Jedro

Ker je obdolženec izkazal tako obstoj dokaza, kot tudi zadostno stopnjo verjetnosti, da bi mu ta dokaz bil v korist oziroma bi bil zanj uspešen, bi prvostopenjsko sodišče predlagani dokaz z zaslišanjem s strani obdolženca predlaganih prič moralo izvesti.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče obdolženca spoznalo za odgovornega storitve uvodoma navedenih prekrškov, mu za vsakega določilo globo in mu nato izreklo enotno globo v višini 3.300,00 EUR ter stransko sankcijo odvzem predmetov – osebnega avtomobila znamke P. Tip ..., reg. št. C.E ..., letnik 1995, ki se pravnomočnosti sodbe uniči ter ga oprostilo plačila stroškov postopka iz 1. do 6. točke prvega odstavka 143. člena Zakona o prekrških (ZP-1).

Zoper takšno sodbo se pritožuje obdolženec zaradi zmotnega in napačno ugotovljenega dejanskega stanja kot tudi zaradi kršitve določb vodenja postopka in kršitve zakonika, da smo pred zakonom vsi enaki. Sodba je v celoti napisana in obrazložena tako, da se prilagaja obdolžilnemu predlogu in pričevanju policistov, ki sta predlog tudi sestavila. Sodnica je v celoti zavrnila pričanje prič, ki jih je predlagal, takšne odločitve pa ni obrazložila in je verjetno hotela, da dejansko stanje in edina resnica ne preide v korist pritožnika. Sodnica se sklicuje, da je dejansko stanje ugotovljeno na podlagi neposrednega pričevanja policistov, takšna opora pa je v celoti kršitev zakona o tem, da ima vsak pravico dokazovati svojo nedolžnost pred sodiščem in v svojo korist predlagati dokaze. Sodnica je tudi napačno tolmačila pričanje policista J. K., ki dejansko ni imel kaj za potrditi, saj naj bi prišel na parkirni prostor, ko je vozilo že bilo zaustavljeno. Dejansko je povedal le to, da je protipravno zasegel vozilo, saj je to storil zgolj na podlagi podatkov, ki sta jih posredovala policista A. in A. V., ki sploh nista bila v službi, temveč sta se vozila v svojem osebnem vozilu in s tem kršila njegovo osebno svobodo. Glede pričanja in vabila M. B. pa bi ga sodišče lahko ponovno pozvalo in bi lahko obrazložil, da B. sedaj živi v L. in navedel nov naslov za vabljenje, sodišče pa bi tudi lahko odredilo prisilni privod, če bi res želelo ugotoviti pravo resnico. Vse skupaj je samo hudoželje g. in ge. V., ki sta videla stati njegovo vozilo in si izmislila takšen scenarij, da bi mu lahko zasegli vozilo. Sodnica je z izdajo sodbe kršila 288. člen KZ-1 in Zakon o sodniški službi, saj je dolžnost senata ali sodnika, da se zadeva vsestransko razčisti in dožene resnica, četudi gre le za prometni prekršek.

Pritožba je utemeljena.

