega podatka o premoženju prvotno tožene stranke, kar je eden od pogojev za izjemno priznanje lastnosti pravdne stranke). Zato zahteva utemeljeno opozarja, da gre za tako pomanjkljivost, ki je ni bilo mogoče odpraviti v postopku po prvem odstavku 81. člena ZPP.

Zahteva tudi utemeljeno graja stališče obeh sodišč, da zaradi pravnega nasledstva lastnikov stanovanj po stanovanjski skupnosti ni bila potrebna njihova privolitev v subjektivno spremembo tožbe, kot to zahtevajo določbe 187. člena ZPP. V primerljivih procesnih situacijah je vrhovno sodišče že večkrat zavzelo stališče, da univerzalno pravno nasledstvo ne more nadomestiti pomanjkanja pravne subjektivitete stranke v času vložitve tožbe (II Ips 372/2004 - pripojitev tuje zadruge k drugi zadrugi pred vložitvijo izvršilnega predloga), da pogoji za subjektivno spremembo tožbe niso izpolnjeni, če je do tedaj pravda tekla proti neobstoječi pravni osebi (II Ips 47/2001 - pripojitev ene gospodarske družbe k drugi pred vložitvijo tožbe), da gre tudi v primeru univerzalnega pravnega nasledstva s stališča pravne identitete za drugo osebo, ta pa se lahko na pasivni strani vključi v postopek le s subjektivno spremembo tožbe, za katero je potrebna njena privolitev (III Ips 65/2002 - izbris dolžnika iz sodnega registra pred vložitvijo tožbe). Zato so nepravilni razlogi obeh sodišč, da se lastniki stanovanj kot pravni nasledniki skupnosti stanovalcev (ki je že pred vložitvijo tožbe izgubila sposobnost biti pravdna stranka) ne morejo upirati nadaljevanju postopka proti njim namesto proti prvotno toženi stranki oziroma da za subjektivno spremembo tožbe njihova privolitev ni potrebna.

Sodišče druge stopnje torej ni opravilo (pravilnega) uradnega preizkusa (drugi odstavek 350. člena ZPP) o obstoju absolutne bistvene kršitve postopka iz 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je bila podana zato, ker prvotno tožena stranka že ob vložitvi tožbe ni imela lastnosti pravne osebe, pogoji za subjektivno spremembo tožbe pa niso bili izpolnjeni. Uveljavljena kršitev je vrhovnemu sodišču narekovala ugoditev zahtevi, razveljavitev izpodbijanega drugostopenjskega sklepa, razveljavitev prvostopenjskega sklepa v delu o nadaljevanju postopka proti obema pritožnikoma in zavrženje tožbe proti njima.

Zato je vrhovno sodišče na podlagi drugega odstavka 379. člena v zvezi z drugim odstavkom 391. člena ZPP v tem delu odločilo kot v prvem odstavku izreka te odločbe. Odločitev iz tretjega odstavka izreka pa temelji na prvem odstavku 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in prvim odstavkom 155. člena ZPP, saj tožničini stroški odgovora na zahtevo glede na delni uspeh zahteve ter tudi samo vsebino odgovora niso bili utemeljeni in tudi ne potrebni.