Jedro

Zakon o tujcih (Uradni list RS, št. 1/91-I) veže upravičenost razloga za daljše prebivanje tujca v Republiki Sloveniji na pogoj, da je daljše prebivanje tujca v državi potrebno (1. alinea 3. odstavka 19. člena zakona).

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo pritožbo proti odločbi Sekretariata za notranje zadeve občine z dne 16.2.1993, s katero je upravni organ prve stopnje zavrnil tožnikovo vlogo za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji. Ugotovila je, da je organ prve stopnje pravilno uporabil 3. odstavek 19. člena zakona o tujcih, kajti samo lastništvo nepremičnine in obdelovanje zemljišča ne moreta biti upravičena razloga za daljše prebivanje v državi po 1. odstavku 16. člena navedenega zakona. Tožnikov mesečni dohodek, kot ga je navedel organu prve stopnje, ne dosega meje, ki po predpisih socialnega varstva še zagotavlja preživetje, in se zaradi tega ne more šteti, da so tožniku zagotovljena zadostna materialna sredstva za življenje v Republiki Sloveniji. Prvostopna odločba je zato pravilna in zakonita, pritožba pa neutemeljena.

Tožnik v tožbi navaja, da se z odločitvijo tožene stranke ne more strinjati, saj mora zemljo stalno obdelovati, to pa zahteva njegovo stalno navzočnost vsaj od zgodnjih spomladanskih dni do pozne jeseni, pa tudi pozimi. Brez dovoljenja za začasno prebivanje tega dela ne more nemoteno opravljati, kajti to lahko ogrozi pridelek. Njegovi dohodki, to je plača na Hrvaškem in dohodek od pridelkov na zemljišču, skupaj zadošča za preživetje, torej tožnik izpolnjuje pogoje za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji. Zato predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi ter ugodi prošnji za dovolitev začasnega prebivanja v Republiki Sloveniji, podrejeno pa, naj prvostopnemu organu naloži ponovno odločanje.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo ponovi razloge, ki so jo vodili do odločitve v izpodbijani odločbi. Ker ne obstaja upravičeni razlog, zaradi katerega bi bilo tožniku bivanje v državi potrebno (2. odstavek 13. člena navedenega zakona) in ker tožnik nima zadostnih sredstev za preživljanje, tožena stranka vztraja pri svoji odločitvi. Tožba ni utemeljena.

Zakon o tujcih (ZT, Uradni list RS, št. 1/91-I) določa razloge za daljše prebivanje tujcev v Republiki Sloveniji, kot je dopustno na podlagi veljavne tuje potne listine oziroma drugih listin iz 3. člena ZT, v 2. odstavku 13. člena. Pri tem razlogov ne navaja niti taksativno niti absolutno, temveč upravičenost razloga veže na pogoj, da je daljše prebivanje tujca v državi potrebno. Odločitev o tem, ali je zaradi določenega razloga (na primer, če ima tujec na območju države nepremično premoženje), potrebno daljše prebivanje tujca v državi, je odvisna od dejanskih okoliščin posameznega primera. Pravno pomembne dejanske okoliščine so bile v odločbi organa prve stopnje ugotovljene in sodišče nima pomislekov proti ugotovitvi tožene stranke, da je organ prve stopnje na podlagi 3. odstavka 19. člena ZT v zadevi pravilno odločil, ko je ocenil, da tožniku zaradi obdelovanja nepremičnine, daljše bivanje v Republiki Sloveniji ni potrebno. Razdalja med ..., kjer ima tožnik stalno prebivališče in ... namreč ni tolikšna, da tožnik ne bi mogel oskrbeti obdelave zemljišča brez začasnega prebivanja v Republiki Sloveniji. Če pa upravičeni razlog za daljše prebivanje tujca ni podan (prva alinea 3. odstavka 19. člena ZT), tožnik dovoljenja za začasno prebivanje ne more dobiti ne glede na to, ali ima za preživljanje dovolj sredstev ali ne, saj pogoji za zavrnitev zahtevka za izdajo dovoljenja v 3. odstavku 19. člena ZT niso določeni kumulativno. Izpodbijana odločba je po presoji sodišča utemeljena na določbi prve alinee 3. odstavka 19. člena ZT, zato se v tožbene navedbe glede zadostnosti tožnikovih sredstev za preživljanje (druga alinea istega odstavka) ni spuščalo. Sodišče je svojo odločitev oprlo na 2. odstavek 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je v skladu s 4. členom ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) smiselno uporabilo kot republiški predpis.