Jedro

Višje sodišče ne pojasni, iz katere predhodne pravnomočne ocene utemeljenosti suma je izhajalo, in tudi ne, da se zanaša na pravnomočnost obtožnice (kar je v takšnih položajih ustaljen in zadosten način obrazložitve utemeljenosti suma). To lahko pomeni le, da je pristopilo k ponovni in celoviti oceni utemeljenosti suma. S tem je sprejelo tudi merila obrazložitve, ki ustrezajo takšnemu pristopu.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

A. 1. Z izpodbijanim sklepom je Višje sodišče v Ljubljani dne 7. 9. 2023 ugotovilo, da sta pri obdolženemu A. A. še podana priporna razloga ponovitvene nevarnosti in begosumnosti iz 1. in 3. točke prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Sklep je izdalo na podlagi sedmega odstavka 392. člena ZKP ob razveljavitvi sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani IV K 20743/2022 z dne 16. 2. 2023, s katero je sodišče obdolženca spoznalo za krivega kaznivega dejanja posilstva po tretjem in četrtem odstavku 170. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1).

2. Zoper sklep je pritožbo vložila obdolženčeva zagovornica. Predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbi ugodi in odpravi pripor, podredno pa, naj vrne zadevo višjemu sodišču v ponovno odločanje.

B.

_Vsebina pritožbe_

3. Pritožnica sklep izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov, pri čemer konkretizirano zatrjuje: ‒ kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker naj bi bili razlogi glede utemeljenosti suma v izpodbijanem sklepu pomanjkljivi; višje sodišče naj bi se sklicevalo le na „do sedaj zbrane dokaze“, utemeljen sum pa ni natančno opisan in obrazložen, niti se višje sodišče ne sklicuje na pravnomočnost obtožnice; in ‒ nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, na katerega se opirajo ugotovitve o ponovitveni nevarnosti, ki naj ne bi bila več podana, upoštevajoč obdolženčevo nekaznovanost, družinske razmere in trajanje pripora.

Pritožnica zatrjuje tudi, da pripor ni več sorazmeren, ker je bila prvostopenjska sodba razveljavljena in je postopek dejansko v fazi pravnomočnosti obtožnice.

4. Preostale navedbe v pritožbi (4. stran pritožbe) so preskope in presplošne, da bi bilo v njih mogoče prepoznati določne očitke zoper izpodbijani sklep. Pritožnica ne opredeli, katere konkretne okoliščine še pogreša v razlogih izpodbijanega sklepa. Zato jih v pritožbenem postopku ni bilo mogoče preizkusiti.

_O kršitvi določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP – utemeljenost suma_

5. Vrhovno sodišče je merila obrazloženosti sklepov, s katerimi višje sodišče na podlagi sedmega odstavka 392. člena ZKP ugotovi, da so razlogi za pripor še podani, povzelo v sklepu II Kp 34685/2016 z dne 24. 5. 2022. Sodišče druge stopnje presoja le, ali so razlogi iz katerih je bil zoper obtoženca pripor odrejen oziroma podaljšan še podani, ali pa so se okoliščine od tedaj spremenile, kar zahteva presojo vpliva teh sprememb na obstoj pripornih razlogov. Ob ugotovitvi, da je isti priporni razlog še vedno podan, sodišču za takšno presojo ni potrebno v sklepu, izdanem na podlagi sedmega odstavka 392. člena ZKP, (ponovno) utemeljevati vseh zakonskih pogojev iz 201. člena ZKP (utemeljenost suma, priporni razlog, neogibnost pripora), ki izhajajo iz prej izdanih sklepov o odreditvi oziroma podaljšanja pripora. Pritožbeno sodišče presodi (preizkusi), ali so še dani razlogi za pripor, ki so bili ugotovljeni z zadnjim pravnomočnim sklepom o podaljšanju pripora.

