Jedro

Valutna klavzula je bila v času sklenitve dovoljena; tožeča stranka bi lahko zahtevala vrnitev dela kupnine le, če bi bila pogodba razveljavljena ali če bi bili izpolnjeni pogoji iz čl. 211 ZOR, pri čemer sila iz navedenega člena ne more biti tisto, kar pogodbeniku nalaga pogodba.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica od tožene stranke zahtevala plačilo 74.138,00 SIT z ustreznimi zamudnimi obrestmi. V posledici take odločitve je tožnici naložilo povrnitev pravdnih stroškov v znesku 28.305,00 SIT.

Zoper tako sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnica, ki v pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njeni pritožbi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da stroškovno ugodi njenemu tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da napadeno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi tožnica navaja, da je bila kupnina določena v znesku 286.643,00 SIT in iz pogodbe ne izhaja kakršnakoli devizna klavzula. Tožnica ni privolila v plačilo dodatnega zneska, plačala ga je, ker ji je tožeča stranka zagrozila z razdrtjem pogodbe. Sodišče je odločalo zgolj na podlagi navedb tožene stranke in tožnice ni zaslišalo, zato ne more ugotoviti, da naj bi se pravdni stranki dogovorili za devizno klavzulo. Za presojo pravnega razmerja bi sodišče moralo odločiti na podlagi čl. 211 ZOR in ugotoviti kakšna je bila volja strank pri sklepanju kupoprodajne pogodbe. Tožnica je predlagala ta dokaz, o katerem sodišče ni odločilo. Zaradi tega je podana bistvena kršitev določb postopka iz čl. 354/2 tč. 13 ZPP. Nadalje tožnica navaja, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ko je oprlo odločitev na določbo čl. 60 ZOR, ki s sporno zadevo nima nobene zveze.

Ključnega pomena v tej zadevi so določbe SZ, ki je v razmerju do ZOR lex specialis in. V konkretnem primeru ne gre za sklenitev pogodbe po volji strank, temveč po SZ, kjer je določeno, kako se ugotovi vrednost stanovanj, prodajna cena in prodajni roki. Tožnica se sklicuje tudi na štiri primere, v katerih je sodišče sprejelo drugačno odločitev.

Pritožba ni utemeljena.

Med strankama ni sporno, da je tožnica s pravnimi predniki tožene stranke sklenila kupoprodajno pogodbo za nakup stanovanja po Stanovanjskem zakonu (Ur. list RS 17/91; v nadaljnjem besedilu SZ) za kupnino 296.634,00 SIT ter da sta se pravdni stranki dogovorili za valutno klavzulo (čl. V. pogodbe). Tožnica v tem postopku zahteva vrnitev tega, kar je plačala več zaradi dogovorjene devizne klavzule.

Ker je bila valutna klavzula v času sklenitve pogodbe dovoljena (5. čl. Zakona o deviznem poslovanju, Ur. l. RS 1/91-I), sta se pravdni stranki lahko dogovorili kot sta se. Da je tožeča stranka izpolnila pogodbo, ni sporno. Če pa je tako, bi tožnica lahko zahtevala vrnitev dela kupnine le, če bi bila pogodba razveljavljena ali če bi bili izpolnjeni pogoji iz 211. člena ZOR. Po tej določbi lahko tisti, ki kaj plača, čeprav ve da ni dolžan, zahteva vrnitev plačanega le tedaj, če si je pridržal pravico zahtevati nazaj, ali če je plačal, da bi se izognil sili. Tožnica si te pravice ni pridržalal, saj tega ne zatrjuje, o prisili pa v konkretnem primeru ni mogoče govoriti, saj je tožnica izpolnila le tisto, kar ji nalaga sklenjena pogodba.

Za silo v smislu določil čl. 211 ZOR bi lahko šlo, če bi tožena stranka zahtevala dodatno plačilo mimo določb pogodbe. Dvostranska pogodba velja in veže stranke in sta jo dolžni spoštovati, dokler jo stranki sporazumno ne spremenita, ali ena od strank ne doseže spremembe v drugem ustreznem postopku. Neutemeljeno očita tožnica v pritožbi sodišču prve stopnje, da je odločilo le na podlagi navedb, ko pa gre le za vprašanje pravilne razlage določb ZOR in SZ in torej za materialnopravna vprašanja. Protispisna in vsled tega je neutemeljena trditev tožnice v pritožbi, da v konkretnem primeru ni šlo za dogovorjeno devizno klavzulo, ko iz čl. V. kupoprodajne pogodbe izhaja, da je bila višina kupnine vezana na spremembo tečaja DEM na dan plačila. Stanovanjski zakon bi bil lahko lex specialis napram določila ZOR, glede višine kupnine samo, če ne bi bila dogovorjena devizna klavzula, ki pa je bila v času sklenitve kupoprodajne pogodbe, kot že omenjeno, dovoljena. Glede na zgoraj navedeno tudi ni potrebno ugotavljati volje strank, kot predlaga tožnica v pritožbi. Nesprejemljive in neutemeljene so nadaljnje trditve v pritožbi, da določbe čl. 60 ZOR s predmetno zadevo nimajo nobene zveze, ko pa je sodišče prve stopnje z razlago navedenih določb, ki govorijo o napakah volje, tožnici pojasnilo, da bi med drugim lahko zahtevala plačilo spornega zenska, če bi bila sporna pogodba razveljavljena zaradi napak volje. V čem je prvo sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb ZPP iz čl. 354/2 tč. 13 ZPP pritožba ne pove, pavšalnemu zatrjevanju, ki ni v ničemer konkretizirano, pa pritožbeno sodišče ne more slediti, ker tudi po preizkusu sodbe po uradni dolžnosti (čl. 365/2 ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da prvo sodišče ni storilo nobene izmed kršitev, navedenih v čl. 354/2 ZPP. Tožnica se tudi ne more pavšalno sklicevati na podobne štiri primere, za katere sicer ne pove, kater so, pa tudi če so bile izdane nasprotne sodbe v podobnih primerih, ne prvo sodišče, ne pritožbeno sodišče ni vezano na njih.

Ker je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna, je bilo pritožbo tožnice zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (čl. 368 ZPP).