Jedro

V 1. odstavku 69. člena ZUTD je določeno, da se v zavarovalno dobo za odmero pravice do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti pri ponovnem uveljavljanju pravice ne vštevata zavarovalna doba, od katere je bila zavarovancu pravica že odmerjena in zavarovalna doba, dosežena na podlagi prejemanja denarnega nadomestila. Le zavarovancem, ki so starejši od 55 let in imajo več kot 30 let zavarovalne dobe, se skladno z 2. odstavkom 71. člena ZUTD pravica do nadaljnjega nadomestila po vsakokratni ponovni zaposlitvi v trajanju vsaj 9 mesecev v zadnjih 24 mesecih odmerja od celotne zavarovalne dobe.

Tožnik, čeprav je bil ob uveljavljanju pravice do denarnega nadomestila že star nad 50 let in ima skupno zavarovalno dobo nad 25 let (vključno z dobo, ki je že bila upoštevana pri priznanju pravice do denarnega nadomestila pri prvi brezposelnosti), ni upravičen do denarnega nadomestila (glede na 5. alinejo 60. člena ZUTD) v trajanju 19 mesecev.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se odpravi odločba Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje, območna služba A. št. ... z dne 13. 6. 2012 in odločba toženca št. ... z dne 17. 1. 2013 ter se mu prizna denarno nadomestilo med brezposelnostjo za čas 19 mesecev. Obenem je zavrnilo zahtevek za povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku 15 dnevnega roka za plačilo, do plačila.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik zaradi zmotne uporabe materialnega prava in vztraja, da se mu na podlagi 5. alineje 1. odstavka 60. člena Zakona o urejanju trga dela (Ur. l. RS, št. 80/2010 - ZUTD) prizna pravica do denarnega nadomestila med brezposelnostjo za čas 19 mesecev. Poudarja, da mu je delovno razmerje prenehalo 5. 6. 2012, ko je skupaj dopolnil 38 let 6 mesecev in 19 dni pokojninske dobe. Konec leta 1996 in v začetku leta 1997 mu je bilo priznano nadomestilo za čas brezposelnosti v trajanju 18 mesecev, vendar pa je izkoristil le dva meseca in pol, saj je sklenil pogodbo o zaposlitvi pri drugem delodajalcu. Meni, da ni dopustna uporaba 69. člena ZUTD glede izkoriščenosti zavarovalne dobe, saj takrat ni izkoristil denarnega nadomestila za celotno obdobje 18. mesecev. Tožnik je starejši od 50 let in je bil pred nastankom brezposelnosti zavarovan več kot 25 let. Zato izpolnjuje pogoje po 5. alineji 1. odstavka 60. člena ZUTD, zaradi česar bi moral pridobiti pravico do denarnega nadomestila v trajanju 19 mesecev in ne zgolj 9 mesecev, kot mu je bilo priznano. Pri odločitvi o tem, ali tožniku pravica do preostalega dela denarnega nadomestila pripada ali ne, je potrebno uporabiti zakon, ki velja v času uveljavljanja pravica do denarnega nadomestila brezposelnosti, to je 70. člen ZUTD. Uporaba 69. člena ZUTD glede izkoriščenosti zavarovalne dobe po mnenju tožnika ni upravičena, saj ni izkoristil denarnega nadomestila za celotno obdobje 18 mesecev. Tožnik je pravico do denarnega nadomestila ponovno uveljavljal v letu 2012, to je že v času veljavnosti ZUTD, ki omogoča uveljavljanje še neizkoriščenega dela pravice do denarnega nadomestila. Ker tožnik ni v celoti izkoristil pravice do denarnega nadomestila, ima skladno z določilom 70. člena ZUTD pravico izkoristiti še neizkoriščeni del nadomestila. Zaradi dejstva, ker se je leta 1997 po dveh mesecih in pol od začetka prejemanja nadomestila za primer brezposelnosti vnovič zaposlil, je postavljen v slabši položaj v primerjavi z zavarovanci, ki so takrat pridobili pravico do nadomestila za primer brezposelnosti in jo v celoti izkoristili. S tem, ko se je predčasno zaposlil, je prikrajšan 15,5 mesecev prejemanja nadomestila za primer brezposelnosti. Ugotavlja, da je v obeh primerih, ko je uveljavljal pravico do nadomestila za primer brezposelnosti zapadel pod zakonsko ureditev, ki je bila zanj manj ugodna.

V odgovoru na pritožbo toženec vztraja pri pravnem naziranju, kot ga je podal v odgovoru na tožbo dne 26. 3. 2013 in v pripravljalni vlogi z dne 3. 6. 2014 ter, kot ga je zavzelo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi. Predlaga, da pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je sodbo ustrezno obrazložilo z dejanskimi in pravnimi razlogi.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik v letu 1996 pravico do nadomestila za čas brezposelnosti pridobil z odločbo Republiškega zavoda za zaposlovanje, območne enote A. št. ... z dne 3. 12. 1996 za čas 18 mesecev od 1. 12. 1996 do 31. 5. 1998. Ker se je tožnik dne 17. 2. 1997 ponovno zaposlil, je Republiški zavod za zaposlovanje, območna enota A. z odločbo ... z dne 18. 2. 1997 odločil, da tožniku pravica do izplačevanja denarnega nadomestila za primer brezposelnosti z dnem 16. 2. 1997 zaradi sklenitve delovnega razmerja preneha. Tako tožnik zaradi sklenitve delovnega razmerja s prvo odločbo z dne 3. 12. 1996 priznanega denarnega nadomestila ni v celoti izkoristil. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje je tožnik v letu 2012 ponovno uveljavljal pravico do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti, ker mu je dne 5. 6. 2012 prenehalo delovno razmerje. Denarno nadomestilo mu je Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje s prvostopno odločbo št. ... z dne 13. 6. 2012 potrjeno z drugostopno odločbo št. ... z dne 17. 1. 2013, priznal na podlagi določb ZUTD za čas 9 mesecev na podlagi 60. člena. Pri tem je upošteval, da je bil tožnik za primer brezposelnosti pred nastankom brezposelnosti zavarovan 15 let 3 mesece in 19 dni, ki se lahko šteje za odmero trajanja denarnega nadomestila.