6. Obdolžencu je bil pripor podaljšan s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani I Kp 20743/2022 z dne 17. 3. 2023 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani IV K 20743/2022 dne 27. 2. 2023. Posebnih razlogov o utemeljenosti suma sklep o podaljšanju pripora ne vsebuje. Opira se na dejstvo, da je bila obdolžencu izrečena obsodilna sodba zaradi kaznivega dejanja posilstva po tretjem in četrtem odstavku 170. člena KZ-1. 7. Izpodbijani sklep je višje sodišče izdalo ob razveljavitvi prvostopenjske sodbe (1. in 2. točka obrazložitve). To pomeni, da se na razloge, na katerih temelji zadnji sklep o podaljšanju pripora ob izdaji prvostopenjske sodbe, višje sodišče ne more več zanesti. Zaradi nastalega položaja sme višje sodišče (i) bodisi slediti merilom, ki jih je povzelo Vrhovno sodišče v II Kp 34685/2016, in obrazloženo ugotoviti, da se okoliščine, na katere se opirajo predhodne ocene utemeljenosti suma, niso spremenile, (ii) bodisi ponovno in celovito obrazložiti utemeljenost suma.

8. Razloge o nadaljnji utemeljenosti suma je višje sodišče podalo v 3. točki obrazložitve sklepa. Po ugotovitvi, da je utemeljen sum še vedno podan, je višje sodišče skopo opredelilo dokaze, izvedene na glavi obravnavi, na podlagi katerih je to ugotovitev sprejelo. Navedlo je, da utemeljen sum izhaja predvsem iz „izpovedbe tekom postopka pred prvostopenjskim sodiščem zaslišanih prič in listinskih dokazov ter vpogledom v posnetke nadzornih kamer Ministrstva za notranje zadeve in Banke Slovenije z dne 6. 3. 2022. ... tudi iz izvedeniškega mnenja Inštituta za sodno medicino glede stanja oškodovanke in stopnje njene opitosti, vseh poročil Nacionalnega forenzičnega laboratorija o najdenih sledeh na oškodovanki z DNK-jem obeh obtoženih.“ V okviru presoje pripornega razloga ponovitvene nevarnosti je višje sodišče dodatno in podrobneje povzelo dejstva, ki po njegovi presoji izhajajo iz dokaznega postopka. Iz teh razlogov je mogoče razbrati opis dejanja, ki naj bi ga obdolženec izvršil, in dve konkretni navedbi spoznavnih virov, iz katerih je črpalo. To sta poročilo Nacionalnega forenzičnega laboratorija (v nadaljevanju NFL), iz katerega izhaja, da naj bi obdolženec spolno občeval z oškodovanko; in podatki Inštituta za medicino, da je bila oškodovanka močno opita.

Višje sodišče pri tem ne pojasni, iz katere predhodne pravnomočne ocene utemeljenosti suma je izhajalo, in tudi ne, da se zanaša na pravnomočnost obtožnice (kar je v takšnih položajih ustaljen in zadosten način obrazložitve utemeljenosti suma). To lahko pomeni le, da je pristopilo k ponovni in celoviti oceni utemeljenosti suma. S tem je sprejelo tudi merila obrazložitve, ki ustrezajo takšnemu pristopu.

9. Iz razlogov izpodbijanega sklepa (glede katerih pritožnica pravilno opozarja, da so izrazito skopi) je vendarle mogoče razbrati, na katera preverljiva dejstva je višje sodišče oprlo svojo presojo utemeljenosti suma. To so razlogi (3. in 7. točka obrazložitve): ‒ o posnetkih nadzornih kamer Banke Slovenije in Ministrstva za notranje zadeve in ugotovitvah o obdolženčevem gibanju in sledenju oškodovanki; ‒ o poročilu NFL o sledeh DNK obeh obdolžencev na oškodovanki; na podlagi tega poročila je višje sodišče sklepalo tudi, da je obdolženec z njo spolno občeval; ‒ in o podatkih Inštituta za medicino, da je bila oškodovanka „močno opita“, iz česar je višje sodišče sklenilo, da sta obdolženca zlorabila njeno psihofizično stanje, s čimer je bil zlomljen njen odpor pred spolnim občevanjem.

