Jedro

Sodišče lahko odloči brez obravnave, če po prejemu odgovora na tožbo ugotovi, da dejansko stanje med strankama ni sporno in sta se stranki obravnavi pisno odpovedali. Če niso podani pogji za odločitev brez naroka, sodišče določi narok, na katerega povabi stranke in jih posebej opozori na zakonske posledice izostanka. Če se tožeča stranka kljub opozorilu na posledice izostanka z naroka tega ne udeleži in se šteje, da je tožbo umaknila, se v pritožbi ne more sklicevati na to, da se naroka ni udeležila zato, ker za to ni imela finančnih sredsrev in bi ji ta moralo zagotoviti sodišče.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom na podlagi določb

2. odst. 28. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur.l. RS št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) odločilo, da se šteje tožba za umaknjeno in da se postopek ustavi.

Zoper sklep je pritožbo vložil tožnik. Meni, da je sodišče napačno ugotovilo, da je voljno tožbo umaknil. Glavne obravnave se ni mogel udeležiti, ker je brez finančnih sredstev. Za prihod na glavno obravnavo bi mu zato sredstva moralo zagotoviti sodišče. Sodišče je kršilo njegove ustavne in človekove pravice.

Ker dejansko stanje med strankama ni sporno, bi sodišče moralo odločiti brez glavne obravnave.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja pravilno odločilo, v postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP. V zvezi s pritožbenimi navedbami pritožbeno sodišče dodatno poudarja naslednje.

Sodišče v skladu z določbo 24. člena ZDSS-1 lahko odloči brez glavne obravnave, vendar le pod pogojem, če po prejemu odgovora na tožbo ali pripravljalnih vlog ugotovi, da med strankama dejansko stanje ni sporno in da ni drugih ovir za izdajo odločbe, stranki pa sta se glavni obravnavi odpovedali.

Glede na citirano določbo ZDSS-1 je sodišče pristojno ugotavljati, če je dejansko stanje med strankama nesporno oz. ni drugih ovir za izdajo odločbe, ne pa stranke same. Te morajo v roku, ki ga določi sodišče, dati le pisno soglasje, da sta se glavni obravnavi odpovedali. Logično je, da se takšno postopanje nanaša na fazo postopka pred razpisom naroka. V kolikor ne gre za odločitev brez naroka, je edina dolžnost sodišča, da določi narok in nanj pravočasno, na način kot je določen v 113. členu ZPP, povabi stranke in jih posebej opozori na zakonite posledice izostanka.

Zmotno je stališče pritožbe, da je sodišče dolžno strankam zagotavljati prihod na sodišče. Ker je bil tožnik na prvi narok za glavno obravnavo pravilno vabljen in opozorjen na posledice izostanka, pred prvostopnim sodiščem pa tudi ni izkazal upravičenih razlogov za izostanek od prvega naroka za glavno obravnavo oz. ni bilo splošno znanih okoliščin, iz katerih bi izhajalo, da iz upravičenih razlogov ni mogel priti na narok, je prvostopenjsko sodišče glede na to, da so bili izpolnjeni pogoji iz 2., 5. in 6. odst. 28. člena ZDSS-1 pravilno odločilo. Gre za fikcijo umika, ki je posledica neupravičenega izostanka in ne temelji na volji strank v smislu 188. člena ZPP.

Zaradi obrazloženega se tožnik tudi ne more šele v pritožbi sklicevati na finančno stanje in ga navajati kot razlog za izostanek na prvem naroku za glavno obravnavo. Takšno sklicevanje tudi ne more biti upoštevno glede na določbo 337. člena ZPP.

Glede na vse obrazloženo in ker pritožba neutemeljeno vztraja, da so kršene njegove ustavne in človekove pravice, je sodišče druge stopnje tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.