Jedro

Sodna taksa za pritožbo je le ena, ne glede na to, da je bila tožena stranka, ko se je izkazalo, da je pritožba (v zvezi s fikcijo po 105.a členu ZPP) umaknjena, ponovno pozvana k plačilu sodne takse, tokrat v nižjem znesku. Še vedno namreč gre za sodno takso za pritožbo, le da je ta v primeru umika pritožbe manjša, v skladu z določbami taksne tarife. Zato ne drži, da bi šlo za odmero neke nove taksne obveznosti. Odločitev sodišča prve stopnje, da je predlog potrebno zavreči, ker je o oprostitvi sodne takse za pritožbo že bilo odločeno, je zato pravilna.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je Okrožno sodišče v Kopru zavrglo predlog tožene stranke za oprostitev sodne takse za pritožbo, ker je bilo o tem predlog enkrat že odločeno.

Zoper sklep se tožena stranka pritožuje in meni, da je odločitev napačna. Drži sicer, da je bila ob vložitvi pritožbe pozvana na plačilo sodne takse in je bil takrat njen predlog za oprostitev pravnomočno zavrnjen, vendar je nato sodišče poslalo še poziv za plačilo sodne takse, ki se plača, če je pritožba umaknjena. Gre torej za drugo takso, zato lahko ponovno prosi za oprostitev. Zakon in sodna praksa dopuščata ponoven predlog za oprostitev, če se finančne razmere poslabšajo. Tehnično gledano pa sodišče o predlogu za oprostitev plačila sodne takse zaradi umika še ni odločalo. Ker gre za procesni sklep, tudi ne velja pravilo "ne bis in idem". Sodišče mora ponovno odločati o sodni taksi v luči poslabšanega finančnega stanja, ki ga tožena stranka izkazuje.

Pritožba ni utemeljena.

O oprostitvi sodnih taks sodišče odloča na podlagi Zakona o sodnih taksah (ZST-1), kar pomeni, da odločitev o oprostitvi v postopku zaradi oprostitve sodnih taks ni procesne narave, temveč vsebinske, saj je prav to predmet postopka. Ker pa se v postopku po ZST-1 subsidiarno uporabljajo tudi določbe Zakona o pravdnem postopku (ZPP), prepoved ponovnega odločanja o isti stvari v postopku po predlogu za oprostitev sodne takse velja.

Sodna taksa za pritožbo je le ena, ne glede na to, da je bila tožena stranka, ko se je izkazalo, da je pritožba (v zvezi s fikcijo po 105. a členu ZPP) umaknjena, ponovno pozvana k plačilu sodne takse, tokrat v nižjem znesku. Še vedno namreč gre za sodno takso za pritožbo, le da je ta v primeru umika pritožbe manjša, v skladu z določbami taksne tarife. Zato ne drži, da bi šlo za odmero neke nove taksne obveznosti. Odločitev sodišča prve stopnje, da je predlog potrebno zavreči, ker je o oprostitvi sodne takse za pritožbo že bilo odločeno, je zato pravilna in je pritožbeno sodišče na podlagi povedanega pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP).

Pritožbeno sodišče le še dodaja, da sodna praksa res dopušča večkratno odločanje o predlogih za oprostitev sodne takse znotraj enega pravdnega postopka, vendar v tem primerih ne gre za sodno takso za isto dejanje, temveč je znotraj enega postopka več dejanj, v zvezi s katerimi nastane taksna obveznost. Stranke lahko zaprosijo za oprostitev sodnih taks za vsako od teh dejanj in na nove odločitve lahko vplivajo spremenjene okoliščine.