Iz spisovnega gradiva je razvidno, da je obdolženec v zagovoru navajal, da 2. 9. 2011 ob 13.50 uri ni vozil svojega vozila P. iz smeri P. proti V., da ni storil prekrškov, ki se mu očitajo po obdolžilnem predlogu ter da ne ve, kdo je vozil. Sam se je nahajal v gozdu ob Š. cesti, kolegi pa so mu povedali, da policisti zasegajo njegovo vozilo. V dokaz svojim navedbami je predlagal zaslišanje prič M. B., ki naj bi kritičnega dne bil z njim v vozilu ter V. B. in U. O., ki bi potrdila, da kritičnega dne ni vozil vozila. Sodišče prve stopnje je obdolženčev dokazni predlog zavrnilo z obrazložitvijo, da T. S. vabila ni prejel, po navedbah obdolženca pa se nahaja na zdravljenju v komuni v tujini, M. B. pa je vabilo prejel, vendar se nanj ni odzval, sodišče pa ga ponovno ni vabilo, ker je ocenilo, da je dejansko stanje v zadevi popolnoma ugotovljeno. Poleg tega naj bi po izpovedbah A. V. in A. V. M. B. kot sopotnik izstopil že pri podjetju V. in očitno ni bil prisoten v vozilu, ko naj bi obdolženi med vožnjo izvrševal cestnoprometne prekrške in ne bi vedel o tem nič povedati. Iz istega razloga je sodišče zavrnilo tudi dokazni predlog za zaslišanje V. B. in U. O., saj nista bila prisotna v obdolženčevem vozilu in njuna izpovedba ne bi popolnoma nič doprinesla k razjasnitvi dejanskega stanja v tej zadevi. Glede na pojasnjeno sicer ne držijo pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo zakaj je zavrnilo izvedbo s strani obdolženca predlaganih dokazov, vendar pa takšna obrazložitev zavrnitve predlaganih dokazov kaže na to, da se je sodišče prve stopnje že vnaprej opredeljevalo do vsebine teh dokazov, s čemer je obdolžencu kršilo pravico do materialne obrambe, kar obdolženec tudi smiselno zatrjuje v pritožbi.

V skladu s prvim odstavkom 90. člena Zakona o prekrških (ZP-1) ima namreč obdolženec pravico, da se zagovarja, predlaga dokaze in daje druge predloge, da vloži pritožbo in uporablja druga pravna sredstva. Na drugi strani pa ima sodišče tudi dolžnost, da po resnici in popolnoma ugotovi vsa dejstva, pomembna za izdajo zakonite sodbe o prekršku, razen v primeru obdolženčevega priznanja. Enako skrbno mora raziskati okoliščine in ugotoviti tako dejstva, ki obdolženca obremenjujejo, kakor tudi dejstva, ki so mu v korist (68. člen ZP-1). Do obdolženčevih dokaznih predlogov se mora sodišče določno in obrazloženo opredeliti tako, da je obdolženec seznanjen s stališčem sodišča do predlaganih dokazov. Vsebinsko presojo dokaznih predlogov usmerjajo merila, izoblikovana v ustavno-sodni praksi in v skladu z njimi mora sodišče ugoditi dokaznemu predlogu stranke, če je ta z ustrezno stopnjo verjetnosti izkazala pravno relevantnost in obstoj dokaza in da bo ta v korist obdolženca oziroma zanj uspešen. V dvomu je vsak dokazni predlog obrambe v korist obdolženca in ga sodišče mora izvesti, razen če je očitno, da dokaz ne more biti uspešen (tako Vrhovno sodišče RS v sodbi I Ips 113/2006 z dne 16. 11. 2006).