10. Ti razlogi so še zadostni, da se bralec izpodbijanega sklepa seznani s tem, da se obdolžencu očita kaznivo dejanje zoper spolno nedotakljivost, v navedenih dejstvih pa je mogoče prepoznati konkretizirane očitke kaznivega dejanja posilstva iz 170. člena KZ-1, tj. spolno občevanje z oškodovanko proti njeni volji. Prav tako je mogoče prepoznati spoznavne vire, ki so bili za višje sodišče pomembni. Okoliščina, da je ključne prvine razlogov o utemeljenosti suma, mogoče prepoznati šele v okviru razlogov o ponovitveni nevarnosti, sama zase ni usodna. Presoja ponovitvene nevarnosti se namreč nujno opira na ugotovitve o utemeljenosti suma (prim. odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-18/93 z dne 11. 4. 1996, 48. točka obrazložitve). Ker pa je težišče presoje ponovitvene nevarnosti praviloma v presoji okoliščin (na ravni utemeljenega suma ugotovljenega) kaznivega dejanja in obdolženčevih osebnih okoliščin, je s takšnim pristopom tveganje, da bodo izostali zadostni razlogi o utemeljenosti suma, toliko večje.

V obravnavanem primeru se to tveganje v razlogih izpodbijane sodbe ni uresničilo. Razlogi v zadostni meri in (upoštevajoč vsebino vložene obtožnice) na še preverljiv način sporočajo jedro očitkov, ki bremenijo obdolženca, ter spoznavne vire, iz katerih je črpalo višje sodišče. Zato Vrhovno sodišče ni sledilo pritožnici in ni prepoznalo kršitve iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

_O ponovitveni nevarnosti_

11. Pritožnica zatrjuje, da ponovitvena nevarnost ni (več) podana. To stališče opira na: (i) trajanje pripora oziroma odvzema prostosti (od 6. 4. 2022, torej skoraj leto in pol); (ii) družinske razmere (obdolženec je oče dveh otrok) in (iii) obdolženčevo nekaznovanost. Pritožnica s tem smiselno zatrjuje, da je višje sodišče sklep o ponovitveni nevarnosti oprlo na nepopolno ugotovljeno dejansko stanje.

12. Pri presoji ponovitvene nevarnosti je ključno, da sodišče ugotovi, ali so okoliščine, ki narekovale ugotovitev o ponovitveni nevarnosti, še vedno podane. Tudi tu je izhodišče presoje sklep o podaljšanju pripora, tokrat sklep okrožnega sodišča z dne 27. 2. 2023 (konkretneje, 7. in 8. točka obrazložitve sklepa). Presojo okoliščin, na katerih temelji sklep o obdolženčevi ponovitveni nevarnosti nevarnosti, je višje sodišče opravilo v 7. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa.

13. Obdolženčeve družinske razmere, ki jih pritožnica le skopo navaja, bi lahko bile relevantne, če bi bilo v njih mogoče prepoznati novo okoliščino, ki bi terjala svežo presojo razloga ponovitvene nevarnosti. Več od obdolženčevega očetovstva dveh otrok pritožnica ne zatrjuje, nedvomno pa gre za okoliščino, ki sta jo okrožno in višje sodišče že imeli pred seboj, ko sta odločali o podaljšanju pripora ob izdaji sedaj razveljavljene sodbe. Enako velja tudi za obdolženčevo predhodno nekaznovanost. _O razlogih glede sorazmernosti in trajanja pripora_

14. Trajanje pripora, ki naj bi bilo po mnenju pritožnice pomembno za presojo ponovitvene nevarnosti, je višje sodišče pravilno vključilo v presojo sorazmernosti trajanja pripora (8. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa). Višje sodišče je to presojo opravilo ob upoštevanju, da je obdolžencu pripor odrejen tako iz razloga ponovitvene nevarnosti kot tudi zaradi begosumnosti, pri tem pa je upoštevalo tako trajanje odvzema prostosti kot težo kaznivega dejanja, ki se mu očita (kar se zrcali v višini predpisane kazni). Takšni razlogi so zadostni, Vrhovno sodišče pa iz istih razlogov sprejema oceno sorazmernosti nadaljnjega trajanja pripora. Okoliščina, da je bila prvostopenjska sodba razveljavljena, sama po sebi ne pomeni, da trajanje pripora ni več sorazmerno. Nedvomno pa morajo biti sodišča pri vodenju postopka in nadaljnji presoji razlogov za pripor, še posebej pozorna, da ne pride do nepotrebnih zastojev v postopku.

C.

15. Ker Vrhovno sodišče kršitev, na katere opozarja pritožnica, ni ugotovilo, je pritožbo na podlagi tretjega odstavka 402. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.