Jedro

Mehanični bik, namenjen igri rodeo, katere cilj je, da igralca v končni fazi vrže s sebe, oziroma da se igra zaključi s padcem na zaščitno blazino ob napravi, ni nevarna stvar.

Nevarna stvar je lahko samo tista, ki s svojimi negativnimi vplivi presega običajne meje družbene tolerance in zato samo po sebi ali zaradi svojih drugih lastnosti lahko pogosto in v znatnem obsegu povzroči škodo. Pretehtati je potrebno na eni strani, ali obstaja neobičajno velika možnost, da tretjim osebam ali njihovemu premoženju nastane škoda in da te kljub zadostni skrbnosti ni mogoče vselej preprečiti, nato pa še, ali je pri normalnem teku dogodkov mogoče pričakovati, da tako nastala škoda ne bo majhna

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v višini 8.804,87 EUR s pripadki iz škodnega dogodka z dne 28.7.2004, ko se je tožeča stranka telesno poškodovala kot delavka preko študentskega servisa pri delu turistične animatorke pri zavarovancu tožene stranke, ko je padla z mehaničnega bika. Naložilo ji je v plačilo pravdne stroške v višini 210,00 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi.

Proti sodbi vlaga pritožbo tožeča stranka. Uveljavlja pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in nepopolne ter zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Primarno vztraja, da je podana objektivna odgovornost zavarovanca tožene stranke. Sodna praksa se še ni izrekla o tem, ali je mehanični bik nevarna stvar. Gre za napravo, na kateri se igra rodeo in katere končni cilj je, da igralca vrže s sebe. Te ugotovitve prvega sodišča so sicer pravilne. Vendar je premalo upoštevalo višino (več kot meter), s katere igralec pade na blazino, in dejstvo, da blazina, ki blaži padce, ne more povsem preprečiti nastanka poškodb. Le srečnemu naključju je treba pripisati, da na obravnavani napravi ni bilo več poškodovanih igralcev. Proizvaja namreč sunkovite in močne tresljaje ter obrate, uporabnik se na njej ne more niti dobro namestiti niti držati. Vse to bi moralo sodišče oceniti in odločiti, da gre za nevarno stvar. Tega se je zavedal tudi zavarovanec tožene stranke, ki je po poškodbi tožnice prenehal z dejavnostjo. Glede njegove krivdne odgovornosti pa navaja, da ni ustrezno poskrbel, da do tovrstnih poškodb ne bi prišlo. To bi lahko storil bodisi z debelejšo zaščito bodisi z ustreznim navodilom, da se mehanični bik ne sme naviti do konca, ker so sicer proizvajajoči se tresljaji prehudi.

Tožena stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ob uradnem preizkusu odločitve po 2. odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter v okviru v pritožbi uveljavljanih pritožbenih razlogov ugotavlja, da je prvo sodišče v okviru trditvene podlage pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, nanj pravilno uporabilo materialno pravo in pri tem tudi ni zagrešilo kršitev procesnih pravil, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, medtem ko pritožba tega pritožbenega razloga niti ne uveljavlja. Zato sprejema dokazno oceno prvega sodišča in se sklicuje na pravilne, jasno, logično in natančno utemeljene razloge v izpodbijani sodbi. V odgovor na pritožbene navedbe pa še dodaja: Pritožbeno sodišče sprejema v pritožbi grajani pravni zaključek prvega sodišča, da mehanični bik, namenjen igri rodeo, katere cilj je, da igralca v končni fazi vrže s sebe, oziroma da se igra zaključi s padcem na zaščitno blazino ob napravi, ni nevarna stvar. V razlogih na strani tri, na katere se sklicuje tudi pritožbeno sodišče, je pravilno pojasnilo, da je nevarna stvar lahko samo tista, ki s svojimi negativnimi vplivi presega običajne meje družbene tolerance in zato samo po sebi ali zaradi svojih drugih lastnosti lahko pogosto in v znatnem obsegu povzroči škodo. Pri konkretizaciji pravnega standarda nevarna stvar je pravilno sledilo ustaljeni sodni praksi in pretehtalo na eni strani ali obstaja neobičajno velika možnost, da tretjim osebam ali njihovemu premoženju nastane škoda in da te kljub zadostni skrbnosti ni mogoče vselej preprečiti, nato pa še, ali je pri normalnem teku dogodkov mogoče pričakovati, da tako nastala škoda ne bo majhna (primerjaj npr. sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 175/2003 z dne 18.3.2004).