Na podlagi zgoraj povzetega je mogoče ugotoviti, da je s trditvami v zagovoru, da 2. 9. 2011 ob 13.50 uri ni vozil lastnega motornega vozila, temveč se je v tem času nahajal v gozdu ob Š. c. v V., obdolženec izkazal verjetnost pravne relevantnosti predlaganega zaslišanja prič V. B. in U. O., saj naj bi ti priči bili z njim skupaj v gozdu, prav tako pa bi bilo relevantno tudi zaslišanje priče M. B., ki je po izpovedbah prič A. in A. V. bil sopotnik v obdolženčevem avtomobilu in je bil prisoten vsaj pri storitvi domnevnega prekrška pod 2. točko izreka izpodbijane sodbe tj. sunkovitem zaviranju in bi nedvomno lahko povedal, kdo je vozil avtomobil, iz katerega je izstopil. Obdolženec je s tem izkazal tako obstoj dokaza, prav tako pa je nedvomno z zadostno stopnjo verjetnosti izkazal, da bi mu ta dokaz bil v korist oziroma bi bil zanj uspešen, saj bi v primeru potrditve navedb, da svojega avtomobila 2. 9. 2011 ob 13.50 uri ni vozil on, kar bi nedvomno lahko potrdil B., ki naj bi pred tem bil v tem avtomobilu, kot tudi navedb, da se je v kritičnem času nahajal skupaj z V. B. in U. O. v gozdu, obstajala možnost, da bi sodišče ustavilo postopek o prekršku zoper obdolženca. Zato pritožbeno sodišče ocenjuje, da bi prvostopenjsko sodišče predlagani dokaz z zaslišanjem s strani obdolženca predlaganih prič M. B., V. B. in U. O. moralo izvesti, saj zgolj na podlagi sicer zares skladne izpovedbe zaslišanih policistov ni mogoče vnaprej šteti za očitno, da takšen dokaz ne bi bil mogel uspešen, s čemer je sodišče prve stopnje že z vnaprejšnjo dokazno oceno, brez izvedbe dokaza le-tega štelo za neuspešnega, zato ima pritožba prav, ko smiselno zatrjuje kršitev načela materialne resnice iz 68. člena ZP-1 in trdi, da bi sodišče prve stopnje moralo zaslišati predlagane priče. Hkrati je pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa v skladu s 159. členom ZP-1 ugotovilo, da v zvezi z očitanim prekrškom vožnje brez veljavnega vozniškega dovoljenja sodišče prve stopnje sploh ni preverjalo podatkov o obdolženčevem vozniškem dovoljenju, v obrazložitvi pa je le povzemalo izpovedbe prič ne da bi pri tem navedelo za vsak posamezni prekršek, na podlagi katerih dokazov je ta obdolžencu dokazan in konkretne okoliščine vsakega izmed prekrškov, ki predstavljajo konkretizacijo abstraktnega dejanskega stanu oziroma zakonskih znakov posameznega prekrška, saj navedbe pod 12. točko obrazložitve predstavljajo le prepis izreka sodbe. Tudi pri subjektivnem elementu prekrška tj. krivdi je sodišče v 13. točki obrazložitve navedlo zgolj to, da se je obdolženec zavedal protipravnosti vožnje brez veljavnega vozniškega dovoljenja in načina vožnje, kot je bil opisan v izreku, kar ne zadošča za obrazloženost subjektivnega elementa prekrškov, saj bi moralo sodišče natančno navesti dejstva, iz katerih je mogoče sklepati o zavestnem in voljnem elementu obdolženčevega osebnega odnosa do vsakega izmed očitanih mu prekrškov. Prav tako je sodišče prve stopnje zelo pavšalno in nezadostno obrazložilo odmero sankcij in odločitev o izreku enotne sankcije, saj ni navedlo nobenih razlogov za določitev globe v višini 1200 EUR za prekršek po devetem odstavku 38. člena ZPrCP v najnižjem predpisanem znesku, v obrazložitvi izpodbijane sodbe pa tudi ni bilo najti jasnih in prepričljivih razlogov za izrek stranske sankcije odvzem predmetov tj. motornega vozila znamke P. Tip ... G., niti ni obrazložena pravna podlaga odvzema vozila. Obrazložitev izpodbijane sodbe je v tem delu izredno pomanjkljiva, zlasti ker ni pojasnjeno ali je izrek te stranske sankcije ob hkrati izrečeni visoki enotni globi in ugotovljenem obdolženčevem premoženjskem stanju nujno potreben za odvrnitev obdolženca od ponovnega izvrševanja prekrškov, poleg tega pa je obrazložitev dela sodbe o odmeri in izreku sankcij po svoji obliki neobičajna, saj ima videz kopije tistega dela izreka sodbe, v katerem so določene in izrečene sankcije in nikakor ne ustreza sprejetim standardom izdelave in obrazloženosti prvostopenjskih odločb. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in je izpodbijano sodbo o prekršku razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj glede na naravo stvari in okoliščine primera ocenilo, da samo ne more izvesti dokaznega postopka (osmi odstavek 163. člena ZP-1).

V ponovljenem sojenju bo moralo prvostopenjsko sodišče tako zaslišati s strani obdolženca predlagane priče V. B., U. O. in M. B., po potrebi pa tudi opraviti soočenje vseh zaslišanih prič, kar bo najlažje storilo ob razpisu ustne obravnave. Pri tem pa bo moralo prvostopenjsko sodišče tudi odpraviti vse pomanjkljivosti, na katere je pritožbeno sodišče opozorilo v sedmi točki obrazložitve tega sklepa.