V 1. odstavku 69. člena ZUTD je namreč določeno, da se v zavarovalno dobo za odmero pravice do denarnega nadomestila pri ponovnem uveljavljanju pravice ne vštevata zavarovalna doba, od katere je bila zavarovancu pravica že odmerjena in zavarovalna doba, dosežena na podlagi prejemanja denarnega nadomestila. Le zavarovancem, ki so starejši od 55 let in imajo več kot 30 let zavarovalne dobe, se skladno z 2. odstavkom 71. člena ZUTD, pravica do nadaljnjega nadomestila po vsakokratni ponovni zaposlitvi v trajanju vsaj 9 mesecev v zadnjih 24 mesecih, odmerja od celotne zavarovalne dobe.

Glede na takšno pravno ureditev v ZUTD, je bila pri odmeri denarnega nadomestila s citiranima odločbama pravilno upoštevana zavarovalna doba, ki jo je tožnik dopolnil v zavarovanju pred nastankom brezposelnosti v trajanju 15 let 3 mesece in 19 dni, ne pa tudi doba, od katere je bila tožniku že pravica do denarnega nadomestila odmerjena. Navedeno pomeni, da tožnik, čeprav je bil ob uveljavljanju pravice do denarnega nadomestila že star nad 50 let in ima skupno zavarovalno dobo nad 25 let, to je vključno z dobo, ki je že bila upoštevana pri priznanju pravice do denarnega nadomestila pri prvi brezposelnosti, ni upravičen do denarnega nadomestila v daljšem trajanju oziroma glede na 5. alinejo 60. člena ZUTD v trajanju 19 mesecev.

Po prepričanju pritožbenega sodišča pa tožnik, čeprav pravice do denarnega nadomestila ob prvi brezposelnosti ni v celoti izkoristil, tudi ne more te pravice izkoristiti v preostalem delu pri njenem ponovnem uveljavljanju. Določba 70. člena ZUTD, na katero se sklicuje tožnik, ne daje takšne podlage. Določba 70. člena ZUTD, ki določa možnost koriščenja preostalega dela pravice do nadomestila, velja za primere, ko je posameznik postal brezposeln in mu je bila pravica priznana po ZUTD, ta pravica pa mu je zaradi nove zaposlitve mirovala in jo v ostalem neizkoriščenem delu, izkoristi ob novem primeru brezposelnosti.

Takšnega primera kot je tožnikov, ne urejajo niti prehodne in končne določbe ZUTD oziroma je v 2. odstavku 180. člena izrecno določeno, da zavarovanec, ki je pridobil pravice iz zavarovanja za primer brezposelnosti do začetka uporabe tega zakona, zadrži te pravice v obsegu in trajanju po določbah Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti.

Takšna možnost prenosa uživanja pravice, ni bila zagotovljena v Zakonu o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (Ur. l. RS, št. 5/91 - 38/94, v nadaljevanju: ZZZPB), ki je veljal v času, ko je tožnik prvič pridobil pravico do denarnega nadomestila za čas brezposelnosti. V letu 1996 veljaven ZZZPB je urejal možnost, da zavarovanec izkoristi še preostanek denarnega nadomestila, vendar le za nekatere zavarovance in pod pogoji, določenimi v 33. členu. Gre za zavarovance, ki so se zaposlili za določen čas, krajši od 9 mesecev in so se nato v 30 dneh prijavili na zavodu. Vsi drugi zavarovanci po ZZZPB takšne možnosti niso imeli.

Možnost prenosa uživanja pravice je bila uzakonjena šele v 25.a členu novele ZZZPB-D, ki je začela veljati 24. 10. 1998. Ta novela je v prehodni in končni določbi v 1. odstavku 61. člena posebej določala, da zavarovanec, ki je uveljavil pravico iz zavarovanja primer brezposelnosti do uveljavitve ZZZPB-D, zadrži te pravice v obsegu in trajanju, kot je veljala po predpisih, ki so veljali do uveljavitve tega zakona. To pomeni, da bi tožnik, ki je pri prvi brezposelnosti leta 1996 uveljavljal pravice za primer brezposelnosti po ZZZPB, možnost do izrabe preostalega dela denarnega nadomestila imel le, če bi se zaposlil za določen čas krajši od 9 mesecev in bi se potem v 30 dneh spet prijavil pri zavodu. Vsi drugi zavarovanci, ki so uveljavljali pravice po ZZZPB, vključno s tožnikom, ki se je 17. 2. 1997 zaposlil za nedoločen čas, takšne možnosti niso imeli.

Glede na to, da smiselno enako kot je bilo določeno v 2. odstavku 61. člena ZZZPB-D, določa tudi 2. odstavek 180. člena ZUTD, to pomeni, da tožnik pravice do preostalega dela denarnega nadomestila za primer brezposelnosti, ki ga v letu 1996 niti ni mogel pridobiti, ne more pridobiti oziroma uspešno uveljavljati v letu 2012. Takšno stališče je pritožbeno sodišče že zavzelo v zadevi Psp 190/2014 ter že pred tem v zadevi Psp 247/2012, ki je bila potrjena tudi v reviziji s sodbo opr. št. VIII Ips 215/2012 z dne 19. 3. 2013. Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, izpodbijana sodba pa pravilna in zakonita je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo v skladu z določbo 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.