Po njegovih ugotovitvah je tožnica preko študentskega servisa delala pri zavarovancu tožene stranke kot animatorka, katere naloga je bila z občasno ježo na mehaničnem biku k tej zabavi privabljati zainteresirane uporabnike. 28.7.2004 je pri taki ježi padla z naprave, in sicer z relativne višine (med njo in površino, na katero je padla) 140 cm na mehko varovalno zračno blazino. Kljub temu se je telesno poškodovala. Ugotovilo je, da je bila varovalna blazina dovolj široka in visoka, da je opravila funkcijo zaščite, zaradi katere je bila nameščena. Pritožba navaja, da ugotovljena zaščitna blazina ni bila zadostna. Prvič (v obrazložitvi krivdne odgovornosti zavarovanca tožene stranke) navaja, da bi bila potrebnejša debelejša zaščita in ustreznejša navodila za upravljanje z mehaničnim bikom. Gre za nedovoljene pritožbene novote, ki po 1. odstavku 337. člena ZPP niso več upoštevne, saj pritožba ne opraviči, zakaj na te okoliščine ni opozorila že na prvi stopnji. Sicer pa so tudi neutemeljene. Pritožbeno sodišče namreč v celoti sprejema dokazno oceno prvega, da je bila zaščitna blazina v konkretnem primeru nameščena pravilno in zadostno, da je opravila svojo varovalno funkcijo. Osnovo zanjo je imelo v pravilno in popolno ocenjeni izpovedbi tožnice same, ki je povedala, da je padla na blazino in pri tem ni čutila trdih tal pod seboj. S tem so bile ovržene njene navedbe, da ni padla na mehko podlago. Njeno izpovedbo je po pravilni ugotovitvi prvega sodišča v celoti potrdil tudi sodelavec U. K., zaslišan kot priča. Nenazadnje tudi pritožba priznava, da blazina padce blaži in po drugi strani trdi, da bi moralo sodišče bolj upoštevati druge okoliščine: pomen padca z višine in dejstvo, da tudi blazina ne more povsem preprečiti nastanka poškodb uporabnikov mehaničnega bika.

Tudi ta graja je neutemeljena. Obe okoliščini je namreč prvo sodišče ugotovilo in pravilno ocenilo njun pomen v kontekstu presoje nevarne stvari. Glede na njegove ugotovitve, s katerimi se strinja tudi pritožba, da je šlo za stvar, namenjeno zabavi, katere končni cilj oziroma pričakovani konec je bil prav padec z naprave (in relativne višine) na zavarovana tla, in nadalje, da pri tej zabavi sicer ni prihajalo do množičnih oziroma pogostih poškodb ter da so bile te v tistih primerih, ko so se vendarle zgodile, po obsegu in teži manjša oziroma blažje, mu je treba pritrditi, da v obravnavanem primeru ne gre za nevarno stvar. V pritožbi prvič izpostavljeno dejstvo, da je zavarovanec tožene stranke po tožničini poškodbi prenehal z dejavnostjo, na to ugotovitev ne vpliva. Poleg tega gre tudi v tem primeru za nedovoljeno prepozno uveljavljeno novoto.

Po povedanem se izkaže, da je ježa na mehaničnem biku povezana z običajnim tveganjem padca. Tega tveganja zaradi narave same igre (zabave) na napravi ni mogoče izključiti. Dokazni postopek je pokazal, da so bila tipična tveganja, povezana s tako zabavo, zaradi obstoječe in ustrezne zaščitne blazine omejene na sprejemljivo mejo. Z vidika udeležbe v taki igri gre torej za običajno nevarnost, s katero mora vsak udeleženec, ki se je udeležuje, računati, ko se zanjo odloči. To velja tudi za tožnico. Z odločitvijo, da bo opravljala delo na napravi z značilnostmi, kot jih je ugotovilo prvo sodišče in jih izpostavlja pritožba (da naprava proizvaja močne tresljaje in obrate, ki povzročajo, da se uporabnik na njej ne more dobro namestiti in držati), je na morebitne posledice padca pristala, s tem pa tudi na s tem povezane rizike oziroma nevarnosti. Že prvo sodišče pa je pravilno odgovorilo tudi na pritožbene navedbe o potencialnih možnostih nastanka škode in povedalo, da za nevarno stvar ne zadošča zgolj potencialno grozeča (abstraktna) škoda, ki je le manjšega obsega. Zgolj taka pa je bila ugotovljena v obravnavanem primeru. Zato ni pogojev za obravnavo odgovornosti zavarovanca tožene stranke po določilih o objektivni odgovornosti po 2. odstavku 131. člena Obligacijskega zakonika (OZ) in 149. členu istega zakona in je pravilna odločitev prvega sodišča, ko je na tej podlagi zavrnilo tožbeni zahtevek.

Pritožbeno sodišče pritrjuje tudi njegovi oceni, da tožeča stranka ni niti zatrjevala niti dokazala nedopustnega ravnanja kot enega od elementov civilnega delikta pri presoji zavarovančeve krivdne odgovornosti. Kljub pozivu sodišča k dopolnitvi navedb v tej smeri tožnica, na kateri je bilo dokazno breme o škodnem dogodku, ni navedla, kaj naj bi zavarovanec storil ali opustil, da bi to vzročno prispevalo k nastanku škode. Posamezna dejstva (a še to le na splošno in hipotetično) ponuja šele v pritožbi in tega ne opraviči (debelejša zaščita, ustreznejša navodila za upravljanje z napravo, pri čemer niti ne trdi, da je bilo upravljanje napačno). Zato jih kot nedovoljene pritožbene pritožbene novote ni mogoče obravnavati in nanje ne odgovarjati (1. odstavek 337. člena ZPP).

Njene pravočasne navedbe o neustrezni zaščiti, ker tožnica naj ne bi pristala na mehki površini, pa po ugotovitvah prvega sodišča, utemeljenih v razlogih na strani štiri in pet sodbe, ki jih pritožbeno sodišče sprejema, dokazni postopek ni potrdil. Glede na take dejanske ugotovitve je pravilna tudi pravna odločitev prvega sodišča, da v obravnavanem primeru ni podana niti krivdna odgovornost tožene stranke oziroma njenega zavarovanca po 1. odstavku 131. člena OZ in 135. člena istega zakona.

Ker pritožbeni razlogi niso podani in tudi tisti ne, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločanje o pritožbenih stroških je odpadlo, ker jih pritožnica ni zaznamovala.